Konklave je za 267. rimskega škofa izvolil kardinala Roberta Prevosta, ki si je nadel ime Leon XIV. To je množici naznanil kardinal protodiakon Dominique Mamberti.
»Pred konklavom je veljal za enega od tistih, ki lahko gradijo mostove tako v Cerkvi kot zunaj nje, ki je pozoren na družbena vprašanja in ekologijo, na pastoralne izzive in misijonsko razsežnost Cerkve.
Težko je ostati miren in ravnodušen. Navsezadnje prostoru v Sikstinski kapeli z razlogom rečejo soba solza – tam se novoizvoljeni papež takoj preobleče v belo in ob tem jih bojda pogosto prevzamejo čustva, ko se zavedo vseh razsežnosti dogajanja. Tokrat je bilo enako, vsaj videti je bilo tako. Robert Francis Prevost je v četrtek zvečer na balkonu na Trgu svetega Petra prvič stopil pred vernike kot novi cerkveni poglavar, pomahal, a ko se je kamera približala, je razkrila, da je vidno ganjen. Pa se je nasmejal, kot bi sledil znamenitemu pozdravnemu nasmehu svojega predhodnika papeža Frančiška, čigar delo in prizadevanja za družbeno pravičnost je trdno podpiral in jih bo bržkone nadaljeval. Če bo res tako, potem je kar prikladno, da je drugo osebno ime Prevosta, torej Francis, v angleščini enako tistemu, ki si ga je prejšnji papež izbral za vodenje cerkve.
Novoizvoljeni papež v mladih letih
Devetinšestdesetletni Prevost je prvi ameriški papež, čeprav velja za kardinala iz Latinske Amerike (in tudi s tem nakazuje kontinuiteto), saj je več let preživel kot misijonar v Peruju, preden je tam postal nadškof.
Robert Francis Prevost se je rodil 14. septembra 1955 v Chicagu (zvezna država Illinois) Louisu Mariusu Prevostu francoskega in italijanskega rodu ter Mildred Martínez španskega rodu. Ima dva brata, Louisa Martína in Johna Josepha.
Otroštvo in mladost je preživel v Združenih državah Amerike, kjer se je najprej šolal v malem semenišču patrov avguštincev, nato pa na univerzi Villanova v Pensilvaniji, kjer je leta 1977 diplomiral iz matematike in študiral filozofijo. V Saint Louisu je 1. septembra istega leta vstopil v noviciat reda svetega Avguština. Svoje prve zaobljube je izpovedal 2. septembra 1978, večne pa 29. avgusta 1981.
Teologijo je sprva študiral v Chicagu, pri 27 letih pa so ga predstojniki poslali v Rim na študij kanonskega prava na Papeško univerzo svetega Tomaža Akvinskega (Angelicum). V duhovnika ga je 19. junija 1982 v avguštinskem kolegiju svete Monike v Rimu posvetil msgr. Jean Jadot, propredsednik Papeškega sveta za nekristjane, današnjega Dikasterija za medverski dialog.
Leta 1984 je končal magistrski študij, leto kasneje pa je bil med pripravo doktorske disertacije poslan v avguštinski misijon Chulucanas v mestu Piura v Peruju (1985-1986). Leta 1987 je zagovarjal doktorsko disertacijo na temo »Vloga krajevnega priorja reda svetega Avguština« in bil imenovan za direktorja za poklice in direktorja misijonov v avguštinski provinci »Mati dobrega sveta« (Illinois).
Konklave je za 267. rimskega škofa izvolil kardinala Roberta Prevosta, ki si je nadel ime Leon XIV.. To je množici, zbrani na Trgu svetega Petra, in svetu naznanil kardinal …
Naslednje leto se je pridružil misijonu v Trujillu v Peruju kot vodja projekta skupne formacije za avguštinske kandidate. V enajstih letih je opravljal naloge priorja skupnosti (1988-1992), odgovornega za formacijo (1988-1998) in učitelja profesov (1992-1998). V nadškofiji Trujillo je bil sodni vikar (1989-1998) in profesor kanonskega prava, patristike in morale v bogoslovnem semenišču. Hkrati mu je bila zaupana tudi pastoralna skrb skupnosti Naše Gospe Matere Cerkve, ki je pozneje postala župnija svete Rite (1988-1999), na revnem obrobju mesta, od leta 1992 do 1999 pa je bil župnijski upravitelj župnije Marije iz Monserrata.
Leta 1999 je bil izvoljen za provinciala avguštinske province »Mati dobrega sveta« v Chicagu, dve leti in pol pozneje pa so ga sobratje na rednem generalnem kapitlju reda svetega Avguština izbrali za generalnega priorja in ga leta 2007 potrdili za drugi mandat.
Oktobra 2013 se je vrnil v svojo avguštinsko provinco v Chicagu in bil odgovoren za formacijo v samostanu svetega Avguština, prvi svetovalec in provincialni vikar; te funkcije je opravljal vse dokler ga je papež Frančišek 3. novembra 2014 imenoval za apostolskega administratorja perujske škofije Chiclayo. Škofovsko posvečenje je prejel 12. decembra 2014, na praznik Marije iz Gvadalupa.
Njegovo škofovsko geslo je »In Illo uno unum« (»V edinem Kristusu smo eno«), besede, ki jih je sveti Avguštin izrekel v pridigi o razlagi Psalma 127, kjer je pojasnil, da smo kristjani, čeprav nas je mnogo, v enem Kristusu eno.
Papež Frančišek ga je 26. septembra 2015 imenoval za škofa v Chiclayu, marca 2018 pa je bil izvoljen za drugega podpredsednika Perujske škofovske konference, v okviru katere je bil tudi član ekonomskega sveta in predsednik Komisije za kulturo in vzgojo.
Leta 2019 ga je sveti oče imenoval za člana Kongregacije za kler, naslednje leto pa za člana Kongregacije za škofe. 15. aprila 2020 je bil imenovan za apostolskega administratorja perujske škofije Callao.
Papež Frančišek ga 30. januarja 2023 imenoval za prefekta Dikasterija za škofe in predsednika Papeške komisije za Latinsko Ameriko ter ga povišal v nadškofa, na konzistoriju 30. septembra istega leta pa ga je umestil za kardinala.
Kot vodja Dikasterija se je udeležil zadnjih apostolskih potovanj papeža Frančiška ter 16. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode o sinodalnosti.
Sveti oče ga je 6. februarja letos sprejel v škofovski red v kardinalskem zboru. Tri dni pozneje je na Trgu svetega Petra obhajal mašo, ki ji je ob jubileju vojske, policije in varnostnikov predsedoval papež Frančišek.
Med zadnjim zdravljenjem svojega predhodnika v polikliniki Gemelli je kardinal Prevost 3. marca na Trgu svetega Petra vodil rožni venec za zdravje svetega očeta.
Homilija papeža Leona XIV. med mašo v Sikstinski kapeli v četrtek, 9. maja 2025
Začel bom z besedami v angleščini, ostali del pa v italijanščini.
Želel bi ponoviti besede iz odpeva Psalma: »Pel bom Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela.«
In res, ne samo z mano, ampak z vsemi nami. Bratje kardinali, ko v tem dopoldnemu obhajamo mašo, vas vabim, da opazite čudovita dela, ki jih je storil Gospod, blagoslove, ki jih Gospod nenehno izliva na vse nas po Petrovi službi.
Poklicali ste me, da nosim ta križ in da sem blagoslovljen s tem poslanstvom. Vem, da se lahko zanesem na vsakega med vami, da boste hodili z mano, medtem ko začnemo kot Cerkev, kot skupnost Jezusovih prijateljev in kot verniki oznanjati dobro novico, oznanjati evangelij.«
Od tu naprej v italijanščini.
