Sveti oče povabil k molitvi za katehiste in katehistinje

Ob koncu splošne avdience, 21. avgusta 2024, je sveti oče spomnil, da se na današnji liturgični spomin svetega Pija X., praznuje dan katehistov.

Povabil je, naj se spomnimo svojih katehistov in katehistinj, ki so v nekaterih delih sveta prvi, ki sporočajo vero. Povabil je k molitvi zanje, da bi jim Gospod podelil pogum in bi nadaljevali svoje poslanstvo.

Papež je tudi pozval k molitvi za Ukrajino, Mjanmar, Južni Sudan, Severni Kivu in mnoge druge države v vojni. »Molimo za mir. In ne pozabimo Palestine in Izraela. Da bi tam zavladal mir,« je še dejal.

Začudenje in hvaležnost pred čudežem evharistije

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Danes nam evangelij spregovori o Jezusu, ki z vso preprostostjo zatrdi: ”Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes” (Jn 6,51)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 20. nedeljo med letom.

Pred množico se Božji Sin poistoveti z najbolj običajno in vsakdanjo hrano, kruhom: »Jaz sem kruh«. Med tistimi, ki so ga poslušali, so se nekateri med seboj prerekali (prim. v. 52): kako nam lahko da Jezus za jesti lastno meso? Tudi mi si danes zastavljamo to vprašanje, pa vendar z začudenjem in hvaležnostjo. Poglejte ti dve drži, o katerih razmišljati. Začudenje in hvaležnost pred čudežem evharistije.

Prva: začudenost, ker nas Jezusove besede presenečajo. Jezus nas vedno preseneča, tudi danes, v našem življenju. Jezus nas vedno preseneča. Kruh iz nebes je dar, ki je nad vsakim pričakovanjem. Kdor ne razbere Jezusovega sloga ostane nezaupljiv. Zdi se nemogoče, še več nečloveško jesti meso drugega (prim. v. 54). Meso in kri pa sta nasprotno Zveličarjeva človeškost, njegovo življenje ponujeno kot hrana za naše življenje.

To nas vodi k drugi drži: hvaležnosti, – prvo začudenje, sedaj hvaležnost – ker prepoznamo Jezusa tam, kjer je navzoč za nas in z nami. Postaja kruh za nas. »Kdor jé moje meso …, ostane v meni in jaz v njem« (prim. v. 56). Kristus, pravi človek, dobro ve, da je potrebno jesti za preživetje. Ve pa tudi, da to ne zadostuje. Potem ko je pomnožil zemeljski kruh (prim. Jn 6,1-14), On pripravlja še večji dar: On sam postane resnična hrana in resnična pijača (prim. v. 55). Hvala Gospod Jezus! Iz srca lahko rečemo: hvala, hvala.

Nebeški kruh, ki prihaja od Očeta, je Sin, ki je postal za nas meso. Ta hrana je za nas več kot potrebna, saj poteši lakoto po upanju, lakoto po resnici, lakoto po zveličanju, ki jo vsi mi čutimo, ne v želodcu temveč v srcu. Evharistija je potrebna, za vse.

Jezus poskrbi za največjo potrebo: rešuje nas tako, da za vedno hrani naše življenje s svojim. Zaradi Njega lahko mi živimo v občestvu z Bogom in med sabo. Živi in pravi kruh ni nekaj magičnega, ki z enim udarcem reši vse probleme, ampak je Kristusovo telo, ki daje upanje ubogim in premaga nadutost tistih, ki goltajo v njihovo škodo.

Vprašajmo se torej, bratje in sestre: imam lakoto in žejo po zveličanju, ne samo zase, ampak za vse svoje brate in sestre? Ko prejmem Evharistijo, ki je čudež usmiljenja, se znam čuditi pred Telesom Gospoda, ki je umrl in vstal za nas?

Skupaj prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga sprejeti v znamenju kruha dar iz nebes.

Tema poslanice za svetovni dan miru 2025: »Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir«

Dikasterij v službi celostnega človeškega razvoja je v četrtek, 8. avgusta 2024, v izjavi za javnost zapisal: »Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir«, je tema, ki jo je sveti oče izbral za naslednji svetovni dan miru leta 2025.

Naslov poslanice 58. svetovnega dneva miru, ki ga bomo obhajali 1. januarja 2025, kaže naravno sozvočje s svetopisemskim in cerkvenim pomenom jubilejnega leta in se zgleduje zlasti po okrožnicah Laudato Sí in Fratelli tutti, še posebej okoli konceptov upanja in odpuščanja, ki sta bistvo jubileja: klic k spreobrnjenju, ki ni namenjen obsojanju, temveč spravi in ​​miru.

Izhajajoč iz opazovanja resničnosti konfliktov in družbenih grehov, ki prizadenejo današnje človeštvo, ob pogledu na upanje, ki je neločljivo povezano z jubilejno tradicijo odprave grehov/odpisa dolgov, in refleksije cerkvenih očetov, se lahko pojavijo konkretne usmeritve, ki vodijo do prepotrebnih sprememb na duhovnem, moralnem, družbenem, ekonomskem, ekološkem in kulturnem področju.

Samo iz resničnega spreobrnjenja, osebnega, skupnostnega in mednarodnega, lahko vzcveti resnični mir, ki se ne kaže le v končanju konfliktov, ampak v novi resničnosti, v kateri se rane celijo in je vsakemu človeku priznano njegovo lastno dostojanstvo.

Papež mladim v Medžugorju: Z evangelijem gradite novo človeštvo

Sveti oče je napisal sporočilo udeležencem 35. festivala mladih, ki od 1. do 6. avgusta 2024 poteka v Medžugorju. Povabil jih je, naj prisluhnejo Božji besedi, s seboj nosijo evangelij ter bodo v svetu glasniki upanja, ljubezni in miru.

Papež jim na začetku zaželi, »da bi srečanje z Gospodom Jezusom v občestvu z Devico Marijo« razvnelo plamen njihove vere. Zatem se naveže na besede iz Lukovega evangelija »Marija si je izvolila boljši del«, ki so del gesla letošnjega festivala, ter mladim predlaga nekaj spodbud za duhovno rast in njihovo delovanje v Cerkvi in svetu: »Jezus nas s tem, kar reče Marti, Lazarjevi in Marijini sestri, spomni, da je pristop pristnega učenca poslušanje Gospodove besede. Marija se zaveda, da je Gospod vstopil v njeno hišo, ampak želi vstopiti tudi v njeno srce. Sedla je k njegovim nogam, da bi mu prisluhnila, in tako izbrala boljši del, “ki ji ne bo odvzet”.«

Druga pristna učenka je po papeževih besedah Marija iz Nazareta. »Bog je vstopil v dom tega mladega dekleta in ji spregovoril. Sprejela je Božjo besedo v svoje srce in sodelovala pri Njegovem načrtu; popolnoma se je dala na razpolago, ko je Bog v polnosti časov poslal svojega Sina. V tišini je bila navzoča ob vznožju križa, ko je Jezus, Božji in Njen Sin, odrešil svet; spremljala je apostole na dan binkošti, ko se je Cerkev rodila v Svetem Duhu. S tem ko je Devica Marija dopustila, da je Božja Beseda vstopila v Njeno srce, je zvesto in skrbno izpolnjevala svoje poslanstvo. Tudi Ona je izbrala boljši del: Gospoda Jezusa,« zapiše sveti oče in mlade v Medžugorju povabi, naj tudi sami postanejo pristni Kristusovi učenci:

»Ostajajte v Učiteljevi navzočnosti, premišljujte Božjo Besedo in dopustite, da razsvetli vaš um in srce, da boste odkrili in sodelovali pri načrtu, ki ga ima Oče za vsakega izmed vas. Zato vas spodbujam, da vzpostavite tesno vez z evangelijem in ga nosite s seboj, da vam bo kot kompas, ki vam kaže pot, po kateri morate hoditi. Ko ga boste brali, se boste naučili spoznavati Kristusa, “učlovečenega Božjega Sina, ki je ena sama, popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. V njem nam pove vse, in nobene druge besede ne bo kakor ta (prim. KKC 65), kakor pravi tudi sveti Hieronim: “Nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa” (PL 24,17). Okrepite se tudi z močjo zakramentalne milosti sprave in evharistije, obiskujte Gospoda v tem srečanju “od srca do srca”, to je v evharistični adoraciji.«

Poleg tega je papež Frančišek mlade spomnil, da »pristen učenec, ki postane moder in močan v Duhu, nujno posreduje Božje kraljestvo drugim; oznanjevanje Njegove Besede namreč ni samo dolžnost duhovnikov in redovnikov, ampak je tudi vaša dolžnost, dragi mladi. Imeti morate pogum in govoriti o Kristusu v svojih družinah, v svojem izobraževalnem in delovnem okolju, v svojem prostem času. Oznanjajte Ga predvsem s svojim življenjem: vidno Kristusovo navzočnost izražajte s svojim obstojem, z vsakodnevno zavzetostjo in skladnostjo z evangelijem v vsaki konkretni odločitvi. Gospod želi, da ste neustrašni apostoli vesele novice in graditelji novega človeštva.«

Ob koncu sporočila sveti oče mladim v Medžugorju podeli svoj blagoslov in jih izroči Mariji, Materi Cerkve: »Naj posreduje za vas, da boste imeli moč in modrost, da boste govorili z Bogom in o Bogu. Naj vas Njen zgled spodbuja, da boste glasniki upanja, ljubezni in miru v svetu,« sklene svoj pozdrav papež Frančišek in mlade prosi, naj molijo zanj.

Sveti oče imenoval Vinka Bokaliča za nadškofa Santiaga del Estera in primasa Argentine

– Sveti oče je povzdignil škofijo Santiago del Estero (Argentina) v nadškofijo, ki ostaja sufraganija metropolitanskega sedeža Tucumán in za prvega nadškofa mesta Santiago del Estero (Argentina) imenoval monsinjorja Vinka Bokaliča Igliča CM, dosedanjega škofa istega sedeža, in mu podelil naslov primasa Argentine, ki ga je doslej imel nadškof pro tempore v Buenos Airesu.

__________________________

Papeževo pismo ob obhajanju 1500-letnice čaščenja častitljive podobe Svete Marije v Porticu

Papež Frančišek je poslal pismo spoštovanemu p. Antoniu Piccolu, generalnemu rektorju Reda regularnih klerikov Božje Matere ob slovesnem obhajanju 1500-letnice čaščenja častitljive podobe Svete Marije v Porticu ter ob praznovanju 450 let od ustanovitve reda, ki ga je ustanovil sv. Janez Leonardi.

Papež Frančišek

Slovesno obhajanje 1500-letnice čaščenja častitljive podobe Svete Marije v Porticu – Romanae Portus Securitatis, zavetnice Večnega mesta, je zame vesela priložnost, da se v molitvi pridružim vaši redovni družini, ki ji je bila že leta 1601 zaupana v varstvo in ki želi povzdigniti hvalo Njej, ljubeči in skrbni Materi, sijajnemu svetilniku, ki je svoje otroke vodila v varno pristanišče. Zato svoje prisrčne misli namenjam vsakemu izmed vas in vsem tistim, ki sodelujejo pri tem za celotno rimsko Cerkev zelo pomembnem dogodku.

Po previdnostnem sovpadanju je leto 2024, ki je leto priprave na Jubilej upanja, čas posebne milosti, ko praznujete tudi 450 let  od ustanovitve reda, ki ga je ustanovil sv. Janez Leonardi, častilec nebeške Matere, ki je bila izbrana za zvesto varuhinjo leonardinske karizme.

Čaščenje Svete Marije v Porticu v Campitelliju se je začelo po čudežnem prikazanju Božje Matere, do katerega je prišlo 17. julija 524 v hiši sv. Galle, rimske patricijke, v navzočnosti papeža sv. Janeza I. Od tedaj je Portico, kjer je plemenita Galla sprejemala reveže in romarje, postal marijansko svetišče in hospic. To je za vas, duhovne dediče sv. Leonarda povabilo, da negujete in spodbujate vrednoto sprejemanja ubogih in zadnjih, da bodo kraji, kjer živimo in tudi same cerkve lahko v svet odprt portik, v katerem se nudi tolažba in pomoč številnim oblikam revščine, ki zaznamujejo naše življenje.

Poleg tega se je Sveta Devica pokazala v posebno težkem trenutku za Cerkev in razprostrla svoj plašč nad papeža Janeza I., ki bo za tem trpel in umrl za mir, ne da bi zatajil vero, ko bo postal talec političnih spletk in bratomornih vojn. Kako torej ne bi spričo današnjih scenarijev dojeli nujnosti podpiranja miru, molitve za mir? Prosite za mir in postanite graditelji miru zlasti v vaših pomirjenih in pomirjajočih skupnostih. Zgled bratskega življenja naj bo evangeljsko privlačen za vernike, ki jim posvečate pastoralno skrb.

Spodbujam vas, da se na Marijo ozirate kot na znamenje tolažbe in zanesljivega upanja, na materinski Božji obraz in na prebivališče, kamor se lahko zatečemo. Ona nam namreč stalno daje svojega Sina kot edini vir soglasja, odrešenjskega upanja, poti k miru, kot brezpogojen imperativ človeškega iskanja.

V tem duhu je sv. lekarnar Janez Leonardi ustanovil »Kongregacijo reformiranih duhovnikov Blažene Device Marije« ravno zaradi tega, da bi Cerkvi vrnil apostolski lesk njenih začetkov. »Najprej Kristus,« je dejal, Kristus v središču vsega, Kristus merilo vsega! Kristus, edino zdravilo, ki lahko ozdravi bolezni Cerkve in človeka.

Ta zavezanost Mariji, ki ljubeče spremlja pot Njej posvečene kongregacije, se še danes obnavlja in vas vse kliče k vedno večji misijonarski gorečnosti in k stalnemu napredku v duhovnem življenju s sprejemanjem spodbud svetega ustanovitelja, ki je z močjo postavljal »pred oči duha in srca samo čast in slavo Kristusa, in to križanega« (Sv. Janez Leonardi, Hvalnica križu).

Končno naj vas jubilejna praznovanja, na katera se pripravljate, pod pogledom Device Portica spomnijo na evangelizacijsko delo sv. Janeza Leonardija, ki je napisal tudi prve Konstitucije Urbanovega Kolegija Propagande Fide za formacijo duhovnikov, da bi bili sposobni doumeti misijonarske izzive časa. Tudi vas torej spodbujam, da imate pri srcu celostno formacijo redovnikov na poti postopnega priličenja Vstalemu Križanemu, prvencu odrešenega človeštva (prim. 1 Kor 15,20). Ob pogledu na Marijo, Kristusovo učenko in Mater Cerkve, pa naj bo vaš apostolat kanal milosti in orodje veselega oznanjevanja evangelija.

 Ko vas vse izročam priprošnji Svete Device, ljubeče imenovane Romanae Portus Securitatis, in sv. Janeza Leonardija, vam s temi željami z veseljem pošiljam svoj očetovski blagoslov, zaupajoč v vašo molitev zame.
Bratsko,
Frančišek.

Rim, pri svetem Janezu v Lateranu, 29. junija 2024,
na praznik svetih apostolov Petra in Pavla,
zavetnikov mesta Rima.

Upaj in delaj s stvarstvom

Izšla je poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo, ki ga bomo obhajali 1. septembra 2024 pod naslovom Upaj in delaj s stvarstvom. Lahko jo preberete na spletni povezavi:

https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-06/papezeva-poslanica-za-svetovni-dan-molitve-za-skrb-za-stvarstvo.html

Papežev molitveni namen za julij 2024: Za pastoralo bolnikov

V mesecu juliju 2024 molimo po papeževem namenu, da bi zakrament bolniškega maziljenja podelil osebam, ki ga prejmejo in njihovim dragim, Gospodovo moč in da bi bil za vse vedno bolj vidno znamenje sočutja in upanja.

Bolniško maziljenje ni zakrament samo za tiste, ki so pred smrtjo. Ne. Zelo pomembno je, da je to jasno. Ko se duhovnik približa k osebi, da bi ji podelil bolniško maziljenje, ni nujno, da ji pomaga posloviti se od življenja. Če mislimo tako, pomeni, da se odpovemo vsakemu upanju. To bi pomenilo, da za duhovnikom pride grobar.

Zapomnimo si, da je bolniško maziljenje eden od »zakramentov ozdravljenja«, »zdravljenja«, ki ozdravlja duha. Ko je neka oseba zelo bolna, je priporočljivo podeliti ji bolniško maziljenje. In ko je neka oseba ostarela, je dobro, da prejme bolniško maziljenje.

Molimo, da bi zakrament bolniškega maziljenja podelil osebam, ki ga prejmejo in njihovim dragim, Gospodovo moč in da bi bil za vse vedno bolj vidno znamenje sočutja in upanja.

Kot družba smo moralno dolžni, da ustavimo proizvodnjo in trgovino z drogami

Sveti oče je katehezo med splošno avdienco namenil današnjemu svetovnemu dnevu boja proti zlorabi drog in nezakonitemu trgovanju z drogami, ki vsako leto poteka 26. junija. Dan je leta 1987 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Letošnja tema se glasi Dokazi so jasni: vlagati moramo v preprečevanje.

Andreja Červek – Vatikan

Papež je dejal, da odvisnosti od drog ni mogoče zmanjšati z legalizacijo drog. Izpostavil je uničujoče posledice, ki jih ima uživanje drog za posameznikovo življenje ter prav tako za družbo, proizvodnja in trgovina z drogo pa tudi za naravno okolje.

»V boju proti zlorabi drog in trgovini z njimi je pomembno preprečevanje, ki se izvaja s spodbujanjem večje pravičnosti, vzgojo in izobraževanjem mladih o vrednotah, spremljanjem ljudi, ki so v težavah, in dajanjem upanja za prihodnost,« je izpostavil ter poudaril, da je moralna dolžnost celotne družbe ustaviti proizvodnjo drog in trgovino z njimi.

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 6,12-14

»Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas.

Kateheza: Svetovni dan boja proti zlorabi drog in nezakonitemu trgovanju z drogami

Danes obeležujemo svetovni dan boja proti zlorabi drog in nezakonitemu trgovanju z drogami, ki ga je leta 1987 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Letošnja tema je Dokazi so jasni: vlagati moramo v preprečevanje.

Sveti Janez Pavel II. je zatrdil, da »zloraba drog osiromaši vsako skupnost, v kateri je prisotna. Zmanjšuje človekovo moč in moralno zgradbo. Spodkopava spoštovane vrednote. Uničuje voljo do življenja in prispevanja k boljši družbi« (Sporočilo udeležencem dunajske mednarodne konference o zlorabi drog in nezakoniti trgovini z drogami, 4. junij 1987).  Hkrati pa ne pozabimo, da vsak odvisnik od drog »nosi s seboj svojo osebno zgodbo, ki ji je treba prisluhniti, jo razumeti, ljubiti ter, kolikor je mogoče, ozdraviti in očistiti. […] Še vedno imajo, bolj kot kdaj koli prej, dostojanstvo kot osebe, ki so Božji otroci« (Govor udeležencem srečanja z naslovom Narkotiki: težave in rešitve tega globalnega vprašanja, 24. november 2016).

Vendar pa ne moremo zanemariti zlonamernih dejanj preprodajalcev in trgovcev z drogo. So morilci. Papež Benedikt XVI. je uporabil ostre besede med obiskom ene od terapevtskih skupnosti: »Preprodajalcem drog sporočam, naj razmislijo o zlu, ki ga povzročajo množici mladih in odraslih iz vseh družbenih slojev: Bog bo od njih zahteval poravnavo računov za to, kar so storili. Človeškega dostojanstva ni mogoče teptati na tak način« (Govor skupnosti Fazenda da Esperança, Brazilija, 12. maj 2007).

Odvisnosti od drog ni mogoče zmanjšati z dopustitvijo njihovega svobodnega uživanja, kot je bilo predlagano in že izvedeno v nekaterih državah. Ker poznamo mnoge tragične zgodbe odvisnikov od drog in njihovih družin, sem prepričan, da je moralna dolžnost končati proizvodnjo in trgovino s temi nevarnimi snovmi. Koliko je trgovcev s smrtjo, ki jih vodita logika moči in denarja za vsako ceno! Trgovci z drogo so namreč trgovci s smrtjo. Ta nadloga, ki povzroča nasilje ter seje trpljenje in smrt, zahteva pogum celotne naše družbe.

Proizvodnja in trgovina z drogo imata uničevalni vpliv tudi na naš skupni dom. To na primer postaja vedno bolj očitno na območju Amazonije.

Druga prednostna pot za boj proti zlorabi drog in trgovini z njimi je preprečevanje, ki se izvaja s spodbujanjem večje pravičnosti, vzgojo in izobraževanjem mladih o vrednotah, ki gradijo osebno in skupnostno življenje, spremljanjem ljudi, ki so v težavah, in dajanjem upanja za prihodnost.

Na svojih potovanjih v različne škofije in države sem lahko obiskal različne terapevtske skupnosti, ki jih je navdihnil evangelij. Te so močno in upanja polno pričevanje o zavzetosti duhovnikov, posvečenih oseb in laikov, da bi uresničili priliko o dobrem Samarijanu. Prav tako me bodrijo prizadevanja različnih škofovskih konferenc za spodbujanje pravične zakonodaje in politike glede zdravljenja odvisnikov od drog in preprečevanja, da bi ustavili to nadlogo.

Kot primer navajam mrežo Latinskoameriška pastoralna služba spremljanja in preprečevanja zasvojenosti (PLAPA). Statut te mreže priznava, da so »zasvojenost z alkoholom in psihoaktivnimi snovmi ter druge oblike zasvojenosti (pornografija, nove tehnologije itd.) […] problem, ki nas prizadene brez razlikovanja, ne glede na geografske, družbene, kulturne, verske in starostne razlike. Kljub razlikam pa se želimo organizirati kot skupnost: deliti izkušnje, navdušenje in težave«

Omenjam tudi škofe južne Afrike, ki so novembra 2023 sklicali srečanje na temo Opolnomočenje mladih kot nosilcev miru in upanja. Predstavniki mladih, ki so bili prisotni na srečanju, so to zborovanje prepoznali kot »pomemben mejnik, usmerjen k zdravi in dejavni mladini v celotni regiji«. Obljubili so tudi: »Sprejemamo vlogo ambasadorjev in podpornikov boja proti uživanju drog. Vse mlade prosimo, naj bodo vedno sočutni drug do drugega«

Dragi bratje in sestre, ob tragičnem pojavu zasvojenosti milijonov ljudi po svetu z drogami, ob škandalu nezakonite proizvodnje in trgovine s temi drogami, »ne moremo biti brezbrižni. Gospod Jezus se je ustavil, se približal in ozdravil rane. V slogu njegove bližine smo tudi mi poklicani, da delujemo, da se ustavimo pred situacijami krhkosti in bolečine, da znamo prisluhniti kriku osamljenosti in tesnobe, da se sklonimo, da bi dvignili in vrnili v življenje tiste, ki padejo v suženjstvo drog«. Molimo tudi za kriminalce, ki z drogo oskrbujejo mlade. So zločinci in morilci. Molimo za njihovo spreobrnjenje.

Znanost naj služi človeku današnjega časa

Od 16. do 21. junija je v Castel Gandolfu potekal simpozij o aktualnosti znanstvenih dognanj kozmologa Georgea Lemaîtreja. Udeležence je sprejel v avdienco papež Frančišek in izpostavil, da je Lemaître bil »zgleden duhovnik in znanstvenik«. Njegova človeška in duhovna pot je »vzor življenja, iz katerega se lahko vsi učimo«. Vera in znanost sta povezani v ljubezni, če je znanost v službi moških in žensk našega časa.

Andreja Červek – Vatikan

Mednarodni simpozij, ki ga organizira Vatikanska zvezdarna z naslovom »Črne luknje, gravitacijski valovi in prostorsko-časovne singularnosti«, je potekal v spomin na Georgea Lemaîtreja (1894–1966), belgijskega duhovnika in kozmologa, ki je na podlagi splošne teorije relativnosti razvil teorijo širjenja vesolja in prvi oblikoval hipotezo o nastanku vesolja, po kateri je bila vsa snov na začetku na zelo omejenem območju. Lemaître, sicer profesor na katoliški univerzi v Leuvenu, je bil od 1960 do 1966 tudi predsednik Papeške akademije znanosti. Mednarodna astronomska zveza je potrdila, da bi se znani Hubblov zakon moral pravilneje imenovati Hubblov-Lemaîtrejev zakon, na kar je v govoru spomnil tudi sveti oče.

Teme, na katere je pozorna tudi Cerkev

Udeleženci simpozija – s papežem so se srečali v četrtek, 20. junija 2024 – razpravljajo o zadnjih vprašanjih, ki jih zastavljajo znanstvene ugotovitve na področju kozmologije: o različnih rezultatih merjenja Hubblove konstante, skrivnostni naravi kozmoloških singularnosti (od velikega poka do črnih lukenj) in zelo aktualni temi gravitacijskih valov.

»Cerkev je pozorna na takšne raziskave in jih spodbuja, saj pretresajo občutljivost in inteligenco moških in žensk našega časa,« je zatrdil sveti oče. »Začetek vesolja, njegov končni razvoj, globoka struktura prostora in časa postavljajo človeka pred naporno iskanje smisla v prostranem scenariju, v katerem se lahko izgubi. Zaradi tega ponovno odkrijemo pomen psalmistovih besed: “Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal” (Ps 8,4-7). Zato je jasno, da so te teme posebej pomembne za teologijo, filozofijo, znanost in tudi za duhovno življenje.«

V Svetem pismu se na prikrit način nahajajo znanstvene resnice

»George Lemaître je bil zgleden duhovnik in znanstvenik. Njegova človeška in duhovna pot je vzor življenja, iz katerega se lahko vsi učimo,« je izpostavil papež. Spomnil je, da je Lemaître na očetovo željo študiral inženirstvo. Vpoklican je bil v vojsko in doživel grozote prve svetovne vojne. Kot odrasel je sledil svojemu duhovniškemu in znanstvenemu poklicu.

»Sprva je – kot pravijo – “konkordist”, kar pomeni, da verjame, da se v Svetem pismu na prikrit način nahajajo znanstvene resnice. Njegove človeške izkušnje in poznejše duhovne izpopolnitve ga nato pripeljejo do spoznanja, da znanost in vera hodita po dveh različnih, a vzporednih poteh, med katerima ni nesoglasja. Nasprotno, ti dve poti se lahko med seboj usklajujeta, saj imata tako znanost kot vera za vernika  isto matrico v absolutni Božji resnici. Njegova pot vere ga vodi do zavedanja, da sta stvarstvo in veliki pok dve različni realnosti in da Bog, v katerega verjame, ne more biti predmet, ki bi ga človeški razum lahko zlahka kategoriziral, ampak je “skriti Bog”, ki vedno ostaja v razsežnosti skrivnosti in ni povsem razumljiv.«

Vera in znanost povezani v ljubezni

Sveti oče je zbrane spodbudil k nadaljevanju razprav v vdanem in ponižnem duhu. »Naj vam svoboda in pomanjkanje pogojenosti, ki ju doživljate na tej konferenci, pomagata napredovati na vaših področjih proti Resnici, ki je zagotovo emanacija Božje ljubezni. Vera in znanost sta lahko povezani v ljubezni, če je znanost v službi moških in žensk našega časa in ni izkrivljena v njihovo škodo ali celo uničenje,« je zatrdil in jih spodbudil, naj se podajo na obrobja človeškega znanja: »Tu lahko doživimo Božjo ljubezen, ki poteši in pogasi žejo našega srca.«

Veselje je najboljši protistrup za egoizem in individualizem

S svetim očetom so se v petek, 14, junija srečali umetniki iz sveta humorja. Dogodka, ki ga je organiziral Dikasterij za kulturo in vzgojo, se je udeležilo približno sto komikov iz 15 držav. V nagovoru je poudaril, da je njihov talent dragocen dar, saj z nasmehom širijo mir ter pomagajo ljudem prenašati vsakodnevni stres. Med drugim je povedal je, da vsak dan moli molitev »Gospod, daj mi smisel za humor«, s katero se je srečanje tudi sklenilo.

Vatican News

Po uvodnih pozdravih je papež Frančišek dejal, da ceni umetnike, ki se izražajo z jezikom komedije, humorja in ironije, saj se v njem skriva veliko modrosti. »Izmed vseh profesionalcev, ki delajo na televiziji, na področju filma, gledališča, tiskanih medijev, pesmi, na družabnih omrežjih, ste vi med najbolj priljubljenimi, ljudje vas najbolj iščejo in vam ploskajo. Gotovo zato, ker ste dobri, vendar pa obstaja še en razlog: imate in gojite dar, da ljudi spravite v smeh.
Sredi tolikih mračnih novic, ko smo potopljeni v mnoge družbene in tudi osebne težke položaje, imate moč, da širite vedrino in nasmeh. Ste med redkimi, ki znajo nagovoriti ljudi, ki so med seboj zelo raznoliki, iz različnih generacij in kulturnih okolij.

Na svoj način povezujete ljudi, saj je smeh nalezljiv. Lažje se je smejati skupaj kot sami: veselje odpira za podelitev in je najboljši protistrup za egoizem, za individualizem. Smeh prav tako pomaga premagati družbene ovire in ustvarjati povezave med ljudmi. Omogoča nam izražanje čustev in misli, prispeva h gradnji skupne kulture in ustvarjanju prostorov svobode. Spominjate nas na to, da je homo sapiens tudi homo ludens (človek, ki se igra op. p.); da sta igriva zabava in smeh v človeškem življenju osrednjega pomena, za izražanje, učenje, za osmišljanje situacij.

Vaš talent je dar, dragocen dar. Skupaj z nasmehom širi mir, v srcih, med ljudmi, pomaga nam premagovati težave in prenašati vsakodnevni stres. Pomaga nam, da v ironiji najdemo olajšanje in življenje jemljemo s humorjem. Vsak dan rad molim – to delam že več kot štirideset let – z besedami sv. Tomaža Mora: “Gospod, daj mi smisel za humor”. Ali poznate to molitev? Vi jo morate poznati … Predstojnikom naročam, naj jo posredujejo vsem umetnikom, je v moji apostolski spodbudi Gaudete et exsultate, v opombi 101. “Gospod, daj mi smisel za humor.” To je milost, za katero prosim vsak dan, saj mi pomaga, da stvari sprejemam v pravem duhu.«

V nadaljevanju je sveti oče spomnil, da komikom uspeva še en čudež: in sicer nasmejati ljudi tudi kadar obravnavajo probleme, velika in majhna dejstva v zgodovini. Opozarjajo na zlorabe oblasti, dajejo glas pozabljenim situacijam, izpostavljajo zlorabe in neprimerno vedenje … Vendar pa to storijo ne da bi širili preplah ali grozo, tesnobo ali strah, kot to navadno počne komunikacija. Kritični čut vzbujajo s tem, da ljudi nasmejijo in sicer tako, da pripovedujejo življenjske zgodbe, opisujejo stvarnost s svojega originalnega vidika. Na ta način ljudem govorijo o velikih in majhnih težavah.

»Kot pravi Sveto pismo, je ob začetku sveta, med stvarjenjem, božja Modrost izvajala vašo umetnost za Boga samega, prvega gledalcu v zgodovini. Tako pravi: “Ob njem sem bila stanovitna. Dan na dan sem bila njegovo veselje, igrala sem se pred njim ves čas; igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je pri človeških otrocih” (Prg 8,30-31). Tako pravi knjiga Pregovorov. Ne pozabite tega: kadar uspete, da se na ustih tudi enega samega gledalca nariše inteligenten nasmeh – kar bom rekel sedaj, ni herezija –, nasmejete tudi Boga.
Vi, dragi umetniki, znate razmišljati in govoriti humoristično v različnih oblikah in različnih slogih; in v vsakem primeru je jezik humorja primeren za razumevanje in “čutenje” človeške narave. Humor ne žali, ne ponižuje, ne pribija ljudi na njihove napake. Medtem ko komunikacija danes pogosto ustvarja nasprotja, vi znate združevati različne stvarnosti, ki so včasih tudi nasprotujoče. Koliko se moramo naučiti od vas! Smeh humorja nikoli ni “proti” nekomu, ampak je vedno vključujoč, vzbuja odprtost, sočutje, empatijo.«

»Na misel mi prihaja pripoved iz Prve Mojzesove knjige, ko Bog Abrahamu obljubi, da bo čez eno leto dobil sina. Z ženo Saro sta bila že stara in brez potomcev. Sara je poslušala in se sama pri sebi zasmejala. Enako je storil tudi Abraham, z nekaj grenkobe. Toda v resnici je Sara spočela in rodila sina v starosti, v času, ki ga je določil Bog. Tedaj je rekla: “Bog mi je pripravil smeh” (1 Mz 21,6). Zato sta sina imenovala Izak, kar pomeni “smeje se”.«

Ob koncu je sveti oče vprašal, če se lahko smejimo tudi Bogu. Odgovoril je pritrdilno in dejal, da je podobno kot tedaj, kadar se šalimo z ljudmi, ki jih imamo radi. Vendar pa se pri tem ne sme žaliti verskih čustev vernikov, zlasti ubogih.

»Dragi prijatelji, naj Bog blagoslovi vas in vašo umetnost. Še naprej razveseljujte ljudi, zlasti tiste, ki z večjo težavo gledajo na življenje z upanjem. Pomagajte nam, da bomo z nasmehom videli resničnost z njenimi protislovji in sanjali boljši svet! Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da molite zame.«

Pred sklepnim blagoslovom je Luciana Littizzetto na papeževo željo prebrala molitev sv. Tomaža Mora, ki jo je navedel na začetku govora.

»Daj mi, Gospod, dobro prebavo,
pa tudi nekaj za prebavit.
Daj mi telesno zdravje
in dobro voljo, ki je potrebna za njegovo ohranjanje.
Daj mi, Gospod, sveto dušo,
ki zna narediti zaklad iz tega, kar je dobro in čisto,
in se ne prestraši zaradi greha,
marveč zna stvari postaviti na njihovo mesto.
Daj mi duha, ki ne pozna naveličanosti,
godrnjanja, vzdihovanja in pritoževanja
in ne dovoli, da bi pretirano skrbel
za tisto motečo stvar, ki se imenuje “jaz”.
Daj mi, Gospod, smisel za humor,
daj mi milost, da bom razumel šale,
da bi bil v življenju vsaj nekoliko vesel
in bi to mogel posredovati drugim.
Tako bodi!«

Kateheza o Svetem Duhu. Zares svobodni za služenje v ljubezni in veselju.

Kateheza med splošno avdienco v sredo, 5. junija 2024, je bila namenjena Svetemu Duhu, njegovi moči in neukrotljivosti, zlasti pa svobodi. »Veter veje, koder hoče,« je dejal Jezus. Apostol Pavel pa je zapisal: »Kjer je Božji Duh, tam je svoboda«.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je v središče kateheze postavil svetopisemsko ime za Svetega Duha, ki se v hebrejščini glasi Ruach, kar pomeni dih, veter ali duh ter izraža moč in svobodo Duha. Jezus je Svetega Duha povezal z vetrom, ki veje koder hoče, da bi tako poudaril njegovo svobodo. Sveti Duh je tisti, ki ustvarja in navdihuje, a prav tako vedno ostaja svoboden in deli svoje darove, kjer hoče. Apostol Pavel pa je zapisal, da je svoboda tam, kjer je Gospodov Duh. Ne gre za svobodo, da delamo, kar hočemo, ampak za svobodo, da svobodno delamo, kar hoče Bog. Gre za svobodo otrok in ne sužnjev. Papež je povabil, naj Jezusa prosimo, da nas po svojem Svetem Duhu naredi za resnično svobodne moške in ženske, svobodne za služenje v ljubezni in veselju.

Svetopisemski odlomek: Jn 3,6-8

Jezus je rekel Nikodemu: »Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

V današnji katehezi bi rad z vami razmišljal o imenu, s katerim je Sveti Duh imenovan v Svetem pismu. Prva stvar, ki jo izvemo o neki osebi, je njeno ime. Po imenu jo kličemo, jo ločimo od drugih in se je spominjamo. Tudi tretja oseba Trojice ima ime: imenuje se Sveti Duh. Toda »Duh« je latinizirana različica. Ime Duha, po katerem so ga poznali prvi prejemniki razodetja, s katerim so ga klicali preroki, psalmisti, Marija, Jezus in apostoli, je Ruach, kar pomeni piš, veter, dih.

V Svetem pismu je ime tako pomembno, da ga skoraj enačimo s samim človekom. Posvečevati Božje ime pomeni posvečevati in spoštovati Boga samega. Nikoli ne gre zgolj za konvencionalno poimenovanje: vedno pove nekaj o osebi, njenem izvoru ali poslanstvu. To velja tudi za ime Ruach. Vsebuje prvo temeljno razodetje o osebi in delovanju Svetega Duha.

Svetopisemske pisce je Bog vodil k temu, da so ob opazovanju vetra in njegovih pojavnih oblik odkrili »veter« drugačne narave. Ni bilo naključje, da se je na binkošti Sveti Duh spustil na apostole kot »šum silovitega viharja« (prim. Apd 2,2). Bilo je, kot da bi Sveti Duh želel dati svoj podpis na to, kar se je dogajalo.

Kaj nam torej o Svetem Duhu pove njegovo ime Ruach? Podoba vetra je predvsem izraz moči Svetega Duha. »Duh in moč« ali »moč Duha« je ponavljajoča se dvojica v celotnem Svetem pismu. Veter je namreč neustavljiva in neukrotljiva sila. Sposoben je celo premikati oceane.

Da bi odkrili celoten pomen resničnosti Svetega pisma, se ne smemo ustaviti pri Stari zavezi, ampak moramo priti do Jezusa. Jezus poleg moči izpostavi še eno značilnost vetra, to je njegovo svobodo. Nikodemu, ki ga ponoči obišče, slovesno reče: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8).

Veter je edina stvar, ki ga nikakor ne moremo ukrotiti, ne moremo ga ujeti v steklenico ali zapakirati. Misliti, da lahko Svetega Duha zapremo v pojme, definicije, predpostavke in razprave, kot je včasih poskušal storiti moderni racionalizem, pomeni, da ga izgubimo, izničimo ali zreduciramo na zgolj preprostega človeškega duha. Podobna skušnjava pa obstaja tudi na cerkvenem področju, in sicer skušnjava, da bi Svetega Duha zaprli v kanone, institucije, definicije. Duh ustvarja in oživlja institucije, vendar sam ne more biti »institucionaliziran«. Veter piha, »koder hoče«, tako tudi Duh deli svoje darove, »kakor hoče« (1 Kor 12,11).

Sveti Pavel bo iz vsega tega postavil temeljni zakon krščanskega delovanja: »Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17). Svoboden človek, svoboden kristjan je tisti, ki ima Gospodovega Duha. To je zelo posebna svoboda, ki je povsem drugačna od običajnega razumevanja. Ne gre za svobodo, da delamo, kar hočemo, ampak za svobodo, da svobodno delamo, kar hoče Bog! Ne svoboda, da delamo dobro ali hudo, ampak svoboda, da delamo dobro in to svobodno, torej zaradi privlačnosti, ne zaradi prisile. Z drugimi besedami, to je svoboda otrok in ne sužnjev.

Sveti Pavel se dobro zaveda zlorabe in napačnega razumevanja te svobode. Galačanom piše: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,13). To je svoboda, ki se izraža v tistem, kar se zdi njeno nasprotje, izraža se v služenju, v katerem je resnična svoboda.

Dobro vemo, kdaj ta svoboda postane »pretveza za življenje po mesu«. Pavel navaja seznam, ki je vedno aktualen: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega« (Gal 5,19-21). Takšna je tudi svoboda, ki bogatim omogoča, da izkoriščajo revne, močnim, da izkoriščajo šibke, in vsem, da nekaznovano izkoriščajo okolje. To ni svoboda Duha.

Bratje in sestre, od kod črpamo to svobodo Duha, ki je tako nasprotna svobodi egoizma? Odgovor se skriva v besedah, ki jih je Jezus nekega dne namenil svojim poslušalcem: »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni« (Jn 8,36). Gre za svobodo, ki jo daje Jezus. Prosimo Jezusa, naj nas po svojem Svetem Duhu naredi za resnično svobodne moške in ženske. Svobodne za služenje v ljubezni in veselju.

Kateheza o Svetem Duhu, ki iz zunanjega in notranjega kaosa ustvari harmonijo

Sveti oče je med splošno avdienco v sredo, 29. maja 2024, začel cikel katehez o Svetem Duhu, ki vodi Božje ljudstvo skozi zgodovino odrešenja. Povabil je, naj odpremo srce za Svetega Duha, da bo prišel v naša življenja, nas spremenil v nove ljudi in ozdravil naš svet.

Andreja Červek – Vatikan

Obstaja zunanji kaos, družbeni in politični, in obstaja notranji kaos, ki je v vsakem od nas. Zunanjega kaosa ne moremo ozdraviti, če prej ne ozdravimo notranjega, je dejal papež pri katehezi. Sveti Duh, ki je na začetku spremenil kaos v kozmos, pa ustvarja harmonijo in iz nereda naredi nekaj lepega in urejenega. Prizadeva si za preobrazbo v vsakem človeku. Pot, ki vodi v harmonijo Duha Stvarnika pa je pot kontemplacije in slavljenja.

Svetopisemski odlomek: 1 Mz 1,1-2

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.

Danes s to katehezo začnemo cikel razmišljanj na temo Duh in Nevesta. Sveti Duh vodi Božje ljudstvo v srečanje z Jezusom, ki je naše upanje. Nevesta je Cerkev. To pot bomo opravili skozi tri velika obdobja zgodovine odrešenja: Staro zavezo, Novo zavezo in čas Cerkve. Pri tem bomo imeli pogled vedno uprt v Jezusa, ki je naše upanje.

V teh prvih katehezah o Duhu v Stari zavezi ne bomo delali »biblične arheologije«. Namesto tega bomo odkrivali, da se je to, kar je v Stari zavezi dano kot obljuba, v celoti uresničilo v Kristusu. To bo, kot da bi sledili poti sonca od zore do poldneva.

Začnimo s prvima dvema verzoma celotnega Svetega pisma: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami« (1 Mz 1,1-2). Božji Duh se nam tu kaže kot skrivnostna moč, ki svet iz prvotnega brezobličnega, pustega in mračnega stanja premakne v urejeno in harmonično stanje. Kajti Duh ustvarja harmonijo, harmonijo v življenju, harmonijo v svetu. Z drugimi besedami, On je tisti, ki poskrbi, da svet iz kaosa preide v kozmos, torej iz zmede v nekaj lepega in urejenega. To je pravzaprav pomen grške besede kosmos in tudi latinske besede mundus, to je nekaj lepega, urejenega in čistega, kajti Duh je harmonija.

Ta še vedno nejasen namig o delovanju Svetega Duha v stvarstvu je natančneje opredeljen v naslednjem razodetju. V psalmu beremo: » Z Gospodovo besedo so bila narejena nebesa, z dihom njegovih ust vsa njihova vojska« (Ps 33,6); in spet: »pošlješ svoj dih, ustvarjena so, in prenoviš obličje zemlje« (Ps 104,30).

Ta smer razvoja postane zelo jasna v Novi zavezi, ki opisuje posredovanje Svetega Duha v novem stvarstvu s podobami, o katerih beremo v zvezi z nastankom sveta: golob, ki se ob Jezusovem krstu spusti nad vode Jordana (prim. Mt 3,16); Jezus, ki v zgornji sobi dihne v učence in reče: »Prejmite Svetega Duha« (Jn 20,22), tako kot je na začetku Bog dahnil v Adama (prim. 1 Mz 2,7).

Apostol Pavel v ta odnos med Svetim Duhom in stvarstvom vnese nov element. Govori o vesolju, ki »zdihuje in trpi porodne bolečine« (prim. Rim 8,22). Trpi zaradi človeka, ki ga je podvrgel »suženjstvu razpadljivosti« (prim. Rim 20-21). To je stvarnost, ki nas neposredno in dramatično zadeva. Apostol vidi vzrok trpljenja stvarstva v pokvarjenosti in grehu človeštva, ki sta ga potegnila v odtujenost od Boga. To velja tako danes kot takrat. Vidimo opustošenje, ki ga je človeštvo povzročilo in ga še vedno povzroča stvarstvu, zlasti tistemu delu, ki ima največjo sposobnost izkoriščanja njegovih virov.

Sveti Frančišek Asiški nam pokaže izhod, kako se vrniti v harmonijo Duha Stvarnika: pot kontemplacije in slavljenja. Želel je, da bi se iz ustvarjenih bitij dvignila hvalnica Stvarniku: »Hvaljen, moj Gospod …«

»Nebesa pripovedujejo o Božji slavi,« poje psalm (Ps 18,2), a potrebujejo moškega in žensko, da bi dala glas temu nememu kriku. In v molitvi »Svet, svet, svet« pri maši vsakič ponovimo: »Polna so nebesa in zemlja tvoje slave.« Naša poklicanost v svetu, nas ponovno opominja Pavel, je biti v »hvalo njegovega veličastva« (Ef 1,12). To pomeni, da moramo veselje ob motrenju postaviti pred veselje ob posedovanju. In nihče se ni bolj veselil stvaritev kot Frančišek Asiški, ki ni želel posedovati nikogar.

Bratje in sestre, Sveti Duh, ki je na začetku spremenil kaos v kozmos, si prizadeva za to preobrazbo v vsakem človeku. Po preroku Ezekielu Bog obljublja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost … Svojega duha denem v vašo notranjost« (Ez 36,26-27). Naše srce je namreč podobno tistemu zapuščenemu in temnemu breznu iz prvih vrstic 1. Mojzesove knjige. V njem se dvigajo nasprotna čustva in želje: tiste iz mesa in tiste iz duha. Na neki način smo vsi tisto »kraljestvo, ki je samo proti sebi razdeljeno«, o katerem govori Jezus v evangeliju (prim. Mr 3,24). Okoli nas obstaja zunanji kaos, družbeni in politični – pomislimo na vojne, na otroke, ki nimajo kaj za jesti, na mnoge socialne nepravičnosti. A obstaja tudi notranji kaos v vsakem od nas. Ne moremo ozdraviti prvega, če prej ne začnemo zdraviti drugega! Bratje in sestre, posvetimo se resnemu delu, da bi iz naše notranje zmedenosti ustvarili jasnost Svetega Duha. To lahko naredi moč Boga, mi pa odprimo srce, da bo On to lahko storil.

Naj ta razmislek v nas prebudi željo, da bi izkusili Duha Stvarnika. Že več kot tisočletje nam Cerkev na usta polaga klic po njem: »Veni creator Spiritus!«, »Pridi, Stvarnik, Sveti Duh! Obišči nas, ki tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno.« Prosimo Svetega Duha, naj pride k nam in iz nas naredi nove ljudi, z novostjo Duha.

