Evangeljsko veselje izvira iz srečanja z Božjo ljubeznijo

Sveti oče je med splošno avdienco, 27. novembra, nadaljeval cikel katehez o Svetem Duhu. V ospredje je postavil darove Svetega Duha, med katerimi ima posebno mesto veselje, in sicer evangeljsko veselje. Ker izvira iz srečanja z Božjo ljubeznijo, se vsak dan obnavlja in se pomnožuje, ko ga delimo z drugimi. Poudaril je, da beseda »evangelij« pomeni »vesela novica«, ki jo zato moramo oznanjati z veseljem človeka, ki je našel skriti zaklad.

Flp 4,4-7

»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«

Sadovi Svetega Duha. Veselje

Potem ko sem govoril o posvečujoči milosti in karizmah, bi se danes rad osredotočil na tretjo stvarnost, povezano z delovanjem Svetega Duha. To so sadovi Duha. Sveti Pavel jih našteva v Pismu Galačanom. Zapiše: »Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23).

Za razliko od karizem, ki jih Duh podeljuje za dobro Cerkve komu hoče in kadar hoče, so sadovi Duha rezultat sodelovanja med milostjo in svobodo. Ti sadovi vedno izražajo ustvarjalnost osebe, v kateri »vera deluje po ljubezni« (prim. Gal 5,6), včasih na presenetljiv in vesel način. V Cerkvi ne morejo biti vsi apostoli, preroki, evangelisti; toda vsak brez razlike je lahko in mora biti dobrotljiv, potrpežljiv, ponižen, miroljuben in tako naprej. Vsi moramo biti dobrotljivi, moramo biti potrpežljivi, moramo biti ponižni, biti delavci za mir in ne za vojno.

Kateheza med splošno avdienco, 20. novembra, je bila namenjena karizmam in darovom Svetega Duha, ki so podarjeni posamezniku, a vedno v dobro celotne skupnosti. Karizme so običajni …

Med sadovi Duha, ki jih je naštel apostol, bi rad izpostavil enega od njih in spomnil na uvodne besede apostolske spodbude Evangelii gaudium: »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje. V tej apostolski spodbudi se želim obrniti na krščanske vernike, da bi jih povabil k novemu obdobju evangeljskega oznanjevanja, zaznamovanega s takšnim veseljem« (Evangelii gaudium, 1). Včasih bomo imeli žalostne trenutke, a vedno bo tudi mir. Z Jezusom imamo veselje in mir.

Veselje, ki je sad Duha, ima z vsakim drugim človeškim veseljem skupen občutek polnosti in izpolnjenosti, zaradi katerega si želimo, da bi trajalo večno. Vendar iz izkušnje vemo, da temu ni tako, saj tukaj na zemlji vse hitro mine: mladost, zdravje, moč, blagostanje, prijateljstvo, ljubezen … Poleg tega, tudi če te stvari ne minejo hitro, po določenem času niso več dovolj ali celo postanejo dolgočasne, saj, kot je sveti Avguštin rekel Bogu: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne spočije v tebi« (Izpovedi, I,1). Srce je nemirno zaradi iskanja lepote, miru, ljubezni, veselja.

Za razliko od vsakega drugega veselja pa se evangeljsko veselje, veselje evangelija, vsak dan obnavlja in postane nalezljivo. »Samo po zaslugi tega srečanja – ali ponovnega srečanja – z Božjo ljubeznijo, se spreminjamo v srečno prijateljstvo, in smo rešeni iz svoje osamljene zavesti in samozadostnosti. […] Tu je izvir evangeljskega delovanja. Kdor je srečal to ljubezen, ki mu vrača smisel življenja, jo mora posredovati drugim« (Evangelii gaudium, 8). To je dvojna značilnost veselja, ki je sad Svetega Duha: ne le da ni podvrženo neizogibnosti časa, ampak se z deljenjem z drugimi še pomnoži!

V sklopu katehez o Svetem Duhu v življenju Cerkve je papežem med splošno avdienco v sredo, 13. novembra, v ospredje postavil edinstven odnos Svetega Duha z Devico Marijo. Marija je …

Pred petimi stoletji je v Rimu živel svetnik po imenu Filip Neri. V zgodovino se je zapisal kot svetnik veselja. Revnim in zapuščenim otrokom v svojem oratoriju je govoril: »Otroci moji, bodite veseli; ne želim pomislekov ali otožnosti; dovolj mi je, da ne grešite.« In še: »Bodite dobri, če lahko!« Manj znan pa je vir, iz katerega je izviralo njegovo veselje. Sveti Filip Neri je tako ljubil Boga, da se mu je včasih zdelo, da mu bo srce počilo v prsih. Njegovo veselje je bilo v polnem pomenu sad Duha. Svetnik je sodeloval pri jubileju leta 1575, ki ga je obogatil z obiskovanjem sedmih cerkva v Rimu, kar se je ohranilo vse do danes. V tistem času je s svojim veseljem bil pravi evangelizator.

Imel je držo, ki je bila lastna Jezusu, in sicer da je vedno odpuščal, vse je odpuščal. Morda bo kdo pomislil: »Imam ta greh in ne bo mi odpuščeno …« Dobro poslušajte: Bog vse odpušča, Bog vedno odpušča. To pomeni veselje: da nam Bog odpusti. Duhovnikom in spovednikom vedno pravim: »Vse odpustite, ne sprašujte preveč, ampak odpustite vse, vse in vedno.«

Beseda »evangelij« pomeni vesela novica. Zato je ni mogoče sporočati s kujavim in zamračenim obrazom, ampak z veseljem nekoga, ki je našel skriti zaklad in dragoceni biser. Spomnimo se spodbude, ki jo je sveti Pavel namenil vernikom Cerkve v Filipih, zdaj pa jo namenja nam: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem« (Flp 4,4-5).

Dragi bratje in sestre, bodite radostni z Jezusovim veseljem v svojem srcu.

……

Sveti oče ribičem in zdravnikom: Delati skupaj, kot ekipa

Papež Frančišek je v soboto, 23. novembra 2024, v avdienco sprejel odgovorne za apostolat morja v Italiji, predstavnike ribičev in njihovih združenj ter udeležence mednarodnega simpozija z naslovom »Univerzalnost in trajnost državnih zdravstvenih storitev v Evropi«, ki je potekal na Lateranski univerzi.

Sveti oče je najprej nagovoril predstavnike sveta morja, ki so 21. novembra obhajali svetovni dan ribištva: »Vaša dejavnost je starodavna; z njo so povezani tudi začetki Cerkve, ki jo je Kristus zaupal Petru, ribiču v Galileji (prim. Lk 5,1-11). Kljub temu pa se danes sooča s številnimi težavami. Zato bi vam rad predlagal nekaj razmišljanj o vrednoti tega, kar počnete, ter o poslanstvu, ki ga ta vrednota prinaša.
V evangeliju ribiči poosebljajo pomembne drže. Na primer vztrajnost pri naporu: beremo, da so se mučili z veslanjem zaradi nasprotnega vetra (prim. Mr 6,48); ali da so bili preizkušeni zaradi neuspeha, ko so se utrujeni vrnili na kopno s praznimi mrežami rekoč: “Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli” (Lk 5,5). In točno tako je: vaše delo je težko, zahteva požrtvovalnost in vztrajnost, tako spričo izzivov, ki so vedno obstajali, kakor tudi spričo novih nujnih problemov, kot so težka menjava generacij, naraščajoči stroški, zadušljiva birokracija, nelojalna konkurenca velikih multinacionalk. Vendar pa vam to ne jemlje poguma, ampak spodbuja še eno vašo značilnost: enotnost. Na morje se ne gre sami. Da bi vrgli mreže, se je potrebno truditi skupaj, kot posadka ali še bolje kot skupnost, v kateri je uspeh dela posameznika, kljub različnim vlogam, odvisen od prispevka vseh. Na ta način ribolov postane šola življenja; do te mere, da ga Jezus uporabi kot simbol, s katerim nakaže poklicanost apostolov: “Hodita za menoj, naredil vaju bom za ribiča ljudi” (Mr 1,17). Drage žene in dragi možje morja, naj vam iz nebes pomaga tudi vaš zavetnik, sveti Frančišek Pavelski«.

V drugem delu govora pa se je papež obrnil na predstavnike sveta zdravstva, ki so na simpoziju dan pred tem razmišljali o stanju državnih zdravstvenih služb in sistemov v Evropi. Dejal je, da je tudi njihovo poslanstvo naporno, ter dodal, da je ena izmed bistvenih stvari ta, da znajo delati skupaj, kot ekipa. Ob tem je izpostavil dva vidika, ki sta pri njihovem delu pomembna: »Prvi vidik je skrb za tiste, ki zdravijo. Pomembno je, da ne pozabite, da ste zdravstveni delavci osebe, ki potrebujejo podporo prav tako kakor bratje in sestre, ki jih zdravite. Utrujenost zaradi napornih izmen, skrbi, ki jih nosite v srcu, ter bolečina vaših bolnikov terjajo tolažbo in zdravljenje. Zato vas pozivam, da ne zanemarjate sebe, ampak da skrbite drug za drugega; in vsem pravim, da se je pomembno zavedati vaše velikodušnosti in jo povrniti z zagotavljanjem spoštovanja, cenjenja ter pomoči.

Drugi vidik, ki bi ga rad poudaril, je sočutje do poslednjih. Če namreč, kot smo rekli, nihče ni tako samozadosten, da ne bi potreboval zdravljenja, iz tega sledi, da nihče ne more biti odrinjen na rob do te mere, da ga ne bi mogli zdraviti. Zdravstveni sistemi in službe, iz katerih prihajate, imajo v tem smislu za seboj veliko zgodovino občutljivosti, zlasti do tistih, ki jih “sistem” ne doseže, do “zavrženih”. Pomislimo na delo številnih svetih redovnikov, ki so stoletja ustanavljali hospice za bolnike in romarje; ali na osebnosti, kot so sveti Janez od Boga, sveti Jožef Moscati, sveta Terezija iz Kalkute: vsi so bili pravi “kliniki”, to je moški in ženske, ki so se sklanjali nad posteljo tistih, ki trpijo, kot nakazuje etimologija tega izraza. Zato vas vabim, da od znotraj oživite zdravstvene sisteme, da nihče ne bo zapuščen (prim. Poslanica za 32. svetovni dan bolnikov, 10. januar 2024). Evangelij, ki nas uči, naj ne skrivamo svojih talentov, ampak naj storimo, da bodo obrodili sadove v dobro vseh (prim. Mt 25,14-30), nam kaže tudi, da moramo pri tem dajati prednost tistim, ki so padli in ležijo zapuščeni na cesti (prim. Lk 10,30-37). Latinski jezik je v zvezi s tem skoval lepo besedo: tolažba, con-solatio, ki pomeni biti povezani “v osamljenosti, ki potem ni več osamljenost” (Benedikt XVI., Okrožnica Spe Salvi, 38). To je pot: biti združeni v osamljenosti, da nihče ne bi bil sam v bolečini.«

Na koncu govora je sveti oče ob pogledu na veliko število družin v dvorani spregovoril o pomenu družine, celice družbe: »Je temeljnega pomena za oba vaša poklica. Predvsem zaradi požrtvovalnosti, ki jo z vami delijo vaši družinski člani, ko se prilagajajo zahtevnim urnikom in ritmom vašega dela, ki ni samo poklic, temveč “umetnost”, in torej vključuje celotno osebo in njeno okolje. Potem zaradi podpore, ki vam jo vaši družinski člani nudijo pri vašem naporu in pogosto tudi pri sami dejavnosti. Prosim, varujte svoje družinske odnose: ti so “zdravilo”, tako za zdrave kot za bolne. Izolacija in individualizem namreč odpirata vrata izgubi upanja, zaradi česar zboli duša in pogosto tudi telo.«

V mučencu najdemo lastnosti popolnega učenca, ki posnema Kristusa

Papež Frančišek je v četrtek, 14. novembra, v avdienco sprejel udeležence simpozija z naslovom »Ni večje ljubezni. Mučeništvo in darovanje življenja«, ki ga je organiziral Dikasterij za zadeve svetnikov. Potekal je od 11. do 13. novembra na rimski univerzi Augustinianum.

Dati življenje za svoje prijatelje

Tema simpozija so bile Jezusove besede iz Janezovega evangelija: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). »Gre za besedo, ki vedno vliva tolažbo in upanje,« je dejal sveti oče na začetku govora. »Na večer zadnje večerje Gospod govori o darovanju samega sebe, ki se bo izpolnilo na križu. Le ljubezen lahko da smisel križu: ljubezen, ki je tako velika, da vzame nase vse grehe in jih odpusti, vstopi v naše trpljenje in nam da moč, da ga prenašamo, vstopi celo v smrt, da bi jo premagala in nas rešila. V Kristusovem križu je vsa Božja ljubezen, v njem je njegovo neizmerno usmiljenje.«

Moč Božje ljubezni

»Da bi bili svetniki ni dovolj le človeški trud ali osebno prizadevanje za žrtvovanje in odrekanje. Predvsem je treba dopustiti, da nas preobrazi moč Božje ljubezni, ki je večja od nas in nas naredi sposobne ljubiti celo bolj, kot smo mislili, da smo sposobni.« Papež je dodal, da ni naključje, da drugi vatikanski koncil v zvezi z univerzalno poklicanostjo k svetosti govori o »polnosti krščanskega življenja« in »popolnosti ljubezni«, ki je sposobna spodbujati »v sami zemeljski družbi bolj človeški življenjski ton« (Lumen gentium, 40). Ta perspektiva osvetljuje tudi delo za zadeve svetnikov, kar je papež imenoval »dragoceno služenje, ki ga nudi Cerkev, da ji nikoli ne bi manjkalo znamenje živete in vedno aktualne svetosti«.

Mučeništvo in darovanje življenja

Med simpozijem se je razpravljalo o dveh oblikah kanonizirane svetosti: mučeništvu in darovanju življenja. »Verniki v Jezusa so že od nekdaj visoko cenili tiste, ki so svojo ljubezen do Kristusa in Cerkve plačali osebno, s svojim življenjem. Njihovi grobovi so postali kraji čaščenja in molitve. Na dan njihovega rojstva v nebesa so se zbirali, da bi okrepili vezi bratstva, ki v Vstalem Kristusu presega meje smrti, pa naj bo še tako krvava in boleča.«

Kot je pojasnil Frančišek, »v mučencu najdemo značilnosti popolnega učenca, ki je posnemal Kristusa, ko je zanikal samega sebe in vzel svoj križ ter s svojo ljubeznijo vsem pokazal odrešujočo moč svojega križa«.

Trije temeljni elementi mučeništva

Na področju postopkov za svetnike je Cerkev opredelila tri temeljne elemente mučeništva, ki so vedno veljavni. »Mučenec je kristjan, ki – prvič – da ne bi zanikal svoje vere, zavestno utrpi nasilno in prezgodnjo smrt; drugič, uboj stori preganjalec, ki ga žene sovraštvo do vere ali druge z njo povezane kreposti; tretjič, žrtev prevzame nepričakovano držo ljubezni, potrpežljivosti in krotkosti po zgledu križanega Jezusa. V različnih obdobjih se ne spreminja pojem mučeništva, temveč konkretni načini, kako se zgodi v danem zgodovinskem kontekstu.«

Tudi danes veliko mučencev

Papež je izpostavil, da je tudi danes v mnogih delih sveta veliko mučencev, ki dajejo svoja življenja za Kristusa. »V mnogih primerih so kristjani preganjani, ker zaradi vere v Boga branijo pravičnost, resnico, mir in dostojanstvo ljudi. To za tiste, ki preučujejo različne dogodke mučeništva, pomeni, da – kot je učil Pij XII. – včasih moralna gotovost izhaja le iz številnih namigov in dokazov, ki posamezno niso vredni utemeljitve prave gotovosti, in šele kot celota človeku z zdravo presojo ne puščajo več nobenega razumnega dvoma.«

Komisija za nove mučence

V Buli o napovedi rednega svetega leta je sveti oče zapisal, da nam najbolj prepričljivo pričevanje upanja ponujajo mučenci. In zato je v okviru Dikasterija za zadeve svetnikov želel ustanoviti Komisijo za nove mučence – pričevalce vere, ki bi na način, drugačen od obravnave postopkov za mučeništvo, »zbirala spomin na tiste, ki so se tudi znotraj drugih krščanskih veroizpovedi znali odpovedati življenju, da ne bi izdali Gospoda«.

Maiorem hac dilectionem

11. julija 2017 je papež Frančišek podpisal motuproprij Maiorem hac dilectionem o darovanju življenja, s katerim je želel izraziti »skupni čut vernega Božjega ljudstva glede pričevanja o svetosti tistih, ki so, spodbujeni s Kristusovo ljubeznijo, prostovoljno ponudili svoje življenje in sprejeli gotovo in hitro smrt«. »Ker je šlo za opredelitev nove poti za postopke za beatifikacijo in kanonizacijo, sem določil, da mora obstajati povezava med darovanjem življenja in prezgodnjo smrtjo, da je Božji služabnik vsaj v običajni meri uresničeval krščanske kreposti in da so ga zlasti po smrti obdajali sluh svetosti in znamenja svetosti.«

Za darovanje življenja, v katerem manjka lik preganjalca, je značilno, da »obstaja zunanje stanje, ki ga je mogoče objektivno oceniti, v katerega se je Kristusov učenec prostovoljno postavil in ki vodi v smrt«. Tudi v izrednem pričevanju te vrste svetosti »zasije lepota krščanskega življenja, ki se zna darovati brez mere, kakor Jezus na križu«.

Papež je zbrane na avdienci spodbudil, naj z navdušenjem in velikodušnostjo še naprej opravljajo svoje delo za zadeve svetnikov ter jih izročil priprošnji Device Marije in vseh Kristusovih pričevalcev, katerih imena so zapisana v knjigi življenja.

………………

Da bi spremenili svet, moramo spremeniti vzgojo in izobraževanje

Sveti oče je v soboto, 9. novembra, sprejel v avdienco udeležence dvodnevnega simpozija o globalnem vzgojnem sporazumu in učenju prek solidarnostnega služenja. Spodbudil je k vzgojnem zavezništvu, ki vlaga v pozitivne in kulturno veljavne medčloveške odnose ter širi mir, pravičnost in sprejemanje med vsemi ljudmi. Sveta ne moremo spremeniti,če ne sprejmemo vzgoje in izobraževanje.

Simpozij sta v Rimu organizirala univerza Lumsa in visoka šola z imenom Vzgajati za srečanje in solidarnost, sodelovala pa sta tudi argentinska mreža katoliških univerz Uniservitate in Dikasterij za kulturo in vzgojo. Kot je dejal papež, je srečanje še posebej zanimivo za Cerkev, ki jo je Pavel VI. imenoval »strokovnjakinja za človečnost«. Gre za izraz, ki zahteva predanost, da bi ga lahko uresničili pri vzgojno-izobraževalnem delu.

Videti kompleksnost sveta in Jezusova pedagogika

Sveti oče je na začetku govora spomnil na film Društvo mrtvih pesnikov, ki govori o novem učitelju v nekem priznanem kolegiju, ki poskuša vnesti izvirno metodo poučevanja. Ta profesor književnosti začne svojo prvo uro z nepričakovanim predlogom: učence spodbudi, naj stopijo na svoje mize in na razred pogledajo z drugega zornega kota. Prizor nam pokaže, kaj bi moralo biti izobraževanje: ne le posredovanje vsebin, ampak preoblikovanje življenja. Ne le ponavljanje obrazcev, ampak urjenje, da bi videli kompleksnost sveta.

»V Jezusovi pedagogiki je ta slog zelo jasen. Najdemo ga v eni od njegovih najpogostejših oblik poučevanja, to so prilike. Gospod z njimi ne govori na abstrakten način, ki ga lahko razume le neka elita, ampak na preprost in vsem dostopen način. Prilika je zgodba, ki poslušalcu omogoča, da vstopi v pripoved, se vanjo vključi in se sooči z osebami. Jezus si prizadeva, da poslušalec ne bi ostal samo prejemnik sporočila, ampak bi se v prvi osebi vključil v zgodbo.«

Spremeniti vzgojo in izobraževanje, da bi spremenili svet

V primerjavi s tem slogom pa današnja globalizacija – kot je izpostavil papež – prinaša tveganje za izobraževanje, namreč z zvedbo na določene programe, ki so pogosto podrejeni političnim in gospodarskim interesom. »Ta uniformnost v sebi skriva oblike ideološke pogojenosti, ki ponarejajo vzgojno-izobraževalno delo in ga spreminjajo v orodje za cilje, ki se precej razlikujejo od spodbujanja človekovega dostojanstva in iskanja resnice.«

Ker sveta ne moremo spremeniti, če ne spremenimo vzgoje, je potreben skupen razmislek o tem, kako začeti in izvesti to spremembo. Papež je izpostavil pedagoško metodo service-learning oziroma učenje prek služenja, ki ga je razvil Latinskoameriški center za učenje in solidarnostno služenje (Centro Latinoamericano de Aprendizaje y Servizio Solidario), ki temelji na vlaganju v skupnostno odgovornost študentov prek socialnih projektov, ki so del akademskega izobraževanja. »Na ta način katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove počastijo svoj lastni naziv. Če je šola ali univerza katoliška, to ne doda le častnega pridevnika k njenemu imenu, temveč pomeni razvijanje posebnega pedagoškega sloga in poučevanja v skladu z naukom evangelija,« je dejal sveti oče.

Vzgojno zavezništvo

Mreža katoliških univerz Uniservitate je primeren odziv na namene globalnega vzgojnega sporazuma, v kolikor vlaga v formativne programe, ki so odprti za vse. Kot pravi afriški pregovor, za vzgojo enega otroka je potrebna celotna vas. »Oblikujmo torej “vzgojno vas”, v kateri nam bo skupno prizadevanje za vlaganje v pozitivne in kulturno veljavne medčloveške odnose,« je pozval.

Na ta način lahko zagotovo dozori »vzgojno zavezništvo med vsemi, ki prispevajo k rasti človeka v njegovih znanstvenih, političnih, umetniških, športnih in drugih izrazih«. »Izobraževanje namreč ni dejavnost, ki se konča, ko zapustimo učilnico ali knjižnico: nadaljuje se v življenju, v srečanjih in na poteh, ki jih vsak dan prehodimo. Poslušati drugega, razmišljati o pogovoru – to je pot izobraževanja.«

»Zavezništvo, h kateremu vas vabim,« je zatrdil papež, »bo moralo biti oblikovalec miru, pravičnosti in sprejemanja med vsemi ljudmi ter širiti svoje blagodejne učinke z vse intenzivnejšim sodelovanjem. Spodbujati bo moralo dialog med verstvi in skrb za naš skupni dom. Zavedamo se, da naloga ni lahka, vendar je vznemirljiva!«

Stik z realnostjo in kultura radovednosti

Izpostavil je, da so pred tem izzivom vse katoliške šole »poklicane, da pogumno izvedejo potrebne spremembe in svoje dejavnosti usmerijo v skladu z naukom Jezusa, našega skupnega Učitelja«. Kot podporo pri povezovanju različnih pobud je papež navedel dve načeli iz apostolske spodbude Evangelii gaudium: resničnost je pomembnejša od ideje (št. 231-233) in celota je nad delom (št. 234-237).

Pedagoški projekti morajo učencem omogočiti stik s stvarnostjo, ki jih obdaja, tako da se na podlagi izkušenj naučijo preoblikovati svet ne zaradi lastne koristi, temveč v duhu služenja. Katoliško izobraževanje pa mora prav tako spodbujati »kulturo radovednosti« in pri tem ceniti umetnost postavljanja vprašanj. »Podpirajmo mlade pri tem raziskovanju sebe in sveta, ne da bi znanje omejili na zmožnost uma, temveč ga dopolnimo s spretnostjo marljivih rok in velikodušnostjo gorečega srca.« Spomnil je na trojni jezik vzgoje, ki mora biti namenjena umu, srcu in rokam: naučiti se razmišljati o tem, kar čutimo in delamo, čutiti to, kar delamo in mislimo, ter delati to, kar čutimo in mislimo.

Skrbeti za človekovo srce

Sveti oče je govor sklenil z mislijo, da je središče dobre vzgoje skrb za človekovo srce: »V “tekočem svetu je treba ponovno govoriti s srcem” (okrožnica Dilexit nos, 9), kajti samo tako, da bomo izhajali iz srca, bodo naše skupnosti zmogle povezati različne inteligence in volje ter jih pomiriti, da nas bo Sveti Duha vodil kot mrežo bratov.« Dodal je, da so danes morda največji sovražnik na poti zorenja ideologije, ki nam ne pomagajo rasti; ideologije karkšne koli vrste so sovražnik zorenja. »Gospod naj v vas vedno ohranja vzgojno gorečnost,« je še dejal.

———————-

Svetniki so priče svetlih poti, ki so možne tudi za nas

Svetniki so »priče svetlih poti, ki so možne tudi za nas«, so ljudje, ki ne morejo ostati ravnodušni do potreb svojega bližnjega, je dejal papež na praznik vseh svetih ter izpostavil, da nam nebeški Oče ponuja svojo svetost, vendar nam je ne vsiljuje. Pušča nam svobodo, da sledimo njegovim dobrim navdihom in služimo drugim z vedno bolj univerzalno ljubeznijo.

V Matejevem evangeliju (prim. Mt 5,1-12), ki se je bral med današnjim bogoslužjem, Jezus razglasi blagre, ki so »kristjanova osebna izkaznica in pot k svetosti« (prim. apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 63), je dejal papež Frančišek vernikom, ki so se opoldne zbrali na Trgu svetega Petra pri molitvi Angelovo čaščenje. Jezus nam tako pokaže pot ljubezni, ki jo je sam prvi prehodil in ki je za nas istočasno Božji dar in naš odgovor.

Je Božji dar, saj je Bog tisti, ki posvečuje, kot pravi sveti Pavel (prim. 1 Kor 6,11). »In zato Gospoda prosimo, naj nas naredi svete, naj naše srce naredi podobno svojemu (prim. okrožnica Dilexit nos, 168). On nas s svojo milostjo ozdravlja in osvobaja vsega, kar nam preprečuje, da bi ljubili, kakor nas ljubi On (prim. Jn 13,34), tako da bo v nas, kot je govoril blaženi Karel Acutis, vedno »manj mene, da bi pustil prostor Bogu«.

To nas pripelje do drugega poudarka, torej do našega odgovora. »Nebeški Oče nam namreč daje svojo svetost, vendar nam je ne vsiljuje. Posejal jo je v nas, daje nam jo okusiti in videti njeno lepoto, nato pa čaka na naš odgovor. Pušča nam svobodo, da sledimo njegovim dobrim navdihom, da se pustimo vključiti v njegove načrte, da njegova občutenja naredimo za svoja (prim. Dilexit nos, 179) in, kot nas je učil, služimo drugim z vedno bolj univerzalno ljubeznijo, ki je odprta in namenjena vsem ljudem in vsemu svetu.«

Papež je nadaljeval, da vse to vidimo v življenju svetnikov, tudi v našem času. Spomnil je na svetega Maksimilijana Kolbeja, ki je v Auschwitzu prosil, da bi prevzel mesto na smrt obsojenega družinskega člana, na sveto Terezijo iz Kalkute, ki je svoje življenje namenila služenju najrevnejšim med revnimi, in na škofa Oskarja Romera, umorjenega pred oltarjem, ker je branil pravice zadnjih pred izkoriščanjem nasilnežev. Lahko naredimo seznam mnogih svetnikov – tistih, ki jih častimo na oltarjih, in tistih “izza sosednjih vrat”, ki živijo vsakdanje krščansko življenje. V njih lahko prepoznamo lahko mnoge brate in sestre, ki jih odlikujejo blagri: to so ubogi, krotki, usmiljeni, lačni in žejni pravice, delavci za mir. To so ljudje, »napolnjeni z Bogom«, ki ne morejo ostati ravnodušni do potreb svojega bližnjega; so »priče svetlih poti, ki so možne tudi za nas«.

Sveti oče je povabil, naj se vprašamo: »Ali v molitvi prosim Boga za dar svetega življenja? Ali se pustim voditi dobrim vzgibom, ki jih v meni zbuja njegov Duh? In ali si osebno prizadevam, da bom v okolju, v katerem živim, uresničeval evangeljske blagre?« Ter sklenil: »Naj nam Marija, Kraljica vseh svetnikov, pomaga, da bo naše življenje postalo pot svetosti.«

……………………………………………………..

»Nas je ljubil«, papeževa okrožnica o Presvetem Srcu Jezusovem

»Dilexit nos«, četrta okrožnica papeža Frančiška, je pregled izročila in sedanjosti misli »o človeški in božji ljubezni Srca Jezusa Kristusa« ter nas vabi k prenovi pristne pobožnosti do njega, da ne bi pozabili nežnosti vere, veselja biti v njegovi službi in gorečnosti poslanstva, saj nas Jezusovo Srce spodbuja k ljubezni in nas pošilja k bratom.

Povzetek okrožnice

Nas je ljubil,« pravi sveti Pavel, ko se nanaša na Kristusa (Rim 8,37), da bi odkrili, da nas od te ljubezni nobena stvar »ne bo mogla ločiti« (Rim 8,39). Tako se začenja četrta okrožnica papeža Frančiška, ki je po začetku naslovljena »Dilexit nos« in je posvečena človeški in božji ljubezni Srca Jezusa Kristusa: »Njegovo odprto srce je pred nami in nas čaka brez pogojev, ne da bi zahtevalo kakršno koli predhodno sposobnost, da bi nas lahko ljubilo in nam ponudilo svoje prijateljstvo: On nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,10). Po Jezusovi zaslugi »smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).«(1)

Kristusova ljubezen, upodobljena v njegovem svetem Srcu

V družbi – piše papež – ki vidi, kako se množijo »različne oblike vernosti brez osebnega odnosa z Bogom ljubezni« (87), medtem ko krščanstvo pogosto pozablja »nežnost vere, veselje predanosti služenju, gorečnost poslanstva od človeka do človeka« (88), papež Frančišek predlaga novo poglobitev o Kristusovi ljubezni, ki je upodobljena v njegovem svetem Srcu in vabi k prenovi pristne pobožnosti do njega, ko nas spominja, da lahko v Kristusovem Srcu »najdemo celoten evangelij« (89). V njegovem Srcu »končno spoznamo sami sebe in se naučimo ljubiti« (30).

Zdi se, da je svet izgubil srce

Papež Frančišek pojasnjuje, da ob srečanju s Kristusovo ljubeznijo »postanemo sposobni tkati bratske vezi, prepoznati dostojanstvo vsakega človeka in skupaj poskrbeti za naš skupni dom,« k čemur nas vabi v svojih socialnih okrožnicah Laudato si‘ in Fratelli tutti (217). In pred Kristusovim Srcem prosi Gospoda, da bi »se še enkrat usmilil te ranjene zemlje« in izlil nanjo »zaklade svoje luči in svoje ljubezni«, da bi svet, ki živi med vojnami, družbeno-ekonomskimi neravnovesji, potrošništvom in protičloveško uporabo tehnologije, mogel spet pridobiti, kar je najbolj pomembno in potrebno: srce« (31). Papež je ob napovedi priprave dokumenta na koncu splošne avdience 5. junija, pojasnil, da bo pomagal premišljevati o vidikih »Gospodove ljubezni, ki lahko osvetlijo pot cerkvene prenove; pa tudi, da povedo nekaj pomenljivega svetu, za katerega se zdi, da je izgubil srce.« In to medtem, ko potekajo praznovanja ob 350-letnici prvega prikazovanja Presvetega Jezusovega Srca sv. Marjeti Mariji Alacoque leta 1673, ki se bodo zaključila 27. junija 2025.

Pomembnost vrnitve k srcu

Okrožnica o češčenju Presvetega Srca Jezusovega, ki se začenja s kratkim uvodom in je razdeljena v pet poglavij, je zbrala, kot je bilo napovedano junija, »dragocena razmišljanja predhodnih besedil učiteljstva in dolge zgodovine, ki sega do Svetega pisma, da bi danes znova predložila vsej Cerkvi to češčenje, ki je polno duhovne lepote.«

Prvo poglavje, »Pomembnost srca«, pojasnjuje, zakaj se moramo »vrniti k srcu« v svetu, v katerem smo v skušnjavi, da bi »postali nenasitni potrošniki in sužnji kolesja trga« (2). To počne tako, da analizira, kaj razumemo pod »srcem«. Sveto pismo nam o njem govori kot o jedru, »ki je za vsakim videzom« (4), o mestu, kjer »ni pomembno to, kar se kaže navzven ali kar se skriva, tam smo to kar smo« (6). K srcu vodijo vprašanja, ki so pomembna: kakšen smisel želim, da bi imeli moje življenje, moje odločitve ali dejanja, kdo sem pred Bogom (8). Papež poudarja, da trenutno razvrednotenje srca izvira iz »grškega in predkrščanskega racionalizma, iz postkrščanskega idealizma in iz materializma«, tako da so v veliki filozofski misli dajali prednost pojmom »razum, volja ali svoboda«. Ker niso našli prostora za srce, »se ni obsežneje razvila niti ideja o osebnem središču«, ki lahko vse poenoti, in to je ljubezen (10). Po papeževem mnenju moramo priznati, »da sem jaz moje srce, saj me ono razlikuje, me oblikuje v moji duhovni istovetnosti in me postavlja v občestvo z drugimi ljudmi« (14).

Svet se lahko spremeni, začenši s srcem

Srce je tisto, »ki združuje koščke« in omogoča »katerokoli pristno vez, saj odnos, ki ni vzpostavljen s srcem, ni sposoben preseči razdrobljenosti individualizma« (17). Duhovnost svetnikov kot staIgnacij Lojolski (sprejeti Gospodovo prijateljstvo je vprašanje srca) in sv. Janez Henrik Newman (Gospod nas rešuje tako, da iz svojega Svetega Srca govori našemu srcu) nas uči, piše papež Frančišek, da »pred živim in navzočim Jezusovim Srcem naš um, razsvetljen od Duha, razume Jezusove besede« (27). In to ima družbene posledice, ker se svet lahko »spremeni, začenši s srcem« (28).

»Dejanja in besede ljubezni«

Dejanjem in besedam Kristusove ljubezni je posvečeno drugo poglavje. Dejanja, s katerimi z nami ravna kot s prijatelji in nam kaže, da je Bog »bližina, sočutje in nežnost«, vidimo v srečanjih s Samarijanko, z Nikodemom, s prostitutko, s prešuštnico in s slepcem na poti (35). Njegov pogled, ki »preiskuje notranjost tvojega bitja« (39), kaže, da Jezus »vso svojo pozornost posveča ljudem, njihovim skrbem, njihovemu trpljenju« (40). In to tako, da »občuduje dobre stvari, ki jih prepozna v nas«, kot v stotniku, tudi če jih drugi ne poznajo« (41). Njegova najbolj zgovorna ljubezenska beseda je »pribitost na križ«, potem ko je jokal za prijatelja Lazarja in trpel na Oljski gori, zavedajoč se svoje nasilne smrti »po roki tistih, ki jih je tako ljubil« (46).

Skrivnost srca, ki je tako ljubilo

V tretjem poglavju, »To je Srce, ki je tako ljubilo«, papež spominja, kako Cerkev premišljuje in je v preteklosti premišljevala »o sveti skrivnosti Gospodovega Srca«. Pri tem se sklicuje na okrožnico Pija XII. Haurietis aquas o pobožnosti do Presvetega Jezusovega Srca (1956). Pojasnjuje, da »pobožnost do Kristusovega Srca ni češčenje organa, ločenega od Jezusove osebe«, saj mi častimo »celotnega Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je postal človek, in ga predstavlja podoba, na kateri je poudarjeno njegovo srce« (48). Podoba mesenega srca, poudarja papež, nam pomaga, da v pobožnosti premišljujemo, da »ljubezen Srca Jezusa Kristusa ne obsega samo Božje ljubezni, ampak se širi tudi na čustva človeške naklonjenosti« (61). Njegovo Srce, nadaljuje papež in navaja Benedikta XVI., vsebuje »trojno ljubezen«: zaznavno ljubezen njegovega telesnega srca »in njegovo dvojno duhovno ljubezen, človeško in božjo« (66), v čemer najdemo »neskončno v končnem« (64).

Presveto Srce Jezusovo je povzetek evangelija

Videnja nekaterih svetnikov, zlasti častilcev Kristusovega Srca – pojasnjuje papež Frančišek – »so lepe spodbude, ki lahko motivirajo in naredijo veliko dobrega«, vendar pa »niso nekaj, kar so verniki dolžni verovati, kot bi bila Božja Beseda«. Nato papež s Pijem XII. omeni, da ni mogoče reči, da to češčenje »dolguje svoj izvor zasebnim razodetjem«. »Pobožnost do Kristusovega srca je bistvena za naše krščansko življenje, v kolikor pomeni polno odprtost vere in češčenja skrivnosti Gospodove božje in človeške ljubezni, tako da lahko še enkrat zatrdimo, da je Presveto Srce povzetek evangelija« (83). Papež nas nato povabi, naj obnovimo pobožnost do Kristusovega Srca tudi zato, da se bomo lahko zoperstavili »novim pojavom ‘duhovnosti brez mesa’, ki se množijo v družbi« (87). K »učlovečenemu povzetku evangelija« (90) se moramo vrniti spričo »skupnosti in pastirjev, ki so osredotočeni samo na zunanje dejavnosti, na strukturne reforme brez evangelija, obsesivne organizacije, posvetne načrte, sekularizirana razmišljanja, na različne predloge, ki so prestavljeni kot neke lastnosti, ki se jih včasih skuša vsiliti vsem« (88).

Izkušnja ljubezni, »ki da piti«

V zadnjih dveh poglavjih papež opozori na dva vidika, ki ju mora »pobožnost do Presvetega Srca ohranjati združena, da bi nas še naprej nasičevala in bližala evangeliju: osebno duhovno izkustvo ter skupnostna in misijonarska zavzetost« (91). V četrtem poglavju »Ljubezen, ki da piti« ponovno bere Sveto pismo in s prvimi kristjani prepozna Kristusa ter njegovo odprto stran v »njem, ki so ga prebodli«, ki ga pripisuje sebi v prerokbi preroka knjige preroka Zaharija. Odprt vrelec za ljudi, za potešitev njihove žeje po Božji ljubezni, da »operejo greh in nečistost« (95). Različni cerkveni očetje so omenjali »rano na Jezusovi strani kot izvor vode Duha«, predvsem sv. Avguštin, ki je »odprl pot pobožnosti do Presvetega Srca kot prostor osebnega srečanja z Gospodom« (103). Postopoma je ta ranjena stran, omenja papež, »pridobivala lik srca« (109) in našteje različne svete žene, ki »so pripovedovale o doživetjih svojega srečanja s Kristusom, za katerega je bilo značilno počivanje v Gospodovem Srcu« (110). Med častilci sodobnega časa okrožnica najprej govori o sv. Frančišku Saleškem, ki svojo ponudbo duhovnega življenja predstavlja »z dvema puščicama prebodenim srcem, obdanim s trnovo krono« (118).

Prikazanja sv. Marjeti Mariji Alacoque

Pod vplivom te duhovnosti sv. Marjeta Marija Alacoque pripoveduje o Jezusovih prikazanjih v Paray-le-Monialu med koncem decembra 1673 in junijem 1675. Jedro sporočila, ki nam je posredovano, bi lahko povzeli v besedah, ki jih je slišala sv. Marjeta: »Glej to Srce, ki je tako ljubilo ljudi in ki si ni z ničemer prizanašalo, dokler se ni izčrpalo in použilo, da bi jim izpričalo svojo ljubezen« (121).

Terezija iz Lisieuxa, Ignacij Lojolski in Favstina Kowalska

O sv. Tereziji iz Lisieuxa dokument omenja, da je Jezusa imenovala »Tisti, čigar srce je utripalo v sozvočju z mojim srcem« (134) in njena pisma sestri Mariji, ki ji pomaga, da pobožnosti do Presvetega Srca ni osredotočila »na bolečinski vidik« tistih, ki so zadoščenje razumeli kot »prvenstveno žrtev«, ampak na zaupanje »kot na najboljši dar, ki je všeč Kristusovemu Srcu« (138). Papež jezuit nekaj odlomkov okrožnice namenja tudi mestu Presvetega Srca v Družbi Jezusovi in poudari, da sv. Ignacij Lojolski v Duhovnih vajah predlaga tistemu, ki jih opravlja, da »vstopi v Kristusovo Srce« v pogovoru od srca do srca. Decembra 1871 je p. Beckx posvetil Družbo Presvetemu Srcu Jezusovemu in p. Arrupe je to ponovno storil leta 1972 (146).

Omenjeno je, da doživetja sv. Favstine Kowalske ponovno predlagajo pobožnost »z močnim poudarkom na slavnem življenju Vstalega in na božjem usmiljenju«. S tem spodbujen je tudi sv. Janez Pavel II. »svoje razmišljanje o usmiljenju tesno povezal s pobožnostjo do Kristusovega Srca« (149). Ko govori »o tolažilni pobožnosti«, okrožnica pojasnjuje, da je pred znamenji trpljenja, ki jih ohranja Srce Vstalega neizogibno, »da vernik želi odgovoriti« tudi »na bolečino, katero je Kristus sprejel, da jo bo pretrpel iz tolikšne ljubezni« (151). In prosi, »naj se nihče ne norčuje iz izrazov verne gorečnosti svetega Božjega ljudstva, ki je v svoji ljudski pobožnosti skušalo potolažiti Kristusa« (160). Kajti v »želji, da bi ga potolažili, gremo ven potolaženi« in »lahko tudi mi tolažimo tiste, ki se znajdejo v vsaki nadlogi« (162).

Pobožnost do Kristusovega srca nas pošilja k bratom

Peto in zadnje poglavje »Ljubezen za ljubezen« poglablja skupnostno, družbeno in misijonsko razsežnost vsake pristne pobožnosti do Kristusovega Srca, ki nas v trenutku, ko »nas vodi k Očetu, pošilja k bratom« (163). Ljubezen do bratov je namreč »največje dejanje, ki jim ga lahko ponudimo, da bi vrnili ljubezen za ljubezen« (167). Ko papež gleda na zgodovino duhovnosti, spominja, da je misijonska zavzetost sv. Karla Foucaulda naredila za »vesoljnega brata«. »Ko se je pustil oblikovati Kristusovemu Srcu, je v svoje srce želel sprejeti vse trpeče človeštvo« (179). Nato govori papež Frančišek o »zadoščenju«, kakor je pojasnjeval sv. Janez Pavel II.: »Če se skupaj darujemo Kristusovemu Srcu, ‘na ruševinah, ki sta jih nakopičila sovraštvo in nasilje, bo mogoče zgraditi tako zaželeno civilizacijo ljubezni, kraljestvo Kristusovega Srca’« (182).

Poslanstvo, da svet postane zaljubljen

Okrožnica s sv. Janezom Pavlom II. še omenja, da »moramo posvetitev Kristusovemu Srcu približati misijonski dejavnosti Cerkve same, ker odgovarja na željo Jezusovega Srca, da po udih svojega Telesa širi v svetu popolno predanost Kraljestvu«. Posledično bo po kristjanih »ljubezen izlita v srca ljudi, da se bo zidalo Kristusovo telo, ki je Cerkev, in se bo gradila tudi družba pravičnosti, miru in bratstva« (206). Da bi se izognili veliki nevarnosti, ki jo je poudaril sv. Pavel VI., da se v misijonih »’reče in napravi veliko stvari, ne uspe pa izzvati srečnega srečanja s Kristusovo ljubeznijo,’ (208), potrebujemo »zaljubljene misijonarje, ki se pustijo osvojiti Kristusu« (209).

Molitev papeža Frančiška

Besedilo se zaključi s tole molitvijo papeža Frančiška: »Prosim Gospoda Jezusa, da bi iz njegovega svetega Srca za vse nas tekle reke žive vode, da bi zacelile rane, ki si jih zadajamo, da bi okrepile našo sposobnost ljubiti in služiti, da bi nas spodbudile, da se učimo skupaj hoditi proti pravičnemu, solidarnemu in bratskemu svetu. In to vse do tedaj, ko bomo veselo skupaj praznovali gostijo nebeškega kraljestva. Tam bo vstali Kristus, ki bo vse naše razlike uskladil z lučjo, ki nenehno vre iz njegovega odprtega Srca. Naj bo vedno blagoslovljen!« (220).

…………………………..

Potrebna je teologija, ki se potopi v zgodovino in odseva Kristusovo ljubezen (21.10)

Sveti oče je Papeški teološki fakulteti svetega Janeza evangelista na Siciliji ob začetku akademskega leta poslal video sporočilo. V njem je teologe povabil, naj vera, dialog in sočutje spodbujajo njihova prizadevanja, »da bi zasijala Kristusova ljubezen«. Hkrati jih je spodbudil, naj začnejo »procese teološkega in družbenega raziskovanja o odpuščanju«.

Sveti oče na začetku video sporočila spomni, da je papež Janez Pavel II. teološko fakulteto obiskal 21. novembra 1982 v okviru svojega pastoralnega obiska Palerma in področja Belice.

»Vaša fakulteta, ki ima od nastanka dalje močno ekleziološko poklicanost, je povabljena, da znotraj zgodovine in v poslušanju čuta za vero, ki ga ima Božje ljudstvo, postane protagonistka pri soočanju z izzivi, ki jih Sredozemlje postavlja teologiji: ekumenski dialog z Vzhodom; medverski dialog z islamom in judovstvom; varovanje človeškega dostojanstva na morju Mare nostrum, ki zaradi logik smrti pogosto postane monstrum (pošast); kulturna in družbena moč ljudske vernosti – “ljudske pobožnosti”, kot je dejal sveti Pavel VI.; vir literature za odkupitev kulturnega dostojanstva ljudstva; in predvsem izzivi osvoboditve, ki jih prinaša krik žrtev mafije.

Gre za to, da bi se naučili obrtništva teologije kot tkanja evangeljskih mrež zveličanja, prav ob sicilijanskih obalah Sredozemskega morja; gre za potrpežljivo delo, ki skuša pripovedovati o ljubezni Učitelja in more vzbuditi čudenje ob srečanju in prijateljstvu. Čudenje, ki je ravno tisti dejavnik, ki vzbuja vero. Predstavljajte si torej tisti trenutek, ko se je Učitelj ustavil ob Galilejskem jezeru in opazoval ribiče, ki so popravljali mreže (Mt 4,18-22): kaj ga je spodbudilo, da jih je zbral okoli sebe, se opasal z njihovo človeškostjo in jih poslal kot ribiče ljudi? In zakaj mreže v Jezusovem pojmovanju, v njegovem načinu razmišljanja, postanejo znamenje in sredstvo odrešenja? To je naloga teologije iz Sredozemlja: tkati mreže zveličanja, evangeljske mreže, zveste Jezusovemu načinu razmišljanja in ljubezni, zgrajene z nitmi milosti in prepletene z Božjim usmiljenjem, s katerimi lahko Cerkev tudi v Sredozemlju ostane znamenje in sredstvo zveličanja za človeški rod (prim. Lumen gentium, 2). In to je način, na katerega lahko teologija ljubi, lahko postane krščanska ljubezen.

Gre za pravo analogijo križa: “Z višine križa je teolog spodbujen, da na človeško stvarnost gleda z očmi tistega, ki se je ponižal do te mere, da je postal najmanjši med ljudmi, se odrekel svojim božanskim prerogativom in prevzel podobo služabnika” (M. Naro, Protagonista è l’abbraccio. La picola teolgia di Francesco). Zato rad razmišljam o skoku bližine, ki dopolnjuje skok vere, da ne bi bili samo opazovalci zgodovine, ampak tkalci mrež, ki znajo okoli sebe splesti človeškost Kristusa in njegovega evangelija.

Bratje, sestre, mreže se tke in popravlja sede, pogosto tudi kleče. Ne pozabimo, da je to najboljši položaj za ljubezen do Gospoda: na kolenih. To pomeni, da prevzamemo slog umivanja nog in slog dobrega Samarijana, ki se skloni nad rane tistega, ki je padel v roke razbojnikov. Roke teologov si lahko predstavljamo takole: roke, ki pripovedujejo o Božjem objemu, roke, ki nudijo nežnost – ne pozabimo te besede, nežnost, ki je slog Boga –; roke, ki dvigajo tiste, ki so padli in usmerjajo k upanju. In ne pozabimo, da je samo v enem primeru dovoljeno na človeka pogledati od zgoraj navzdol: samo če mu pomagamo vstati.

Tako teologija terja in vključuje pričevanje vse do daritve življenje, do darovanja samega sebe prek mučeništva. Ta dežela pozna velike pričevalce in mučence: od duhovnika Pina Puglisija do sodnikov Rosaria Livatina, Paola Borsellina in Giovannija Falconeja ter številnih drugih, ki so služili državi. Oni so “resnične katedre” pravičnosti, ki teologijo vabijo, naj z besedami evangelija prispeva h kulturni odkupitvi področja, ki ga še vedno dramatično zaznamuje nadloga mafije. Ne pozabimo tega. Ustvarjati teologijo v Sredozemlju torej pomeni spominjati na to, da je oznanilo evangelija povezano z zavzemanjem za spodbujanje pravičnosti, s premagovanjem neenakosti in obrambo nedolžnih žrtev, da bi vedno sijal evangelij življenja in bi bilo zlo v vseh njegovih oblikah zavrnjeno.

Potrebna je teologija, ki se potopi v zgodovino in v njej odseva Kristusovo ljubezen. V tem smislu si želim, da bi fakulteta začela teološke in družbene raziskovalne procese o odpuščanju, na križišču zakonitosti, upora in svetosti. Začnite z ustvarjalnostjo pravi teološki in družbeni laboratorij odpuščanja, za resnično revolucijo pravičnosti!

In to je poklicanost vašega otoka. Vendar pa je ta tudi kraj, kjer se v harmoniji srečujejo različne kulture, zgodovine in obrazi, zaradi česar mora teologija gojiti dialog s sestrskimi vzhodnimi Cerkvami, ki prav tako gledajo na Sredozemlje. Pot ekumenskega in medverskega dialoga, naj bo še tako težavna, je pot, ki jo je treba ponovno predlagati in podpirati z izkušnjami srečanja, tudi z izkušnjami soočanja in sodelovanja v skupnem poslušanju Svetega Duha. To je dediščina številnih mučencev dialoga v Sredozemlju. Zato je vam zaupano poslanstvo, da se oblikujete kot laboratorij teologije ekumenskega dialoga in teologije verstev, ki naj vodi v teologijo medverskega dialoga. Vedno je v ospredju beseda dialog, odprtost.