»Ti si Mesija, Sin živega Boga« (Mt 16,16). S temi besedami Peter, ki ga je Učitelj skupaj z ostalimi učenci spraševal o veri vanj, strnjeno izrazi dediščino, ki jo Cerkev dva tisoč let varuje, poglablja in posreduje z apostolskim nasledstvom.
Jezus je Kristus, Sin živega Boga, je torej edini Odrešenik, ki razodeva Očetovo obličje.
V Njem se nam je Bog, da bi postal blizu in dostopen ljudem, razodel v zaupljivih očeh otroka, v živahnem umu mladeniča, v zrelih potezah moža (prim. pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22), dokler se ni po vstajenju s svojim poveličanim telesom prikazal svojim. Tako nam je pokazal model svete človeškosti, ki jo lahko vsi posnemamo, skupaj z obljubo večne usode, ki presega vse naše omejitve in sposobnosti.
Peter v svojem odgovoru dojame oboje: Božji dar in pot, ki jo je treba prehoditi, da bi se mu pustili preoblikovati, neločljivi razsežnosti odrešenja, ki sta zaupani Cerkvi, da bi ju oznanjala za dobro človeškega rodu. Zaupani nam, ki nas je On prvi izbral, še preden smo bili upodobljeni v materinem telesu (prim. Jer 1,5), ponovno rojeni v krstni vodi in kljub našim omejitvam in brez naših zaslug vodeni sem in od tu odposlani, da bi oznanili evangelij vsakemu ustvarjenemu bitju (prim. Mr 16,15).
Posebej pa Bog, ki me je prek vašega glasovanja poklical za naslednika prvega med apostoli, ta zaklad sedaj zaupa meni, da bi bil z njegovo pomočjo zvest oskrbnik (prim. 1 Kor 4,2) za dobro vsega mističnega telesa Cerkve; da bi Cerkev tako bila vedno bolj mesto, postavljeno na gori (prim. Raz 21,10), barka rešitve, ki pluje skozi valove zgodovine, svetilnik, ki razsvetljuje noči sveta. In to ne toliko zaradi veličastnosti njenih struktur ali mogočnosti njenih zgradb – kot so spomeniki, kjer se nahajamo –, ampak zaradi svetosti njenih članov, tistega »ljudstva, pridobljenega za to, da bi oznanjalo hvalo njega, ki vas je iz teme poklical v svojo čudovito luč« (1Pt 2,9).
Vendar pa se v pogovoru, med katerim Peter izpove svojo vero, pojavi še eno vprašanje. »Kaj pravijo ljudje,« vpraša Jezus, »kdo je Sin človekov?« (Mt 16,13). To ni neko banalno vprašanje, kajti nanaša se na pomemben vidik našega služenja: stvarnost, v kateri živimo, z njenimi omejitvami in možnostmi, z njenimi vprašanji in prepričanji.
»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« (Mt 16,13). Če upoštevamo prizor, o katerem razmišljamo, lahko na to vprašanje najdemo dva možna odgovora, ki nakažeta prav toliko drž.
Najprej je tu odgovor sveta. Matej izpostavi, da se pogovor med Jezusom in njegovimi o njegovi identiteti odvija v prelepem mestu Cezareja Filipova, bogatem z razkošnimi hišami, postavljenem v očarljivo naravno pokrajino ob vznožju Hermona, ki pa je prav tako sedež krutih krogov oblasti in prizorišče izdajstev in nezvestobe. Ta podoba nam govori o svetu, ki ima Jezusa za povsem nepomembno osebo, kvečjemu za nenavadneža, ki s svojim neobičajnim govorjenjem in delovanjem lahko vzbudi začudenje. In tako, ko njegova navzočnost postane moteča zaradi zahtev po poštenosti in moralnih zahtev, h katerim poziva, ga ta »svet« brez oklevanja zavrne in odstrani.
Nato imamo še drugi možni odgovor na Jezusovo vprašanje: to je odgovor običajnih ljudi. Zanje Nazarečan ni nek »šarlatan«: je pravičen človek, ki je pogumen, govori dobro in prave stvari, kot drugi veliki preroki v zgodovini Izraela. Zato mu sledijo, vsaj dokler lahko to počnejo brez prevelikega tveganja in neprijetnosti. Vendar pa ga imajo le za človeka, zato ga v trenutku nevarnosti, med pasijonom, tudi oni zapustijo in razočarani odidejo.
Presenetljiva je aktualnost teh dveh drž. Utelešata namreč ideje, ki bi jih lahko zlahka ponovno našli – morda izražene z drugačnim jezikom, a vsebinsko identične – na ustnicah mnogih moških in žensk našega časa.
Tudi danes imamo nemalo okolij, v katerih krščanska vera velja za absurdno stvar, za šibke in bolj malo inteligentne ljudi; okolij, v katerih se daje prednost drugim gotovostim, kot so tehnologija, denar, uspeh, moč, užitek.
Gre za okolja, v katerih ni preprosto pričevati in oznanjati evangelij in kjer se osebo, ki veruje, zasmehuje, ovira, prezira ali v najboljšem primeru prenaša in pomiluje. A prav zato so to kraji, kjer je nujno potrebno poslanstvo, kajti pomanjkanje vere pogosto s sabo prinaša drame, kot so izguba smisla življenja, pozaba usmiljenja, nasilje nad dostojanstvom oseb v najhujših oblikah, kriza družine in mnoge druge rane, zaradi katerih trpi naša družba, in to ne malo.
Tudi danes ne manjka okolij, v katerih je Jezus, čeprav je cenjen kot človek, zreduciran zgolj na nekakšnega karizmatičnega voditelja ali nadčloveka, in to ne le med neverniki, ampak tudi med mnogimi krščenimi, ki tako na tej ravni živijo v dejanskem ateizmu.
To je svet, ki nam je zaupan in v katerem smo, kot nas je veliko krat učil papež Frančišek, poklicani pričevati radostno vero v Kristusa Odrešenika. Zato je tudi za nas bistveno, da ponavljamo: »Ti si Mesija, Sin živega Boga« (Mt 16,16).
Bistveno je, da to najprej storimo v našem osebnem odnosu z Njim, v prizadevanju za vsakodnevno hojo spreobrnjenja. Nato pa tudi kot Cerkev, ko skupaj živimo svojo pripadnost Gospodu in vsem prinašamo njegovo veselo novico (prim. dogmatična konstitucija Lumen gentium, 1).
To pravim najprej zase, kot Petrov naslednik, ko začenjam to svoje poslanstvo škofa Cerkve, ki je v Rimu, poklicane, da v ljubezni vodi vesoljno Cerkev, v skladu z znanim izrazom svetega Ignacija Antiohijskega (prim. Pismo Rimljanom, Pozdrav). On, ki so ga v verigah pripeljali v to mesto, kraj njegovega skorajšnjega žrtvovanja, je tukajšnjim kristjanom zapisal: »Tedaj bom zares učenec Jezusa Kristusa, ko svet ne bo videl mojega telesa« (Pismo Rimljanom, IV, 1). Mislil je na to, da ga bodo požrle zveri v cirkusu – in tako se je tudi zgodilo –, vendar njegove besede v splošnejšem smislu izpostavljajo obveznost, ki se ji ne more odreči nihče, ki v Cerkvi opravlja službo oblasti: izginiti, da bi Kristus ostal, postati majhen, da bi bil On spoznan in poveličan (prim. Jn 3,30), izročiti se vse do konca, da nihče ne bi ostal brez priložnosti, da bi ga spoznal in ljubil.
Bog naj mi dá to milost danes in vedno, s pomočjo nežne priprošnje Marije, Matere Cerkve.