Da bi svetu prinašali Božjo podobo, ki je vtisnjena v nas

»Da bi svetu prinašali Božjo podobo, ki je vtisnjena v nas, v dobra dela in ljubezen, ki se daje in širi,« je dejal sveti oče med srečanjem z udeleženi kongresa o kirurgiji, ki ga 24. in 25. maja 2024 v Rimu organizira združenje nekdanjih študentov profesorja Iva Pitanguya (AEXPI).

V kratkem pozdravnem nagovoru se je sveti oče zbranim zahvalil za njihovo prizadevanje, da poskušajo narisati nasmeh na obraze mnogih bolnih otrok, s tem pa tudi njihovim družinam in na neki način celotni družbi.

»Kot ljudje, zdravniki in kristjani vemo, da so naši obrazi namenjeni odražanju lepote, ki presega tisto, ki jo je mogoče zaznati s telesnimi očmi. To je lepota, ki ni podvržena tendencam, ki jih programirata moda in kultura videza, ampak je povezana z resnico o človeku, z njegovim najglobljim bistvom, ki ga ne moremo iznakaziti.«

Sveti Pavel je zapisal: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom kakor ogledalo odsevamo Gospodovo veličastvo, se spreminjamo v isto podobo« (2 Kor 3,18).« »Naj ta globoka resnica vedno vodi našo roko, da bi svetu prinašali Božjo podobo, ki je vtisnjena v nas, v dobra dela in ljubezen, ki se daje in širi,« je dodal sveti oče.

Zanimivo pa je, da nam Sveto pismo Jezusa hkrati predstavlja kot »najlepšega med človeškimi sinovi« (glej Ps 45,3) in kot tistega, ki je zaradi trpljenja imel »obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški« (prim. Iz 52,14). »Jezus nam v tem paradoksu pokaže svojo resnično podobo in tudi našo, ki gre prek križa in sprejemanja naše majhnosti, da bi dosegli večno slavo in upanje, ki nikoli ne razočara in ne usahne,« je dejal papež.

Kateheza o kreposti ljubezni: »Ljubiti tudi sovražnike«

Kateheza med splošno avdienco v sredo, 15. maja 2024, je bila namenjena ljubezni, ki je poleg vere in upanja, ena od teologalnih kreposti. To je ljubezen, ki prihaja od Boga in usmerja k Bogu, je ljubezen, s katero ljubimo bližnjega kot ga ljubi Bog, da torej odpuščamo in ljubimo tudi sovražnike.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je spomnil, da apostol Pavel za ljubezen pravi, da je največja od treh božjih kreposti. Je več kot prijateljstvo, več kot ljubezen v družini, več kot dobrohotnost do drugih ljudi – ljubezen je Božji dar in pomeni, da ljubimo Boga nadvse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe. Z milostjo Svetega Duha in z močjo Kristusove odrešujoče ljubezni lahko ljubimo drug drugega na način, ki presega naša naravna nagnjenja. Krščansko ljubezen živimo tako, da ljubimo uboge, tiste, ki jih nihče ne ljubi in ki nas ne ljubijo, da odpuščamo vsem, ki so nas užalili, in blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo. Papež je spodbudil, naj bomo nosilci krščanske ljubezni do vseh ljudi in pričujemo o svoji ljubezni do Boga z velikodušnostjo in ponižnim služenjem.

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 13,4-7

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Ljubezen.

Danes bomo govorili o tretji teologalni kreposti, o ljubezni. Je vrh celotne poti, ki smo jo prehodili s katehezami o krepostih. Misel na ljubezen nam takoj razširi srce in misli se podajo k besedam svetega Pavla iz Prvega pisma Korinčanom. Ob koncu te čudovite hvalnice, apostol navede trojico teologalnih kreposti in pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13).

Pavel te besede nameni skupnosti, ki je vse prej kot popolna v bratski ljubezni: kristjani v Korintu so bili precej prepirljivi, obstajale so notranje razprtije, nekateri so mislili, da imajo vedno prav in niso poslušali drugih, ampak so jih imeli za manjvredne. Pavel jih opozarja, da spoznanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje (prim. 1 Kor 8,1). Apostol nato poroča o škandalu, ki se nanaša na trenutek največje združitve krščanske skupnosti, namreč na »Gospodovo večerjo«, evharistično obhajanje: tudi tam so bili razdori in nekateri so celo izkoristili priložnost, da so jedli in pili, pri tem pa izključevali tiste, ki niso imeli ničesar (prim. 1 Kor 11,18-22). To Pavel ostro obsodi: »Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo« (1 Kor 11,20).

Kdo ve, morda v skupnosti v Korintu nihče ni pomislil, da je storil greh, in so se jim te ostre apostolove besede zdele nekoliko nerazumljive. Verjetno so vsi bili prepričani, da so dobri ljudje, in če bi jih kdo vprašal o ljubezni, bi odgovorili, da je ljubezen zanje seveda zelo pomembna vrednota, tako kot prijateljstvo in družina. Tudi danes je ljubezen na ustnicah mnogih influencerjev in v refrenih mnogih pesmi. Veliko se govori o ljubezni, ampak kaj je ljubezen?

»Kaj pa tista druga ljubezen?« se zdi, da Pavel sprašuje kristjane v Korintu. Ne ljubezen, ki se dviga, ampak tista, ki se spušča; ne ljubezen, ki jemlje, ampak tista, ki daje; ne ljubezen, ki se kaže, ampak tista, ki se skriva. Pavla skrbi, da bi v Korintu – kakor tudi danes med nami – prišlo do zmede in da o teologalni kreposti ljubezni, ki prihaja samo od Boga, v resnici ne bi bilo nobene sledi. In četudi vsi z besedami zagotavljajo, da so dobri ljudje, da imajo radi svojo družino in svoje prijatelje, v resnici bolj malo poznajo Božjo ljubezen.

Prvi kristjani so imeli za opredelitev ljubezni na razpolago različne grške besede. Na koncu se je pojavila besed »agape«, ki jo običajno prevajamo kot »ljubezen«. Kajti v resnici so kristjani sposobni vseh ljubezni sveta: tudi oni se zaljubijo, bolj ali manj tako, kot se to zgodi vsakomur. Tudi oni doživljajo naklonjenost, ki se ustvari v prijateljstvu. Tudi oni doživljajo ljubezen do domovine in univerzalno ljubezen do vsega človeštva. A obstaja še večja ljubezen, ljubezen, ki prihaja od Boga in je usmerjena k Bogu, ki nas usposobi, da ljubimo Boga in postanemo njegovi prijatelji, ki nam da moč, da ljubimo bližnjega kot ga ljubi Bog, z željo, da bi delili prijateljstvo z Bogom. Ta ljubezen nas zaradi Kristusa usmeri tja, kamor s človeškega vidika ne bi nikoli šli: to je ljubezen do ubogih, do tistih, ki niso ljubljeni, do tistih, ki nas ne marajo in nam niso hvaležni. To je ljubezen do tistega, ki ga nihče ne bi ljubil; tudi do sovražnika. To je »teologalno«, kar pomeni, da prihaja od Boga, da je delo Svetega Duha v nas.

V govoru na gori Jezus pridiga: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto« (Lk 6,32-33). In sklene: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (Lk 6,35). To si zapomnimo: ljubite svoje sovražnike, posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali.  Ne pozabimo tega.

S temi besedami se ljubezen razkrije kot teologalna krepost in dobi ime caritas. Takoj se zavemo, da je to težka ljubezen, pravzaprav jo je nemogoče udejanjati, če ne živimo v Bogu. Zaradi naše človeške narave spontano ljubimo tisto, kar je dobro in lepo. V imenu ideala ali velike naklonjenosti smo lahko celo velikodušni in opravljamo junaška dejanja. Toda Božja ljubezen presega ta merila. Krščanska ljubezen sprejema tisto, kar ni ljubljeno, ponuja odpuščanje – kako težko je odpustiti, koliko ljubezni je potrebno za odpuščanje. Krščanska ljubezen blagoslavlja tiste, ki preklinjajo – mi pa smo navajeni, da na žalitev in kletvico odgovorimo z žalitvijo in kletvico. To je tako drzna ljubezen, da se zdi skoraj nemogoča, vendar je edina, ki bo ostala za nami. Ljubezen so »ozka vrata«, skozi katera moramo iti, da bi vstopili v Božje kraljestvo. Kajti ob koncu življenja ne bomo sojeni po ljubezni na splošno, ampak ravno po dejavni ljubezni, caritas, po konkretni ljubezni. Jezus nam pravi: »Resnično, povem vam: kar koli ste storili za enega izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Današnji svet zelo potrebuje upanje

Med splošno avdienco v sredo, 8. maja 2024, je sveti oče govoril o upanju, teologalni kreposti, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in večnem življenju. Današnji svet zelo potrebuje upanje, je poudaril in dodal, da upanje hodi z roko v roki s potrpežljivostjo. Potrpežljivi ljudje so tkalci dobrega. Vztrajno si želijo miru.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je pri katehezi dejal, da se brez upanja zdi krepostno življenje nedosegljivo. Krščansko upanje je utemeljeno v samem Gospodu, ki je umrl in vstal za nas. Kot njegovi učenci zaupamo v njegove obljube, zlasti v dar Svetega Duha, in si vsak dan prizadevamo, da bi živeli tako, kot je vredno naše poklicanosti. Potrpežljivost hodi z roko v roki z upanjem in zagotavlja vztrajno pot naprej. Ko nas spremljata na življenjski poti, se spominjamo Božjega usmiljenja in njegove zveste ljubezni. To nam pomaga, da nas ne preplavijo nostalgija po preteklosti, melanholija ali razočaranje.

Svetopisemski odlomek: Rim 8,18.23-24

“Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. […] Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?”

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Upanje.

pri zadnji katehezi smo začeli premišljevati o teologalnih krepostih: veri, upanju in ljubezni. Prejšnjič smo razmišljali o veri, danes pa bomo o upanju. »Upanje je teologalna krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha« (KKC 1817). Te besede nam potrjujejo, da je upanje odgovor, ki se ponudi našemu srcu, ko se v nas pojavi absolutno vprašanje: »Kaj bo z mano? Kaj je cilj moje poti? Kaj je usoda sveta?«

Vsi se zavedamo, da negativen odgovor na ta vprašanja, povzroča žalost. Če življenjska pot nima smisla, če na začetku in na koncu ni ničesar, se lahko vprašamo, zakaj bi sploh morali hoditi: tako se pojavi človeški obup, občutje nesmiselnosti vsega. Mnogi bi se lahko uprli: »Trudim se biti kreposten, razumen, pravičen, srčen, zmeren. Bil sem tudi moški ali ženska vere. Čemu je služil moj boj?« Če primanjkuje upanja, so vse ostale kreposti v nevarnosti, da se sesujejo in postanejo pepel. Če ne bi obstajala zanesljivost jutrišnjega dne in svetlo obzorje, bi lahko sklepali le, da je krepost odvečen napor. »Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost« (Benedikt XVI., Spe salvi, 2).

Kristjan nima upanja po svoji zaslugi. Če verjame v prihodnost, je to zato, ker je Kristus umrl in vstal in nam podaril svojega Duha. »Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost« (Benedikt XVI., Spe salvi, 1). V tem smislu še enkrat poudarjamo, da je upanje teologalna krepost: ne izvira iz nas, ni neka trdovratnost, v katero hočemo prepričati sami sebe, ampak je dar, ki prihaja neposredno od Boga.

Mnogim dvomljivim kristjanom, ki se še niso popolnoma prerodili v upanju, apostol Pavel ponudi novo logiko krščanske izkušnje: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni« (1 Kor 15,17-19). Kot da bi rekel: če veruješ v Kristusovo vstajenje, potem z gotovostjo veš, da noben poraz in nobena smrt nista za vedno. Če pa ne veruješ v Kristusovo vstajenje, potem je vse prazno, tudi pridiganje apostolov.

Upanje je krepost, proti kateri pogosto grešimo: v naših slabih nostalgijah, melanholijah, ko mislimo, da je pretekla srečnost za vedno pokopana. Proti upanju grešimo, ko izgubimo poguma pred našimi grehi in pozabimo, da je Bog usmiljeni in večji od našega srca. Tega ne pozabimo, bratje in sestre: Bog vse odpušča, Bog vedno odpušča. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanje. Proti upanju grešimo, ko v nas jesen odstrani pomlad; ko Božja ljubezen preneha biti večni ogenj in nimamo poguma sprejemati odločitev, ki nas zavezujejo za vse življenje.

To krščansko krepost današnji svet zelo potrebuje! Svet potrebuje upanje. Prav tako zelo potrebuje potrpežljivost, krepost, ki hodi z roko v roki z upanjem. Potrpežljivi ljudje so tkalci dobrega. Vztrajno si želijo miru, in čeprav se nekaterim mudi in bi radi imeli vse in takoj, ima potrpežljivost sposobnost čakanja. Tudi ko mnogi okoli njih podležejo razočaranju, tisti, ki jih oživlja upanje in so potrpežljivi, zmorejo prehoditi najtemnejše noči. Upanje in potrpežljivost gresta skupaj.

Upanje je krepost mladih po srcu in tu starost ne šteje. Obstajajo namreč tudi stari ljudje z očmi, polnimi svetlobe, ki živijo v stalni usmerjenosti v prihodnost. Pomislimo na tista dva starčka iz evangelija, Simeona in Ano: nikoli se nista naveličala čakati in zadnji del svoje zemeljske poti sta bila blagoslovljena s srečanjem z Mesijo, ki sta ga prepoznala v Jezusu, ki so ga starši prinesli v tempelj. Kakšna milost, če bo tako za vse nas! Če bo po dolgem romanju, ko bomo odložili bisago in palico, naše srce napolnilo veselje, ki ga še nikoli nismo občutili, in bomo tudi mi lahko vzkliknili: »Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,29-32).

Bratje in sestre, hodimo dalje in prosimo za milost, da bi imeli upanje in potrpežljivost. Vedno glejmo proti zadnjemu srečanju. Vedno mislimo na to, da nam je Gospod blizu in smrt ne bo nikoli zmagala. Pojdimo naprej in Gospoda prosimo, naj nam podari to veliko krepost, ki je upanje in ki jo spremlja potrpežljivost.

Kateheza o veri. “Dar, za katerega je treba vsak dan prositi”

Kateheza med splošno avdienco v sredo, 1. maja 2024, je bila namenjena veri, eni od treh teologalnih kreposti. Vera je prvi božji dar v kristjanovem življenju, ki ga je treba sprejeti in zanj vsak dan prositi, je dejal papež ter povabil, naj Gospoda prosimo za pomnožitev naše vere.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je izhajal iz Katekizma, ki pravi, da po veri verujemo v Boga in vse, kar nam je Bog razodel, ter se mu svobodno v celoti izročimo. V Svetem pismu najdemo primere te vere, ki se kažejo v življenju oseb, kot so Abraham, Mojzes in Devica Marija. Podali so se na neznane poti, polne nevarnosti, in se v celoti izročili Bogu. Pa vendar se tudi med verniki  zgodi, da včasih vera opeša in da jih prevzame strah. Papež je spodbudil, naj ne pozabimo, da je vera dar, za katerega je treba prositi z zaupanjem v moč Božje milosti, ki daje trdnost in moč našemu življenju. Tako kot učenci v čolnu, ki ga je na jezeru zajela nevihta, smo povabljeni, da se vsak dan obrnemo k Jezusu in ga prosimo:  »Gospod, pomnôži nam vero!«

Svetopisemski odlomek: Jn 9,35-38

Jezus [je našel slepega, ki mu je povrnil vid, in] mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal

Danes bi vam rad govoril o kreposti vere. Skupaj z ljubeznijo in upanjem jo imenujemo »teologalna«, ker se jo lahko živi samo zahvaljujoč Božjemu daru. Tri teologalne kreposti so veliki darovi, ki nam jih Bog daje naši moralni zmogljivosti. Brez njih bi lahko bili preudarni, pravični, močni in zmerni, a ne bi imeli oči, ki lahko vidijo tudi v temi, ne bi imeli srca, ki ljubi tudi takrat, ko ni ljubljeno, ne bi imeli upanja, ki upam proti vsakemu upanju.

Kaj je vera? Katekizem katoliške Cerkve nam pojasni, da je vera dejanje, s katerim se človek svobodno izroči Bogu (KKC 1814). V tej veri je Abraham bil veliki oče. Ko je pristal, da bo zapustil deželo svojih prednikov in se odpravil v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog, bi ga verjetno opisali kot blazneža: zakaj bi zapustil znano zaradi neznanega, gotovo zaradi negotovega? Toda Abraham se je odpravil na pot, kot da bi videl nevidno. In to nevidno bo ostalo tisto, zaradi česar se bo s sinom Izakom, edinim sinom obljube, ki mu bo šele v zadnjem trenutku prihranjeno žrtvovanje, povzpel na goro. S to vero Abraham postane oče dolge vrste otrok.

Mož vere bo Mojzes, ki sprejme Božji glas – čeprav bi ga lahko zavrnil marsikateri dvom – in ostane trden; zaupa v Gospoda in celo brani ljudstvo, ki mu je sicer toliko krat primanjkovalo vere.

Žena vere bo Devica Marija, ki angelovo oznanilo – ki bi ga mnogi zavrnili kot preveč zahtevno in tvegano, odgovori: »»Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Marija se s srcem, polnim vere in zaupanja v Boga, odpravi na pot, za katero ne pozna ne sledi ne nevarnosti.

Vera je krepost, ki naredi kristjana. Biti kristjan ne pomeni predvsem sprejeti neko kulturo z vrednotami, ki ji pripadajo, ampak sprejeti in varovati vez: jaz in Bog, moja oseba in ljubeče Jezusovo obličje. Ta vez iz nas naredi kristjane.

Ko govorimo o veri, nam pride na misel zgodba iz evangelija. Jezusovi učenci prečkajo jezero in preseneti jih nevihta. Mislijo, da jim bo uspelo prečkati z močjo svojih rok, z izkušnjami, toda čoln se začne polniti z vodo in zajame jih panika (prim. Mk 4,35-41). Ne zavedajo se, da imajo rešitev pred očmi: Jezus je z njimi v čolnu, sredi nevihte, in spi. Ko ga končno zbudijo, prestrašeni in celo jezni, ker jih pušča umreti, jih Jezus graja: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40).

Tu je torej velik sovražnik vere: ne inteligenca, ne razum, kot žal nekateri še naprej obsedeno ponavljajo, ampak strah. Zato je vera prvi dar, ki ga je treba prejeti v krščanskem življenju: dar, ki ga je treba sprejeti in zanj prositi vsak dan, da bi se lahko v nas obnovil. Na videz je to majhen dar, vendar je bistvenega pomena. Ko so nas prinesli h krstilniku, je duhovnik naše starše, potem ko so povedali ime, ki so ga izbrali za nas, vprašal: »Kaj želite od božje Cerkve?« Odgovorili so: »Vero, krst!«

Za krščanskega starša, ki se zaveda milosti, ki mu je bila podarjena, je to dar, ki ga mora prositi tudi za svojega otroka: vera. Z njo starš ve, da se njegov otrok tudi sredi življenjskih preizkušenj ne bo podlegel strahu. Prav tako ve, da bo, ko ne bo več imel staršev na tej zemlji, še naprej imel Boga Očeta v nebesih, ki ga ne bo nikoli zapustil. Naša ljubezen je tako krhka. Samo Božja ljubezen premaga smrt.

Seveda, kot pravi apostol, vere nimajo vsi (prim. 2 Tes 3,2) in tudi mi, ki smo verniki, se pogosto zavedamo, da je imamo le malo. Jezus nas lahko pogosto graja, tako kot svoje učence, da smo »maloverneži«. Vendar je to najsrečnejši dar, edina krepost, ki jo lahko zavidamo. Kajti kdor ima vero, v njem prebiva moč, ki ni samo človeška; vera namreč v nas »omogoči« milost in odpre um za Božjo skrivnost. Kot je enkrat dejal Jezus: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6). Zato mu tudi mi, tako kot učenci, ponavljamo: »Gospod, pomnôži nam vero!« (Lk 17,5).

Papež dedkom in babicam: Ljubezen nas naredi boljše, bogatejše in modrejše

V Vatikanu je v soboto, 27. aprila 2024, potekalo srečanje papeža Frančiška s starimi starši in vnuki. Približno šest tisoč se jih je zbralo v dvorani Pavla VI., sveti oče pa jim je spregovoril o ljubezni ter izpostavil, da nas ljubezen v vseh starostnih obdobjih naredi boljše, bogatejše in modrejše.

Andreja Červek – Vatikan

Ljubezen nas naredi boljše

Ko se med seboj imamo radi, postanemo boljši. »In to vam pravim kot “dedek”,« je dejal papež, »z željo, da bi z vami delil vedno mladostno vero, ki združuje vse generacije. Tudi sam sem jo prejel od svoje babice, od katere sem prvič izvedel za Jezusa, ki nas ljubi, ki nas nikoli ne pusti same in nas spodbuja, naj smo si blizu in nikogar ne izključujemo.«

Od svoje babice je papež tudi slišal zgodbo o družini, v kateri je bil dedek, ki je med jedjo za mizo vse umazal. Zato so ga poslali stran, da bi jedel sam. Vnuk pa si je naslednje dni dal opravka s kladivom in žeblji, in ko ga je oče vprašal, kaj počne, mu je odgovoril: »Delam ti mizo, da boš lahko jedel sam, ko boš star!«

»Tega me je naučila babica in te zgodbe nisem nikoli pozabil. Tudi vi je ne pozabite, kajti le tako, da z ljubeznijo ostajamo skupaj in nikogar ne izključujemo, postanemo boljši, bolj človeški!«

Ljubezen nas naredi bogatejše

Ljubezen pa nas ne naredi samo boljših, ampak zaradi nje postanemo tudi bogatejši. »Naša družba je polna ljudi, ki so specializirani za številne stvari, bogatih z znanjem in uporabnimi sredstvi za vse. Če pa ni delitve in vsak misli le nase, se vse bogastvo izgubi, pravzaprav postane osiromašenje človeštva. In to je velika nevarnost našega časa: revščina razdrobljenosti in sebičnosti. Pomislimo na primer na nekatere izraze, ki jih uporabljamo: ko govorimo o “svetu mladih”, “svetu starih”, ”svetu tega in onega”” … Toda svet je samo en! Sestavljen je iz mnogih stvarnosti, ki so različne prav zato, da si lahko pomagajo in se dopolnjujejo: generacije, ljudstva in vse razlike, če so usklajene, lahko kot ploskve velikega diamanta razkrijejo čudovit sijaj človeka in stvarstva,« je dejal papež in poudaril: »Ne smemo dovoliti, da bi različnost ustvarjala med nami razprtije! Ne smemo drobiti diamanta ljubezni, najlepšega zaklada, ki nam ga je dal Bog.«

Nadaljeval je, da včasih slišimo trditve, kot sta »misli nase« in »nikogar ne potrebujem«. »To so lažne trditve, ki ljudi zavajajo, da mislijo, kako je dobro ne biti odvisen od drugih, delati sam, živeti kot otoki, medtem ko so to drže, ki ustvarjajo le veliko osamljenosti.«

Kot primer je navedel starostnike, ki zaradi kulture odmetavanja ostanejo sami in morajo zadnja leta življenja preživeti daleč od doma in bližnjih. »Razmislimo za trenutek: ali ni svet, v katerem se nikomur ni treba bati, da bo svoje dni končal sam, veliko boljši? Zato gradimo ta svet skupaj, ne le z oblikovanjem programov oskrbe, temveč z vlaganjem v različne projekte bivanja, v katerih odhajajoča leta ne veljajo za izgubo, ki nekoga zmanjšuje, temveč za bogastvo, ki raste in vse bogati: in kot taka naj bodo spoštovana in naj se jih ne bojimo.«

Ljubezen nas naredi modrejše

Tako je sveti oče prišel še do tretjega poudarka: ljubezen nas naredi modrejše. Obrnil se je na vnuke: »Dragi vnuki, vaši stari starši so spomin v svetu, ki je brez spomina. In ko družba izgubi spomin, je z njo konec. Prisluhnite starim staršem, zlasti ko vas s svojo ljubeznijo in pričevanjem učijo gojiti najpomembnejša občutenja, ki se ne pridobijo na silo, ne pojavijo se z uspehom, vendar pa napolnijo življenje.«

Ni naključje, da sta Jezusa, potem ko sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj v Jeruzalemu (prim. Lk 2,22-38), prepoznala dva ostarela človeka, Simeon in Ana. Sprejela sta ga, ga vzela v naročje in razumela, kaj se dogaja: da je tam bil navzoč Bog in da ju je gledal z očmi otroka. Samo onadva sta ob pogledu na malega Jezusa spoznala, da je prišel Mesija, Odrešenik, ki so ga vsi čakali. Dva ostarela človeka sta dojela skrivnost.

»Starostniki vidijo daleč, saj so živeli toliko let in nas lahko veliko naučijo: na primer, kako grozna je vojna. Mene je tega že davno naučil moj dedek, ki je preživel prvo svetovno vojno in mi je s svojimi zgodbami pomagal razumeti, da je vojna nekaj strašnega in se ne bi smela nikoli zgoditi.«

Skrbite drug za drugega

»Obiščite svoje stare starše in jih ne odrivajte na obrobje, za svoje dobro. Odrinjenost starejših na družbeni rob pokvari vsa življenjska obdobja, ne le starosti. Vi pa se raje učite modrosti iz njihove močne ljubezni in tudi iz njihove krhkosti, ki je “nauk”, sposoben učiti brez potrebe po besedah, je pravi protistrup proti otrdelosti srca. To vam bo pomagalo, da se ne boste sploščili na sedanjost in da boste uživali življenje kot odnos. Pa ne samo to: ko ste stari starši in vnuki, stari in mladi, skupaj, ko se pogosto vidite in slišite, ko skrbite drug za drugega, je vaša ljubezen piš čistega zraka, ki osveži svet in družbo ter nas vse naredi močnejše, onkraj sorodstvenih vezi.«

Papež je poudaril, da je to tudi sporočilo, ki nam ga je dal Jezus na križu, ko je »videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, in je rekel materi: “Žena, glej, tvoj sin!” Potem je rekel učencu: “Glej, tvoja mati!” In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26-27). »S temi besedami nam je zaupal čudež, ki ga moramo uresničiti: ljubiti vse kot ena velika družina,« je sklenil svoj govor sveti oče, se vsem zbranim zahvalil za srečanje in zagotovil svojo molitev. Prosil pa jih je tudi, naj molijo zanj ter še spodbudil: »Skupaj, povezani, ste zgled in dar za vse!«

………………………..

Papeževo pismo zakoncem: En “midva” v občestvu ljubezni z Jezusom

Na praznik svete družine se je papež na zakonce obrnil s pismom, v katerem jih spodbuja, naj živijo poslanstvo, ki jim ga je zaupal Jezus. “Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega, a varnega čolna po včasih razburkanem morju. Jezus je po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Tako boste imeli mir, premagali boste konflikte in našli rešitve za mnoge vaše težave.”

Pismo zakoncem, ki ga je papež napisal v okviru leta družine Amoris laetitia, je izraz njegove »bližine in naklonjenosti«, je njegovo »božično darilo« zakoncem, kot je dejal med opoldanskim nagovorom na praznik svete družine, 26. decembra 2021, ko je pismo tudi podpisal.

Leto družine Amoris laetitia se je začelo 19. marca letos, ob peti obletnici izdaje posinodalne apostolske spodbude o ljubezni v družini, in se bo sklenilo 26. junija 2022, ob 10. svetovnem srečanju družin, ki bo potekalo v Rimu. Sedaj se sveti oče na zakonce obrača še s pismom ter se želi »s ponižnostjo, naklonjenostjo in sprejemanjem približati vsaki osebi, vsakemu zakonskemu paru in vsaki družini v razmerah, v katerih živi«, še posebej v tem težkem času pandemije. Kot zapiše, »smo doživeli negotovost, osamljenost in izgubo ljubljene osebe« ter »bili prisiljeni zapustiti svojo gotovost, svoj prostor “nadzora”, svoje načine delovanja, svoje ambicije, da bi se zanimali ne le za dobro svoje družine, temveč tudi za dobro družbe, ki je prav tako odvisna od našega osebnega ravnanja«.

Zapustita svojo deželo. Nista sama!

Kakor Abraham, ki je zapustil svojo deželo in se podal v neznano, »vsak zakonec zapusti svojo deželo v trenutku, ko začuti poklicanost v zakonsko ljubezen in se odloči brez zadržkov darovati se drugemu«. »Tako zaroka že pomeni, da je treba zapustiti svojo deželo, saj je treba skupaj prehoditi pot, ki vodi k poroki. Različne življenjske situacije – minevanje dni, prihod otrok, delo, bolezen – so okoliščine, v katerih medsebojna zveza predpostavlja, da vsak opusti svoje navade, gotovosti, mirne prostore in se poda proti deželi, ki jo obljublja Bog: biti dva v Kristusu, dva v enem. Eno življenje, en “midva” v občestvu ljubezni z Jezusom, ki je živ in navzoč v vsakem trenutku vajinega življenja. Bog vaju spremlja in brezpogojno ljubi. Nista sama!«

Otroci so vedno dar

Papež izpostavi, da otroci starše pozorno opazujejo in v njih iščejo »pričevanje o močni in zanesljivi ljubezni«. »Otroci so vedno dar, spremenijo zgodovino vsake družine. Žejni so ljubezni, priznanja, spoštovanja in zaupanja. Očetovstvo in materinstvo vas kličeta k rodovitnosti, da bi svojim otrokom dali veselje ob spoznanju, da so Božji otroci, otroci Očeta, ki jih od prvega trenutka nežno ljubi in jih vsak dan vodi za roko. To odkritje lahko vašim otrokom omogoči vero in sposobnost zaupanja v Boga.«

Prvo vzgojno okolje vedno ostaja družina, v majhnih dejanjih, ki so zgovornejša od besed, poudarja papež. »Vzgajati pomeni predvsem spremljati procese rasti, biti prisotni na različne načine, da se otroci lahko v vsakem trenutku zanesejo na svoje starše. Vzgojitelj je oseba, ki “rojeva” v duhovnem smislu, predvsem pa “tvega” z vzpostavljanjem odnosa. Pomembno je, da kot očetje in matere vstopate v odnos z otroki na podlagi avtoritete, ki se dosega iz dneva v dan. Potrebujejo varnost, ki jim bo pomagala doživeti zaupanje vase, v lepoto njihovega življenja, v gotovost, da niso nikoli sami, naj se zgodi karkoli.«

Družina kot graditeljica mostov med generacijami

Zakonci so spodbujeni, naj aktivno sodelujejo v Cerkvi, predvsem v družinski pastorali. Družina je temeljna celica družbe in zakon je »dejansko načrt izgradnje kulture srečanja«. »Zato je pred družine postavljen izziv, da gradijo mostove med generacijami in posredujejo vrednote, ki gradijo človeštvo. Potrebna je nova ustvarjalnost, da bi v sedanjih  izzivih izrazili vrednote, ki nas oblikujejo kot ljudstvo v naših družbah in v Cerkvi, Božjem ljudstvu.«

Jezus je z vama v čolnu

»Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega čolna – a varnega zaradi resničnosti zakramenta – po včasih razburkanem morju,« nadaljuje sveti oče. Kolikokrat bi zakonci želeli reči ali celo zakričati: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« »Ne pozabimo, da je Jezus po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Skrbi za vas, ves čas je z vami, v zibanju čolna, ki ga premetavajo vode. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Le tako boste imeli mir, premagali boste konflikte in našli rešitve za mnoge vaše težave. Ne zato, ker bi izginili, ampak zato, ker jih boste videli z drugega vidika.«

Ni lahko biti ves čas skupaj

Sveti oče ne pozabi na »težave in priložnosti, ki so jih družine živele v tem času pandemije«. Več skupaj preživetega časa je bila edinstvena priložnost za pogovor v družini, kar pa je seveda zahtevalo tudi veliko potrpežljivosti. »Ni lahko biti skupaj ves dan, ko je v isti hiši treba delati, se učiti, se razvedriti in počivati. Ne dopustite, da bi zmagala utrujenost; moč ljubezni vas dela sposobne gledati bolj na druge – na zakonca, na otroke – kot na svoj napor.«

Če bo ljubezen navdihovala njihova dejanja in odločitve, biti skupaj ne bo pokora, ampak zavetje sredi nevihte. »Naj je družina kraj sprejemanja in razumevanja,« spodbuja papež in zakonce vabi, naj v srcu hranijo tri besede, ki jih je svetoval že velikokrat: smem, hvala in oprosti. In ko pride do konflikta, »nikoli končati dneva, ne da bi se prej pomirili«. »Naj vaju ni sram skupaj poklekniti pred Jezusa v evharistiji, da bi našla trenutke miru in pogled, ki je poln nežnosti in dobrote. Ali pa primi za roko drugega, ko je nekoliko jezen, ter mu izsili zarotniški nasmeh. Morda zvečer pred spanjem skupaj glasno izrečeta kratko molitev z Jezusom, ki je navzoč med vama.«

Ko zveza razpade

A svojo bližino in naklonjenost sveti oče izrazi tudi vsem parom, ki jim je bilo zelo težko živeti skupaj v času karantene. Že obstoječi problemi so se še zaostrili, kar je povzročilo konflikte, ki so v mnogih primerih postali skoraj neznosni. Pri mnogih je celo prišlo do razpada razmerja, v katerem se je pokazala kriza, ki je niso znali ali mogli premagati. »Razpad zakonske zveze povzroči veliko trpljenja zaradi neuresničenih pričakovanj; pomanjkanje razumevanja povzroči prepire in rane, ki jih ni lahko premagati. Tudi otrokom ni prihranjena bolečina, ko vidijo, da njihovi starši niso več skupaj. Tudi v teh primerih ne prenehajte iskati pomoči, da bi lahko nekako premagali konflikte in ne povzročili nadaljnjega trpljenja med vami in vašim otrokom. Gospod Jezus vas bo v svojem neskončnem usmiljenju navdihnil, da boste sredi številnih težav in žalosti šli dalje. Ne nehajte ga klicati in v njem iskati zatočišče, luč na poti, v skupnosti pa očetovski dom, kjer je prostor za vsakega človeka z njegovim težkim življenjem.«

»Ne pozabite, da odpuščanje ozdravi vsako rano,« nadaljuje Frančišek. »Odpuščanje drug drugemu je rezultat notranje odločitve, ki zori v molitvi, v odnosu z Bogom, je dar, ki izvira iz milosti, s katero Kristus napolni zakonca, ko mu dovolita delovati, ko se obrneta nanj. Kristus “prebiva” v vajinem zakonu in čaka, da mu odpreta svoji srci, da vaju bo lahko podpiral z močjo svoje ljubezni, tako kot učence v čolnu. Naša človeška ljubezen je slabotna, potrebuje moč Jezusove zveste ljubezni. Z njim lahko zares zgradita “hišo na skali” (Mt 7,24).«

Tvoj zakonec potrebuje tvoj nasmeh

Papež Frančišek se ob koncu pisma obrne še na zaročence in jih spodbudi, naj vedno zaupajo v Božjo previdnost, ter spomni na stare starše, ki so živi spomin človeštva. Sklene s prošnjo k svetemu Jožefu in Mariji: »Naj sveti Jožef v vseh družinah navdihuje ustvarjalni pogum, ki je tako potreben v tej spreminjajoči se dobi, ki jo živimo, in naj Devica Marija v vašem zakonskem življenju spremlja rast kulture srečanja, ki je tako nujna za premagovanje težav in nasprotij, ki zaznamujejo naš čas. Številni izzivi ne morejo oropati veselja tistih, ki vedo, da hodijo z Gospodom. Intenzivno živite svojo poklicanost. Ne dovolite, da žalost spremeni vaše obraze. Vaš zakonec potrebuje vaš nasmeh. Vaši otroci potrebujejo vaše spodbudne poglede. Pastirji in druge družine potrebujejo vašo navzočnost in vaše veselje: veselje, ki prihaja od Gospoda!«

Papež Frančišek: Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo Sveto Družino iz Nazareta. Bog je izbral ponižno in preprosto družino, da je prišel med nas. Zrimo lepoto te skrivnosti ter poudarimo dva konkretna vidika za naše družine.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na prvo nedeljo po božiču ali nedeljo Svete Družine.

Prvi: družina je zgodovina, iz katere izhajamo. Vsakdo med nami ima lastno zgodovino. Nihče se ni rodil magično, s čarobno paličico. Vsakdo ima svojo zgodovino in družina ima svojo zgodovino, iz katere izhajamo. Evangelij današnjega bogoslužja nas spominja, da je tudi Jezus sin zgodovine neke družine. Vidimo ga, kako z Marijo in Jožefom za veliko noč potuje v Jeruzalem. Potem povzroči skrbi mami in očetu, ki ga ne najdeta; ko ga najdeta, se z njima vrne domov (prim. Lk 2,41-52). Lepo je videti Jezusa, vključenega v splet družinske ljubezni, ki se rodi in raste v objemu in skrbi svojih. To je pomembno tudi za nas. Prihajamo iz neke zgodovine, stkane iz vezi ljubezni. Oseba, kakršna smo danes, se ne rodi toliko iz materialnih dobrin, ki smo jih uživali, ampak iz ljubezni, ki smo jo prejeli, iz ljubezni znotraj družine. Morda nismo bili rojeni v izjemni družini brez težav, a to je naša zgodovina, vsakdo mora misliti na svojo zgodovino, to so naše korenine. Če jih porežemo, se življenje posuši! Bog nas ni ustvaril, da bi bili osamljeni vojskovodje, ampak da bi hodili skupaj. Zahvalimo se mu in molimo za naše družine. Bog misli na nas in želi, da smo skupaj: hvaležni, združeni, sposobni varovati korenine. Misliti moramo na to, na lastno zgodovino.

Drugi vidik: biti družina, se učimo vsak dan. V evangeliju vidimo, da tudi v Sveti Družini ni vedno vse dobro. Pridejo nepričakovane težave, tesnoba, trpljenje. Svete Družine s pobožnih podobic ni. Marija in Jožef izgubita Jezusa in ga v stiski iščeta ter ga po treh dneh najdeta. Ne razumeta ga, ko sedi med učitelji v Templju in jima odgovori, da mora skrbeti za to, kar je njegovega Očeta. Potrebujeta čas, da se naučita spoznavati svojega otroka. Tako je tudi z nami: vsak dan se moramo v družini učiti poslušati se in razumeti drug drugega, hoditi skupaj ter se soočati s konflikti in težavami. To je vsakodnevni izziv, ki ga premagamo s pravim odnosom,  z majhnimi pozornostmi, s preprostimi gestami, ko skrbimo za podrobnosti v naših odnosih. To nam zelo pomaga za pogovor v družini. Pogovor za mizo, pogovor med staršema in otroci, pogovor med brati in sestrami nam pomaga živeti to družinsko korenino, ki izhaja od starih staršev, iz pogovora s starimi starši.

Toda kako naj to storimo? Poglejmo Marijo, ki v današnjem evangeliju reče Jezusu: »Tvoj oče in jaz sva te iskala« (v. 48). Tvoj oče in jaz, ne jaz in tvoj oče: pred jazom je ti! Naučimo se tega: pred jazom je ti. V mojem jeziku je pridevnik za ljudi, ki najprej rečejo jaz in potem ti. »Jaz, meni in z mano in zame ter moj profit.« Takšni so ti ljudje, najprej jaz in potem ti. Ne, v Sveti družini je naprej ti in potem jaz.

Da bi ohranili harmonijo v družini, se je treba boriti proti diktaturi jaza. Nevarno je, ko se jaz napihuje, kadar drug drugemu očitamo napake, namesto da bi se poslušali; kadar se zapičimo v svoje potrebe, namesto da bi skrbeli za druge; kadar se izoliramo z mobilnim telefonom. Žalostno je videti družino pri kosilu vsakega s svojim mobilnim telefonom, ne da bi se pogovarjali. Vsakdo se pogovarja s svojim telefonom. Kadar drug drugega obtožujemo, ko stalno ponavljamo običajne fraze in uprizarjamo že videno komedijo, v kateri hoče vsak imeti prav, na koncu pa zavlada leden molk. Ostra tišina po družinski razpravi.
Žalostno je to, zelo žalostno. Ponavljam nasvet: zvečer se po vsem pomirite. Nikoli ne pojdite spat, ne da bi sklenili mir, sicer bo naslednji dan »hladna vojna«! In ta je zelo nevarna, saj se bo ponovno začela zgodba z očitki, zgodba z zamerami. Kolikokrat se žal med domačimi zidovi iz predolgih tišin in nezdravljene sebičnosti rodijo in rastejo konflikti! Včasih pride celo do fizičnega in moralnega nasilja. To ruši harmonijo in ubija družino. Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti. In prosim vas, vsak dan molite malo skupaj, da boste prosili Boga za dar miru v družini. In vsi – starši, otroci, Cerkev, civilna družba – si prizadevajmo, da bomo podpirali, branili in varovali družino, ki je naš zaklad! Devica Marija, Jožefova nevesta in Jezusova mama, naj varuje naše družine.

……

O prosilni molitvi: z nežnostjo molimo drug za drugega

Ko molimo smo namreč uglašeni z Božjim usmiljenjem. Kdor moli, vrata svojega srca vedno pusti na stežaj odprta: za vse – za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Gre za to, da se na druge gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovim sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Svetopisemski odlomek: Ef 6,18-20

»Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.«

Kateheza: Molitev posredovanja za druge

Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne obsega veselja in bolečine, upanja in bridkosti človeštva, postane »dekorativna« dejavnost, neka površinska drža, intimistična drža. Vsi potrebujemo notranji svet: da se umaknemo v prostor in čas, ki sta namenjena našemu odnosu z Bogom. Vendar pa to ne pomeni izogibati se realnosti. V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi in nas zatem razlomi in nas da« za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Božjih rokah postane razlomljen in razdeljen kruh. Torej konkretna molitev, ki ni nek beg.

Tako moški in ženske molitve iščejo samoto in tišino, ne da ne bi bili nadležni, ampak da bi bolje poslušali Božji glas. Včasih se umaknejo iz sveta, na skrivno v svojo sobo, kakor je to predlagal Jezus (prim Mt 6,6), a kjerkoli so, vedno pustijo na stežaj odprta vrata svojega srca: vrata, ki so odprta za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik, skrito rotenje; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti … Kdorkoli lahko potrka na vrata molivca in v njem ali njej najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogarkoli izključilo. Molitev je naše srce in naš glas in postane srce in glas mnogih ljudi, ki ne znajo moliti ali ne molijo ali nočejo moliti ali pa jim je nemogoče moliti. Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, se dviga k Očetu kakor priprošnja. V samoti se tisti, ki moli – bodisi dolgo časa v samoti bodisi v polurni samoti – loči od vsega in vseh, da bi ponovno našel vsakega in vse v Bogu. Tako molivec moli za ves svet, ko na svojih ramenih nosi bolečino in grehe. Moli za vse in za vsakega: kakor da bi bil Božja »antena« v tem svetu.

Kdor moli, v vsakem ubogem, ki potrka na vrata, v vsaki osebi, ki je izgubila smisel stvari, vidi Kristusovo obličje. Katekizem piše: »Posredovati, prositi v prid drugega […] je lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju« (KKC, 2635). To je zelo lepo. Ko molimo, smo uglašeni z Božjim usmiljenjem. Usmiljenje v odnosu do naših grehov, ker je [Bog] usmiljen z nami, a tudi usmiljenje z vsemi tistimi, ki so zase prosili za molitev, za katere želimo moliti v uglašenosti z Božjim srcem. To je resnična molitev. V uglašenosti z Božjim usmiljenjem, z njegovim usmiljenim srcem. »V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih« (KKC, 2635). Kaj pomeni »udeleženost pri Kristusovi priprošnji«? Ko jaz prosim za nekoga ali molim za nekoga: kajti Kristus je priprošnjik pri Očetu, moli za nas, moli tako, da Očetu kaže rane na svojih dlaneh, kajti Jezus je fizično, s svojim telesom pred Očetom. Jezus je naš priprošnjik. Moliti pomeni nekoliko početi kakor Jezus: za druge posredovati v Jezusu pri Očetu. In to je zelo lepo.

Pri molitvi je središče človek. Preprosto človek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. Nekdo bi lahko rekel: sredi sovraštva ni mogoče moliti, sredi brezbrižnosti ni mogoče moliti. Moli se samo v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, kajti manjka ravno duh, kar je ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, gre globlje od tistega, ki raziskuje »največje sisteme«. Zaradi tega v vsaki molitvi obstaja izkušnja človeškega, kajti oseb, v kolikor lahko naredijo napake, se nikoli ne zavrne ali odvrže.

Ko nek vernik, spodbujen s strani Svetega Duha, moli za grešnike, ne izbira, ne izreka obsodb: moli za vse. Moli tudi zase. V tistem trenutku ve, da niti ni toliko drugačen od oseb, za katere moli. Čuti se grešnik, med grešniki in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno živ in aktualen (prim. Lk 28,9-14): mi nismo boljši od nikogar, vsi smo bratje v skupni slabotnosti, trpljenju in v tem, da smo grešniki. Zato je molitev, ki jo lahko namenimo Bogu, tale: »Gospod, noben človek pred Tabo ni pravičen (prim. Ps 143,2), vsi smo dolžniki, ki imajo neporavnan račun; nikogar ni, ki bi bil brezhiben pred tvojimi očmi. Gospod, usmili se me!«

S tem duhom je molitev rodovitna, kajti s ponižnostjo gremo prosit Boga za vse. Farizej je namreč molil na ošaben način: 

»Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor tisti grešniki; jaz sem pravičen, vedno delam …« To ni molitev. To je gledati se v ogledalo, v svojo realnost, gledati se v zrcalu, zamaskiran z oholostjo.

Svet gre dalje zahvaljujoč tej verigi molivcev, ki posredujejo, in ki so najbolj nepoznani … a ne Bogu! Veliko je neznanih kristjanov, ki so v času preganjanja znali ponavljati besede našega Gospoda: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Dobri pastir ostane zvest tudi ko izve za grehe svojih ljudi. Dobri pastir je še naprej oče, tudi ko se sinovi oddaljijo in ga zapustijo. Vztraja v službi pastirja tudi v odnosu do nekoga, zaradi katerega si umaže roke; ne zapre srca pred nekom, ki mu morda povzroča celo trpljenje.

Cerkev v vseh svojih udih ima poslanstvo, da prakticira molitev priprošnje, da posreduje za druge. Predvsem pa ima to dolžnost vsak, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, posvečeni služabniki, predstojniki skupnosti … Kakor Abraham in Mojzes, morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« osebe, ki so jim zaupane. V resnici gre za to, da se nanje gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovima nepremagljivima sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Dragi bratje in sestre, vsi smo listi enega drevesa: ovire nas kličejo k velikemu sočutju, ki ga moramo v molitvi gojiti drug za drugega. Molimo drug za drugega, to bo dobro za nas in dobro za druge.