Iz 55,1–11; 1 Jn 5,1–9; Mr 1,7–11
Prerok Izaija nam v prvem berilu kliče, naj pridemo k vodi. „O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi!“ Ljudje so v resnici prihajali k vodi, k Jordanu. A ne toliko žejni vode, ki odžeja telo, kakor tiste vode, ki odžeja in napoji dušo. Tista žeja jih je pekla, tista žeja jih je izsuševala. Nobena žeja tako do konca ne izčrpa, kakor žeja duše. Zato niso bili namenjeni k Jordanu. Iskali so Janeza, Janeza Krstnika. Potrebovali so njegovo besedo, žejalo jih je po njegovih krepkih povabilih, po njegovih klicih, ki so vabili k spreobrnjenju. Janez jih je sprejemal, skupaj z njimi stopal v Jordan in jih krščeval. Omogočal jim je, da so s tem potapljanjem v vodo Jordana priznavali svoje grehe in željo po odpuščanju.
V današnjem evangeljskem odlomku pa k Jordanu pride tudi Jezus. Na praznik razglašenja je bil še majhen otrok, ki so ga modri počastili, ko ga je Marija držala v naročju. Danes je odrasel mož, pri tridesetih. Otroštvo in mladost sta mimo. Sedaj je na pragu poslanstva. To poslanstvo bo moral vršiti kot Očetov Sin. In biti Očetov Sin nikakor ni preprosto. Očeta bo moral priznavati z dejanji. Ta dejanja bodo morala velikokrat biti v očitnem nasprotju z logiko in pričakovanji sveta. Včasih bodo na robu spotakljivosti, tako da se bodo nekateri pohujševali nad njimi. On pa bo prav na ta način deloval iz Očeta, ki svojo vsemogočnost razodeva predvsem z usmiljenjem (prim. Mdr 15,1). Zato je pozneje tudi svoje učence povabil, naj bodo usmiljeni, kakor je usmiljen tudi njihov Oče (prim. Lk 6,36).
Zakaj je Jezus prišel h krstu v Jordanu, saj so sem prihajali ljudje, da so pred Janezom Krstnikom priznavali svoje grehe? On pa ni imel nobenega greha. Janez je vsem jasno povedal, da ni tisti, za katerega ga imajo ljudje. »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« Kljub temu pa je moral Janez sprejeti Božjo voljo in krstiti Jezusa. Nevredni je moral z vodo obliti njega, ki je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Kot Jagnje Božje se je pomešal med grešnike in s tem pokazal popolno solidarnost s človekom.
Jezus namreč na svet ni prišel kot turist. Turist si želi spoznati neko deželo, morda dobiti vtis o njeni zgodovini, o kulturi, o navadah in življenju tamkajšnjih ljudi. Nima pa ne namena in ne želje, da bi tistim ljudem pogledal v dušo, da bi se vključil v njihove razmere in jim pomagal do rasti, do boljšega življenja. Jezus ni prišel na našo zemljo, kot bi prišel na izlet ali kot bi šel na sezonsko delo ali študijsko izmenjavo. Ni prišel gledat človeka v njegovi izgubljenosti, ampak je prišel človeka odrešit njegove grešnosti. Jezus ni prišel, da bi odnesel nekaj vtisov s človeške zemlje, ampak je prišel spremenit našo zemljo. Ne toliko zemlje kot take, ampak človeka, ki je to zemljo zaznamoval s svojim grehom, Jezus pa je s svojim doslednim izpolnjevanjem Očetove volje prinesel odrešenje.
Zaradi tega je stopil v Jordan. Pomešal se je med grešnike, ker bo ostal med njimi. Ne samo v letih zemeljskega življenja ali celo samo javnega delovanja. Jezus ne bo nikoli več zapustil svojih. »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). V Jordan zato ni stopil tako kot drugi, da bi priznal svoje grehe in potrebo po spreobrnjenju, pač pa je stopil v vodo, v katero so se izmivali grehi njegovih bratov in sester, da bi te grehe vzel nase in jih nesel na križ. Ne zato, da bi jih odložil, kakor so to počeli drugi, ampak da bi jih vzel nase in jih v ljubezni do konca izničil.
V tem dogajanju pa se zgodilo nekaj čudovitega: »Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’« Trenutek Jezusove solidarnosti s človeštvom je tudi razodetje Božjega očetovstva nad ljubljenim Sinom. Nebesa so odprta.
Današnja nedelja je lepo povabilo, da se spomnimo svojega krsta in se zanj zahvalimo. Zahvalimo se svojim staršem in botrom, ki so nas imeli tako radi, da so vedeli, da njihova dobrota in ljubezen ni dovolj. Da so se zavedali, da iz svojega lahko dajejo samo toliko, kolikor je dajal Janez ob Jordanu. Da nas morajo položiti v naročje nekoga, ki je večji od vsega in čigar ljubezen ne pozna zatona.
Zahvalimo se tudi občestvu. Ko nas je duhovnik pred krstom pokrižal, nam je povedal, da nas krščansko občestvo sprejema z velikim veseljem. To veselje je zame vedno znova spraševanje vesti. Ob krstu smo sprejeti z veseljem, potem pa tega veselja tolikokrat ni več ne videti ne čutiti. Ali se veselim vere svojih bratov in sester? Tista beseda ob krstu ne sme biti samo del obreda, ampak mora biti moja življenjska drža. Veselje nad brati in sestrami, s katerimi smo deležni odprtih nebes in zagotovila, da smo ljubljeni otroci nebeškega Očeta.
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: