2 Mz 3,1-8a.13-15; 1 Kor 10,1-6.10-12; Lk 13,1-9
Nekega dne so Jezusu sporočili novico o nekaterih Galilejcih, ki jih je Pilat dal umoriti. Jezus je iz tega povzel nauk in rekel:
»Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«
Nesreče niso, kakor nekateri mislijo, znamenje Božje kazni tistim, ki so jih prizadele; če že, so le opomin onim, ki ostanejo. To je nujno potreben ključ, kako brati, da se ne bi zapletli in celo izgubili vero ob srečanju s hudimi naravnimi nesrečami, ki se vsak dan dogajajo po svetu. Na ta način nam Jezus pomaga razumeti, kako naj bi se odzvali, kadar ob večerih preko televizijskih zaslonov slišimo žalostne novice. Nikakor ne s sterilnim: »O, revčki!«, ampak naj bi iz tega potegnili namig za razmislek o negotovosti življenja, o potrebnosti, da smo pripravljeni, da se pretirano ne navezujemo na tisto, kar nam lahko v trenutku spolzi iz rok.
Vendar ta evangeljski odlomek ni bil izbran za današnjo postno nedeljo v prvi vrsti zaradi tega. Pravi namen izbire je, ker dopolnjuje nauk o izhodu. Pove nam, kakšno je novo ime za izhod: spreobrnjenje. V svetopisemski govorici spreobrnjenje ne pomeni prehoda iz enega kraja v drug kraj, ampak predvsem prehod iz enega načina življenja v drugega.
Beseda spreobrnjenje, ki jo slišimo v postnem času, nas spominja na neko bistveno stvar. Bog stori za naše odrešenje 99,9 odstotka. Nekaj malega pa moramo storiti tudi mi. Videli smo, da pasha pomeni dve stvari: Bog, ki gre mimo, pa tudi človek, ki gre na pot; se pravi, da pomeni milost in svoboda. Ena sama ne zadostuje. Na misel mi prihaja srednjeveška zgodba. Nekega človeka so nameravali obesiti na mestnem trgu, ker ni mogel plačati dolga. Mimo gre kraljevi sprevod. Ko kralj zve za stvar, plača večji del odkupnine. Nekaj malega pa je še manjkalo, zato se krvnik nameni, da bo izvršil obsodbo. Tedaj tudi kraljica doda svoj dar in za njo še nekateri drugi iz spremstva. Na koncu je manjkal le še en sam kovanec. Krvnik je nepopustljiv: treba je izvršiti obsodbo. Obsojenec obupano stika po žepih in ugotovi, da ima tudi on en kovanec. Tako je rešen! Kralj iz te zgodbe predstavlja Jezusa, kraljica Devico Marijo, spremstvo pa svetnike (čeprav tudi Marija in svetniki posredujejo le Jezusovo zasluženje).
Naj spregovorim še o eni stvari. Spreobrnjenje ni le dolžnost, je tudi priložnost za vse nas. Nihče ni prikrajšan za možnost, da se spremeni. Nihče ni nepopravljiv. Včasih se človek znajde v položaju, ko se zdi, da ni izhoda: ločeni in drugič poročeni, starši otrok, ki živijo skupaj, čeprav niso poročeni, navidez dokončno porušeni odnosi med možem in ženo, teža neporavnanih kazni, raznovrstne pogojenosti. Tudi za te obstaja možnost spremembe. Ko je Jezus rekel, da gre laže kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo, so apostoli zavzdihnili: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus pa je odgovoril z besedami, ki veljajo tudi za naštete primere: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu.«
Preden sklenemo, si prikličimo v spomin besede, ki jih je Bog rekel Mojzesu: »Videl sem stisko svojega ljudstva, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim.« Kako drugačen okus imajo te besede, ko jih beremo danes s krščanskimi očmi! V Kristusu je Bog stopil dol, da bi resnično rešil svoje ljudstvo. Ni stopil dol le z namenom in dobro mislijo, ampak dejansko, osebno. Ni stopil dol, da bi rešil eno ljudstvo izpod jarma drugega, ampak, da bi odrešil vsa ljudstva skupnega sovražnika, ki je greh in smrt. Kristus je resnično, kot ga imenuje apostol, »naše pashalno jagnje« (1 Kor 5,7).
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: