v četrtek, 23. aprila, goduje sv. Jurij
Sv. Jurij se je rodil v 3. stoletju (275/285) v Kapadokiji, danes Turčija, umrl pa leta 303/305 v mestu Lydda-Diospolis v Palestini.
Ne glede na to, da je večina podatkov o svetem Juriju zavitih v številne legende, pa je bil vseskozi, zlasti po zaslugi križarjev, eden najbolj češčenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu. Zanesljivo pa je, da je bil resnična zgodovinska osebnost, izpričan je tudi njegov grob v Lyddu. Dan ostaja med nami predvsem kot simbol boja proti zlu in predstavlja nenehni človekov boj s silami teme in greha, ki ga pooseblja zmaj.
Kdaj je dal sv. Jurij življenje za Kristusa? Najstarejše izročilo pravi, da se je to zgodilo pod perzijskim kraljem Dacijanom, vendar se v tem imenu verjetno skriva ime rimskega cesarja Dioklecijana. Zdaj na splošno prevladuje misel, da je prestal mučeništvo pod Dioklecijanom, najbrž leta 303 ali malo prej, ko je ta cesar ‘iztrebil’ krščanstvo v svoji armadi.
Sveti Jurij je zavetnik, poleg številnih mest (zlasti v Italiji) in držav, tudi Anglije, Genove, Ljubljane, Ptuja in Pirana, škofije Limberg in raznih viteških redov; skavtov, kmetov, rudarjev, sedlarjev, kovačev, sodarjev, artistov, konj in živine, popotnikov, bolničarjev, ujetnikov, vojakov, jezdecev; priprošnjik proti vojnim nevarnostim, proti skušnjavam, za vreme, proti vročici, proti kugi, sifilisu, gobavosti, različnim kožnim boleznim. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski.
Upodobitve: upodabljajo ga kot viteza na konju ali brez njega, pogosto z zmajem, prebodenim s sulico ali mečem. Njegov atribut je poleg sulice tudi zastava z »Jurijevim križem«. Upodabljali so ga skoraj vsi pomembni umetniki.
Na Slovenskem mu je posvečenih kar 75 cerkva, od teh 39 župnijskih. Po njem so imenovani tudi številni kraji (Šenčur, Šentjurij, Šenturška gora). Na jurjevo je po ljudskem koledarju začetek pomladi, ko je že vse zeleno. Zlasti v Beli krajini imajo sprevod z »zelenim Jurijem«. Na kmetih je bil to pomemben dan: hlapci so takrat menjali gospodarje, blagoslavljali so konje …
Sv. Jurij je tudi zavetnik mesta Ljubljana.
Vir: Družina
v petek, 24. aprila, goduje sv. Marko, evangelist
Po izročilu naj bi bil učenec apostola Petra, najverjetneje tudi njegov prevajalec. Rodil naj bi se v Palestini l. 20 po Kr., umrl pa naj bi v drugi polovici I. stoletja.
Marko je bil doma iz ugledne jeruzalemske družine, njegova mati naj bi bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Iz tega se da sklepati, da je bila v Markovi hiši obednica, kjer je Jezus na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo. Po svojem bratrancu Barnabu (prim. Kol 4,10) se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom.
Po mučeniški smrti apostola Pavla je Marko postal samostojen. Z govorjeno in pisano besedo je oznanjal, kar je slišal. Umrl je mučeniške smrti, po pričevanju Evzebija iz Cezareje najverjetneje v Aleksandriji, od koder so njegove relikvije kasneje prenesli v Benetke in njemu v čast v 11. stoletju tam zgradili veličastno baziliko. Legenda trdi, da naj bi apostol Marko med delovanjem v Ogleju, tedanji metropoli severnega Jadrana, imenoval prvega škofa sv. Mohorja. Iz Benetk in Ogleja se je njegovo češčenje razširilo tudi v naše kraje.
Vsak od štirih evangelistov ima svoj simbol, s katerim ga upodabljajo. Markov simbol je lev, motiv pa se navezuje na zapis iz knjige Razodetja (prim. Raz 4,7), ki govori o štirih živih bitjih, ki Bogu dan in noč pojejo slavo. Leva (zver) povezujejo z Markom, ker se njegova pripoved začne z delovanjem Janeza Krstnika v puščavi (prim. Mr 1,13).
Markov evangelij
Marko velja za utemeljitelja knjižne vrste, imenovane evangelij. Zapisovanje pripovedi o Jezusu Kristusu zavestno vključi v katehetsko izročilo, saj želi bralca pripeljati do kontemplacije križanega Boga, ki je ljubezen. To je evangelij, kar pomeni dobra novica, ki odstrani vse podobe Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja ali se jim odreka.
Struktura evangelija
Markov evangelij je sestavljen sorazmerno preprosto. Razlagalci se strinjajo, da v njem lahko ločimo uvod (Mr 1,2–13), ki nas seznanja z evangeljskim sporočilom; prvim delom, ki obsega Jezusovo delovanje v Galileji in se konča s Petrovo izpovedjo (Mr 1,14–8,32); drugim delom (Mr 8,33–10,52), ki sega do Jezusovega vhoda v Jeruzalem. Tretji del (Mr 11,1–16,20) pa vsebuje Jezusovo delovanje v Jeruzalemu ter njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Prehodne vrstice niso ostre ločnice, ampak označujejo položen prehod, ki vsebuje več vrstic.
Besedilo je delno povzeto iz naslednjih virov: Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka, Evangelij po Marku Jožeta Plevnika ter Zapomni si in pripoveduj evangelij Silvana Faustija.