Skozi adventni čas nas spremlja evangelij po Luku. Krščansko izročilo je rado izpostavljalo nekatere značilnosti tega evangelija: to je evangelij usmiljenja (zaradi nekaterih znanih prilik, kot je denimo prilika o izgubljenem sinu), evangelij ubogih (zaradi posebne pozornosti do družbene razsežnosti v Jezusovem pridiganju), evangelij molitve, Svetega Duha zaradi poudarkov, ki so namenjeni tem temam. To je tudi evangelij, v katerem je najbolj opazna skrb za zgodovinskost. V prologu nam avtor spregovori o svojih virih in o »skrbnem raziskovanju«, preden se je lotil redakcije svojega evangelija. Tudi kasneje večkrat nakaže zgodovinske in zemljepisne okvire, znotraj katerih se dogaja Jezusovo zemeljsko poslanstvo.
Mih 5,1-4; Heb 10,5-10; Lk 3,39-48a
Adventno bogoslužje nam predstavi dva velika vodnika na poti do božiča: Janeza Krstnika in Marijo. V pravoslavnih cerkvah sta ikoni teh dveh svetnikov postavljeni na desni in levi strani vrat, ki vodijo v presveto svetišča, kjer je postavljen daritveni oltar. Sta kot »vratarja«, ki vernika popeljeta v Kraljevo bližino.
Oznanilu Janeza Krstnika smo prisluhnili v eni od preteklih nedelj. Zdaj nas predhodnik izroča materi, da bi ona dopolnila našo pripravo na božič. Današnji evangelij namreč spregovori o Marijinem obisku pri Elizabeti, ki se sklene z Magnificatom.
S to hvalnico nam Marija pomaga razumeti enega od pomembnih vidikov božične skrivnosti, pri katerem bi se rad ustavil: božič kot praznik ponižnih in osvoboditve revežev. V današnjem svetu se vedno bolj oblikujeta dva nova družbena razreda, ki nista več ista, kot smo jih poznali v preteklosti, ko so bili na eni strani gospodarji, na drugi pa proletariat. Danes je na eni strani svetovljanska družba, ki zna angleško, ki se sproščeno giblje po svetovnih letališčih, ki zna uporabljati računalnik in »srfa« po medmrežju; za te ljudi je svet že »globalna vas«; na drugi strani pa je množica tistih, ki so pravkar zapustili svojo rodno domovino in imajo zelo omejen ali posreden dostop do pomembnih družbenih komunikacijskih sredstev. To so današnji novi »mogočni« in »nizki«.
Marija nam pomaga, da spet postavimo stvari na pravo mesto in da se ne damo prevarati. Govori nam, da se najgloblje vrednote pogosto skrivajo med nizkimi; da se stvari, ki najbolj vplivajo na zgodovino (kot je Jezusovo rojstvo) zgodijo sredi med njimi, ne pa na velikih svetovnih prizoriščih. Betlehem je bil med »najmanjšimi Judovimi mesti«, pravi današnje prvo berilo, a se je prav v njem rodil Mesija. Veliki pisatelji, kot sta Manzoni in Dostojevski, so v svojih delih ovekovečili vrednote in zgodbe revnih ljudi.
Toda ne smemo se zadovoljiti zgolj s spominom, da Bog gleda na nizke ali pa da mi sami gledamo nanje. Mi sami moramo vsaj v srcu postati majhni, ponižni. Bazilika Jezusovega rojstva v Betlehemu ima ena sama vhodna vrata in še ta so tako nizka, da ne moremo vstopiti skoznje, če se globoko ne priklonimo. Nekateri so mnenja, da so jih naredili tako nizka zato, da bi preprečili beduinom vstopati v cerkev kar na kamelah. Toda prastara razlaga (ki v vsakem primeru vsebuje veliko duhovno resnico) je drugačna. Ta vrata so morala spominjati romarje, da je mogoče prodreti v skrivnost božiča le tako, da se priklonimo, da postanemo majhni.
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: