»To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil … To vam naročam, da se ljubite med seboj!«
Ljubezen, ki je zapoved? Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved, ne da bi jo uničili? Kakšna ljubezen pa je to, pomisli človek, če ni svobodna, ampak zapovedana? Ljubiti Boga z vso dušo in z vsemi močmi je označena kot »prva in največja zapoved« in ljubiti bližnjega kakor samega sebe je »druga zapoved«, podobna prvi (prim. Mt 22,37–39). Kakšen odnos bi lahko bil med ljubeznijo in dolžnostjo od trenutka, ko ena predstavlja spontanost, druga pa obveznost?
Da bi odgovorili na ta ugovor, je potrebno vedeti, da obstajata dve vrsti zapovedi. Ena zapoved ali obveznost prihaja od zunaj, od volje, ki je različna od moje, in je zapoved ter obveznost, ki prihaja od znotraj in ki se porodi iz stvari same. Kamen, ki ga vržemo v zrak, in jabolko, ki pade z drevesa, sta »prisiljena«, da padeta na tla, ni mogoče drugače; pa ne zato, ker bi ju kdo k temu prisilil, ampak zato, ker je v njiju notranja težnostna sila, ki ju privlači k središču zemlje.
Enako sta dva načina, kako je človek uveden k izpolnjevanju ali k neizpolnjevanju določene stvari: ali zaradi prisile ali pa zaradi privlačnosti. Običajni zakoni in zapovedi ga vodijo na prvi način: s prisilo, z grožnjo kazni; ljubezen pa ga vodi na drugi način: s privlačnostjo, z notranjo močjo. Vsakega namreč privlači to, kar ljubi, ne da bi pri tem občutil prisilo. Če pokažeš otroku igračo, boš videl, kako se potrudi, da bi jo dobil. Kdo ga sili? Nihče, privlači ga predmet njegove želje. Pokaži Dobro duši, ki jo žeja po resnici, in se bo stegovala po njem. Kdo jo sili? Nihče, privlači jo njena želja. Ljubezen, pravi sv. Avguštin, je kakor »teža« duše, ki jo privlači k predmetu lastnega ugodja, v katerem ve, da bo našla svoj počitek. Ljubezen je zapoved prav v tem smislu. Ljubezen je sposobna človeka nagniti, da stori nekaj, k čemur ga ne bi mogel nagniti noben zunanji in napisan zakon: da bi dal življenje za drugega človeka.