Župnija Marijino oznanjenje – frančiškani

v ponedeljek, 11. 11. goduje sv. Martin

Martinovi starši so bili pogani, on pa se je komaj dvanajstleten že začel zanimati za krščansko vero in postal katehumen. Oče je bil častnik rimske vojske, zato je bila tudi za Martina vojaška služba neizbežna. Proti svoji volji je postal vojaški častnik, ta služba pa ga je pripeljala v Galijo, ki je postala njegova druga domovina. 

Iz tega časa je dogodek, ki je popolnoma spremenil Martinovo življenje. V mrzlem zimskem jutru je srečal premraženega berača, ki je prosil miloščino. Ker pri sebi ni imel denarja, je z mečem razpolovil svoj plašč in s polovico ogrnil reveža. To je bil začetek Martinovega popolnega spreobrnjenja, kajti tisto noč se mu je v sanjah prikazal Jezus, ogrnjen z darovano polovico plašča. 

Martin je tedaj zapustil vojaško službo in se oklenil škofa sv. Hiarija iz Poitiersa, s katerim sta ustanovila samostan, ki je bil pomembno središče v boju za pravo vero proti različnim krivoverstvom.

Ko so prebivalci Toursa leta 371 iskali novega škofa, so izvolili sv. Martina, ker so ga cenili zaradi njegove pravičnosti in ljubezni do vsakogar, še posebej do najrevnejših. O sv. Martinu se je spletlo več legend, ena od njih pripoveduje, da Martin zaradi skromnosti sploh ni želel sprejeti škofovske mitre, zato se je skril pred odposlanci, ki so prišli ponj. 

Toda v bližini so bile gosi, ki so s svojim gaganjem razkrile skromnega škofa. V 27-ih letih svoje škofovske službe je sv. Martin upravičil svoj sloves velikega dobrotnika, dejavno pa je skrbel tudi za širitev krščanstva z oznanjevanjem evangelija.

v sredo, 13. 11. goduje sv. Stanislav Kostka

Poljski svetnik in zavetnik mladine je bil sin plemiških staršev. Že v otroških letih je bil tako sramežljiv, da ga je kar rdečica oblila, če je le slišal nespodobno besedo. Štirinajst let starega so poslali starši z bratom Pavlom na Dunaj v šole. Tam je stanoval v hiši nekega luteranca. Ko je nekoč hudo zbolel, gospodar ni pustil duhovnika v hišo, da bi bolniku prinesel obhajilo. Tedaj se je zatekel k sv. Barbari in pripovedujejo, da mu je svetnica v zamaknjenju v spremstvu dveh angelov prinesla sv. popotnico.

Stanislav tedaj ni umrl. Po tistem ga je začelo vleči k jezuitom. Brat Pavel, ne sicer zloben, vendar pa ves posveten, ga je vedno navajal na posvetna pota. Stanko je odgovarjal: »Za nekaj višjega sem se rodil.« In ostal je stanoviten, dasi je od brata zaradi tega moral preslišati marsikatero grenko, celo trpeti udarce. Ko je nekoč brat spet z njim prav grdo ravnal, mu je Stanislav zagrozil, da bo pobegnil. »Le pojdi, kamor hočeš,« ga je zavrnil Pavel. Stanislav je porabil to priložnost, da bi uresničil svoj sklep in stopil v Družbo Jezusovo. Preoblekel se je v kmečkega fantiča in se odpravil peš na dolgo pot v Augsburg k provincialu jezuitskega reda v Nemčiji, sv. Petru Kaniziju. Ta pa se ga je bal sprejeti, ker je vedel, da bi starši ugovarjali. Zato je šel Stanislav v Rim k sv. Frančišku Borgiu, generalu reda.

A le deset mesecev je bil jezuitski novinec. Na veliki šmaren 1568 je umrl, star še ne osemnajst let, kakor je bil sam prej napovedal. Na smrtni postelji so ga sobratje vprašali, ali je pripravljen umreti. Odgovoril je s psalmistom: »Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno!« Izgovarjajoč sveti imeni Jezus in Marija, ki ji je rekel »moja mati«, je izdihnil svojo dušo.

»Živeti hočem, kakor je Bogu všeč; ali je to drugim všeč ali ne, tega mi ni mar« (sv. Stanislav).

Pogosto ga kažejo z detetom Jezusom, kar naj bi kazalo na njegova videnja.

v četrtek, 14. 11. goduje sv. NIkolaj Tavelić

Nikolaj se je rodil okoli leta 1340 v Šibeniku, v ugledni plemiški družini. V frančiškanski red je vstopil že kot mladenič. Več kot deset let je deloval kot oznanjevalec vere v Bosni, potem pa je leta 1385 odšel v Jeruzalem. Tam je spoznal Deodata in Petra iz juzne Francije in Štefana iz severne Italije. Leta 1391 so štirje misijonarji hoteli na muslimanski praznik pridigati v mošeji v Jeruzalemu, zato so si hoteli prej pri mestnem kadiju priskrbeti dovoljenje. Ta je bil nad njihovim namenom ogorčen in jih nagnal iz hiše. Ko so ljudje zvedeli kaj so nameravali, so jih na ulicah napadli in pretepli. Vrgli so jih v ječo in jim cele dneve niso dali nič hrane. Ker so se zatekali k molitvi in veri, so jih obsodili na smrt. 14. novembra 1391 so jih usmrtili z mečem. Mučitelji in rablji so trupla sežgali in njihov pepel raztrosili po vsem Jeruzalemu.

v soboto, 16. 11. godije sv. Marjeta Švedska

Rodila se je okoli leta 1045 na Ogrskem, ker se je njen oče Edvard zatekel h kralju sv. Štefanu in se je tam poročil z njegovo svakinjo. Pozneje se je s starši vrnila na Angleško. Po vdoru Normanov je kraljevska družina spet morala bežati. Vihar jih je zanesel na škotsko obalo. Tu se je štiriindvajsetletna poročila s škotskim kraljem. Z novo kraljico se je začela doba miru za vso deželo.

Življenjepisec pravi o njej: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera, zaščitnica vere in poštenja. Vneta je bila za cerkev, podpirala je umetnost in znanost; deželi je bila mati, ker so bili v njeno srce vpisani vsi ubožci, stiskani in trpeči.« Kamor je segla njena oblast, je segala tudi njena dobrota.

Marjeta je poskušala povsod nastaviti dobre duhovnike, podpirala je škofe v njihovih pravicah in si prizadevala, da bi zatrla vsako krivico, krščanske kreposti pa širila ne le na dvoru, temveč tudi med podložniki. Strogost je pokazala samo v boju za pravico in proti praznoverju. Bila je vzorna mati šestih sinov in dveh hčera. Priskrbela jim je stroge in izobražene, nravno neoporečne vzgojitelje in učitelje ter jih pri delu tudi sama nadzorovala. Odstranila je slabe dvorjane, ker je želela, da bi bil njen dvor ogledalo vsemu prebivalstvu. Prodala je ves svoj nakit, da je imela denar za potrebne. V adventu in postu je skrbela za tristo revežev. Sama je stregla ženam, kralj pa moškim, in vsi so dobivali isto hrano, kakor je prihajala na kraljevsko mizo. Umrla je 16. novembra 1093 v Edinburgu.

Upodabljajo jo s črnim križem, ko pomaga revežem

__________________________

Veroučne ure so se začele 9. septembra po objavljenem urniku. Veroukarji naj čim prej prinesejo spričevala, da ob koncu leta ne bo težav, ko jih bodo iskali.

________________________________

lepo vabljeni k prijavi in na naša srečanja štiri nedelje po družinski sveti maši v Frančiškovi dvorani:

17. novembra 2024, 26. januarja 2025, 23. marca 2025 in na zaključno prireditev 18. maja 2025.

__________________________________

________________________________

Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: 

  • na desni povezavi lahko v živo spremljate svete maše preko radia Ognjišče: AVDIO POVEZAVA.
  • ali  preko YouTube kanala  ► VIDEO.