5 Mz 4,1–2.6–8; Jak 1,17–18.21b-22.27; Mr 7,1–8.14–15.21–23
Stari predpisi, o katerih je tekla razprava, niso vsebovali le zapovedi, ki jih je Bog razodel Mojzesu, ampak celo vrsto navodil, ki so le-te nadrobno opisovala. Jezusovi sogovorniki so ta navodila izpolnjevali »na zelo skrupolozen način«. Predstavljali so jih kot izraz resnične vernosti. Zato so Jezusu in njegovim učencem očitali, da jih kršijo, posebno tiste, ki zadevajo zunanje očiščevanje telesa (glej Mr 7,5). Jezusov odgovor ima moč preroškega izreka: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila« (v. 8). Te besede nas napolnijo z občudovanjem našega Učitelja: začutimo, da je v Njem resnica in da nas njegova modrost osvobaja predsodkov.
Toda pozor! S temi besedami Jezus tudi nas danes želi posvariti pred mišljenjem, da zunanje spoštovanje postave zadostuje, da smo dobri kristjani.« Tako kot takrat za farizeje tudi za nas obstaja nevarnost, da bi se imeli za v redu, ali še slabše, za boljše kristjane od drugih, samo zaradi dejstva, da spoštujemo predpise in običaje, četudi ne ljubimo bližnjega, smo trdosrčni, naduti, ošabni. »Dobesedno spoštovanje zapovedi je nekaj jalovega, če ne spremeni srca in se ne prevede v konkretne drže: odpreti se za srečanje z Bogom in za njegovo Besedo v molitvi, iskati pravičnost in mir, pomagati revnim, slabotnim, zatiranim.
Vsi vemo, koliko slabega naredijo Cerkvi in kakšen škandal povzročijo v naših skupnostih, župnijah ali četrtih, tiste osebe, ki se imajo za katoličane in gredo pogosto v cerkev. A nato, v svojem vsakdanjem življenju, zanemarjajo družino, grdo govorijo o drugih, itd. To je tisto, kar Jezus obsodi, kajti to je krščansko proti-pričevanje.
V svoji spodbudi Jezus usmerja pozornost na neki globlji vidik. Zatrdi: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka« (v. 15). Na ta način Jezus poudari prvenstvo notranjosti, to je prvenstvo srca. Niso zunanje stvari tisto, kar nas naredi svete ali ne svete, temveč je srce tisto, ki izraža naše namene, naše izbire in željo, da bi vse delali iz ljubezni do Boga. Zunanje drže so posledica tistega, kar smo se odločili v srcu. Ni nasprotno: z zunanjimi držami, če se srce ne spremeni, nismo pravi kristjani. Meja med dobrim in zlim ni zunaj nas, ampak je v nas, v naši vesti.
Lahko se vprašamo: »Kje je moje srce?« Jezus je govoril: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce.« Kaj je moj zaklad? Če je to Jezus, njegov nauk, potem je srce dobro. Ali pa je moj zaklad nekaj drugega? Srce je torej tisto, ki mora biti očiščeno in se mora spreobrniti. Brez očiščenega srca se ne more imeti resnično čistih rok in ustnic, ki izgovarjajo iskrene besede ljubezni. Tako življenje postane dvolično. Ne more se imeti ustnic, ki izgovarjajo besede usmiljenja in odpuščanja. To lahko stori samo iskreno in očiščeno srce.
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: