Jer 23,1–6; Ef 2,13–18; Mr 6,30–34
»Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: ‘Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!’ Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj.«
Kot običajno se tudi tokrat ne moremo ustaviti ob vseh podrobnostih, zato vzemimo temo ali besedo, ki nekako izstopa izmed drugih. Tokrat je takšna tema počitek. Jezus povabi svoje učence, naj se umaknejo od množice, od svojega dela in se z njim umaknejo v »samoten kraj«. Učil jih je to, kar je tudi sam delal: uravnovešati akcijo in kontemplacijo, od stika z množico prehajati v skrivnosten in poživljajoč pogovor s samim seboj in z Bogom.
Ta napovedana tema je zelo pomembna in aktualna. Ritem življenja je postal tako hiter, da presega naše sposobnosti prilagajanja. Hiti počasi, so rekli Rimljani. Pravijo: »Kdor se ustavi, je izgubljen.« Toda izgubljen je tudi tisti, ki se nikoli ne ustavi. Izgublja se za besedami, podobami, informacijami, čustvi, ki se vrtoglavo vrtijo in se hitro iztrošijo, ne da bi imel človek priložnost, da bi se jim v miru približal in jim dal prostor območja svojega spoznavanja in občutja. Namesto da bi človek stvari združeval v sebi, se sam predaja stvarem. Postanemo kakor kolesje stroja, ki se nikoli ne ustavi.
Tako izgubljamo sposobnost kritičnega odmika, ki bi nam omogočal vplivati na pogosto zmeden in nepovezan tok vsakdanjih dogodkov. Življenje torej ni več potovanje, ampak preprosto premikanje. Nimamo časa, da bi razumeli ali pa se veselili tega, kar nam življenje dan za dnem ponuja. Kakor da bi potovali po avtocesti in bi nas zanimalo le to, kako čim hitreje priti na drugi konec, pri tem pa sploh ne bi uživali ob pogledu na kraje, skozi katere se peljemo. Človek se lahko znajde na drugem koncu svojega življenja, ne da bi se sploh zavedal, da je živel.
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: