Am 7,12–15; Ef 1,3–14; Mr 6,7–13
»Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva.«
Že v teh besedah je pomembna novica, »začel jih je pošiljati«. To je začetek poslanstva apostolov. Dotlej je bil le on – Jezus sam, ki je oznanjal Božje kraljestvo. Učenci so hodili za njim, ga poslušali, se učili, to je bilo neke vrste uvajanje. Zdaj pa so poslani. Če je bil dotlej najpogostejši glagol, ki ga je uporabljal v odnosu do učencev, »Pridite«, je odtlej »Pojdite!«. Od poklicanosti preide k poslanstvu. To je preludij poznejšemu slovesnemu poslanstvu apostolov v trenutku, ko bo zapuščal ta svet in jim bo rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15).
Glede tega moramo takoj pojasniti neko stvar, da ne bi nadaljevali zelo žalostnega nesporazuma med kristjani. Komu je namenjeno Jezusovo povabilo »Pojdite«? Običajno mislimo: apostolom in danes njihovim naslednikom: papežu, škofom, duhovnikom. Stvar se tiče njih, mislijo mnogi, ne pa nas ubogih laikov. Toda prav to je usodna napaka. Gotovo še kako drži, da v prvi vrsti pošilja apostole, ki jim zaupa nalogo uradnih in pooblaščenih prič. Toda ne le njih. Oni morajo biti voditelji, animatorji drugih, v skupnem poslanstvu. Če bi razmišljali drugače, bi to pomenilo, da bi se lahko podali v vojno brez vojakov, samo z generali in drugimi častniki; ali pa da je mogoče osnovati nogometno ekipo samo s trenerjem in sodnikom.
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: