TEČAJ ZA KATEHUMENE
Priprava odraslih na prejem zakramentov uvajanja v krščanstvo (krst, spoved, obhajilo, birma)
se začne 3. marca 2025 ob 19.00 in bo potekala vsak ponedeljek v Slomškovi učilnici.
Vodi : p. Pavle Jakop
………………………………………..
Prazniki v tem tednu
v ponedeljek, 27. 1. goduje sv. Angela Merici, ustanoviteljica uršulink
Uršulinke so redovnice, katerih temeljno poslanstvo je evangeljsko življenje sredi sveta in skrb za vzgojo ženske mladine. Apostolat uršulink je vključen v vzgojno poslanstvo Cerkve. Že od vsega začetka delujejo na katehetskem področju. Uršulinke so vodile tudi številne šole za dekleta. Svojo prvo hišo na slovenskih tleh so imele uršulinke v Gorici leta 1672, od tam so trideset let kasneje prišle v Ljubljano, kjer so imele vse do konca druge svetovne vojne odlično dekliško gimnazijo. Danes imajo slovenske uršulinke doma šest hiš, nekaj slovenskih uršulink deluje v misijonih.
Ustanoviteljica tega reda ni sveta Uršula, temveč sv. Angela Merici, ki se je rodila 21. marca 1474 kmečkim staršem v Desenzanu na obali Gardskega jezera v severni Italiji. Angela je že v mladosti vneto iskala Boga. Kot dekle je imela nekoč prikazen sprevoda mladih devic. Med njimi je zagledala tudi svojo pred nedavnim umrlo sestro, ki ji je sporočila, da jo Bog kliče, naj ustanovi družbo devic, ki bo hitro rasla.
Ob tem videnju se je Angela zavedla Božjega posega v svoje življenje. Temu klicu je ostala zvesta do smrti. V želji, da bi lažje prišla do pogostnega obhajila, je Angela stopila v frančiškanski tretji red. Njen poklic je tukaj našel pravo usmeritev. V mestu Brescia, kjer je Angela živela od leta 1516, se je več požrtvovalnih ljudi združilo v gibanje ‘Božja ljubezen’, ki je veliko pripomoglo, da je mesto postalo središče živahnega verskega življenja. Angela je kmalu postala njihova voditeljica. Družba se je redno sestajala pri maši in skupnih molitvah. Tu je nabirala moč za dela usmiljenja: stregli so bolnikom, pomagali v sirotišnici, obiskovali jetnike, skrbeli za zapuščena dekleta. Po letu 1530 je Angela zbrala svojo skupino dvanajstih sodelavk, ob katerih se je izbistrila njena zamisel skupnosti, ki živi apostolsko življenje med svetom. Družbi je dala ime po mučenki sv. Uršuli, ki so jo tedaj zelo častili, in po njej se članice tega reda imenujejo uršulinke.
Uršulinke so se lotile raznovrstnega dela: ustanavljale so sirotišča, vzgojne domove, posebej pa so se posvetile skrbi za ogrožena dekleta. Začele so se združevati v redovne skupnosti, da bi lažje delovale. Za ustanovni dan družbe uršulink velja 25. november 1535, prvo pravilo je bilo potrjeno leto kasneje. Končna pravila je potrdil leta 1544 papež Pavel IV., ki je uršulinke razdelil na tri veje: prve žive med svetom, druge v kolegijih in tretje v samostanih. Angela je poznala nenadomestljivo vrednost vzgoje, ki jo otrok prejme od svojih staršev, zato je predstojnicam svojih hiš naročala, da morajo imeti za hčere materinsko srce. S svojo ustanovo je želela doseči čim večje število deklet, ki so prihajale k njim na pouk. Uršulinke so delale v vseh bolnišnicah in v šolah krščanskega nauka, predvsem pa so se posvečale vzgoji deklet.
