Kr 19,4–8; Ef 4,30–5,2; Jn 6,41–51
Evharistični govor v šestem poglavju evangelija po Janezu se razvija v posebnem poteku, ki bi ga lahko primerjali s spiralo ali polžastimi stopnicami. Pri polžastih stopnicah imamo občutek, da se vrtimo okoli samega sebe, v resnici pa se po vsakem krogu znajdemo na nekoliko višji stopnji (ali pa na nižji, če se spuščamo). Tako tudi tu. Zdi se, da se Jezus vedno znova vrača k istim temam, a če dobro pogledamo, vsakokrat uvede novo prvino, ki nas vodi vedno višje (ali pa nam pomaga stopiti vedno globlje) v kontemplaciji skrivnosti.
Nov element in prevladujoč ton današnjega odlomka je kruh. Kar petkrat se pojavi ta beseda:
»Jaz sem kruh življenja … To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Zakramenti so znamenja: »ustvarijo to, kar pomenijo«. Od tod pomembnost, da razumemo, znamenje česa je za ljudi kruh. V določenem smislu za razumevanje evharistije bolje pripravlja poklic kmeta, mlinarja, gospodinje ali pa peka kot pa teologa, kajti oni o kruhu vedo neizmerno več kot izobraženec, ki ga vidi šele takrat, ko pride na mizo in ga pojé, pa še to verjetno raztresen.
Kruh je znamenje številnih stvari: je znamenje dela, pričakovanja, hranjenja, domače sreče, povezanosti in solidarnosti med tistimi, ki ga jedo … Kruh je edina hrana, ki se je ne naveličamo; vsak dan ga jemo in vsakokrat je njegov okus prijeten. K vsaki hrani se poda. Ljudje, ki trpijo lakoto, ne zavidajo bogatim njihovega kaviarja ali pa dimljenega lososa, zavidajo jim svež kruh.
»Sad zemlje in dela človeških rok«, evharistični kruh, spregovori nekaj zelo pomembnega prav o človeškem delu, in to ne le o kmečkem. V procesu od semena do kruha, ki je na mizi, vstopa industrija s svojimi stroji, trgovina, transport in neskončno drugih človeških dejavnosti. Vse človeško delo.
Delavec polaga v izdelek, ki prihaja iz njegovih rok, pot svojega obraza, nekaj svojega življenja. Ko ta izdelek proda, je kakor da bi prodal samega sebe. Potrebno se je upreti … Do neke mere ima lahko ta analiza tudi prav, toda evharistija nam omogoča, da pretrgamo ta krog. Krščanskemu delavcu pokažemo, kako lahko dobro živi evharistijo; recimo mu: če pot svojega obraza podari Bogu in za dobro svoje družine ter družbeni napredek, se pot njegovega obraza ne bo ustavil na izdelku, ampak v tistem kruhu, ki ga je neposredno ali pa posredno tudi on pripravljal. Vse to bo na neki način postalo evharistija in bo za vso večnost varno shranjeno, kajti pisano je: »njihova dela gredo z njimi« (Raz 14,13). Delo ni več odtujitev, ampak posvetitev. Kakor lahko vidimo, evharistija povzema in poveže vse stvari. Ustvarja spravo med snovjo in duhom, med naravo in milostjo, med svetim in svetnim. V luči evharistije nima več pomena nasprotje med laiškim in katoliškim svetom, ki tako zelo siromaši našo kulturo, ko jo postavlja na »stranski tir«. Evharistija je najsvetejši in hkrati najbolj laiški izmed vseh zakramentov.
Prvo berilo nam ponuja misel, da dopolnimo to razmišljanje in ga naobrnemo na naše vsakdanje življenje. Prerok Elija beži pred jezno kraljico Jezabelo, ki ga hoče ubiti. Počuti se telesno in moralno izčrpan; sede pod samotno bodičevje in prosi Boga, da bi umrl. Angel pa se ga dotakne, mu pokaže pečen kruh na kamnih in vrč vode in mu pravi: »Vstani in jej!« Vstal je in jedel in v moči te hrane je hodil štirideset dni in štirideset noči, dokler ni prišel do Božje gore Horeb.
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: