Ta teden je nekaj pomembnih praznikov:
Mesec oktober je posvečen naši nebeški Materi Mariji: častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred dobrimi sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že 450 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin in zahvalo zmage krščanskega ladjevja nad turškim v zgodovinski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571, ki jo je čudežno dobila evropska vojska.
Krščanska flota je bila razdeljena na 4 eskadre z različnim številom galej, največ (62) jih je imela osrednja eskadra pod poveljstvom Don Juana. Otomanska flota se je prav tako razporedila v štiri eskadre; glavna, pod poveljstvom Ali Paše, je imela 96 galej. Ali Paša je kristjanom-sužnjem obljubil, da jih bo po zmagi osvobodil.
Zjutraj 7. oktobra je krščanska flota opazila, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula izven zaliva. Da bi preprečil paniko ali pobeg, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Istočasno je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji. Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.«
Bitka se je začela ob 10.30. Turška severna eskadra je napadla krščansko severno eskadro in sicer tako, da so izkoristili globino vode ob obali. Benečane so napadli hkrati v hrbet in od spredaj. V napadu je padel beneški poveljnik Barbarigo, kljub tej izgubi pa so Benečani po dveh urah napad odbili. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Istočasno sta se spopadla tudi oba centra; položaj je bil dolgo časa neodločen. Janičarjem je nekajkrat uspelo priti na poveljniško ladjo Don Juana, a bližnje ladje so prihitele na pomoč in jih odgnale s krova. Krščanske ladje so ves čas izvajale protinapade in ob 13. uri so zavzele admiralsko ladjo Ali Paše, ki je bil v tem boju ubit. Ko so Turki to videli, je padla njihova bojna morala in so se pričeli umikati, nekateri pa vdajati. Zadnja se je bojevala turška južna eskadra. Okoli 16. ure je njen poveljnik Uluh Alija sprevidel nesmiselnost bojevanja, prebil se je skozi krščansko linijo ter z okoli 25 galejami odplul proti Alžiriji.
Na krščanski strani je bilo v bitki pri Lepantu 9.000 mrtvih ali ranjenih, toda osvobodili so dvakrat toliko krščanskih ujetnikov, uničenih je bilo 12 galej; na turški strani je bilo okoli 30.000 mrtvih ali ranjenih, uničenih pa je bilo 240 ladij. To je bila prva pomorska bitka, ki jo je osmanski imperij izgubil. Obenem pa je bila tudi najbolj usodna bitka, saj si po njej imperij ni nikoli opomogel in tako je izgubil svojo vodilno vlogo v Sredozemlju. Kljub tako odločilni zmagi krščanska Sveta liga ni izkoristila dosežene strateške prednosti. Tako niso napadli turških okupiranih ozemelj (Ciper, Egipt), ampak se je flota po bitki razpustila. Bivši zavezniki so se kmalu potem začeli med seboj boriti.
v sredo, 9. 10. se spominjamo Abrahama in Sare
v petek, 11. 10. goduje sv. papež Janez XXIII – Dobri
Rojen je bil 25. novembra 1881 v lombardski vasici Sotto il Monte pri Bergamu v revni kmečki družini kot četrti otrok od štirinajstih z imenom Angelo Giuseppe Roncalli. Obiskoval je semenišče v Bergamu in nadaljeval študij teologije v Rimu, kjer je bil leta 1904 posvečen v duhovnika. V času prve svetovne vojne je bil vpoklican v vojsko kot bolničar. V škofiji Bergamo je služil v semenišču ter delal z mladimi.
V Rimu je bil profesor patristike na lateranski univerzi. Leta 1925 je bil posvečen za škofa. »Pokorščina in mir« je bilo njegovo škofovsko geslo. Vstopil je v diplomatsko službo Svetega sedeža in odšel v Bolgarijo, Turčijo in Grčijo, a to je bilo med drugo svetovno vojno. Leta 1945 postane nuncij v Parizu (Francija), leta 1953 pa beneški patriarh in kardinal. Po smrti papeža Pija XII. je 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža. Kot papež si je izbral ime Janez. Morda so zaradi njegove visoke starosti pričakovali, da bo le »prehodni papež«, tradicionalni papež, a navdihnjen s Svetim Duhom za božič leta 1959 napove 2. vatikanski koncil in ga odpre 11. oktobra 1962 v baziliki sv. Petra. Sam je vodil sicer le dve seji koncila; umrl je za rakom v Rimu 3. junija 1963 na binkoštni ponedeljek, v starosti 82 let.
Danes je znan kot »revolucionarni« papež, ki je odprl okna, da bi v Cerkvi zapihal svež veter. Je eden izmed najvplivnejših papežev v zgodovini. »Il Papa buono – dobri papež«, kot ga ljubkovalno imenujejo Italijani, počiva pod Hieronimovim oltarjem v baziliki sv. Petra. Leta 2000 je bil razglašen za blaženega, leta 2014 pa za svetnika. Njegov praznični dan je ponekod dan otvoritve drugega vatikanskega koncila, in ne dan njegove smrti. S petnajstimi leti je začel pisati duhovni dnevnik Dnevnik duše, ki je izšel tudi v slovenščini.
v soboto 12.10. goduje sv. Maksimilijan Celjski
škof in mučenec, zavetnik mesta Celje, drugotni zavetnik Škofije Celje ter glavni zavetnik škofij Passau in Linz.
Bil je apostol Norika, nekdanje rimske pokrajine, ki se je raztezala med Dravo, Innom in Donavo, tja do ogrskih ravnin. Bil je škof in mučenec. Na Bavarskem in Salzburškem so ga častili že v 7. stoletju, kar izpričuje, da je bil zaslužen za tiste kraje. Tudi je res pretrpel mučeniško smrt, zakaj vedno so ga častili kot mučenca.
Zapiski o njegovem mučeništvu so šele iz leta 1291 in niso zgodovinsko zanesljivi. Po teh zapiskih je bil doma iz Celeie (Celja) in se rodil v prvi polovici 3. stoletja. Premožni krščanski starši so ga izročili v vzgojo duhovniku Oraniju. Ko so umrli, je Maksimilijan razdelil svoje imetje siromakom, dal sužnjem, ki so služili njegovim staršem, prostost, sam pa je postal duhovnik. Iz Celja se je preselil v noriško prestolnico Laureacum (Lorch). V tem mestu so v Donavi utopili sv. Florijana. Tu so si Maksimilijana izvolili za škofa. Papež Sikst II. je izvolitev potrdil in dodelil novemu škofu ves Norik.
Misijonska pota so ga večkrat peljala tudi na Bavarsko, kjer je zasadil križ in sezidal cerkev Matere božje tam, kjer stoji mesto Freising. Tudi v rodno Celje je šel oznanjat evangelij in tam umrl mučeniške smrti. Obglavili so ga, truplo pa so kristjani pokopali ob mestnem obzidju. Pozneje so ga prenesli v Passau, kjer njegovi zemeljski ostanki počivajo v velikem oltarju stolne cerkve.
Pri nas je češčenje sv. Maksimilijana najbolj razširjeno in priljubljeno v mariborski škofiji. Še vedno je Maksimilijan mnogim vernikom krstni patron. Škof Slomšek mu je posvetil drugi letnik svojih Drobtinic s posebno svetnikovo sliko nad celjskim mestom in s pesmijo, ki jo je sestavil Luka Jeran. Prvi njegov življenjepis pa je v našem jeziku izšel 1815. Napisal ga je profesor J. A. Zupančič.
Življenje škofa, ki je deloval in tudi pretrpel mučeniško smrt prav v naših krajih, opisuje t. i. Vita s. Maximiliani. Maksimilijan naj bi se rodil v rimski pokrajini Norik, ki je med drugim obsegala tudi precejšen del današnje Štajerske, in sicer v takratni Celeji (danes Celje). V mestu je bil tudi škofijski sedež. Starši so ga vzgajali v plemenitem krščanskem duhu, vzgajal in izobraževal pa ga je tudi duhovnik Oranius. Po smrti staršev je podedoval veliko premoženje, ki pa ga je razdal revežem, sužnje, ki so delali v njihovi hiši, pa osvobodil. Poromal je v Rim, kjer so ga posvetili v duhovnika, papež Sikst II. pa ga je zaradi njegovega zglednega življenja posvetil v škofa in poslal nazaj v domovino, v Norik oznanjat evangelij. Izročilo pravi, da se je najprej naselil kot škof v Laureacu (sedaj Lorch) na zgornjem Avstrijskem. Kot pravi duhovni oče je skrbel za kristjane v tem mestu, evangelij pa oznanjal tudi po vsej pokrajini, pot naj bi ga zanesla celo na Bavarsko. Kot potujoči škof je pridobival ljudi za krščanstvo in zgradil več cerkva. Proti koncu življenja naj bi se ustavil tudi v rodnem Celju. Tam pa ga je rimski sodnik in cesarjev namestnik Eulasius najprej nagovarjal, da bi prenehal z oznanjevanjem, se pridružil poganski veri ter v templju zažgal kadilo v čast vojnemu bogu Marsu. Ker tega ni bil pripravljen storiti in je, kljub grožnjam, ostal zvest Kristusu, ga je dal Eulasius obglaviti. Legenda pripoveduje, da je na kraju, kjer se je glava mučenca dotaknila tal, začel izvirati studenec, ki naj bi imel zdravilno moč. Kasneje so tu verniki sezidali preprosto kapelico, mučenca pa naskrivaj pokopali ob mestnem obzidju. Nad grobom so postavili majhno cerkvico, posvečeno sv. Maksimilijanu. Legendarni življenjepis, objavljen tudi v kroniki Celjskih grofov, navaja, da naj bi 350 let po Maksimilijanovi smrti prišel na svojem misijonskem potovanju v Celje sv. Rupert, ki naj bi našel truplo mučenca in njegove ostanke raznesel na več krajev ter tam postavil cerkve njemu v čast. Relikvije so bile v 17. stoletju še izpričane, kasneje pa se je za njimi izgubila sled.
________________________________
Veroučne ure so se začele 9. septembra po objavljenem urniku. Veroukarji naj čim prej prinesejo spričevala, da ob koncu leta ne bo težav, ko jih bodo iskali.
________________________________
Dragi mladi bralci (za Slomškovo bralno priznanje),
lepo vabljeni k prijavi in na naša srečanja štiri nedelje po družinski sveti maši v Frančiškovi dvorani:
17. novembra 2024, 26. januarja 2025, 23. marca 2025 in na zaključno prireditev 18. maja 2025.
__________________________________
Sveta maša na Rožniku bo letos samo še za polnočnico, potem špa spet od maja naprej naslednje leto.
________________________________
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije:
- na desni povezavi lahko v živo spremljate svete maše preko radia Ognjišče: ► AVDIO POVEZAVA.
- ali preko YouTube kanala ► VIDEO.