Skozi adventni čas nas spremlja evangelij po Luku. Krščansko izročilo je rado izpostavljalo nekatere značilnosti tega evangelija: to je evangelij usmiljenja (zaradi nekaterih znanih prilik, kot je denimo prilika o izgubljenem sinu), evangelij ubogih (zaradi posebne pozornosti do družbene razsežnosti v Jezusovem pridiganju), evangelij molitve, Svetega Duha zaradi poudarkov, ki so namenjeni tem temam. To je tudi evangelij, v katerem je najbolj opazna skrb za zgodovinskost. V prologu nam avtor spregovori o svojih virih in o »skrbnem raziskovanju«, preden se je lotil redakcije svojega evangelija. Tudi kasneje večkrat nakaže zgodovinske in zemljepisne okvire, znotraj katerih se dogaja Jezusovo zemeljsko poslanstvo.
Sof 3,14-18a; Flp 4,4-7; Lk 3,10-18
Tretja adventna nedelja je vsa prežeta s temo o veselju. Običajno jo imenujemo nedelja »laetare« – nedelja »veseli se« po besedah sv. Pavla iz drugega berila:
»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.«
Bog je hotel, da bi zgodovino sveta, ki je polna solza in trpljenja, spremljalo tudi oznanilo sreče in jo kot rdeča nit povezovalo od začetka do konca. Gre za ljudstvo, ki je sredi drugih ljudstev nosilec obljube luči in veselja.
Pred Jezusom je bilo izraelsko ljudstvo. V prvem berilu slišimo besede, s katerimi prerok Sofonija spominja izvoljeno ljudstvo na njegovo poslanstvo in skuša v njem spet prebuditi upanje in pogum:
»Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska!«
Vriskaj, vzklikaj, veseli se. V psalmu po berilu je to izjemno besedišče obogateno še z drugimi izrazi:
»Gospod je moja moč in moja pesem, v njem je moja rešitev. Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja … Vzklikajte in vriskajte sionski prebivalci.«
Po Jezusovem prihodu pa je znamenje veselja med narodi krščansko občestvo. Prve angelove besede Mariji, novi »sionski hčeri«, so: »Veseli se, milosti polna!« Sv. Pavel, kakor smo slišali, to povabilo razširi na vse kristjane, ko jim pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se!«
Samo tisti, ki je ljubljen in ki ljubi, resnično ve, kaj je veselje. Zaradi tega Sveto pismo pravi, da je veselje sad Svetega Duha (Gal 5,22) in da je Božje kraljestvo »veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Sveti Duh je poosebljena ljubezen in kamor seže, poraja ljubezen. V Beethovnovi Odi radosti je govor o peruti, ki »pobrati vse, česar se dotakne«. Podobno moč ima samo … perut goloba – Svetega Duha!
Prijaznost je balzam za medčloveške odnose. Družinsko življenje bi bilo veliko lepše, če bi bilo malce več prijaznosti v kretnjah, besedah, predvsem pa v občuteni srčnosti. Nobena stvar bolj ne ugaša veselja, da bi bili skupaj, kot ravno neotesano vedenje. »Mil odgovor – pravi Sveto pismo – pomirja togoto, žaljiva beseda pa zbuja jezo … Zdravje jezika je drevo življenja« (Prg 15,1.4). »Prijazna beseda pridobi veliko prijateljev, ljubezniv jezik pridobi veliko naklonjenost« (Sir 6,5). Prijazen človek pušča sled naklonjenosti in občudovanja, kjer koli gre mimo. »Kako je prijazen!« je prva misel, ki jo izrečejo, komaj se je oddaljil.
Poleg te človeške vrednote moramo znova odkriti evangeljsko vrednoto prijaznosti, ki ni le stvar vzgoje in lepega vedenja. V Svetem pismu izrazi »blag« in »krotak« nimajo trpnega pomena »podrejen« ali »popustljiv«, ampak pomenijo dejavno držo človeka, ki se v odnosu do drugih odzove spoštljivo, vljudno, milo. To je torej pohvala prijaznosti, ki jo Jezus izrazi z besedami: »Blagor krotkim« ali pa, ko pravi: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.«
Pavel uvršča prijaznost med sadove Duha, ko pravi, da je sad Duha: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22). Za sv. Tomaža Akvinskega je prijaznost ena od lastnosti ljubezni. Ta ne izključuje upravičene jeze, vendar jo zna tako obrzdati, da ne bi onemogočala mirne in pravične presoje stvari. To je najbolj očitno znamenje, da v človeku, ki stoji pred nami, prepoznamo človeško osebo z njenim čutenjem in dostojanstvom in se ne čutimo več od nje.
Prijaznost je nepogrešljiva predvsem za tistega, ki hoče drugim pomagati odkriti Kristusa. Apostol Peter je naročal prvim kristjanom, naj bodo »vsakomur pripravljeni odgovoriti, če jih vpraša za razlog upanja«, vendar takoj dodaja: »Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (1 Pt 3,15), kar je, kot da bi rekel: s prijaznostjo. To so preprosti in vsem dosegljivi načini, kako tudi danes pričevati za veselje.
Če je krščansko veselje nekaj, kar je skupno in ne le stvar posameznika, potem je jasno, da nihče ne more biti vesel sam. Naročilo »veselite se« pomeni tudi: razširjajte veselje. Ne smemo čakati, da bomo popolnoma zdravi in dobre volje, da bi nekomu naklonili nasmeh. Potrebno je zadržati zase kakšno tegobo in z drugimi deliti lepe stvari in veselje; ne pa nasprotno: da bi zase držali veselje, z drugimi pa bi delili le tegobe in nadloge. Nekateri ljudje na vsakdanje vprašanje: »Kako se počutiš? Kako ti gre?«, takoj odgovorijo: »Odlično. Hvala.« Drugi pa izstrelijo: »Slabo.« V prvem primeru se obrazi razširijo v nasmeh, v drugem primeru se povlečejo v obrambo.
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: