Kateheza o veri. “Dar, za katerega je treba vsak dan prositi”

Kateheza med splošno avdienco v sredo, 1. maja 2024, je bila namenjena veri, eni od treh teologalnih kreposti. Vera je prvi božji dar v kristjanovem življenju, ki ga je treba sprejeti in zanj vsak dan prositi, je dejal papež ter povabil, naj Gospoda prosimo za pomnožitev naše vere.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je izhajal iz Katekizma, ki pravi, da po veri verujemo v Boga in vse, kar nam je Bog razodel, ter se mu svobodno v celoti izročimo. V Svetem pismu najdemo primere te vere, ki se kažejo v življenju oseb, kot so Abraham, Mojzes in Devica Marija. Podali so se na neznane poti, polne nevarnosti, in se v celoti izročili Bogu. Pa vendar se tudi med verniki  zgodi, da včasih vera opeša in da jih prevzame strah. Papež je spodbudil, naj ne pozabimo, da je vera dar, za katerega je treba prositi z zaupanjem v moč Božje milosti, ki daje trdnost in moč našemu življenju. Tako kot učenci v čolnu, ki ga je na jezeru zajela nevihta, smo povabljeni, da se vsak dan obrnemo k Jezusu in ga prosimo:  »Gospod, pomnôži nam vero!«

Svetopisemski odlomek: Jn 9,35-38

Jezus [je našel slepega, ki mu je povrnil vid, in] mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal

Danes bi vam rad govoril o kreposti vere. Skupaj z ljubeznijo in upanjem jo imenujemo »teologalna«, ker se jo lahko živi samo zahvaljujoč Božjemu daru. Tri teologalne kreposti so veliki darovi, ki nam jih Bog daje naši moralni zmogljivosti. Brez njih bi lahko bili preudarni, pravični, močni in zmerni, a ne bi imeli oči, ki lahko vidijo tudi v temi, ne bi imeli srca, ki ljubi tudi takrat, ko ni ljubljeno, ne bi imeli upanja, ki upam proti vsakemu upanju.

Kaj je vera? Katekizem katoliške Cerkve nam pojasni, da je vera dejanje, s katerim se človek svobodno izroči Bogu (KKC 1814). V tej veri je Abraham bil veliki oče. Ko je pristal, da bo zapustil deželo svojih prednikov in se odpravil v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog, bi ga verjetno opisali kot blazneža: zakaj bi zapustil znano zaradi neznanega, gotovo zaradi negotovega? Toda Abraham se je odpravil na pot, kot da bi videl nevidno. In to nevidno bo ostalo tisto, zaradi česar se bo s sinom Izakom, edinim sinom obljube, ki mu bo šele v zadnjem trenutku prihranjeno žrtvovanje, povzpel na goro. S to vero Abraham postane oče dolge vrste otrok.

Mož vere bo Mojzes, ki sprejme Božji glas – čeprav bi ga lahko zavrnil marsikateri dvom – in ostane trden; zaupa v Gospoda in celo brani ljudstvo, ki mu je sicer toliko krat primanjkovalo vere.

Žena vere bo Devica Marija, ki angelovo oznanilo – ki bi ga mnogi zavrnili kot preveč zahtevno in tvegano, odgovori: »»Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Marija se s srcem, polnim vere in zaupanja v Boga, odpravi na pot, za katero ne pozna ne sledi ne nevarnosti.

Vera je krepost, ki naredi kristjana. Biti kristjan ne pomeni predvsem sprejeti neko kulturo z vrednotami, ki ji pripadajo, ampak sprejeti in varovati vez: jaz in Bog, moja oseba in ljubeče Jezusovo obličje. Ta vez iz nas naredi kristjane.

Ko govorimo o veri, nam pride na misel zgodba iz evangelija. Jezusovi učenci prečkajo jezero in preseneti jih nevihta. Mislijo, da jim bo uspelo prečkati z močjo svojih rok, z izkušnjami, toda čoln se začne polniti z vodo in zajame jih panika (prim. Mk 4,35-41). Ne zavedajo se, da imajo rešitev pred očmi: Jezus je z njimi v čolnu, sredi nevihte, in spi. Ko ga končno zbudijo, prestrašeni in celo jezni, ker jih pušča umreti, jih Jezus graja: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40).

Tu je torej velik sovražnik vere: ne inteligenca, ne razum, kot žal nekateri še naprej obsedeno ponavljajo, ampak strah. Zato je vera prvi dar, ki ga je treba prejeti v krščanskem življenju: dar, ki ga je treba sprejeti in zanj prositi vsak dan, da bi se lahko v nas obnovil. Na videz je to majhen dar, vendar je bistvenega pomena. Ko so nas prinesli h krstilniku, je duhovnik naše starše, potem ko so povedali ime, ki so ga izbrali za nas, vprašal: »Kaj želite od božje Cerkve?« Odgovorili so: »Vero, krst!«

Za krščanskega starša, ki se zaveda milosti, ki mu je bila podarjena, je to dar, ki ga mora prositi tudi za svojega otroka: vera. Z njo starš ve, da se njegov otrok tudi sredi življenjskih preizkušenj ne bo podlegel strahu. Prav tako ve, da bo, ko ne bo več imel staršev na tej zemlji, še naprej imel Boga Očeta v nebesih, ki ga ne bo nikoli zapustil. Naša ljubezen je tako krhka. Samo Božja ljubezen premaga smrt.

Seveda, kot pravi apostol, vere nimajo vsi (prim. 2 Tes 3,2) in tudi mi, ki smo verniki, se pogosto zavedamo, da je imamo le malo. Jezus nas lahko pogosto graja, tako kot svoje učence, da smo »maloverneži«. Vendar je to najsrečnejši dar, edina krepost, ki jo lahko zavidamo. Kajti kdor ima vero, v njem prebiva moč, ki ni samo človeška; vera namreč v nas »omogoči« milost in odpre um za Božjo skrivnost. Kot je enkrat dejal Jezus: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6). Zato mu tudi mi, tako kot učenci, ponavljamo: »Gospod, pomnôži nam vero!« (Lk 17,5).

Papež dedkom in babicam: Ljubezen nas naredi boljše, bogatejše in modrejše

V Vatikanu je v soboto, 27. aprila 2024, potekalo srečanje papeža Frančiška s starimi starši in vnuki. Približno šest tisoč se jih je zbralo v dvorani Pavla VI., sveti oče pa jim je spregovoril o ljubezni ter izpostavil, da nas ljubezen v vseh starostnih obdobjih naredi boljše, bogatejše in modrejše.

Andreja Červek – Vatikan

Ljubezen nas naredi boljše

Ko se med seboj imamo radi, postanemo boljši. »In to vam pravim kot “dedek”,« je dejal papež, »z željo, da bi z vami delil vedno mladostno vero, ki združuje vse generacije. Tudi sam sem jo prejel od svoje babice, od katere sem prvič izvedel za Jezusa, ki nas ljubi, ki nas nikoli ne pusti same in nas spodbuja, naj smo si blizu in nikogar ne izključujemo.«

Od svoje babice je papež tudi slišal zgodbo o družini, v kateri je bil dedek, ki je med jedjo za mizo vse umazal. Zato so ga poslali stran, da bi jedel sam. Vnuk pa si je naslednje dni dal opravka s kladivom in žeblji, in ko ga je oče vprašal, kaj počne, mu je odgovoril: »Delam ti mizo, da boš lahko jedel sam, ko boš star!«

»Tega me je naučila babica in te zgodbe nisem nikoli pozabil. Tudi vi je ne pozabite, kajti le tako, da z ljubeznijo ostajamo skupaj in nikogar ne izključujemo, postanemo boljši, bolj človeški!«

Ljubezen nas naredi bogatejše

Ljubezen pa nas ne naredi samo boljših, ampak zaradi nje postanemo tudi bogatejši. »Naša družba je polna ljudi, ki so specializirani za številne stvari, bogatih z znanjem in uporabnimi sredstvi za vse. Če pa ni delitve in vsak misli le nase, se vse bogastvo izgubi, pravzaprav postane osiromašenje človeštva. In to je velika nevarnost našega časa: revščina razdrobljenosti in sebičnosti. Pomislimo na primer na nekatere izraze, ki jih uporabljamo: ko govorimo o “svetu mladih”, “svetu starih”, ”svetu tega in onega”” … Toda svet je samo en! Sestavljen je iz mnogih stvarnosti, ki so različne prav zato, da si lahko pomagajo in se dopolnjujejo: generacije, ljudstva in vse razlike, če so usklajene, lahko kot ploskve velikega diamanta razkrijejo čudovit sijaj človeka in stvarstva,« je dejal papež in poudaril: »Ne smemo dovoliti, da bi različnost ustvarjala med nami razprtije! Ne smemo drobiti diamanta ljubezni, najlepšega zaklada, ki nam ga je dal Bog.«

Nadaljeval je, da včasih slišimo trditve, kot sta »misli nase« in »nikogar ne potrebujem«. »To so lažne trditve, ki ljudi zavajajo, da mislijo, kako je dobro ne biti odvisen od drugih, delati sam, živeti kot otoki, medtem ko so to drže, ki ustvarjajo le veliko osamljenosti.«

Kot primer je navedel starostnike, ki zaradi kulture odmetavanja ostanejo sami in morajo zadnja leta življenja preživeti daleč od doma in bližnjih. »Razmislimo za trenutek: ali ni svet, v katerem se nikomur ni treba bati, da bo svoje dni končal sam, veliko boljši? Zato gradimo ta svet skupaj, ne le z oblikovanjem programov oskrbe, temveč z vlaganjem v različne projekte bivanja, v katerih odhajajoča leta ne veljajo za izgubo, ki nekoga zmanjšuje, temveč za bogastvo, ki raste in vse bogati: in kot taka naj bodo spoštovana in naj se jih ne bojimo.«

Ljubezen nas naredi modrejše

Tako je sveti oče prišel še do tretjega poudarka: ljubezen nas naredi modrejše. Obrnil se je na vnuke: »Dragi vnuki, vaši stari starši so spomin v svetu, ki je brez spomina. In ko družba izgubi spomin, je z njo konec. Prisluhnite starim staršem, zlasti ko vas s svojo ljubeznijo in pričevanjem učijo gojiti najpomembnejša občutenja, ki se ne pridobijo na silo, ne pojavijo se z uspehom, vendar pa napolnijo življenje.«

Ni naključje, da sta Jezusa, potem ko sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj v Jeruzalemu (prim. Lk 2,22-38), prepoznala dva ostarela človeka, Simeon in Ana. Sprejela sta ga, ga vzela v naročje in razumela, kaj se dogaja: da je tam bil navzoč Bog in da ju je gledal z očmi otroka. Samo onadva sta ob pogledu na malega Jezusa spoznala, da je prišel Mesija, Odrešenik, ki so ga vsi čakali. Dva ostarela človeka sta dojela skrivnost.

»Starostniki vidijo daleč, saj so živeli toliko let in nas lahko veliko naučijo: na primer, kako grozna je vojna. Mene je tega že davno naučil moj dedek, ki je preživel prvo svetovno vojno in mi je s svojimi zgodbami pomagal razumeti, da je vojna nekaj strašnega in se ne bi smela nikoli zgoditi.«

Skrbite drug za drugega

»Obiščite svoje stare starše in jih ne odrivajte na obrobje, za svoje dobro. Odrinjenost starejših na družbeni rob pokvari vsa življenjska obdobja, ne le starosti. Vi pa se raje učite modrosti iz njihove močne ljubezni in tudi iz njihove krhkosti, ki je “nauk”, sposoben učiti brez potrebe po besedah, je pravi protistrup proti otrdelosti srca. To vam bo pomagalo, da se ne boste sploščili na sedanjost in da boste uživali življenje kot odnos. Pa ne samo to: ko ste stari starši in vnuki, stari in mladi, skupaj, ko se pogosto vidite in slišite, ko skrbite drug za drugega, je vaša ljubezen piš čistega zraka, ki osveži svet in družbo ter nas vse naredi močnejše, onkraj sorodstvenih vezi.«

Papež je poudaril, da je to tudi sporočilo, ki nam ga je dal Jezus na križu, ko je »videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, in je rekel materi: “Žena, glej, tvoj sin!” Potem je rekel učencu: “Glej, tvoja mati!” In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26-27). »S temi besedami nam je zaupal čudež, ki ga moramo uresničiti: ljubiti vse kot ena velika družina,« je sklenil svoj govor sveti oče, se vsem zbranim zahvalil za srečanje in zagotovil svojo molitev. Prosil pa jih je tudi, naj molijo zanj ter še spodbudil: »Skupaj, povezani, ste zgled in dar za vse!«

………………………..

Papeževo pismo zakoncem: En “midva” v občestvu ljubezni z Jezusom

Na praznik svete družine se je papež na zakonce obrnil s pismom, v katerem jih spodbuja, naj živijo poslanstvo, ki jim ga je zaupal Jezus. “Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega, a varnega čolna po včasih razburkanem morju. Jezus je po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Tako boste imeli mir, premagali boste konflikte in našli rešitve za mnoge vaše težave.”

Pismo zakoncem, ki ga je papež napisal v okviru leta družine Amoris laetitia, je izraz njegove »bližine in naklonjenosti«, je njegovo »božično darilo« zakoncem, kot je dejal med opoldanskim nagovorom na praznik svete družine, 26. decembra 2021, ko je pismo tudi podpisal.

Leto družine Amoris laetitia se je začelo 19. marca letos, ob peti obletnici izdaje posinodalne apostolske spodbude o ljubezni v družini, in se bo sklenilo 26. junija 2022, ob 10. svetovnem srečanju družin, ki bo potekalo v Rimu. Sedaj se sveti oče na zakonce obrača še s pismom ter se želi »s ponižnostjo, naklonjenostjo in sprejemanjem približati vsaki osebi, vsakemu zakonskemu paru in vsaki družini v razmerah, v katerih živi«, še posebej v tem težkem času pandemije. Kot zapiše, »smo doživeli negotovost, osamljenost in izgubo ljubljene osebe« ter »bili prisiljeni zapustiti svojo gotovost, svoj prostor “nadzora”, svoje načine delovanja, svoje ambicije, da bi se zanimali ne le za dobro svoje družine, temveč tudi za dobro družbe, ki je prav tako odvisna od našega osebnega ravnanja«.

Zapustita svojo deželo. Nista sama!

Kakor Abraham, ki je zapustil svojo deželo in se podal v neznano, »vsak zakonec zapusti svojo deželo v trenutku, ko začuti poklicanost v zakonsko ljubezen in se odloči brez zadržkov darovati se drugemu«. »Tako zaroka že pomeni, da je treba zapustiti svojo deželo, saj je treba skupaj prehoditi pot, ki vodi k poroki. Različne življenjske situacije – minevanje dni, prihod otrok, delo, bolezen – so okoliščine, v katerih medsebojna zveza predpostavlja, da vsak opusti svoje navade, gotovosti, mirne prostore in se poda proti deželi, ki jo obljublja Bog: biti dva v Kristusu, dva v enem. Eno življenje, en “midva” v občestvu ljubezni z Jezusom, ki je živ in navzoč v vsakem trenutku vajinega življenja. Bog vaju spremlja in brezpogojno ljubi. Nista sama!«

Otroci so vedno dar

Papež izpostavi, da otroci starše pozorno opazujejo in v njih iščejo »pričevanje o močni in zanesljivi ljubezni«. »Otroci so vedno dar, spremenijo zgodovino vsake družine. Žejni so ljubezni, priznanja, spoštovanja in zaupanja. Očetovstvo in materinstvo vas kličeta k rodovitnosti, da bi svojim otrokom dali veselje ob spoznanju, da so Božji otroci, otroci Očeta, ki jih od prvega trenutka nežno ljubi in jih vsak dan vodi za roko. To odkritje lahko vašim otrokom omogoči vero in sposobnost zaupanja v Boga.«

Prvo vzgojno okolje vedno ostaja družina, v majhnih dejanjih, ki so zgovornejša od besed, poudarja papež. »Vzgajati pomeni predvsem spremljati procese rasti, biti prisotni na različne načine, da se otroci lahko v vsakem trenutku zanesejo na svoje starše. Vzgojitelj je oseba, ki “rojeva” v duhovnem smislu, predvsem pa “tvega” z vzpostavljanjem odnosa. Pomembno je, da kot očetje in matere vstopate v odnos z otroki na podlagi avtoritete, ki se dosega iz dneva v dan. Potrebujejo varnost, ki jim bo pomagala doživeti zaupanje vase, v lepoto njihovega življenja, v gotovost, da niso nikoli sami, naj se zgodi karkoli.«

Družina kot graditeljica mostov med generacijami

Zakonci so spodbujeni, naj aktivno sodelujejo v Cerkvi, predvsem v družinski pastorali. Družina je temeljna celica družbe in zakon je »dejansko načrt izgradnje kulture srečanja«. »Zato je pred družine postavljen izziv, da gradijo mostove med generacijami in posredujejo vrednote, ki gradijo človeštvo. Potrebna je nova ustvarjalnost, da bi v sedanjih  izzivih izrazili vrednote, ki nas oblikujejo kot ljudstvo v naših družbah in v Cerkvi, Božjem ljudstvu.«

Jezus je z vama v čolnu

»Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega čolna – a varnega zaradi resničnosti zakramenta – po včasih razburkanem morju,« nadaljuje sveti oče. Kolikokrat bi zakonci želeli reči ali celo zakričati: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« »Ne pozabimo, da je Jezus po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Skrbi za vas, ves čas je z vami, v zibanju čolna, ki ga premetavajo vode. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Le tako boste imeli mir, premagali boste konflikte in našli rešitve za mnoge vaše težave. Ne zato, ker bi izginili, ampak zato, ker jih boste videli z drugega vidika.«

Ni lahko biti ves čas skupaj

Sveti oče ne pozabi na »težave in priložnosti, ki so jih družine živele v tem času pandemije«. Več skupaj preživetega časa je bila edinstvena priložnost za pogovor v družini, kar pa je seveda zahtevalo tudi veliko potrpežljivosti. »Ni lahko biti skupaj ves dan, ko je v isti hiši treba delati, se učiti, se razvedriti in počivati. Ne dopustite, da bi zmagala utrujenost; moč ljubezni vas dela sposobne gledati bolj na druge – na zakonca, na otroke – kot na svoj napor.«

Če bo ljubezen navdihovala njihova dejanja in odločitve, biti skupaj ne bo pokora, ampak zavetje sredi nevihte. »Naj je družina kraj sprejemanja in razumevanja,« spodbuja papež in zakonce vabi, naj v srcu hranijo tri besede, ki jih je svetoval že velikokrat: smem, hvala in oprosti. In ko pride do konflikta, »nikoli končati dneva, ne da bi se prej pomirili«. »Naj vaju ni sram skupaj poklekniti pred Jezusa v evharistiji, da bi našla trenutke miru in pogled, ki je poln nežnosti in dobrote. Ali pa primi za roko drugega, ko je nekoliko jezen, ter mu izsili zarotniški nasmeh. Morda zvečer pred spanjem skupaj glasno izrečeta kratko molitev z Jezusom, ki je navzoč med vama.«

Ko zveza razpade

A svojo bližino in naklonjenost sveti oče izrazi tudi vsem parom, ki jim je bilo zelo težko živeti skupaj v času karantene. Že obstoječi problemi so se še zaostrili, kar je povzročilo konflikte, ki so v mnogih primerih postali skoraj neznosni. Pri mnogih je celo prišlo do razpada razmerja, v katerem se je pokazala kriza, ki je niso znali ali mogli premagati. »Razpad zakonske zveze povzroči veliko trpljenja zaradi neuresničenih pričakovanj; pomanjkanje razumevanja povzroči prepire in rane, ki jih ni lahko premagati. Tudi otrokom ni prihranjena bolečina, ko vidijo, da njihovi starši niso več skupaj. Tudi v teh primerih ne prenehajte iskati pomoči, da bi lahko nekako premagali konflikte in ne povzročili nadaljnjega trpljenja med vami in vašim otrokom. Gospod Jezus vas bo v svojem neskončnem usmiljenju navdihnil, da boste sredi številnih težav in žalosti šli dalje. Ne nehajte ga klicati in v njem iskati zatočišče, luč na poti, v skupnosti pa očetovski dom, kjer je prostor za vsakega človeka z njegovim težkim življenjem.«

»Ne pozabite, da odpuščanje ozdravi vsako rano,« nadaljuje Frančišek. »Odpuščanje drug drugemu je rezultat notranje odločitve, ki zori v molitvi, v odnosu z Bogom, je dar, ki izvira iz milosti, s katero Kristus napolni zakonca, ko mu dovolita delovati, ko se obrneta nanj. Kristus “prebiva” v vajinem zakonu in čaka, da mu odpreta svoji srci, da vaju bo lahko podpiral z močjo svoje ljubezni, tako kot učence v čolnu. Naša človeška ljubezen je slabotna, potrebuje moč Jezusove zveste ljubezni. Z njim lahko zares zgradita “hišo na skali” (Mt 7,24).«

Tvoj zakonec potrebuje tvoj nasmeh

Papež Frančišek se ob koncu pisma obrne še na zaročence in jih spodbudi, naj vedno zaupajo v Božjo previdnost, ter spomni na stare starše, ki so živi spomin človeštva. Sklene s prošnjo k svetemu Jožefu in Mariji: »Naj sveti Jožef v vseh družinah navdihuje ustvarjalni pogum, ki je tako potreben v tej spreminjajoči se dobi, ki jo živimo, in naj Devica Marija v vašem zakonskem življenju spremlja rast kulture srečanja, ki je tako nujna za premagovanje težav in nasprotij, ki zaznamujejo naš čas. Številni izzivi ne morejo oropati veselja tistih, ki vedo, da hodijo z Gospodom. Intenzivno živite svojo poklicanost. Ne dovolite, da žalost spremeni vaše obraze. Vaš zakonec potrebuje vaš nasmeh. Vaši otroci potrebujejo vaše spodbudne poglede. Pastirji in druge družine potrebujejo vašo navzočnost in vaše veselje: veselje, ki prihaja od Gospoda!«

Papež Frančišek: Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo Sveto Družino iz Nazareta. Bog je izbral ponižno in preprosto družino, da je prišel med nas. Zrimo lepoto te skrivnosti ter poudarimo dva konkretna vidika za naše družine.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na prvo nedeljo po božiču ali nedeljo Svete Družine.

Prvi: družina je zgodovina, iz katere izhajamo. Vsakdo med nami ima lastno zgodovino. Nihče se ni rodil magično, s čarobno paličico. Vsakdo ima svojo zgodovino in družina ima svojo zgodovino, iz katere izhajamo. Evangelij današnjega bogoslužja nas spominja, da je tudi Jezus sin zgodovine neke družine. Vidimo ga, kako z Marijo in Jožefom za veliko noč potuje v Jeruzalem. Potem povzroči skrbi mami in očetu, ki ga ne najdeta; ko ga najdeta, se z njima vrne domov (prim. Lk 2,41-52). Lepo je videti Jezusa, vključenega v splet družinske ljubezni, ki se rodi in raste v objemu in skrbi svojih. To je pomembno tudi za nas. Prihajamo iz neke zgodovine, stkane iz vezi ljubezni. Oseba, kakršna smo danes, se ne rodi toliko iz materialnih dobrin, ki smo jih uživali, ampak iz ljubezni, ki smo jo prejeli, iz ljubezni znotraj družine. Morda nismo bili rojeni v izjemni družini brez težav, a to je naša zgodovina, vsakdo mora misliti na svojo zgodovino, to so naše korenine. Če jih porežemo, se življenje posuši! Bog nas ni ustvaril, da bi bili osamljeni vojskovodje, ampak da bi hodili skupaj. Zahvalimo se mu in molimo za naše družine. Bog misli na nas in želi, da smo skupaj: hvaležni, združeni, sposobni varovati korenine. Misliti moramo na to, na lastno zgodovino.

Drugi vidik: biti družina, se učimo vsak dan. V evangeliju vidimo, da tudi v Sveti Družini ni vedno vse dobro. Pridejo nepričakovane težave, tesnoba, trpljenje. Svete Družine s pobožnih podobic ni. Marija in Jožef izgubita Jezusa in ga v stiski iščeta ter ga po treh dneh najdeta. Ne razumeta ga, ko sedi med učitelji v Templju in jima odgovori, da mora skrbeti za to, kar je njegovega Očeta. Potrebujeta čas, da se naučita spoznavati svojega otroka. Tako je tudi z nami: vsak dan se moramo v družini učiti poslušati se in razumeti drug drugega, hoditi skupaj ter se soočati s konflikti in težavami. To je vsakodnevni izziv, ki ga premagamo s pravim odnosom,  z majhnimi pozornostmi, s preprostimi gestami, ko skrbimo za podrobnosti v naših odnosih. To nam zelo pomaga za pogovor v družini. Pogovor za mizo, pogovor med staršema in otroci, pogovor med brati in sestrami nam pomaga živeti to družinsko korenino, ki izhaja od starih staršev, iz pogovora s starimi starši.

Toda kako naj to storimo? Poglejmo Marijo, ki v današnjem evangeliju reče Jezusu: »Tvoj oče in jaz sva te iskala« (v. 48). Tvoj oče in jaz, ne jaz in tvoj oče: pred jazom je ti! Naučimo se tega: pred jazom je ti. V mojem jeziku je pridevnik za ljudi, ki najprej rečejo jaz in potem ti. »Jaz, meni in z mano in zame ter moj profit.« Takšni so ti ljudje, najprej jaz in potem ti. Ne, v Sveti družini je naprej ti in potem jaz.

Da bi ohranili harmonijo v družini, se je treba boriti proti diktaturi jaza. Nevarno je, ko se jaz napihuje, kadar drug drugemu očitamo napake, namesto da bi se poslušali; kadar se zapičimo v svoje potrebe, namesto da bi skrbeli za druge; kadar se izoliramo z mobilnim telefonom. Žalostno je videti družino pri kosilu vsakega s svojim mobilnim telefonom, ne da bi se pogovarjali. Vsakdo se pogovarja s svojim telefonom. Kadar drug drugega obtožujemo, ko stalno ponavljamo običajne fraze in uprizarjamo že videno komedijo, v kateri hoče vsak imeti prav, na koncu pa zavlada leden molk. Ostra tišina po družinski razpravi.
Žalostno je to, zelo žalostno. Ponavljam nasvet: zvečer se po vsem pomirite. Nikoli ne pojdite spat, ne da bi sklenili mir, sicer bo naslednji dan »hladna vojna«! In ta je zelo nevarna, saj se bo ponovno začela zgodba z očitki, zgodba z zamerami. Kolikokrat se žal med domačimi zidovi iz predolgih tišin in nezdravljene sebičnosti rodijo in rastejo konflikti! Včasih pride celo do fizičnega in moralnega nasilja. To ruši harmonijo in ubija družino. Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti. In prosim vas, vsak dan molite malo skupaj, da boste prosili Boga za dar miru v družini. In vsi – starši, otroci, Cerkev, civilna družba – si prizadevajmo, da bomo podpirali, branili in varovali družino, ki je naš zaklad! Devica Marija, Jožefova nevesta in Jezusova mama, naj varuje naše družine.

……

O prosilni molitvi: z nežnostjo molimo drug za drugega

Ko molimo smo namreč uglašeni z Božjim usmiljenjem. Kdor moli, vrata svojega srca vedno pusti na stežaj odprta: za vse – za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Gre za to, da se na druge gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovim sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Svetopisemski odlomek: Ef 6,18-20

»Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.«

Kateheza: Molitev posredovanja za druge

Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne obsega veselja in bolečine, upanja in bridkosti človeštva, postane »dekorativna« dejavnost, neka površinska drža, intimistična drža. Vsi potrebujemo notranji svet: da se umaknemo v prostor in čas, ki sta namenjena našemu odnosu z Bogom. Vendar pa to ne pomeni izogibati se realnosti. V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi in nas zatem razlomi in nas da« za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Božjih rokah postane razlomljen in razdeljen kruh. Torej konkretna molitev, ki ni nek beg.

Tako moški in ženske molitve iščejo samoto in tišino, ne da ne bi bili nadležni, ampak da bi bolje poslušali Božji glas. Včasih se umaknejo iz sveta, na skrivno v svojo sobo, kakor je to predlagal Jezus (prim Mt 6,6), a kjerkoli so, vedno pustijo na stežaj odprta vrata svojega srca: vrata, ki so odprta za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik, skrito rotenje; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti … Kdorkoli lahko potrka na vrata molivca in v njem ali njej najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogarkoli izključilo. Molitev je naše srce in naš glas in postane srce in glas mnogih ljudi, ki ne znajo moliti ali ne molijo ali nočejo moliti ali pa jim je nemogoče moliti. Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, se dviga k Očetu kakor priprošnja. V samoti se tisti, ki moli – bodisi dolgo časa v samoti bodisi v polurni samoti – loči od vsega in vseh, da bi ponovno našel vsakega in vse v Bogu. Tako molivec moli za ves svet, ko na svojih ramenih nosi bolečino in grehe. Moli za vse in za vsakega: kakor da bi bil Božja »antena« v tem svetu.

Kdor moli, v vsakem ubogem, ki potrka na vrata, v vsaki osebi, ki je izgubila smisel stvari, vidi Kristusovo obličje. Katekizem piše: »Posredovati, prositi v prid drugega […] je lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju« (KKC, 2635). To je zelo lepo. Ko molimo, smo uglašeni z Božjim usmiljenjem. Usmiljenje v odnosu do naših grehov, ker je [Bog] usmiljen z nami, a tudi usmiljenje z vsemi tistimi, ki so zase prosili za molitev, za katere želimo moliti v uglašenosti z Božjim srcem. To je resnična molitev. V uglašenosti z Božjim usmiljenjem, z njegovim usmiljenim srcem. »V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih« (KKC, 2635). Kaj pomeni »udeleženost pri Kristusovi priprošnji«? Ko jaz prosim za nekoga ali molim za nekoga: kajti Kristus je priprošnjik pri Očetu, moli za nas, moli tako, da Očetu kaže rane na svojih dlaneh, kajti Jezus je fizično, s svojim telesom pred Očetom. Jezus je naš priprošnjik. Moliti pomeni nekoliko početi kakor Jezus: za druge posredovati v Jezusu pri Očetu. In to je zelo lepo.

Pri molitvi je središče človek. Preprosto človek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. Nekdo bi lahko rekel: sredi sovraštva ni mogoče moliti, sredi brezbrižnosti ni mogoče moliti. Moli se samo v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, kajti manjka ravno duh, kar je ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, gre globlje od tistega, ki raziskuje »največje sisteme«. Zaradi tega v vsaki molitvi obstaja izkušnja človeškega, kajti oseb, v kolikor lahko naredijo napake, se nikoli ne zavrne ali odvrže.

Ko nek vernik, spodbujen s strani Svetega Duha, moli za grešnike, ne izbira, ne izreka obsodb: moli za vse. Moli tudi zase. V tistem trenutku ve, da niti ni toliko drugačen od oseb, za katere moli. Čuti se grešnik, med grešniki in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno živ in aktualen (prim. Lk 28,9-14): mi nismo boljši od nikogar, vsi smo bratje v skupni slabotnosti, trpljenju in v tem, da smo grešniki. Zato je molitev, ki jo lahko namenimo Bogu, tale: »Gospod, noben človek pred Tabo ni pravičen (prim. Ps 143,2), vsi smo dolžniki, ki imajo neporavnan račun; nikogar ni, ki bi bil brezhiben pred tvojimi očmi. Gospod, usmili se me!«

S tem duhom je molitev rodovitna, kajti s ponižnostjo gremo prosit Boga za vse. Farizej je namreč molil na ošaben način: 

»Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor tisti grešniki; jaz sem pravičen, vedno delam …« To ni molitev. To je gledati se v ogledalo, v svojo realnost, gledati se v zrcalu, zamaskiran z oholostjo.

Svet gre dalje zahvaljujoč tej verigi molivcev, ki posredujejo, in ki so najbolj nepoznani … a ne Bogu! Veliko je neznanih kristjanov, ki so v času preganjanja znali ponavljati besede našega Gospoda: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Dobri pastir ostane zvest tudi ko izve za grehe svojih ljudi. Dobri pastir je še naprej oče, tudi ko se sinovi oddaljijo in ga zapustijo. Vztraja v službi pastirja tudi v odnosu do nekoga, zaradi katerega si umaže roke; ne zapre srca pred nekom, ki mu morda povzroča celo trpljenje.

Cerkev v vseh svojih udih ima poslanstvo, da prakticira molitev priprošnje, da posreduje za druge. Predvsem pa ima to dolžnost vsak, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, posvečeni služabniki, predstojniki skupnosti … Kakor Abraham in Mojzes, morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« osebe, ki so jim zaupane. V resnici gre za to, da se nanje gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovima nepremagljivima sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Dragi bratje in sestre, vsi smo listi enega drevesa: ovire nas kličejo k velikemu sočutju, ki ga moramo v molitvi gojiti drug za drugega. Molimo drug za drugega, to bo dobro za nas in dobro za druge.