V tem kontekstu se zdi plodna primerjava med teologijo in literaturo, kar je v teh letih značilno tudi za raziskovanje vaše teološke fakultete, zlasti zaradi odločitve, da bi prepoznali tisti čut za vero, ki pripada izkušnji ljudstva. Literatura o njem pogosto govori in omogoča branje sicilijanske in sredozemske stvarnosti in vam vsem pomaga ponovno odkriti svojo identiteto v znamenju dialoga ter vas usposablja, da si sezujete sandale “pred sveto zemljo drugega (prim. 2 Mz 3,5)” (Evangelii gaudium,169). Po drugi strani pa, kako bi lahko razumeli poliedrično sicilijansko misel brez literature, brez Piradella, Verge, Sciascie in brez eksistencialnih tem, o katerih so napisali nepozabne strani?

Dragi bratje in sestre, Sredozemlje potrebuje živo teologijo, ki bo v polnosti gojila svojo kontekstualno razsežnost in postala spodbuda za vse. Gojite teologijo, ki z višine križa in na kolenih pred bližnjim uporablja ponižne, trezne in radikalne besede, ki bi vsem pomagale postati sočutni; in besede, ki nas bodo naučile izdelovati mreže zveličanja in ljubezni, da bi ustvarjali novo zgodovino, zakoreninjeno v zgodovini ljudi.

———————-

Svet potrebuje naše skupno pričevanje, ne razdeljenosti med nami

V petek, 11. oktobra 2024, je na Trgu prvih rimskih mučencev v Vatikanu za udeležence sinode potekala ekumenska molitev, ki jo je pripravila skupnost iz Tazeja skupaj z bratskimi delegati drugih Cerkva. Sveti oče je v homiliji, ki jo je izročil v branje, poudaril, da je potrebno skupno pričevanje, in dodal, da ga žal na mnogih koncih sveta že živijo kot »ekumenizem krvi«, ki je močnejši od vseh besed. Ta sinoda je po njegovih besedah »priložnost, da premostimo zidove, ki še obstajajo med nami«.

»Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni« (Jn 17,22). Te besede Jezusove molitve pred trpljenjem se lahko na izrazit način nanašajo na mučence, ki so bili poveličani zaradi pričevanja za Kristusa. Na tem kraju se spominjamo prvih mučencev rimske Cerkve: na njihovi krvi je bila zgrajena ta bazilika, na njihovi krvi je bila postavljena Cerkev. Naj ti mučenci okrepijo našo gotovost, da se s tem, ko se približujemo Kristusu, približujemo drug drugemu, pri tem pa nas podpira molitev vseh svetnikov naših Cerkva, ki so že popolnoma združeni zaradi svoje soudeležbe pri velikonočni skrivnosti. Kakor pravi odlok Unitatis redintegratio, katerega 60-letnico obhajamo, »čim bližje so kristjani Kristusu, tem bližji so si med seboj« (prim. št. 7).

Na ta dan, ko se spominjamo začetka drugega vatikanskega koncila, ki je zaznamoval uradni vstop katoliške Cerkve v ekumensko gibanje, smo zbrani skupaj z bratskimi delegati, z našimi brati in sestrami drugih Cerkva. Zato vzamem za svoje besede, ki jih je sveti Janez XXIII. ob odprtju koncila namenil opazovalcem: »Vaša cenjena prisotnost tukaj, ganjenost, ki objema moje duhovniško srce, srce škofa Božje Cerkve, […] me vabijo, da vam zaupam hrepenenje svojega srca, ki gori od želje, da bi delal in trpel za to, da se bo približala ura, ko se bo za vse izpolnila Kristusova molitev pri zadnji večerji« (13. oktober 1962). Vstopimo v to Jezusovo molitev, naredimo jo za svojo v Svetem Duhu, naj jo spremlja molitev mučencev.

Enost kristjanov in sinodalnost sta povezani. Če je namreč »pot sinodalnosti pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja« (Govor ob 50-letnici ustanovitve škofovske sinode, 17. oktober 2015), jo je potrebno prehoditi z vsemi kristjani. »Pot sinodalnosti […] je in mora biti ekumenska, tako kot je ekumenska pot sinodalna« (Govor njegovi svetosti Mar Awi III., 19, november 2022). Pri obeh procesih ne gre toliko za to, da bi nekaj zgradili, ampak da bi sprejeli dar, ki smo ga že prejeli, in bi obrodil sad. In kako se kaže ta dar? Sinodalna izkušnja nam pomaga odkriti nekatere njegove vidike.

Enost je milost, nepredvidljiv dar. Resnični protagonist nismo mi, ampak Sveti Duh, ki nas vodi k večjemu občestvu. Kakor ne vemo vnaprej, kakšen bo izid sinode, tako tudi ne vemo natančno, kakšna bo enost, h kateri smo poklicani. Evangelij pravi, da je Jezus v svoji veliki molitvi »povzdignil oči proti nebu«: enost ni v prvi vrsti sad zemlje, ampak nebes. Je dar, katerega časov in načinov ne moremo predvideti; prejeti ga moramo »ne da bi postavljali kakršne koli ovire Božji previdnosti in brez vsakega nasprotovanja prihodnjim navdihom Svetega Duha«, kot še pravi koncilski odlok (UR, 24). Oče Paul Couturier je govoril, da je potrebno za krščansko enost prositi »kakor želi Kristus« in »s sredstvi, ki jih On želi«.

Drugi nauk, ki izhaja iz sinodalnega procesa, je ta, da je enost pot: zori z gibanjem, na poti. Raste v medsebojnim služenju, v dialogu življenja, v sodelovanju vseh kristjanov, ki »v polnejšo luč postavlja obličje Kristusa služabnika« (UR, 12). Vendar pa moramo »hoditi v Duhu«(prim. Gal 5,16-25); ali kot pravi sveti Irenej, kot tôn adelphôn synodía, »karavana bratov«. Zveza med kristjani raste in zori na skupnem romanju »v Božjem ritmu«, tako kot romarja iz Emavsa, ki ju je spremljal vstali Jezus.

Tretji nauk je ta, da je enost harmonija. Sinoda nam pomaga ponovno odkriti lepoto Cerkve v raznolikosti njenih obrazov. Tako enost ni uniformiranost, niti sad kompromisov ali uravnovešanj. Enost kristjanov je harmonija v raznolikosti karizem, ki jih vzbuja Sveti Duh za izgradnjo vseh kristjanov (prim. UR, 4).Harmonija je pot Duha, saj je On sam, kot pravi sveti Bazilij, harmonija (prim. O Psalmu 29,1). Po poti enosti moramo hoditi zaradi naše ljubezni do Kristusa in do vseh ljudi, ki smo jim poklicani služiti. Nikoli ne dopustimo, da bi nas na tej poti ustavile težave! Zaupajmo v Svetega Duha, ki spodbuja k enosti v harmoniji večbarvne raznolikosti.

Nazadnje, tako kot sinodalnost, je tudi enost kristjanov nujna za pričevanje: edinost je za poslanstvo. »Da bi bili vsi eno … da bi svet veroval« (Jn 17,21). To je bilo prepričanje koncilskih očetov, ko so dejali, da je naša razdeljenost »svetu v pohujšanje in v škodo najsvetejši stvari, namreč oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu« (UR, 1). Ekumensko gibanje je nastalo iz želje, da bi pričevali skupaj, z drugimi in ne stran drug od drugega ali, kar je še huje, drug proti drugemu. Na tem kraju nas prvi rimski mučenci spominjajo, da danes na mnogih koncih sveta kristjani različnih izročil skupaj darujejo svoje življenje zaradi vere v Jezusa Kristusa in živijo ekumenizem krvi. Njihovo pričevanje je močnejše od vseh besed, saj enost prihaja iz Gospodovega križa.

Preden smo začeli to zasedanje, smo imeli spokorno bogoslužje. Danes izražamo tudi sram zaradi pohujšanja razdeljenosti kristjanov, zaradi pohujšanja, da ne pričujemo skupaj o Gospodu Jezusu. Ta sinoda je priložnost, da se bolj potrudimo in premostimo zidove, ki še vedno obstajajo med nami. Osredotočimo se na skupno osnovo našega skupnega krsta, ki nas spodbuja, da bi postali Kristusovi učenci misijonarji s skupnim poslanstvom. Svet potrebuje skupno pričevanje, svet potrebuje, da smo zvesti svojemu skupnemu poslanstvu.

Dragi bratje in sestre, sveti Frančišek Asiški je pred Križanim prejel klic, naj obnovi Cerkev. Naj Kristusov križ vodi tudi nas, vsak dan, na poti proti polni enosti, v harmoniji med nami in z vsem stvarstvom, saj je Bog »namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s seboj vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi: po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (Kol 1,19-20).

Homilija ob začetku zasedanja XVI. škofovske sinode (2. oktober 2024)

S to evharistijo na današnji liturgični spomin svetih angelov varuhov, se začenja plenarno zasedanje škofovske sinode. Ko poslušamo to, kar nam prišepetava Božja beseda, lahko za izhodišče našega razmišljanja vzamemo tri podobe: glas, zatočišče in otroka.

Glas. Na poti v obljubljeno deželo Bog ljudem svetuje, naj poslušajo »glas angela«, ki ga je On poslal (prim. 2 Mz 23,20-22). To je podoba, ki se nas dotakne od blizu, saj je tudi sinoda pot, na kateri nam Gospod v roke polaga zgodovino, sanje in upanje velikega ljudstva: sester in bratov, razpršenih po vsem svetu, ki jih oživlja ista vera, spodbuja ista želja po svetosti, da bi z njimi in zanje poskušali razumeti, po kateri poti naj gremo, da bi prišli tja, kamor nas hoče popeljati On. Toda kako lahko mi prisluhnemo »angelovemu glasu«?

Eden od načinov je zagotovo ta, da s spoštovanjem in pozornostjo, v molitvi in v luči Božje besede pristopimo k vsem prispevkom, zbranim v teh treh letih dela, izmenjave, soočanja in potrpežljivega prizadevanja za očiščenje uma in srca. Gre za to, da s pomočjo Svetega Duha prisluhnemo in razumemo glasove, to je zamisli, pričakovanja, predloge, da bi skupaj razločevali Božji glas, ki govori Cerkvi (prim. Renato Corti, Quale prete). Kot smo že večkrat spomnili, naše zasedanje ni parlamentarna seja, ampak prostor poslušanja v občestvu, kjer, kot pravi sveti Gregor Veliki, tisto, kar ima nekdo v sebi kot del, drugi poseduje v celoti, in čeprav imajo nekateri posebne darove, vse pripada bratom v »ljubezni Duha« (prim. Homilije o evangelijih, XXXIV).

A da bi do tega prišlo, je potreben pogoj: da se osvobodimo tistega, kar v nas in med nami lahko preprečuje, da bi »ljubezen Duha« lahko ustvarila harmonijo v različnosti. Gospodovega Duha ni zmožen slišati tisti, ki si arogantno domišlja in trdi, da ima do njega izključno pravico (prim. Mr 9,38-39). Vsako besedo je treba sprejeti s hvaležnostjo in preprostostjo, da postane odmev tega, kar je Bog dal v korist bratov (prim. Mt 10,7-8). Konkretno, pazimo, da svojih prispevkov ne spremenimo v trditve, ki jih je treba zagovarjati, ali v programe, ki jih je treba vsiljevati, ampak jih ponudimo kot darove, ki jih je treba podeliti, in bodimo tudi pripravljeni žrtvovati celo tisto, kar je posamezno, če s tem lahko skupaj ustvarimo nekaj novega, kar je v skladu z Božjim načrtom. Sicer se bomo zaprli v pogovore med gluhimi, kjer vsak poskuša »speljati vodo na svoj mlin«, ne da bi prisluhnil drugim, predvsem pa ne da bi prisluhnil Gospodovemu glasu.

Rešitev za težave, s katerimi se soočamo, nimamo mi, On pa jih ima (prim. Jn 14,6). In ne pozabimo, da se v puščavi ne šali: če ne poslušamo vodnika in si domišljamo, da smo samozadostni, lahko umremo od lakote in žeje ter s seboj potegnemo še druge. Prisluhnimo torej Božjemu glasu in glasu njegovega angela, če zares želimo varno nadaljevati pot kljub omejitvam in težavam (prim. Ps 23,4).

In to nas pripelje do druge podobe: zatočišča. Gre za simbol kril, ki varujejo: »S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš« (Ps 91,4). Krila so močno sredstvo, ki lahko s svojimi silovitimi gibi telo dvigne od tal. A čeprav močna, se lahko tudi spustijo in zložijo, postanejo ščit in prijetno gnezdo za mladiče, ki potrebujejo toplino in zaščito.

To je simbol tega, kar Bog dela za nas, hkrati pa je to tudi zgled, ki mu moramo slediti, zlasti v tem času zasedanja. Med nami, dragi bratje in sestre, je veliko močnih, dobro pripravljenih ljudi, ki so se sposobni dvigniti v višave z živahnimi gibi razmišljanja in sijajnimi spoznanji. Vse to je bogastvo, ki nas bodri, spodbuja in včasih sili k bolj odprtemu razmišljanju in odločnemu napredovanju, hkrati pa nam pomaga, da tudi pred izzivi in težavami ostanemo trdni v veri. Odprto srce, srce v dialogu. Srce, ki je zaprto v lastna prepričanja, ne prihaja od Gospodovega Duha, ni od Gospoda. Odpreti se je dar. Je dar, ki ga je treba ob primernem času združiti z zmožnostjo, da sprostimo mišice in se pripognemo, da se drug drugemu ponudimo kot prijazen objem in zavetje: da smo, kot je dejal sveti Pavel VI., »hiša […] bratov, delavnica intenzivnega dela, soba zadnje večerje goreče duhovnosti« (govor predsedniškemu svetu C.E.I., 9. maj 1974).

Tu se bo vsak počutil svobodnega, da se izraža toliko bolj spontano in svobodno, kolikor bolj bo okoli sebe zaznal prisotnost prijateljev, ki ga imajo radi in ga spoštujejo, cenijo in želijo prisluhniti temu, kar ima povedati. To za na ni le neka tehnika za »olajšanje« dialoga ali dinamika komunikacije v skupini: sprejeti, zaščititi, skrbeti je dejansko del same narave Cerkve, ki je po svoji poklicanosti gostoljuben kraj zbiranja, kjer »kolegialna ljubezen zahteva popolno harmonijo, iz katere izhajajo njena moralna moč, duhovna lepota in zglednost«. Beseda harmonija je zelo pomembna. Ni večine, ni manjšine; to je lahko prvi korak naprej. Kar je pomembno in temeljnega pomena, je harmonija, ki jo lahko ustvari le Sveti Duh. On je učitelj harmonije, ki lahko z mnogimi razlikami ustvari en sam glas, iz mnogih različnih glasov. Pomislimo na binkoštno jutro, kako je Duh ustvaril harmonijo iz razlik. Cerkev potrebuje »mirne in odprte kraje«, ki jih je treba ustvariti predvsem v srcih, da bi se vsak čutil sprejetega kot otrok v naročju svoje matere (prim. Iz 49,15; 66,13) in kot otrok, ki ga oče dvigne k svojemu licu (prim. Oz 11,4; Ps 103,13).

Tako pridemo do tretje podobe: otroka. V evangeliju je Jezus tisti, ki otroka »postavi v sredino«, ga pokaže učencem in jih povabi, naj se spreobrnejo in postanejo majhni kot on. Vprašali so ga, kdo je največji v nebeškem kraljestvu, on pa jim odgovori, naj postanejo majhni kot otrok. A ne samo to: doda še, da s tem, ko sprejmejo otroka v njegovem imenu, sprejmejo njega (prim. Mt 18,1-5).

Ta paradoks je za nas temeljnega pomena. Sinoda glede na svoj pomen od nas v nekem smislu zahteva, da smo »veliki« v mislih, srcu in pogledu, saj so vprašanja, ki jih je treba obravnavati, »velika« in občutljiva, scenariji, v katera so umeščena, pa so široki, univerzalni. Toda prav zaradi tega si ne smemo dovoliti, da bi odvrnili pogled od otroka, ki ga Jezus še naprej postavlja v središče naših srečanj in delovnih miz, da bi nas opomnil, da je edini način, da smo kos nalogi, ki nam je zaupana, ta, da postanemo majhni in se kot take ponižno sprejmemo.

Ne pozabimo, da nam Bog prav s tem, ko postane majhen, »pokaže, kaj je prava veličina, kaj pomeni biti Bog« (Benedikt XVI., homilija na praznik Gospodovega krsta, 11. januar 2009). Ni naključje, da Jezus pravi, da angeli otrok »vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10), da so torej kot »teleskop« Očetove ljubezni.