Angela Merici je umrla 27. januarja 1540. Ljudstvo je takoj častilo kot svetnico. Uradno je bila razglašena za blaženo leta 1768, za svetnico pa leta 1807.
…………………………………….
v torek, 28. 1. goduje sv. Tomaž Akvinski
Tomaž Akvinski (1225–1274), duhovnik, dominikanski redovnik, filozof, teolog in cerkveni učitelj se je rodil okoli leta 1225 v Roccasecchi v današnji južni Italiji.
Njegovi bratje so v glavnem delali vojaško kariero, za Tomaža pa je družina določila, naj bi sledil svojemu stricu Sinibaldu, opatu v benediktinskem samostanu na Montecassinu. Ko je bil star 5 let, ga je njegov oče Landolf, grof Akvinski, zaupal v oskrbo menihom na Montecassinu. Leta 1239 sta ga njegova starša vpisala na univerzo (studium generale) v Neaplju, kjer se je verjetno srečal z deli Aristotela, Averroesa in Maimonida, ki so nanj imeli trajni vpliv.
Ko je bil star 17 let, se je v Neaplju odločil za vstop v dominikanski red. Domača družina je njegovi odločitvi močno nasprotovala, saj je bilo dogovorjeno, da se bo pridružil benediktincem. Na poti iz Neaplja v Rim so ga njegovi bratje ugrabili in ga dve leti držali zaprtega na različnih družinskih posestih. Leta 1244 je njegova mati popustila, tako da se je lahko pridružil dominikancem. Najprej je odšel v Rim, nato pa leta 1245 v Köln, kjer je študiral pri Albertu Velikemu in nato poučeval na tamkajšnji univerzi. Leta 1256 je bil imenovan za profesorja teologije v Parizu, kjer je ostal približno 3 leta. Okrog leta 1259 se je vrnil najprej v Neapelj, nato je okoli leta 1261 odšel v Orvieto, kjer je dokončal eno svojih najbolj znanih del Summa Contra Gentiles, končno pa je dobil nalogo, naj v Rimu vzpostavi dominikansko šolo. V Rimu je začel s pisanjem svojega najbolj znanega dela Summa theologica, ki pa ga je dokončal v Parizu, kamor ga je leta 1268 poklical dominikanski red z namenom, da bi prevzel ugledno profesorsko mesto. Njegovo drugo obdobje poučevanja v Parizu je bilo zaznamovano z razpravami v zvezi z averoizmom. Leta 1272 se je svoji službi odpovedal in odšel nazaj na Apeninski polotok, ker je od svojega reda dobil nalogo, naj vzpostavi dominikansko univerzo. Ustanovil jo je v Neaplju in postal njen prvi rektor. Papež Gregor X. (1271–1276) je v želji po zedinjenju Katoliške Cerkve in vzhodnih pravoslavnih Cerkva, ki so se od katoliške ločile leta 1054, sklical Drugi lyonski cerkveni zbor in poklical Tomaža Akvinskega, da bi se ga udeležil. Na poti tja je Tomaž zbolel in umrl 7. marca 1274. Za svetnika je bil razglašen leta 1323, za cerkvenega učitelja pa ga je leta 1567 razglasil papež Pij V. (1566–1572).
Tomaževa filozofska smer, ki se imenuje tomizem, je imela velik vpliv na zahodno misel, saj je večji del moderne filozofije zasnovan kot odgovor na njegovo misel, zlasti na področju etike, naravnega zakona in politične teorije. Najbolj znani deli sta Summa Theologica in Summa Contra Gentiles. Katoliška cerkev ima Tomaža Akvinskega za najpomembnejšega teologa in filozofa.
God Tomaža Akvinskega, zavetnika univerz in študentov, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani vsako leto obeleži s Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in Tomaževo nagrado.
………………………………..
v petek, 31. 1. goduje sv. Janez Bosko, ustanovitelj salezijancev
Janeza Boska (1815–1888) je papež Pij XI. (1922–1939) leta 1934 ob razglasitvi za svetnika imenoval najodličnejši vzgojitelj, papež Janez Pavel II. (1978–2005) pa ga je ob koncu praznovanja 100. obletnice smrti leta 1989 razglasil za očeta in učitelja mladine.
Janez Bosko je bil deležen skrbne družinske vzgoje matere Marjete, saj mu je oče umrl, ko je bil star dve leti. Iz opazovanja življenja družine Bosko in življenjskega poslanstva svetnika je razvidno, da je vzgojno modrost prejel predvsem od matere, čeprav je bila preprosta kmečka žena. Že kot otrok je spoznal, da mladi potrebujejo ljudi, ki jih lahko obvarujejo slabega.
Zaradi revščine in drugih neugodnih razmer v takratni severni Italiji je Janez s težavo uspel dokončati študij. V duhovnika je bil posvečen leta 1841. Po nasvetu duhovnega voditelja sv. Jožefa Cafassa je v Torinu iskal priložnosti, kako bi pomagal mladini.
Mladi so vedno odsev in hkrati izziv družbe. Tako je bilo v 19. stoletju tudi v Torinu, ki je stopal na pot hitre industrializacije. Po Napoleonovih vojskah, suši, kugi in drugih težavah so zlasti za mlade nastopili zahtevni časi. Z velikimi upi so prihajali v mesto, kjer pa so jih izkoriščali delodajalci, mnogi pa so zašli tudi v kriminal, hirali so po zaporih in celo umirali. Dobrih vzgojnih ustanov ni manjkalo, vendar so bile le-te v glavnem dostopne samo za premožne.
Mladi duhovnik Janez Bosko je opazoval te razmere, zato je leta 1841 organiziral dobro misleče ljudi, ki bi mu pomagali pri delu za mlade. Fante po zaporih in na ulicah je začel vabiti, naj pridejo k njemu, ko bodo prosti, zlasti ob nedeljah. Začel je sanjati o ustanovi, v kateri bi jih lahko zbiral in jih uvajal v življenje ter obvaroval slabega. Po petih letih preizkušenj in odpovedovanj je leta 1846 za svojo dejavnost v Valdoccu blizu Torina dobil stalni prostor, kjer so postopno zrasle njegove ustanove. Iz Pinardijeve lope se je sčasoma razvila mogočna ustanova z imenom oratorij, v kateri so gojenci lahko razvijali svoje sposobnosti ter postajali pošteni državljani in dobri kristjani, kar je bil tudi cilj Boskovih vzgojnih prizadevanj. Oratorij je urejen tako, da središčno mesto pripada pristnim človeškim odnosom, kjer ravnatelj stori vse, da se vsak počuti kot doma. Ustanova naj bi bila s svojo ureditvijo fantom dom, ki sprejema, župnija tista, ki evangelizira, šola tista, ki uvaja v življenje, dvorišče pa tisto, ki pripomore k življenju v veselju in prijateljstvu.
Janez Bosko se je uveljavil predvsem z vzgojo, ki jo je imenoval preventivni vzgojni sistem. Prenove človeške družbe se je lotil z vzgojno dejavnostjo.
____________________________
Veroukarji naj čim prej prinesejo spričevala, da ob koncu leta ne bo težav, ko jih bodo iskali.
________________________________
Dragi mladi bralci za Slomškovo bralno priznanje,
lepo vabljeni na srečanje po družinski sveti maši v Frančiškovi dvorani na nedelji
26. januarja 2025, 23. marca 2025 in na zaključno prireditev 18. maja 2025.
__________________________________
Sveta maša na Rožniku bo spet od maja leta 2025.
________________________________
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije:
- na desni povezavi lahko v živo spremljate svete maše preko radia Ognjišče: ► AVDIO POVEZAVA.
- ali preko YouTube kanala ► VIDEO.