Župnija Marijino oznanjenje – frančiškani

Facebook Youtube Envelope
Sv. maše
Spoved
Oznanila
Sv. maše
Spoved
Oznanila
Menu

SVETI KRST

Vpis med tednom. Priprava staršev in botrov v soboto ob 18. uri.

Krst je v nedeljo neposredno po maši ob 11.15 uri.

Pogoji za botre iz zakonika cerkvenega prava:

Kan. 874 – Da je komu dovoljeno sprejeti službo botra, je treba:

  1. Da je izpolnil šestnajst let.
  2. Da je katoličan, da je že bil pri birmi in obhajilu in da živi primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel;
  3. Da mu ni bila nobena cerkvena kazen zakonito naložena ali razglašena;
  4. Da ni krščencu oče ali mati.

Iz omenjenih kanonov je razvidno, da mora boter po veri živeti.

Minimum tega življenja je:

Redno udeleževanje in obhajanje nedeljske maše in praznikov.

Da ni nobene cerkvene kazni naložene ali razglašene, npr. zgolj civilni zakon, izvenzakonska skupnost, izguba javne spodobnosti, izobčenje…

Vsaj minimalna molitev vsak dan in vsaj nekaj socialnega čuta.

Ker je botrstvo nadomestno starševstvo in ima vlogo uvajanja v krščansko življenje, je boter za versko življenje otroka zelo pomemben.

__________________________

Sveti krst je glavni izmed sedmih svetih zakramentov in prvi zakrament uvajanja v krščanstvo. Krščenec po krstu postane član skupnosti kristjanov – krščanske Cerkve. Pogoj za krst je seveda krščanska vera, zato mora krščenec pred krstnim obredom izpovedati, da sprejema vero Cerkve za svojo. Če gre za krst otroka, to storijo njegovi starši in botri, ki hkrati obljubijo, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri.

Če je kandidat za prejem krsta odrasel, se mora na krst najprej ustrezno pripraviti. Postopek priprave odraslih na krst se imenuje katehumenat.

Oseba, ki krščuje, se imenuje krstitelj (tudi krščevalec ali krstnik). Krstitelj je lahko katera koli oseba z dobrim namenom (lahko tudi nekristjan), po navadi pa ta zakrament podeli krščanski duhovnik. Pri obredu krsta krstitelj krščenca trikrat oblije z vodo (ali tudi trikrat popolnoma potopi v vodo) in zraven izgovarja besede:

“Janez (za primer), jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.”

Krstna voda je simbol očiščenja (očiščevalna simbolika vode sega že daleč v predkrščanski čas). S krstom je krščenec očiščen vseh grehov in prejme Božjo milost.

Zgodovinsko osnovo za krst najdemo neposredno v Svetem pismu: Janez Krstnik je krstil Jezusa (Mt 3,13), Jezus pa je svojim učencem naročil: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” (Mt 28,19)

SVETI ZAKON

Za sklenitev cerkvenega zakona par najprej potrebuje  posebno pripravo:  obisk tečaja za zakon. Informacije dobite v župnijski pisarni.  Po opravljenem tečaju prejmete potrdilo, ki ga skupaj, vsak s svojim krstnim in samskim listom ter potrdilom o birmi, prinesete v župnijsko pisarno. V primeru, da ste bili krščeni v drugi župniji, boste krstni in samski list dvignili v župniji, kjer ste bili krščeni.

Na osnovi zbranih dokumentov napišemo poročni zapisnik. Da lahko uredimo vse potrebno za poroko, zlasti, da izberemo primeren termin, svetujemo parom, da se nekaj mesecev pred poroko oglasite v župnijski pisarni!

_____________________

Zakramênt svétega zakóna (po domače tudi cerkvena poroka) je krščanski zakrament, pri katerem Bog podeljuje svojo milost ženinu in nevesti, ki sta se odločila za skupno življenje v zakonski zvezi.

Zakon velja za zakrament v Rimskokatoliški Cerkvi in v pravoslavnih Cerkvah (pri protestantih velja samo za obred brez moči zakramenta).

Pred poroko morata ženin in nevesta svojo željo oziroma namen, da se poročita, prijaviti pri župniku, ki mora oba izprašati, sestaviti predporočni zapisnik in oklicati zaročenca. Ta postopek je namenjen zlasti ugotavljanju zadržkov, zaradi katerih podelitev zakramenta zakona ni možna (npr. že obstoječa zakonska zveza, bližnje sorodstvo ipd).

Poročni obred je po navadi vključen v mašo in ga vodi duhovnik-mašnik. Duhovnik pri tem ne velja za podeljevalca zakramenta, pač pa samo za uradno pričo, zato lahko cerkveno poroko vodi tudi diakon. Prava podeljevalca zakramenta sta ženin in nevesta, ki ta zakrament podelita drug drugemu.

Glavni del zakramenta je svečana obljuba, ki jo izrečeta ženin in nevesta z besedami:

Ženin: “Jaz X., sprejmem tebe, Y., za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja”

Nevesta: “Jaz Y., sprejmem tebe, X., za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.” (X. = ime ženina, Y. = ime neveste)

Sklenitev zakona ni dovoljena med ožjimi sorodniki, prav tako ni možna sklenitev zakona z več kot enim možem (oziroma več kot eno ženo) naenkrat. Veljavnost zakramenta svetega zakona traja do smrti. Po smrti moža oziroma žene se lahko drugi zakonec ponovno poroči.

Cerkev ne priznava možnosti razveze oziroma ločitve zakona, po kateri zakon ne bi bil več veljaven. Obstajajo pa primeri izrednih okoliščin, ko se lahko razglasi, da zakon sploh še ni zares stopil v veljavo.

BOLNIŠKO MAZILJENJE

Bolníško mazíljenje je krščanski zakrament namenjen podeljevanju Božje milosti bolnikom.

Jezus je ozdravil veliko bolnikov in tudi svojim učencem naročil, da naj polagajo roke na bolnike in jih ozdravljajo. V Svetem pismu piše: Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo ter nad njim molijo in verna molitev bo bolnika rešila in Gospod mu bo polajšal in, če je v grehih, mu bo odpuščeno. (Jak 5,14)

Na podlagi tega naročila Cerkev opravlja maziljenje bolnikov. Poudariti velja, da ta zakrament ni namenjen telesnemu ozdravljenju, pač pa v prvi vrsti duhovni oskrbi bolnika. Zmotno je tudi prepričanje, da je to zakrament priprave na smrt, čeprav se med ljudmi pogosto imenuje poslednje olje ali poslednji zakrament.

Bolniško maziljenje praviloma podeljuje duhovnik, ki položi roke na bolnika, ga mazili in pri tem izgovarja molitev:

»Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi.«

Zakrament bolniškega maziljenja je poznan v Rimskokatoliški Cerkvi in v pravoslavju. Nekatere protestantske Cerkve poznajo duhovno oskrbo bolnikov s polaganjem rok in maziljenjem, vendar pa tega ne štejejo za zakrament.

ADORACIJA

Češčenje najsvetejšega

Zaradi onečaščanj, neprimernega in nasilnega vedenja v dosedanji evharistični kapeli (vhod iz Čopove), smo to češčenje 4. novembra prenesli v Loretsko kapelo (za glavnim oltarjem).
Najsvetejše je zaenkrat v Loretski kapeli izpostavljeno vsak dan od 6.30 do 12. ure.

 

MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE NAJDETE TUKAJ

Posebej za duhovne poklice molimo vsak 1. četrtek v mesecu pri sveti maši ob 19.00.

KATEHUMENAT

TEČAJ ZA KATEHUMENE

Priprava odraslih na prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, spoved, obhajilo, birma).

Začetek katehumenata 6. marec 2023 vsak ponedeljek ob 19.uri v Slomškovi učilnici.

Vodi : p. Pavle Jakop

______________________

Katehúmen (grško: κατηχουμένος [katehuménos] = poučeni) je odrasla oseba, ki se pripravlja na vstop v krščansko Cerkev in sprejem zakramenta krsta.

V prvih stoletjih je veliko ljudi sprejelo krščanstvo v odraslosti. Postopek uvajanja so imenovali katehumenát (grško κατηχουμένατος [katehumenatos]) in je bil sestavljen iz naslednjih treh stopenj:

  1. Daljše uvajanje je potekalo več let (po navadi dve do tri leta). Glavni del tega uvajanja je bil verski pouk – kateheza (grško: κατηχήσις [katehésis]; beseda izhaja iz glagola κατέχειν [katehein], ki pomeni poučevati; iz iste besede izvira tudi beseda katehumen, katehumenat, pa tudi κατηχισμός [katehismos] = katekizem). Za katehumene so organizirali tudi besedno bogoslužje – branje Svetega pisma, niso pa se smeli udeleževati evharistične daritve.
  2. Druga stopnja je potekala po navadi v postnem času, 40 dni pred veliko nočjo. Ta stopnja se je zaključila praviloma na veliko soboto zvečer, ko so pri predvelikonočni vigiliji katehumeni prejeli zakrament krsta in birme in prvič sodelovali pri evharistični daritvi – maši. S tem je katehumen napredoval v neofita (grško: νεόφυτος [neófitos] = na novo vsajeni).
  3. Neofiti so v tednu po veliki noči prihajali h katehezi v belih oblačilih, ki so pomenila znak duhovnega prerojenja in očiščenja. Ta oblačila so nehali nositi prvo nedeljo po veliki noči (ta nedelja se imenuje tudi bela nedelja).

Po drugem vatikanskem koncilu je bil v Rimskokatoliški Cerkvi ponovno uveden katehumenat, saj je vodstvo Cerkve opazilo večje zanimanje za krst odraslih. Sodobni katehumenat traja eno leto in se (tako kot včasih) praviloma zaključi na veliko soboto.

Tudi protestantske in pravoslavne Cerkve zahtevajo od kandidatov za vstop v njihovo Cerkev poznavanje osnovnih krščanskih naukov in pogosto tudi organizirajo tečaje za katehumene.

Pri prestopu iz ena v drugo krščansko Cerkev se praviloma upoštevajo zakramenti, ki jih je kandidat že prejel (npr. če je bil že krščen, ne prejme ponovnega krsta).

POBOŽNOSTI

SPOVED

SVETA MAŠA