1 Mz 15,5-12.17-18; Flp 3,17-4,1; Lk 9,28b-36
Spremenjenje nosi v sebi velik teološki pomen. Je potrditev učlovečenja (izpričuje, da je v tistem telesu, ki je v vsem podobno našemu telesu, skrita božanska slava); to je predokus slave vstajenja; je protistrup pohujšanja križa; končno pokaže, da je Jezus izpolnitev postave (Mojzes) in prerokov (Elija).
Jezus je bil tistega dne vesel in se je zamaknil. Svetloba, ki ga je obdajala, ni bila kakor tista, ki je obdala Mojzesa na Sinaju ali kakšnega drugega »razsvetljenca«; ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj. Jezus se sveti od svoje lastne luči, ni le odsev neke druge. »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec«: veselje trojiškega objema se sedaj izliva v Jezusa tudi kot človeka. Svetel oblak, ki obdaja goro, so vedno razumeli kot simbol Svetega Duha, ki v Sveti Trojici predstavlja prav »uživanje daru«.
Spremenjenje je torej priložnost, da nekoliko razmislimo o »bratu telesu«, kakor ga je imenoval Frančišek Asiški. V svetopisemskem pojmovanju telo ni zanemarljiv privesek človeka, ampak je njegov sestavni del. Človek ne le da ima telo, ampak je telo. Telo je neposredno ustvaril Bog, oblikoval in naredil ga je z lastnimi »rokami«; z učlovečenjem si ga je privzela Beseda in pri krstu ga je posvetil Sveti Duh. Svetopisemski človek je očaran zaradi odličnosti človeškega telesa. Eden od psalmistov poje: »Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela« (Ps 139,13-14). Med vsemi Božjimi deli ni lepšega od človeškega telesa.
Spremenjenje ima v tem pomenu posebno sporočilo, ki ga je potrebno nameniti mladim. Sv. Pavel je priporočal prvim kristjanom: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19).
Skrivnost spremenjenja nam spregovori še o neki drugi zelo pomembni stvari. Spremenjenje našega telesa se ne bo zgodilo le »poslednji dan«, ob »vstajenju mesa«; dogaja se lahko vsak dan. Kako? Pri molitvi! Zakaj se je Jezus tisti dan povzpel na goro? Da bi se spremenil? Na to ni niti pomislil; to je bilo presenečenje, ki ga je zanj pripravil nebeški Oče. Na goro se je povzpel, »da bi molil« in »medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala«.
Kdor se globoko zatopi v molitev, se spremeni. To sem videl na lastne oči: obrazi ljudi pri molitvi so dobesedno žareli. To, kar pravijo evangeliji o Kristusovem spremenjenju, me sploh ne preseneča in mi tega ni težko verjeti. Ne razumem pa tistih, ki dvomijo o zgodovinskosti, češ da je vse to preveč zunaj normalnega in čudežnega. Ali naj se ne bi to, kar se je tolikokrat zgodilo v življenju svetnikov, moglo zgoditi tudi Kristusu?
Še en kraj je, kjer se Jezus še vedno spreminja, še en Tabor je, kamor se lahko vsako jutro vsi povzpnemo, če le hočemo: to je evharistija. Bela hostija, ki jo duhovnik povzdigne po posvečenju, je on – Spremenjeni. Tam je še vedno slišati Očetov glas, ki govori: »Poslušajte ga!« Tam lahko naredimo nekaj več, kot postavimo »tri šotore«. Naše srce lahko postane šotor, v katerem sprejmemo Jezusa in z njim Očeta ter Svetega Duha.
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: