Manca Košir: Umremo v Njegovem naročju
Letos 3. maja je umrla prof. dr. Manca Košir, ki je pred tremi leti za revijo Božje okolje dejala: »Vem, da bivamo, umiramo in umremo v Njegovem naročju, in vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt.«
Prof. dr. Manca Košir je najprej diplomirala za profesorico matematike in fizike na Pedagoški akademiji. Toda kmalu je uvidela, da bi rada bila še bolj sredi razburkanega življenja, zato se je odločila da vstopi med novinarske vrste. Iz novinarstva je po študiju v Ljubljani in Munchenu doktorirala na Univerzi v Zagrebu, njen doktorat iz novinarskih zvrsti je še danes za študente temeljno teoretično delo iz novinarstva.
Božja previdnost je hotela, da je v svojem iskanju pristnega življenja srečala sedaj že pokojnega teologa in tudi pesnika, duhovnika Rafka Vodeba. Preko njega je spoznala krščanstvo in z radostjo prejela krst in zakramente uvajanja iz rok nadškofa Alojzija Šuštarja v Ljubljanski stolnici. Občudovala je njegovo širino duha, predvsem pa njegove sočutne in spoštljive osebne odnose.
Toda krst zanjo ni bil konec njene duhovne poti, ampak začetek neprestanega duhovnega poglabljanja in iskanja. Zelo jo je zaznamovala tudi smrt prijatelja in pisatelja Marjana Rožanca. Spremljala ga je v zadnjih urah življenja in z njim ohranila duhovne stike tudi po njegovi smrti. Od takrat je vse življenje komunicirala z onostranstvom, se pravi s pokojnimi, jih srečevala v molitvi in iskala njihove navdihe v pogovorih. Med prijatelje, ki so že odšli v večnost je štela tudi svetnike in najbližji ji je postal sveti Frančišek Asiški. Zato so ji bile drage vse cerkve, ki so jih oskrbovali Frančiškovi bratje.
Kot profesorica je pri svojih študentih prebujala ustvarjalnega duha in se navduševala ob njihovih izvirnih misli. Tako je tudi pri marsikaterem prebudila pogumno besedo, ki jo je potem zapisal. Bila je pozorna do mladih talentov in postala miselni navdih številnim avtorjem, ki so začeli objavljati članke in knjige. Vedela pa je, da se vsako pristno pisanje rojeva preko prisluškovanja notranjim vzgibom, ki jih pa prebuja pozorno branje knjig. Zato je tudi takoj po upokojitvi kot izredna profesorica na FDV-ju ustanovila veliko širšo »fakulteto«, kar kulturno gibanje, ki ga je naslovila »Berite z Manco Košir«.
Manci Košir je bil zelo blizu nauk Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki ni bil samo ekumenski, ampak je tudi razkril, da so »semena razodetja« posejana prav tako v drugih verstvih. Zato je še posebej zadnja leta, ko se je soočala s smrtjo, poleg Evangelijev in Visoke pesmi prebirala tudi Orientalne pesnike in mislece, posebno še indijske in perzijske, ki so ji navdihovali njeno lastno poezijo.
Vendar je bila, tako kot pri vsaki stvari, tudi tukaj celostna. Pri njej sta bila misel in dejanje eno. Zato je tudi že zgodaj po ustanovit ljubljanskega Hospica postala tamkajšnja prostovoljka in tudi kasneje do konca svojih moči ob ponedeljkih hodila v njegovo hišo ter spremljala, pomirjala in prebujala upanje umirajočim.
Po lastnem bližnjem srečanju s smrtjo, bila je namreč večkrat operirana zaradi raka, je dejala, da je na telesni ravni spremenjena, na duhovni pa še bolj prebujena. »Bog me poriva skozi šivankino uho. Po svoji volji se ne bi premaknila v tisto smer, srečno zapredena v ugodje,« je zapisala v dvojezični knjigi poezije Srčnice/Herzblätter, ki je lani izšla pri Celovški Mohorjevi družbi.
Več kot 20 let je hodila na duhovne vaje v tišini, kjer je prisluškovala večnosti, hkrati pa snovala svoje verze, pogovore in razmišljanja, ki jih je zadnja leta rada objavila tudi v knjigah. Tako je izdala pesniške zbirke, ki jih je poimenovala »Srčnice«, zadnja, ki je posvečena umiranju, nosi naslov Iz neba do dna.
Po prvi hudi operaciji je z otroškim srcem dejala: »Bogec moj dragi, hvala za vse v kompletu: za bolezen, za čudovito zdravniško ekipo, ki je opravila to več kot en delovnik dolgo naporno in natančno operacijo, hvala za okrevanje, hvala za moje angele – angele v obliki ljudi in Božje angele, ki so mi od prvega dne stali ob strani, hvala za molitve, saj so molili zame od Rima do gore Atos, hvala za vse darove, ki jih prejemam sleherni dan v obilju, hvala za …«
In potem je še dodala: Verjamem, da nas Bog pokliče k sebi, ko je naše učenje lekcij življenja na zemlji končano. Joj, jaz bi še tako rada živela, toliko bi še rada naredila za ljudi, napisala, pričevala o Tebi. Prosim, daj mi to možnost, če pa misliš, da sem že vse opravila, naj se zgodi Tvoja volja, amen.
P.S. Po slovenski krščanski tradiciji se bomo prijatelji Mance Košir zbrali pri sveti maši zadušnici 8. dan po pogrebu v frančiškanski Marijini cerkvi na Tromostovju, se pravi v sredo 15. maja ob 16h. Pel bo zbor njenih prijateljev iz Waldorfske šole in sopranistka Christina Thaler Strojan.
p. Edvard Kovač
Od 1. maja dalje bo na Rožniku sv. maša vsako nedeljo ob 10.30.
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: