2 Mz 4, 32-34.39-40; Ps 33; Rim 8, 14-17, Mt 28, 16-20
Matejev evangelij se začne z imenom Emanuel, Bog z nami, in se sklene z Jezusovo obljubo: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) To je kot velik objem Boga, ki drži skupaj vse naše življenje in vse stvarstvo. V domišljavi človekovi popolnosti ni prostora za Boga, saj v njej moj jaz zavzame ves moj svet. Zato priznavam svojo omejenost in jo odpiram troedinemu Bogu, da jo bo on izpolnil in ji dal vrednost s svojo milostjo.
Cerkev, ki je poslana oznanjat Božjo ljubezen, tudi dvomi in je celo nekoliko dvolična: »Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili.« (Mt 28,17) Nekateri so z zunanjo držo izražali, kar ni odgovarjalo notranji drži. V tem se vidi naša izvorna nepopolnost, ko nadaljujemo svoje krščansko življenje, tudi ko nas v globini najeda dvom. To je nepopolnost vsake duhovne poti, vsake vere, ki se sprašuje, vsakega vernika, ki ne more, da se kdaj ne bi zaustavil tudi na počivališču dvoma. Morda se sliši paradoksno, a samo takšna nepopolna Cerkev lahko oznanja resnično ljubezen, ljubezen, ki ni samotarska, ni ljubezen blaženega v svoji osamljenosti; a tudi ni ljubezen v dvoje, pubertetniška ljubezen vase zaprtega para. Resnična ljubezen se podarja drugim in ne ostaja zaprta ne v izolacijo ne v vzajemnost. Zato je resnična ljubezen lahko le trinitarna je ljubezen sv. Trojice