Bratje in sestre, nadaljujmo to cerkveno pot s pogledom, usmerjenim v svet, saj je krščanska skupnost vedno v službi človeštva, da bi vsem oznanjala veselje evangelija. To potrebujemo zlasti v tej dramatični uri naše zgodovine, ko vetrovi vojne in ogenj nasilja še naprej uničujejo celotna ljudstva in države.

Da bi na priprošnjo Device Marije prosili za dar miru, bom prihodnjo nedeljo šel v baziliko Marije Velike, kjer bom molil sveti rožni venec in se na Devico obrnil z iskreno prošnjo. Če je mogoče, prosim tudi vas, člane sinode, da se mi ob tej priložnosti pridružite.

Naslednji dan, 7. oktobra, pa vse prosim, da živimo dan molitve in posta za mir na svetu.

Hodimo skupaj. Prisluhnimo Gospodu. Naj nas vodi lahni šepet Duha.

Cerkev odprtih vrat evangelizira, živi evangeljsko veselje in je usmiljena, 28. sept.

V soboto, 28. septembra 2024, dopoldne se je papež Frančišek med svojim apostolskim potovanjem v Luksemburgu in Belgiji srečal v baziliki Svetega Srca v Koekelbergu v Bruslju s škofi, duhovniki, diakoni, posvečenimi osebami, semeniščniki, pastoralnimi delavci in verniki.

Govor papeža Frančiška

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Vesel sem, da sem tukaj, med vami, resnično. Zahvaljujem se msgr. Terlindenu za njegove besede in da nas je spomnil na prednostno nalogo oznanjevanja evangelija. Hvala vsem vam.

Na tem križišču, ki je Belgija, ste vi Cerkev »v gibanju«. Pravzaprav si že nekaj časa prizadevate za preoblikovanje župnij na tem območju in dati močan zagon oblikovanju laikov; predvsem si prizadevate za to, da bi bili skupnost, ki je blizu ljudem, ki ljudi spremlja in pričuje z dejanji usmiljenja. Izhajajoč iz vaših vprašanj bi vam rad ponudil nekaj osnutkov za razmišljanje o treh besedah: evangelizacija, veselje, usmiljenje.

Prva pot, ki jo moramo prehoditi: evangelizacija. Spremembe našega časa in kriza vere, ki jo doživljamo na Zahodu, so nas spodbudile, da se vrnemo k bistvenemu, to je k evangeliju, da bi se vsem ponovno oznanila vesela novica, ki jo je Jezus prinesel na svet, in da bi zasijala v vsej lepoti. Kriza – vsaka kriza – je čas, ki nam je ponujen, da se zdramimo, si postavimo vprašanja in se spremenimo. Gre za dragoceno priložnost – v svetopisemskem jeziku se imenuje kairos, posebna priložnost, kot se je zgodilo Abrahamu, Mojzesu in prerokom. Ko doživljamo potrtost, se moramo namreč vedno vprašati, kakšno sporočilo nam Gospod želi dati. In kaj nam kaže kriza? Iz krščanstva, ki je bilo umeščeno v gostoljuben družbeni okvir, smo prešli v krščanstvo »manjšine« ali bolje v krščanstvo pričevanja. In to zahteva pogum cerkvenega spreobrnjenja, da bi začeli s tistimi pastoralnimi spremembami, ki zadevajo tudi navade, sloge, govorico vere, da bi bili v resnici v službi evangelizacije (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 27).

In Helmutu bi rad rekel: tudi od duhovnikov se zahteva ta pogum. Biti duhovniki, ki se ne omejujejo na ohranjanje ali upravljanje dediščine preteklosti, temveč pastirji, ki so zaljubljeni v Kristusa in pastirji, ki so pozorni na dojemanje evangeljskih vprašanj – pogosto implicitnih – medtem ko hodijo s svetim Božjim ljudstvom, in mi hodimo malo spredaj, malo na sredini in malo v ozadju. In ko prinašamo evangelij – mislim na to, kar nam je povedala Yaaninka – Gospod odpira naša srca za srečanje z drugačnimi od nas. Lepo je, celo nujno je, da so med mladimi različne sanje in duhovnosti. Tako tudi mora biti, saj je lahko veliko osebnih in skupnostnih poti, ki pa nas vodijo k istemu cilju, k srečanju z Gospodom. Bratje in sestre, v Cerkvi je prostor za vse, vse, vse in nihče ne sme biti fotokopija drugega. Edinost v Cerkvi ni uniformnost, ampak je iskanje harmonije v različnosti! In tudi Arnaudu bi rekel: sinodalni proces mora biti vrnitev k evangeliju. Med svojimi prednostnimi nalogami ne sme imeti neke »modne« reforme, ampak se moramo vprašati, kaj lahko storimo, da bo evangelij prišel v družbo, ki ga ne posluša več ali se je oddaljila od vere? Vsi se moramo to vprašati.

Druga pot: veselje. Tukaj ne govorimo o veselju, ki je vezano na nekaj trenutnega niti ne moremo slediti modelom bega in potrošniške zabave. Gre za večje veselje, ki spremlja in podpira življenje tudi v temnih ali bolečih trenutkih, in to je dar, ki prihaja od zgoraj, od Boga. To je veselje srca, ki ga vzbuja evangelij. To pomeni vedeti, da na poti nismo sami in da je tudi v revščini, v grehu in bridkosti Bog blizu, skrbi za nas in ne bo dopustil, da bi imela smrt zadnjo besedo. Bog je blizu, bližina. Precej preden je postal papež, je Joseph Ratzinger zapisal, da je pravilo za razločevanje naslednje: »Kjer manjka veselja, kjer umre humor, tam tudi ni Svetega Duha […] in obratno: veselje je znamenje milosti« (Bog Jezusa Kristusa, Brescia 1978, 129). Lepo je, kajneda. In zato bi vam rad rekel, naj se iz vašega oznanjevanja, iz vašega praznovanja, iz vašega služenja in apostolata kaže veselje srca, kajti to vzbuja vprašanja in priteguje tudi tiste, ki so daleč. Veselje srca in ne tisti trenutni nasmeh. Veselje srca. Zahvaljujem se sestri Agnesi in ji pravim: veselje je pot. Kadar se zvestoba zdi težavna, moramo pokazati – kakor si ti Agnesi dejala – da je zvestoba »pot do sreče«. In potem, ko vidimo, kam vodi pot, smo bolj pripravljeni začeti hoditi.

Tretja pot: usmiljenje. Evangelij, ki ga sprejmemo in podelimo med seboj, ki ga prejmemo in podarimo, nas vodi k veselju, ker nam odkrije, da je Bog Oče usmiljenja, ki je ganjen zaradi nas, ki nas dviga iz naših padcev, ki nikoli ne odtegne svoje ljubezni do nas. Zapomnimo si v svojem srcu: Bog nikoli ne odtegne svoje ljubezni do nas. »Toda oče ali tudi takrat, ko sem zagrešil nekaj hudega?« Bog nikoli ne odtegne svoje ljubezni do tebe. To se nam spričo izkustva zla včasih lahko zdi »krivično«, ker mi preprosto uporabljamo zemeljsko pravičnost, ki pravi: »Kdor naredi napako, mora plačati.« Kljub temu je Božja pravičnost višja, kdor je naredil napako, je poklican popraviti svoje zmote, a da bi ozdravel v srcu, potrebuje Božjo usmiljeno ljubezen. Ne pozabite tega: Bog vse odpušča in Bog vedno odpušča. Bog nas opravičuje s svojim usmiljenjem, to je, nas napravi pravične, ker nam da novo srce, novo življenje.

Zato bi Mii rekel: hvala za veliko delo, ki ga opravljate za pretvorbo jeze in bolečine v pomoč. Pretvoriti ga v bližino in sočutje. Zlorabe povzročijo strašno trpljenje in rane ter spodkopljejo tudi pot vere. Potrebnega je veliko usmiljenja, da ne bi s kamnitim srcem ostali pred trpljenjem žrtev, da jim damo čutiti svojo bližino in jim nuditi vso možno pomoč, da se od njih učimo – kot si rekla ti – biti Cerkev, ki postane služabnica vseh, ne da bi si koga podjarmila. Da, kajti korenina nasilja je v zlorabi moči, ko vloge, ki jih imamo, uporabimo za zatiranje drugih ali za manipuliranje z njimi.

In usmiljenje – mislim na Petrovo službo – je ključna beseda za zapornike. To sedaj ni v besedilu. Ko vstopam v zapor, se vprašam: »Zakaj oni in ne jaz?« Jezus nam dokazuje, da se Bog ne zadržuje daleč od naših ran in umazanije. On ve, da vsi lahko naredimo napako, vendar pa nihče ni napaka. Nihče ni za vedno izgubljen. Prav je torej, da sledimo vsem potem zemeljske pravičnosti in človeškim, psihološkim in kazenskim potem; vendar mora biti kazen zdravilo, voditi mora k ozdravljenju. Pomagati moramo ljudem, da bodo vstali in ponovno odkrili svojo pot v življenju in v družbi. Edinkrat v življenju vseh je dovoljeno gledati neko osebo od zgoraj navzdol in sicer, da bi ji pomagal vstati. Samo tako. Zapomnimo si: vsi lahko naredimo napako, nihče pa ni napaka, nihče ni za vedno izgubljen. Usmiljenje, vedno, vedno usmiljenje.

Sestre in bratje, zahvaljujem se vam. Ko vas pozdravljam, bi vas rad spomnil na delo Magritta, vašega slovitega slikarja, ki nosi naslov »Dejanje vere«. Predstavlja od znotraj zaprta vrata, ki pa so v sredini vdrta in odprta proti nebu. Gre za špranjo, ki nas vabi, naj gremo onstran, naj pogled usmerimo naprej in kvišku, naj se nikoli ne zapremo sami vase. To podobo vam zapuščam kot simbol Cerkve, ki nikoli ne zapre vrat, ki vsem nudi odprtost v neskončno, ki zna gledati onstran. To je Cerkev, ki evangelizira, živi evangeljsko veselje in je usmiljena.

Sestre in bratje, hodite skupaj, vi in Sveti Duh. Udejanjajte usmiljenje. Hodite skupaj vi in Sveti Duh in udejanjajte usmiljenje. Hodite skupaj vi in Sveti Duh, da boste tako Cerkev. Brez Duha se ne zgodi nič krščanskega. Tega nas uči Devica Marija, naša Mati. Ona naj vas vodi in varuje. Vse iz srca blagoslavljam. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!

Medžugorje. Papežev “nihil obstat” (ni preprek za češčenje) 19. sept.

Govor papeža Frančiška

Dokument Dikasterija za nauk vere »Kraljica miru«, ki ga je potrdil papež Frančišek, se ne izreka o nadnaravnosti, temveč priznava obilne duhovne sadove, povezane z župnijskim svetiščem Kraljice miru v Medžugorju in čeprav z nekaterimi pojasnili oblikuje splošno pozitivno mnenje o sporočilih.

»Prišel je čas, da zaključimo dolgo in kompleksno zgodovino o duhovnih fenomenih Medžugorja. Gre za zgodovino, v kateri so bila mnenja škofov, teologov, komisij in analitikov različna«. S temi besedami se začne »Kraljica miru«, nota o duhovni izkušnji, povezani z Medžugorjem, ki sta jo podpisala kardinal Víctor Manuel Fernández in msgr. Armando Matteo, prefekt in tajnik doktrinarnega oddelka Dikasterija za nauk vere. Besedilo, ki ga je odobril papež Frančišek 28. avgusta, priznava dobrobit duhovnih sadov, povezanih z medžugorsko izkušnjo, in pooblašča vernike, da se tega držijo – kot določajo nove Norme za razločevanje teh pojavov –, saj se je »zgodilo veliko pozitivnih sadov in med Božjim ljudstvom se niso razširili nobeni negativni ali tvegani učinki«. Na splošno je bilo tudi mnenje o sporočilih pozitivno, kljub nekaterim pojasnilom nekaterih izrazov. Poudarjeno je tudi, da »sklepi te opombe ne pomenijo sodbe o moralnem življenju domnevnih vidcev« in da v vsakem primeru duhovni darovi »ne zahtevajo nujno moralne popolnosti vpletenih ljudi, da bi učinkovali«.

Pozitivni sadovi

Kraji, povezani s fenomenom Medžugorje, so cilji romanj z vsega sveta. »Pozitivni sadovi se kažejo predvsem kot spodbujanje zdrave prakse verskega življenja« v skladu z izročilom Cerkve. So ljudje, ki so odkrili ali ponovno odkrili vero. Zaznanih je »veliko spreobrnjenj«; vrnitev k spovedi in zakramentalnemu občestvu, številni poklici, »mnoge sprave med zakonci in prenova zakonskega in družinskega življenja«. »Treba je omeniti – beremo v Noti – da se takšne izkušnje pojavljajo predvsem v okviru romanj na kraje prvotnih dogodkov in ne med srečanji z »vidci«, pri udeležitvi domnevnih prikazovanj«. Poroča se tudi o »številnih ozdravitvah«. Župnija malega hercegovskega mesta je kraj adoracije, molitve, seminarjev, duhovnih vaj, druženja mladih in »zdi se, da ljudje hodijo v Medžugorje predvsem obnovit svojo vero in ne zaradi določenih konkretnih prošenj«. Pojavila so se tudi dela dejavne ljubezni, s katerimi se skrbi za sirote, odvisnike od drog, invalide. Opaža se tudi navzočnost skupin pravoslavnih kristjanov in muslimanov.

Sporočilo miru

Nota Dikasterija se nadaljuje s preučevanjem osrednjih vidikov sporočil, začenši z mirom, razumljenim ne le kot odsotnost vojne, ampak tudi v duhovnem, družinskem in družbenem smislu. Najbolj izviren naslov, ki si ga Gospa pripisuje, je pravzaprav »Kraljica miru«. »Tukaj sem se predstavila kot Kraljica miru, da bi vsem povedala, da je mir nujen za rešitev sveta. Samo v Bogu lahko najdemo pravo veselje, iz katerega izhaja pravi mir. Zato prosim za spreobrnjenje« (16. 6. 1983). Gre za mir, ki je sad živete dejavne ljubezni, ki »vključuje tudi ljubezen do tistih, ki niso katoličani«. Gre za vidik, ki se ga bolje razume »v ekumenskem in medverskem kontekstu Bosne, ki ga je zaznamovala strašna vojna z močnimi religioznimi komponentami«.

Bog v središču

Pogosto se pojavi povabilo k zaupni prepustitvi Bogu, ki je ljubezen: »Lahko prepoznamo jedro sporočil, v katerih Marija ne postavlja sebe v središče, ampak se kaže kot popolnoma usmerjena v našo zedinjenost z Bogom«. Poleg tega se »Marijina priprošnja in delo zdita očitno podrejena Jezusu Kristusu kot avtorju milosti in zveličanja v vsakem človeku«. Marija posreduje, a Kristus je tisti, ki »nam daje moč, zato je vse njeno materinsko delo v tem, da nas spodbuja, da gremo Kristusu naproti«. »On vam bo dal moč in veselje v tem času. S svojo priprošnjo sem vam blizu« (25.11.1993). Poleg tega nas mnoga sporočila vabijo, da prepoznamo pomen prositi za pomoč Svetega Duha: »Ljudje se motijo, ko se obračajo samo na svetnike, da bi nekaj prosili. Pomembno je moliti k Svetemu Duhu, da pride nad vas. Če ga imate, imate vse« (21.10.1983).

Poziv k spreobrnjenju

V sporočilih nato najdemo »stalno povabilo k opustitvi posvetnega načina življenja in pretirano navezanost na zemeljske dobrine s pogostimi vabili k spreobrnjenju, s katerim postane možen pravi mir v svetu«. Zdi se, da je ravno spreobrnjenje središče medžugorskega sporočila. Tu je tudi »vztrajen opomin, naj ne podcenjujemo teže zla in greha in naj zelo resno jemljemo Božji klic v boju proti zlu in vplivu Satana«, ki je označen kot izvor sovraštva, nasilja, delitve. Temeljna je tudi vloga molitve in posta, kakor tudi središčnost maše, pomen bratskega občestva in iskanje končnega smisla bivanja v večnem življenju.

Potrebna so pojasnila

V drugem delu dokumenta je poudarjeno, kako »nekaj« sporočil odstopa od doslej naštetih vsebin. In zato, »da preprečimo, da bi bil ta zaklad Medžugorja ogrožen, je treba razjasniti nekatere možne zmede, ki lahko vodijo manjšinske skupine do izkrivljanja dragocenega predloga te duhovne izkušnje«. Če so nekatera sporočila pristransko prebrana, se lahko zdijo »povezana z zmedenimi človeškimi izkušnjami, z nenatančnimi izrazi s teološkega vidika ali z interesi, ki niso povsem legitimni«, tudi če nekatere napake morda niso »zaradi slabega namena, ampak do zaznave subjektivne narave pojava«. V nekaterih primerih »se zdi, da je Naša Gospa nekoliko razdražena, ker nekatera njena navodila niso bila upoštevana; tako opozarja na grozeča znamenja in možnost, da se nikoli več ne pojavi«. Toda v resnici druga sporočila ponujajo pravilno razlago: »Tisti, ki delajo katastrofalne napovedi, so lažni preroki. Pravijo: ”V tem in tem letu, na ta in ta dan bo katastrofa”.« Vedno sem govorila, da bo prišla kazen, če se svet ne spreobrne. Zato vabim vse k spreobrnjenju« (15. 12. 1983).

Vztrajanje pri sporočilih

Potem so tu še sporočila za župnijo, v katerih se zdi, da si Gospa želi nadzor nad podrobnostmi duhovne in pastoralne poti, »s čimer daje vtis, kot da želi nadomestiti običajne organizme udeležbe«. Drugič vztraja pri poslušanju in sprejemanju sporočil, kar je verjetno posledica »ljubezni in velikodušne gorečnosti domnevnih vidcev, ki so se z dobro voljo bali, da bodo Materini pozivi k spreobrnjenju in miru prezrti«. Vztrajanje postane bolj problematično, ko se sporočila »nanašajo na zahteve malo verjetnega nadnaravnega izvora in ko Marija daje ukaze o datumih, krajih, praktičnih vidikih in sprejema odločitve o običajnih zadevah. V resnici je Gospa sama tista, ki relativizira lastna sporočila in jih podreja vrednosti Besede, razodete v Svetem pismu: »Ne iščite izjemnih stvari, ampak raje vzemite evangelij, ga preberite in vse vam bo jasno« (12.11.1982). »Zakaj postavljate toliko vprašanj? Vsak odgovor je v evangeliju« (19. 9. 1981). »Ne verjemite lažnivim glasovom, ki vam govorijo o lažnih stvareh, o lažni luči. Vi, otroci moji, se vrnite k Svetemu pismu!» (02.02.2018).

Povzetek evangelija

Nota kot problematična označuje tista sporočila, ki Mariji pripisujejo izraze »moj načrt«, »moj projekt«, izraze, ki »lahko zmedejo. V resnici je vse, kar Marija dela, vedno v službi Gospodovega načrta in njegovega božanskega načrta zveličanja.« Tako ne smemo pomotoma »pripisovati Mariji mesta, ki je edinstveno in izključno za Božjega Sina, ki je postal človek«. Dikasterij za nauk vere namesto tega poudarja sporočilo, ki ga je mogoče obravnavati kot sintezo predloga evangelija skozi Medžugorje: »Želim vas vedno bolj približati Jezusu in njegovemu ranjenemu srcu« (25. 11. 1991).

Dovoljeno javno bogoslužje

»Čeprav to ne pomeni izjave o nadnaravnem značaju« in ob upoštevanju, da nihče ni dolžan verjeti v to, nihil obstat, ki ga je izdal mostarsko-duvanski škof v soglasju s Svetim sedežem, kaže, da verniki »lahko prejmejo pozitivno spodbudo za njihovo krščansko življenje s tem duhovnim predlogom in dovoljuje javno bogoslužje«. Opomba tudi določa, da »pozitivna ocena večine medžugorskih sporočil kot spodbudnih besedil ne pomeni izjave, da imajo neposreden nadnaravni izvor«. In čeprav obstajajo – kot je znano – različna mnenja »o avtentičnosti nekaterih dejstev ali o nekaterih vidikih te duhovne izkušnje, so cerkvene oblasti krajev, kjer je prisotna, povabljene, da cenijo pastoralno vrednost in tudi spodbujajo širjenje tega duhovnega predloga. Vsekakor pa ne posegamo v pristojnosti krajevnega škofa, da sprejema preudarne odločitve v primeru, da obstajajo ljudje ali skupine, ki »neustrezno uporabljajo ta duhovni pojav in ravnajo na napačen način«. Nazadnje Dikasterij tiste, ki gredo v Medžugorje, vabi, »da sprejmejo, da romanja niso namenjena srečanju z domnevnimi vidci, ampak zaradi srečanja z Marijo, Kraljico miru«.

_____________________________

Homilija papeža Frančiška v Singapurju 12. 9. 2024

»Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi« (1 Kor 8,1). Sveti Pavel te besede namenja bratom in sestram krščanske skupnosti v Korintu: skupnosti, bogati s številnimi karizmami (1 Kor 1,4-5), ki jo apostol v svojih pismih pogosto spodbuja, naj goji občestvo v ljubezni.
Mi jih poslušamo medtem ko se skupaj zahvaljujemo Gospodu za cerkev v Singapurju, ki je prav tako bogata z darovi, živahna, rastoča in v konstruktivnem dialogu z raznimi drugimi veroizpovedmi in verstvi, s katerimi si deli to čudovito deželo.

Prav zato bi rad razmišljal ob teh besedah izhajajoč iz lepote tega mesta ter iz veličastne in izvirne arhitekture, zaradi katere je tako znano, začenši pri tem mogočnem kompleksu nacionalnega stadiona, kjer se nahajamo. Ob tem bi rad spomnil, da tudi pri nastanku teh impozantnih stavb, tako kot pri vseh drugih podvigih, ki puščajo pozitiven pečat v tem svetu, ne gre v prvi vrsti, kot mislijo mnogi, za denar, tehniko ali celo inženiring – sredstva, ki so zelo koristna –, temveč za ljubezen: in sicer »ljubezen, ki gradi«.

Morda se bo komu zdelo, da je to naivna trditev, vendar če dobro premislimo, ni tako. V bistvu za vsakim dobrim delom stojijo osebe, ki so morda genialne, močne, bogate, ustvarjalne, vendar pa so še vedno krhke ženske in moški, kot smo mi, za katere brez ljubezni ni življenja, ni spodbude, ni razloga za delovanje, ni moči za gradnjo.

Dragi bratje in sestre, če na tem svetu obstaja in ostane kaj dobrega, je to samo zato, ker je v brezštevilnih in različnih okoliščinah ljubezen prevladala nad sovraštvom, solidarnost nad brezbrižnostjo, velikodušnost nad sebičnostjo. Brez tega tudi tukaj nihče ne bi mogel zgraditi tako velikega velemesta, arhitekti ne bi načrtovali, delavci ne bi delali in ničesar ne bi mogli uresničiti.

To, kar vidimo, je torej znamenje, in za vsakim izmed del, ki so pred nami, obstaja veliko zgodb o ljubezni, ki jih je treba odkriti: o moških in ženskah, povezanih med seboj v skupnost; o državljanih, predanih svoji državi, o materah in očetih, ki skrbijo za svoje družine, o strokovnjakih in delavcih vseh vrst in stopenj, ki pošteno opravljajo svoje različne vloge in naloge. In dobro je, da se naučimo brati te zgodbe, zapisane na pročeljih naših domov in na poteh naših ulic, ter posredujemo spomin nanje, da nas spomnijo, da se nič trajnega ne rodi in raste brez ljubezni.

Včasih se lahko zgodi, da zaradi veličine in impozantnosti naših projektov na to pozabimo in se slepimo, da smo lahko sami avtorji življenja, svojega bogastva, blaginje in sreče. Vendar pa nas na koncu življenje vedno pripelje do ene in edine resničnosti: brez ljubezni nismo nič.

Vera nam to gotovost potrjuje in še bolj osvetljuje, saj nam pravi, da naša sposobnost ljubiti in biti ljubljeni izhaja iz Boga samega, ki nas je s srcem Očeta želel in nas popolnoma zastonjsko poklical v življenje (prim. 1 Kor 8,6) ter nas prav tako zastonjsko odrešil in osvobodil greha in smrti s smrtjo in vstajenjem svojega edinorojenega Sina. V Njem, v Jezusu, ima izvor in izpolnitev vse, kar smo in kar lahko postanemo.

Tako v naši ljubezni vidimo odsev Božje ljubezni, kot je dejal sv. Janez Pavel II. ob obisku te dežele (prim. sv. Janez Pavel, Homilija med sveto našo na narodnem stadionu v Singapurju, 20. november 1986). Ob tem je dodal pomemben stavek: »Zato je za ljubezen značilno spoštovanje vseh ljudi, ne glede na njihovo raso, veroizpoved ali kar koli drugega, zaradi česar do drugačni od nas« (ibid.).

Bratje in sestre, to je za nas pomembna beseda, saj nas poleg čudenja nad človeškimi deli spominja, da obstaja še večje čudo, ki ga moramo sprejeti še z večjim občudovanjem in spoštovanjem: namreč bratje in sestre, ki jih vsak dan srečujemo na svoji poti, brez preferenc in razlik, kot lepo pričujeta družba in Cerkev v Singapurju, ki sta etnično tako raznoliki ter hkrati tako povezani in solidarni!

Kdo je najlepša stavba, najdragocenejši zaklad, najbolj donosna naložba v Božjih očeh? To smo mi, to smo mi vsi: ljubljeni otroci istega Očeta (prim. Lk 6,36), ki smo poklicani, da širimo ljubezen. O tem na različne načine govorijo berila te svete maše, ki isto stvarnost opisujejo z različnih vidikov: ljubezen, ki je občutljiva za spoštovanje ranljivosti slabotnih (prim. 1 Kor 8,13), previdna pri poznavanju in spremljanju tistih, ki so negotovi na življenjski poti (prim. Ps 138), velikodušna, dobrohotna v odpuščanju, ki presega vsako preračunavanje in mero (prim. Lk 6,27-38).

Ljubezen, ki nam jo kaže Bog in ki nas vabi, da jo udejanjamo tudi sami, je takšna: »Radodarno se odziva na potrebe ubogih, zaznamovana je s sočutjem do trpečih, pripravljena je ponuditi gostoljubje, je zvesta v težkih časih, vedno je pripravljena odpustiti in upati«, do te mere, da »na žalitev odgovori z blagoslovom … je jedro evangelija« (prim. sv. Janez Pavel, Homilija med sveto našo na narodnem stadionu v Singapurju, 20. november 1986).

To lahko vidimo v številnih podobah svetnikov: v moških in ženskah, ki jih je Bog usmiljenja osvojil do te mere, da so postali njegov odsev, odmev, živa podoba. In ob koncu bi rad spomnil na dve podobi.
Prva je Marija, danes obhajamo spomin njenega imena. Kolikim ljudem sta njena podpora in njena navzočnost dali in dajeta upanje; na koliko ustnicah se je pojavilo in se pojavlja njeno Ime v trenutkih veselja in tudi žalosti! In to zato, ker v Njej, v Mariji, vidimo Očetovo ljubezen, ki se kaže na enega najlepših in najbolj celostnih načinov: to je nežnost mame, ki vse razume, ki vse odpušča in nas nikoli ne zapusti. Zato se obračamo k Njej!

Drugi je svetnik, ki je ljub tej deželi; ki je med svojimi misijonarskimi potovanji tukaj velikokrat našel gostoljubje. Govorim o svetem Frančišku Ksaveriju, ki je bil v tej deželi večkrat sprejet, nazadnje 21. julija 1552.
Ohranjeno je njegovo zelo lepo pismo, naslovljeno na svetega Ignacija in prve tovariše, v katerem izraža svojo željo, da bi šel na vse tedanje univerze ter »tu in tam kričal kot nor, da bi zdramil tiste, ki imajo več znanja kot ljubezni«, da bi se ti čutili spodbujene, da bi postali misijonarji iz ljubezni do bratov ter bi »iz globine svojega srca rekli: “Gospod, tukaj sem; kaj hočeš, da storim?”« (Pismo iz Cochina, januar 1544).

Tudi mi bi lahko po njegovem in Marijinem zgledu vzeli te besede za svoje: »Gospod, tukaj sem; kaj hočeš, da storim?«; da bi nas te besede spremljale ne samo v teh dneh, ampak vedno, kot nenehno zavzemanje, da bi takoj prisluhnili in se odzvali povabilom k ljubezni in pravičnosti, ki tudi danes k nam prihajajo iz neskončne Božje ljubezni.

_________________________________

Predor prijateljstva, skupna pot, ki vodi k svetlobi

Papež je v okviru medverskega srečanja, ki je potekalo 5. septembra v mošeji Istiqlal v Džakarti, obiskal tudi »predor prijateljstva« ter ga imenoval kraj dialoga in srečanja. Podzemni predor povezuje mošejo Istiqlal, ki je največja v Aziji, s katoliško katedralo Marije Vnebovzete.

Sveti oče je v kratkem nagovoru dejal, da si predor običajno predstavljamo kot temno pot, ki je lahko strašljiva, zlasti če smo sami. Pri »predoru prijateljstva« pa je drugače, saj je osvetljen. »Rad bi vam povedal, da ste vi tista luč, ki ga osvetljuje, s svojim prijateljstvom, s slogo, ki jo gojite, z medsebojnim podpiranjem in s skupno hojo, ki vas na koncu poti pripelje do polne svetlobe.«

_______________________________

Papežev molitveni namen za september 2024: Za krik Zemlje

V mesecu septembru 2024 molimo po papeževem namenu, da bi vsakdo izmed nas s srcem prisluhnil kriku Zemlje in kriku žrtev okoljskih nesreč ter klimatske krize, in bi se osebno zavzel za ohranitev sveta, na katerem prebivamo.

Če bi planetu izmerili temperaturo, bi nam ta rekla, da ima Zemlja vročino. Slabo se počuti, kot se vsak bolnik. Toda, a mi prisluhnemo tej bolečini? Prisluhnemo bolečini milijonov žrtev okoljskih katastrof? Tisti, ki najbolj trpijo zaradi posledic teh katastrof, so ubogi, tisti, ki so prisiljeni zapustiti svoj dom zaradi poplav, vročinskega vala ali suše.

Soočanje z okoljskimi krizami, ki jih je povzročil človek, kot je klimatska kriza, onesnaženje ali izguba biotske raznovrstnosti, zahteva ne samo ekološke odgovore, ampak tudi družbene, ekonomske in politične. Prizadevati si moramo v boju proti revščini ter v zaščiti narave tako, da spremenimo svoje osebne navade in tiste naše skupnosti.

______________________________-

Sveti oče povabil k molitvi za katehiste in katehistinje

Ob koncu splošne avdience, 21. avgusta 2024, je sveti oče spomnil, da se na današnji liturgični spomin svetega Pija X., praznuje dan katehistov.

Povabil je, naj se spomnimo svojih katehistov in katehistinj, ki so v nekaterih delih sveta prvi, ki sporočajo vero. Povabil je k molitvi zanje, da bi jim Gospod podelil pogum in bi nadaljevali svoje poslanstvo.

Papež je tudi pozval k molitvi za Ukrajino, Mjanmar, Južni Sudan, Severni Kivu in mnoge druge države v vojni. »Molimo za mir. In ne pozabimo Palestine in Izraela. Da bi tam zavladal mir,« je še dejal.

________________________________

Začudenje in hvaležnost pred čudežem evharistije

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Danes nam evangelij spregovori o Jezusu, ki z vso preprostostjo zatrdi: ”Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes” (Jn 6,51)«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 20. nedeljo med letom.

Pred množico se Božji Sin poistoveti z najbolj običajno in vsakdanjo hrano, kruhom: »Jaz sem kruh«. Med tistimi, ki so ga poslušali, so se nekateri med seboj prerekali (prim. v. 52): kako nam lahko da Jezus za jesti lastno meso? Tudi mi si danes zastavljamo to vprašanje, pa vendar z začudenjem in hvaležnostjo. Poglejte ti dve drži, o katerih razmišljati. Začudenje in hvaležnost pred čudežem evharistije.

Prva: začudenost, ker nas Jezusove besede presenečajo. Jezus nas vedno preseneča, tudi danes, v našem življenju. Jezus nas vedno preseneča. Kruh iz nebes je dar, ki je nad vsakim pričakovanjem. Kdor ne razbere Jezusovega sloga ostane nezaupljiv. Zdi se nemogoče, še več nečloveško jesti meso drugega (prim. v. 54). Meso in kri pa sta nasprotno Zveličarjeva človeškost, njegovo življenje ponujeno kot hrana za naše življenje.

To nas vodi k drugi drži: hvaležnosti, – prvo začudenje, sedaj hvaležnost – ker prepoznamo Jezusa tam, kjer je navzoč za nas in z nami. Postaja kruh za nas. »Kdor jé moje meso …, ostane v meni in jaz v njem« (prim. v. 56). Kristus, pravi človek, dobro ve, da je potrebno jesti za preživetje. Ve pa tudi, da to ne zadostuje. Potem ko je pomnožil zemeljski kruh (prim. Jn 6,1-14), On pripravlja še večji dar: On sam postane resnična hrana in resnična pijača (prim. v. 55). Hvala Gospod Jezus! Iz srca lahko rečemo: hvala, hvala.

Nebeški kruh, ki prihaja od Očeta, je Sin, ki je postal za nas meso. Ta hrana je za nas več kot potrebna, saj poteši lakoto po upanju, lakoto po resnici, lakoto po zveličanju, ki jo vsi mi čutimo, ne v želodcu temveč v srcu. Evharistija je potrebna, za vse.

Jezus poskrbi za največjo potrebo: rešuje nas tako, da za vedno hrani naše življenje s svojim. Zaradi Njega lahko mi živimo v občestvu z Bogom in med sabo. Živi in pravi kruh ni nekaj magičnega, ki z enim udarcem reši vse probleme, ampak je Kristusovo telo, ki daje upanje ubogim in premaga nadutost tistih, ki goltajo v njihovo škodo.

Vprašajmo se torej, bratje in sestre: imam lakoto in žejo po zveličanju, ne samo zase, ampak za vse svoje brate in sestre? Ko prejmem Evharistijo, ki je čudež usmiljenja, se znam čuditi pred Telesom Gospoda, ki je umrl in vstal za nas?

Skupaj prosimo Devico Marijo, naj nam pomaga sprejeti v znamenju kruha dar iz nebes.

_________________________________

Tema poslanice za svetovni dan miru 2025: »Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir«

Dikasterij v službi celostnega človeškega razvoja je v četrtek, 8. avgusta 2024, v izjavi za javnost zapisal: »Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir«, je tema, ki jo je sveti oče izbral za naslednji svetovni dan miru leta 2025.

Naslov poslanice 58. svetovnega dneva miru, ki ga bomo obhajali 1. januarja 2025, kaže naravno sozvočje s svetopisemskim in cerkvenim pomenom jubilejnega leta in se zgleduje zlasti po okrožnicah Laudato Sí in Fratelli tutti, še posebej okoli konceptov upanja in odpuščanja, ki sta bistvo jubileja: klic k spreobrnjenju, ki ni namenjen obsojanju, temveč spravi in miru.

Izhajajoč iz opazovanja resničnosti konfliktov in družbenih grehov, ki prizadenejo današnje človeštvo, ob pogledu na upanje, ki je neločljivo povezano z jubilejno tradicijo odprave grehov/odpisa dolgov, in refleksije cerkvenih očetov, se lahko pojavijo konkretne usmeritve, ki vodijo do prepotrebnih sprememb na duhovnem, moralnem, družbenem, ekonomskem, ekološkem in kulturnem področju.

Samo iz resničnega spreobrnjenja, osebnega, skupnostnega in mednarodnega, lahko vzcveti resnični mir, ki se ne kaže le v končanju konfliktov, ampak v novi resničnosti, v kateri se rane celijo in je vsakemu človeku priznano njegovo lastno dostojanstvo.

__________________________________

Papež mladim v Medžugorju: Z evangelijem gradite novo človeštvo

Sveti oče je napisal sporočilo udeležencem 35. festivala mladih, ki od 1. do 6. avgusta 2024 poteka v Medžugorju. Povabil jih je, naj prisluhnejo Božji besedi, s seboj nosijo evangelij ter bodo v svetu glasniki upanja, ljubezni in miru.

Papež jim na začetku zaželi, »da bi srečanje z Gospodom Jezusom v občestvu z Devico Marijo« razvnelo plamen njihove vere. Zatem se naveže na besede iz Lukovega evangelija »Marija si je izvolila boljši del«, ki so del gesla letošnjega festivala, ter mladim predlaga nekaj spodbud za duhovno rast in njihovo delovanje v Cerkvi in svetu: »Jezus nas s tem, kar reče Marti, Lazarjevi in Marijini sestri, spomni, da je pristop pristnega učenca poslušanje Gospodove besede. Marija se zaveda, da je Gospod vstopil v njeno hišo, ampak želi vstopiti tudi v njeno srce. Sedla je k njegovim nogam, da bi mu prisluhnila, in tako izbrala boljši del, “ki ji ne bo odvzet”.«

Druga pristna učenka je po papeževih besedah Marija iz Nazareta. »Bog je vstopil v dom tega mladega dekleta in ji spregovoril. Sprejela je Božjo besedo v svoje srce in sodelovala pri Njegovem načrtu; popolnoma se je dala na razpolago, ko je Bog v polnosti časov poslal svojega Sina. V tišini je bila navzoča ob vznožju križa, ko je Jezus, Božji in Njen Sin, odrešil svet; spremljala je apostole na dan binkošti, ko se je Cerkev rodila v Svetem Duhu. S tem ko je Devica Marija dopustila, da je Božja Beseda vstopila v Njeno srce, je zvesto in skrbno izpolnjevala svoje poslanstvo. Tudi Ona je izbrala boljši del: Gospoda Jezusa,« zapiše sveti oče in mlade v Medžugorju povabi, naj tudi sami postanejo pristni Kristusovi učenci:

»Ostajajte v Učiteljevi navzočnosti, premišljujte Božjo Besedo in dopustite, da razsvetli vaš um in srce, da boste odkrili in sodelovali pri načrtu, ki ga ima Oče za vsakega izmed vas. Zato vas spodbujam, da vzpostavite tesno vez z evangelijem in ga nosite s seboj, da vam bo kot kompas, ki vam kaže pot, po kateri morate hoditi. Ko ga boste brali, se boste naučili spoznavati Kristusa, “učlovečenega Božjega Sina, ki je ena sama, popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. V njem nam pove vse, in nobene druge besede ne bo kakor ta (prim. KKC 65), kakor pravi tudi sveti Hieronim: “Nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa” (PL 24,17). Okrepite se tudi z močjo zakramentalne milosti sprave in evharistije, obiskujte Gospoda v tem srečanju “od srca do srca”, to je v evharistični adoraciji.«

Poleg tega je papež Frančišek mlade spomnil, da »pristen učenec, ki postane moder in močan v Duhu, nujno posreduje Božje kraljestvo drugim; oznanjevanje Njegove Besede namreč ni samo dolžnost duhovnikov in redovnikov, ampak je tudi vaša dolžnost, dragi mladi. Imeti morate pogum in govoriti o Kristusu v svojih družinah, v svojem izobraževalnem in delovnem okolju, v svojem prostem času. Oznanjajte Ga predvsem s svojim življenjem: vidno Kristusovo navzočnost izražajte s svojim obstojem, z vsakodnevno zavzetostjo in skladnostjo z evangelijem v vsaki konkretni odločitvi. Gospod želi, da ste neustrašni apostoli vesele novice in graditelji novega človeštva.«

Ob koncu sporočila sveti oče mladim v Medžugorju podeli svoj blagoslov in jih izroči Mariji, Materi Cerkve: »Naj posreduje za vas, da boste imeli moč in modrost, da boste govorili z Bogom in o Bogu. Naj vas Njen zgled spodbuja, da boste glasniki upanja, ljubezni in miru v svetu,« sklene svoj pozdrav papež Frančišek in mlade prosi, naj molijo zanj.

_____________________________

Sveti oče imenoval Vinka Bokaliča za nadškofa Santiaga del Estera in primasa Argentine

– Sveti oče je povzdignil škofijo Santiago del Estero (Argentina) v nadškofijo, ki ostaja sufraganija metropolitanskega sedeža Tucumán in za prvega nadškofa mesta Santiago del Estero (Argentina) imenoval monsinjorja Vinka Bokaliča Igliča CM, dosedanjega škofa istega sedeža, in mu podelil naslov primasa Argentine, ki ga je doslej imel nadškof pro tempore v Buenos Airesu.

__________________________

Papeževo pismo ob obhajanju 1500-letnice čaščenja častitljive podobe Svete Marije v Porticu

Papež Frančišek je poslal pismo spoštovanemu p. Antoniu Piccolu, generalnemu rektorju Reda regularnih klerikov Božje Matere ob slovesnem obhajanju 1500-letnice čaščenja častitljive podobe Svete Marije v Porticu ter ob praznovanju 450 let od ustanovitve reda, ki ga je ustanovil sv. Janez Leonardi.

Papež Frančišek

Slovesno obhajanje 1500-letnice čaščenja častitljive podobe Svete Marije v Porticu – Romanae Portus Securitatis, zavetnice Večnega mesta, je zame vesela priložnost, da se v molitvi pridružim vaši redovni družini, ki ji je bila že leta 1601 zaupana v varstvo in ki želi povzdigniti hvalo Njej, ljubeči in skrbni Materi, sijajnemu svetilniku, ki je svoje otroke vodila v varno pristanišče. Zato svoje prisrčne misli namenjam vsakemu izmed vas in vsem tistim, ki sodelujejo pri tem za celotno rimsko Cerkev zelo pomembnem dogodku.

Po previdnostnem sovpadanju je leto 2024, ki je leto priprave na Jubilej upanja, čas posebne milosti, ko praznujete tudi 450 let od ustanovitve reda, ki ga je ustanovil sv. Janez Leonardi, častilec nebeške Matere, ki je bila izbrana za zvesto varuhinjo leonardinske karizme.

Čaščenje Svete Marije v Porticu v Campitelliju se je začelo po čudežnem prikazanju Božje Matere, do katerega je prišlo 17. julija 524 v hiši sv. Galle, rimske patricijke, v navzočnosti papeža sv. Janeza I. Od tedaj je Portico, kjer je plemenita Galla sprejemala reveže in romarje, postal marijansko svetišče in hospic. To je za vas, duhovne dediče sv. Leonarda povabilo, da negujete in spodbujate vrednoto sprejemanja ubogih in zadnjih, da bodo kraji, kjer živimo in tudi same cerkve lahko v svet odprt portik, v katerem se nudi tolažba in pomoč številnim oblikam revščine, ki zaznamujejo naše življenje.

Poleg tega se je Sveta Devica pokazala v posebno težkem trenutku za Cerkev in razprostrla svoj plašč nad papeža Janeza I., ki bo za tem trpel in umrl za mir, ne da bi zatajil vero, ko bo postal talec političnih spletk in bratomornih vojn. Kako torej ne bi spričo današnjih scenarijev dojeli nujnosti podpiranja miru, molitve za mir? Prosite za mir in postanite graditelji miru zlasti v vaših pomirjenih in pomirjajočih skupnostih. Zgled bratskega življenja naj bo evangeljsko privlačen za vernike, ki jim posvečate pastoralno skrb.

Spodbujam vas, da se na Marijo ozirate kot na znamenje tolažbe in zanesljivega upanja, na materinski Božji obraz in na prebivališče, kamor se lahko zatečemo. Ona nam namreč stalno daje svojega Sina kot edini vir soglasja, odrešenjskega upanja, poti k miru, kot brezpogojen imperativ človeškega iskanja.

V tem duhu je sv. lekarnar Janez Leonardi ustanovil »Kongregacijo reformiranih duhovnikov Blažene Device Marije« ravno zaradi tega, da bi Cerkvi vrnil apostolski lesk njenih začetkov. »Najprej Kristus,« je dejal, Kristus v središču vsega, Kristus merilo vsega! Kristus, edino zdravilo, ki lahko ozdravi bolezni Cerkve in človeka.

Ta zavezanost Mariji, ki ljubeče spremlja pot Njej posvečene kongregacije, se še danes obnavlja in vas vse kliče k vedno večji misijonarski gorečnosti in k stalnemu napredku v duhovnem življenju s sprejemanjem spodbud svetega ustanovitelja, ki je z močjo postavljal »pred oči duha in srca samo čast in slavo Kristusa, in to križanega« (Sv. Janez Leonardi, Hvalnica križu).

Končno naj vas jubilejna praznovanja, na katera se pripravljate, pod pogledom Device Portica spomnijo na evangelizacijsko delo sv. Janeza Leonardija, ki je napisal tudi prve Konstitucije Urbanovega Kolegija Propagande Fide za formacijo duhovnikov, da bi bili sposobni doumeti misijonarske izzive časa. Tudi vas torej spodbujam, da imate pri srcu celostno formacijo redovnikov na poti postopnega priličenja Vstalemu Križanemu, prvencu odrešenega človeštva (prim. 1 Kor 15,20). Ob pogledu na Marijo, Kristusovo učenko in Mater Cerkve, pa naj bo vaš apostolat kanal milosti in orodje veselega oznanjevanja evangelija.

Ko vas vse izročam priprošnji Svete Device, ljubeče imenovane Romanae Portus Securitatis, in sv. Janeza Leonardija, vam s temi željami z veseljem pošiljam svoj očetovski blagoslov, zaupajoč v vašo molitev zame.
Bratsko,
Frančišek.

Rim, pri svetem Janezu v Lateranu, 29. junija 2024,
na praznik svetih apostolov Petra in Pavla,
zavetnikov mesta Rima.

Upaj in delaj s stvarstvom

Izšla je poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo, ki ga bomo obhajali 1. septembra 2024 pod naslovom Upaj in delaj s stvarstvom. Lahko jo preberete na spletni povezavi:

https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-06/papezeva-poslanica-za-svetovni-dan-molitve-za-skrb-za-stvarstvo.html

________________________________

Papežev molitveni namen za julij 2024: Za pastoralo bolnikov

V mesecu juliju 2024 molimo po papeževem namenu, da bi zakrament bolniškega maziljenja podelil osebam, ki ga prejmejo in njihovim dragim, Gospodovo moč in da bi bil za vse vedno bolj vidno znamenje sočutja in upanja.

Bolniško maziljenje ni zakrament samo za tiste, ki so pred smrtjo. Ne. Zelo pomembno je, da je to jasno. Ko se duhovnik približa k osebi, da bi ji podelil bolniško maziljenje, ni nujno, da ji pomaga posloviti se od življenja. Če mislimo tako, pomeni, da se odpovemo vsakemu upanju. To bi pomenilo, da za duhovnikom pride grobar.

Zapomnimo si, da je bolniško maziljenje eden od »zakramentov ozdravljenja«, »zdravljenja«, ki ozdravlja duha. Ko je neka oseba zelo bolna, je priporočljivo podeliti ji bolniško maziljenje. In ko je neka oseba ostarela, je dobro, da prejme bolniško maziljenje.

Molimo, da bi zakrament bolniškega maziljenja podelil osebam, ki ga prejmejo in njihovim dragim, Gospodovo moč in da bi bil za vse vedno bolj vidno znamenje sočutja in upanja.

__________________________________

Kot družba smo moralno dolžni, da ustavimo proizvodnjo in trgovino z drogami

Sveti oče je katehezo med splošno avdienco namenil današnjemu svetovnemu dnevu boja proti zlorabi drog in nezakonitemu trgovanju z drogami, ki vsako leto poteka 26. junija. Dan je leta 1987 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Letošnja tema se glasi Dokazi so jasni: vlagati moramo v preprečevanje.

Andreja Červek – Vatikan

Papež je dejal, da odvisnosti od drog ni mogoče zmanjšati z legalizacijo drog. Izpostavil je uničujoče posledice, ki jih ima uživanje drog za posameznikovo življenje ter prav tako za družbo, proizvodnja in trgovina z drogo pa tudi za naravno okolje.

»V boju proti zlorabi drog in trgovini z njimi je pomembno preprečevanje, ki se izvaja s spodbujanjem večje pravičnosti, vzgojo in izobraževanjem mladih o vrednotah, spremljanjem ljudi, ki so v težavah, in dajanjem upanja za prihodnost,« je izpostavil ter poudaril, da je moralna dolžnost celotne družbe ustaviti proizvodnjo drog in trgovino z njimi.

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 6,12-14

»Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas.

Kateheza: Svetovni dan boja proti zlorabi drog in nezakonitemu trgovanju z drogami

Danes obeležujemo svetovni dan boja proti zlorabi drog in nezakonitemu trgovanju z drogami, ki ga je leta 1987 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Letošnja tema je Dokazi so jasni: vlagati moramo v preprečevanje.

Sveti Janez Pavel II. je zatrdil, da »zloraba drog osiromaši vsako skupnost, v kateri je prisotna. Zmanjšuje človekovo moč in moralno zgradbo. Spodkopava spoštovane vrednote. Uničuje voljo do življenja in prispevanja k boljši družbi« (Sporočilo udeležencem dunajske mednarodne konference o zlorabi drog in nezakoniti trgovini z drogami, 4. junij 1987). Hkrati pa ne pozabimo, da vsak odvisnik od drog »nosi s seboj svojo osebno zgodbo, ki ji je treba prisluhniti, jo razumeti, ljubiti ter, kolikor je mogoče, ozdraviti in očistiti. […] Še vedno imajo, bolj kot kdaj koli prej, dostojanstvo kot osebe, ki so Božji otroci« (Govor udeležencem srečanja z naslovom Narkotiki: težave in rešitve tega globalnega vprašanja, 24. november 2016).

Vendar pa ne moremo zanemariti zlonamernih dejanj preprodajalcev in trgovcev z drogo. So morilci. Papež Benedikt XVI. je uporabil ostre besede med obiskom ene od terapevtskih skupnosti: »Preprodajalcem drog sporočam, naj razmislijo o zlu, ki ga povzročajo množici mladih in odraslih iz vseh družbenih slojev: Bog bo od njih zahteval poravnavo računov za to, kar so storili. Človeškega dostojanstva ni mogoče teptati na tak način« (Govor skupnosti Fazenda da Esperança, Brazilija, 12. maj 2007).

Odvisnosti od drog ni mogoče zmanjšati z dopustitvijo njihovega svobodnega uživanja, kot je bilo predlagano in že izvedeno v nekaterih državah. Ker poznamo mnoge tragične zgodbe odvisnikov od drog in njihovih družin, sem prepričan, da je moralna dolžnost končati proizvodnjo in trgovino s temi nevarnimi snovmi. Koliko je trgovcev s smrtjo, ki jih vodita logika moči in denarja za vsako ceno! Trgovci z drogo so namreč trgovci s smrtjo. Ta nadloga, ki povzroča nasilje ter seje trpljenje in smrt, zahteva pogum celotne naše družbe.

Proizvodnja in trgovina z drogo imata uničevalni vpliv tudi na naš skupni dom. To na primer postaja vedno bolj očitno na območju Amazonije.

Druga prednostna pot za boj proti zlorabi drog in trgovini z njimi je preprečevanje, ki se izvaja s spodbujanjem večje pravičnosti, vzgojo in izobraževanjem mladih o vrednotah, ki gradijo osebno in skupnostno življenje, spremljanjem ljudi, ki so v težavah, in dajanjem upanja za prihodnost.

Na svojih potovanjih v različne škofije in države sem lahko obiskal različne terapevtske skupnosti, ki jih je navdihnil evangelij. Te so močno in upanja polno pričevanje o zavzetosti duhovnikov, posvečenih oseb in laikov, da bi uresničili priliko o dobrem Samarijanu. Prav tako me bodrijo prizadevanja različnih škofovskih konferenc za spodbujanje pravične zakonodaje in politike glede zdravljenja odvisnikov od drog in preprečevanja, da bi ustavili to nadlogo.

Kot primer navajam mrežo Latinskoameriška pastoralna služba spremljanja in preprečevanja zasvojenosti (PLAPA). Statut te mreže priznava, da so »zasvojenost z alkoholom in psihoaktivnimi snovmi ter druge oblike zasvojenosti (pornografija, nove tehnologije itd.) […] problem, ki nas prizadene brez razlikovanja, ne glede na geografske, družbene, kulturne, verske in starostne razlike. Kljub razlikam pa se želimo organizirati kot skupnost: deliti izkušnje, navdušenje in težave«

Omenjam tudi škofe južne Afrike, ki so novembra 2023 sklicali srečanje na temo Opolnomočenje mladih kot nosilcev miru in upanja. Predstavniki mladih, ki so bili prisotni na srečanju, so to zborovanje prepoznali kot »pomemben mejnik, usmerjen k zdravi in dejavni mladini v celotni regiji«. Obljubili so tudi: »Sprejemamo vlogo ambasadorjev in podpornikov boja proti uživanju drog. Vse mlade prosimo, naj bodo vedno sočutni drug do drugega«

Dragi bratje in sestre, ob tragičnem pojavu zasvojenosti milijonov ljudi po svetu z drogami, ob škandalu nezakonite proizvodnje in trgovine s temi drogami, »ne moremo biti brezbrižni. Gospod Jezus se je ustavil, se približal in ozdravil rane. V slogu njegove bližine smo tudi mi poklicani, da delujemo, da se ustavimo pred situacijami krhkosti in bolečine, da znamo prisluhniti kriku osamljenosti in tesnobe, da se sklonimo, da bi dvignili in vrnili v življenje tiste, ki padejo v suženjstvo drog«. Molimo tudi za kriminalce, ki z drogo oskrbujejo mlade. So zločinci in morilci. Molimo za njihovo spreobrnjenje.

__________________________________

Znanost naj služi človeku današnjega časa

Od 16. do 21. junija je v Castel Gandolfu potekal simpozij o aktualnosti znanstvenih dognanj kozmologa Georgea Lemaîtreja. Udeležence je sprejel v avdienco papež Frančišek in izpostavil, da je Lemaître bil »zgleden duhovnik in znanstvenik«. Njegova človeška in duhovna pot je »vzor življenja, iz katerega se lahko vsi učimo«. Vera in znanost sta povezani v ljubezni, če je znanost v službi moških in žensk našega časa.

Andreja Červek – Vatikan

Mednarodni simpozij, ki ga organizira Vatikanska zvezdarna z naslovom »Črne luknje, gravitacijski valovi in prostorsko-časovne singularnosti«, je potekal v spomin na Georgea Lemaîtreja (1894–1966), belgijskega duhovnika in kozmologa, ki je na podlagi splošne teorije relativnosti razvil teorijo širjenja vesolja in prvi oblikoval hipotezo o nastanku vesolja, po kateri je bila vsa snov na začetku na zelo omejenem območju. Lemaître, sicer profesor na katoliški univerzi v Leuvenu, je bil od 1960 do 1966 tudi predsednik Papeške akademije znanosti. Mednarodna astronomska zveza je potrdila, da bi se znani Hubblov zakon moral pravilneje imenovati Hubblov-Lemaîtrejev zakon, na kar je v govoru spomnil tudi sveti oče.

Teme, na katere je pozorna tudi Cerkev

Udeleženci simpozija – s papežem so se srečali v četrtek, 20. junija 2024 – razpravljajo o zadnjih vprašanjih, ki jih zastavljajo znanstvene ugotovitve na področju kozmologije: o različnih rezultatih merjenja Hubblove konstante, skrivnostni naravi kozmoloških singularnosti (od velikega poka do črnih lukenj) in zelo aktualni temi gravitacijskih valov.

»Cerkev je pozorna na takšne raziskave in jih spodbuja, saj pretresajo občutljivost in inteligenco moških in žensk našega časa,« je zatrdil sveti oče. »Začetek vesolja, njegov končni razvoj, globoka struktura prostora in časa postavljajo človeka pred naporno iskanje smisla v prostranem scenariju, v katerem se lahko izgubi. Zaradi tega ponovno odkrijemo pomen psalmistovih besed: “Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal” (Ps 8,4-7). Zato je jasno, da so te teme posebej pomembne za teologijo, filozofijo, znanost in tudi za duhovno življenje.«

V Svetem pismu se na prikrit način nahajajo znanstvene resnice

»George Lemaître je bil zgleden duhovnik in znanstvenik. Njegova človeška in duhovna pot je vzor življenja, iz katerega se lahko vsi učimo,« je izpostavil papež. Spomnil je, da je Lemaître na očetovo željo študiral inženirstvo. Vpoklican je bil v vojsko in doživel grozote prve svetovne vojne. Kot odrasel je sledil svojemu duhovniškemu in znanstvenemu poklicu.

»Sprva je – kot pravijo – “konkordist”, kar pomeni, da verjame, da se v Svetem pismu na prikrit način nahajajo znanstvene resnice. Njegove človeške izkušnje in poznejše duhovne izpopolnitve ga nato pripeljejo do spoznanja, da znanost in vera hodita po dveh različnih, a vzporednih poteh, med katerima ni nesoglasja. Nasprotno, ti dve poti se lahko med seboj usklajujeta, saj imata tako znanost kot vera za vernika isto matrico v absolutni Božji resnici. Njegova pot vere ga vodi do zavedanja, da sta stvarstvo in veliki pok dve različni realnosti in da Bog, v katerega verjame, ne more biti predmet, ki bi ga človeški razum lahko zlahka kategoriziral, ampak je “skriti Bog”, ki vedno ostaja v razsežnosti skrivnosti in ni povsem razumljiv.«

Vera in znanost povezani v ljubezni

Sveti oče je zbrane spodbudil k nadaljevanju razprav v vdanem in ponižnem duhu. »Naj vam svoboda in pomanjkanje pogojenosti, ki ju doživljate na tej konferenci, pomagata napredovati na vaših področjih proti Resnici, ki je zagotovo emanacija Božje ljubezni. Vera in znanost sta lahko povezani v ljubezni, če je znanost v službi moških in žensk našega časa in ni izkrivljena v njihovo škodo ali celo uničenje,« je zatrdil in jih spodbudil, naj se podajo na obrobja človeškega znanja: »Tu lahko doživimo Božjo ljubezen, ki poteši in pogasi žejo našega srca.«

_________________________________

Veselje je najboljši protistrup za egoizem in individualizem

S svetim očetom so se v petek, 14, junija srečali umetniki iz sveta humorja. Dogodka, ki ga je organiziral Dikasterij za kulturo in vzgojo, se je udeležilo približno sto komikov iz 15 držav. V nagovoru je poudaril, da je njihov talent dragocen dar, saj z nasmehom širijo mir ter pomagajo ljudem prenašati vsakodnevni stres. Med drugim je povedal je, da vsak dan moli molitev »Gospod, daj mi smisel za humor«, s katero se je srečanje tudi sklenilo.

Vatican News

Po uvodnih pozdravih je papež Frančišek dejal, da ceni umetnike, ki se izražajo z jezikom komedije, humorja in ironije, saj se v njem skriva veliko modrosti. »Izmed vseh profesionalcev, ki delajo na televiziji, na področju filma, gledališča, tiskanih medijev, pesmi, na družabnih omrežjih, ste vi med najbolj priljubljenimi, ljudje vas najbolj iščejo in vam ploskajo. Gotovo zato, ker ste dobri, vendar pa obstaja še en razlog: imate in gojite dar, da ljudi spravite v smeh.
Sredi tolikih mračnih novic, ko smo potopljeni v mnoge družbene in tudi osebne težke položaje, imate moč, da širite vedrino in nasmeh. Ste med redkimi, ki znajo nagovoriti ljudi, ki so med seboj zelo raznoliki, iz različnih generacij in kulturnih okolij.

Na svoj način povezujete ljudi, saj je smeh nalezljiv. Lažje se je smejati skupaj kot sami: veselje odpira za podelitev in je najboljši protistrup za egoizem, za individualizem. Smeh prav tako pomaga premagati družbene ovire in ustvarjati povezave med ljudmi. Omogoča nam izražanje čustev in misli, prispeva h gradnji skupne kulture in ustvarjanju prostorov svobode. Spominjate nas na to, da je homo sapiens tudi homo ludens (človek, ki se igra op. p.); da sta igriva zabava in smeh v človeškem življenju osrednjega pomena, za izražanje, učenje, za osmišljanje situacij.

Vaš talent je dar, dragocen dar. Skupaj z nasmehom širi mir, v srcih, med ljudmi, pomaga nam premagovati težave in prenašati vsakodnevni stres. Pomaga nam, da v ironiji najdemo olajšanje in življenje jemljemo s humorjem. Vsak dan rad molim – to delam že več kot štirideset let – z besedami sv. Tomaža Mora: “Gospod, daj mi smisel za humor”. Ali poznate to molitev? Vi jo morate poznati … Predstojnikom naročam, naj jo posredujejo vsem umetnikom, je v moji apostolski spodbudi Gaudete et exsultate, v opombi 101. “Gospod, daj mi smisel za humor.” To je milost, za katero prosim vsak dan, saj mi pomaga, da stvari sprejemam v pravem duhu.«

V nadaljevanju je sveti oče spomnil, da komikom uspeva še en čudež: in sicer nasmejati ljudi tudi kadar obravnavajo probleme, velika in majhna dejstva v zgodovini. Opozarjajo na zlorabe oblasti, dajejo glas pozabljenim situacijam, izpostavljajo zlorabe in neprimerno vedenje … Vendar pa to storijo ne da bi širili preplah ali grozo, tesnobo ali strah, kot to navadno počne komunikacija. Kritični čut vzbujajo s tem, da ljudi nasmejijo in sicer tako, da pripovedujejo življenjske zgodbe, opisujejo stvarnost s svojega originalnega vidika. Na ta način ljudem govorijo o velikih in majhnih težavah.

»Kot pravi Sveto pismo, je ob začetku sveta, med stvarjenjem, božja Modrost izvajala vašo umetnost za Boga samega, prvega gledalcu v zgodovini. Tako pravi: “Ob njem sem bila stanovitna. Dan na dan sem bila njegovo veselje, igrala sem se pred njim ves čas; igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu in moje veselje je pri človeških otrocih” (Prg 8,30-31). Tako pravi knjiga Pregovorov. Ne pozabite tega: kadar uspete, da se na ustih tudi enega samega gledalca nariše inteligenten nasmeh – kar bom rekel sedaj, ni herezija –, nasmejete tudi Boga.
Vi, dragi umetniki, znate razmišljati in govoriti humoristično v različnih oblikah in različnih slogih; in v vsakem primeru je jezik humorja primeren za razumevanje in “čutenje” človeške narave. Humor ne žali, ne ponižuje, ne pribija ljudi na njihove napake. Medtem ko komunikacija danes pogosto ustvarja nasprotja, vi znate združevati različne stvarnosti, ki so včasih tudi nasprotujoče. Koliko se moramo naučiti od vas! Smeh humorja nikoli ni “proti” nekomu, ampak je vedno vključujoč, vzbuja odprtost, sočutje, empatijo.«

»Na misel mi prihaja pripoved iz Prve Mojzesove knjige, ko Bog Abrahamu obljubi, da bo čez eno leto dobil sina. Z ženo Saro sta bila že stara in brez potomcev. Sara je poslušala in se sama pri sebi zasmejala. Enako je storil tudi Abraham, z nekaj grenkobe. Toda v resnici je Sara spočela in rodila sina v starosti, v času, ki ga je določil Bog. Tedaj je rekla: “Bog mi je pripravil smeh” (1 Mz 21,6). Zato sta sina imenovala Izak, kar pomeni “smeje se”.«

Ob koncu je sveti oče vprašal, če se lahko smejimo tudi Bogu. Odgovoril je pritrdilno in dejal, da je podobno kot tedaj, kadar se šalimo z ljudmi, ki jih imamo radi. Vendar pa se pri tem ne sme žaliti verskih čustev vernikov, zlasti ubogih.

»Dragi prijatelji, naj Bog blagoslovi vas in vašo umetnost. Še naprej razveseljujte ljudi, zlasti tiste, ki z večjo težavo gledajo na življenje z upanjem. Pomagajte nam, da bomo z nasmehom videli resničnost z njenimi protislovji in sanjali boljši svet! Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da molite zame.«

Pred sklepnim blagoslovom je Luciana Littizzetto na papeževo željo prebrala molitev sv. Tomaža Mora, ki jo je navedel na začetku govora.

»Daj mi, Gospod, dobro prebavo,
pa tudi nekaj za prebavit.
Daj mi telesno zdravje
in dobro voljo, ki je potrebna za njegovo ohranjanje.
Daj mi, Gospod, sveto dušo,
ki zna narediti zaklad iz tega, kar je dobro in čisto,
in se ne prestraši zaradi greha,
marveč zna stvari postaviti na njihovo mesto.
Daj mi duha, ki ne pozna naveličanosti,
godrnjanja, vzdihovanja in pritoževanja
in ne dovoli, da bi pretirano skrbel
za tisto motečo stvar, ki se imenuje “jaz”.
Daj mi, Gospod, smisel za humor,
daj mi milost, da bom razumel šale,
da bi bil v življenju vsaj nekoliko vesel
in bi to mogel posredovati drugim.
Tako bodi!«

_________________________________________

Kateheza o Svetem Duhu. Zares svobodni za služenje v ljubezni in veselju.

Kateheza med splošno avdienco v sredo, 5. junija 2024, je bila namenjena Svetemu Duhu, njegovi moči in neukrotljivosti, zlasti pa svobodi. »Veter veje, koder hoče,« je dejal Jezus. Apostol Pavel pa je zapisal: »Kjer je Božji Duh, tam je svoboda«.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je v središče kateheze postavil svetopisemsko ime za Svetega Duha, ki se v hebrejščini glasi Ruach, kar pomeni dih, veter ali duh ter izraža moč in svobodo Duha. Jezus je Svetega Duha povezal z vetrom, ki veje koder hoče, da bi tako poudaril njegovo svobodo. Sveti Duh je tisti, ki ustvarja in navdihuje, a prav tako vedno ostaja svoboden in deli svoje darove, kjer hoče. Apostol Pavel pa je zapisal, da je svoboda tam, kjer je Gospodov Duh. Ne gre za svobodo, da delamo, kar hočemo, ampak za svobodo, da svobodno delamo, kar hoče Bog. Gre za svobodo otrok in ne sužnjev. Papež je povabil, naj Jezusa prosimo, da nas po svojem Svetem Duhu naredi za resnično svobodne moške in ženske, svobodne za služenje v ljubezni in veselju.

Svetopisemski odlomek: Jn 3,6-8

Jezus je rekel Nikodemu: »Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj. Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

V današnji katehezi bi rad z vami razmišljal o imenu, s katerim je Sveti Duh imenovan v Svetem pismu. Prva stvar, ki jo izvemo o neki osebi, je njeno ime. Po imenu jo kličemo, jo ločimo od drugih in se je spominjamo. Tudi tretja oseba Trojice ima ime: imenuje se Sveti Duh. Toda »Duh« je latinizirana različica. Ime Duha, po katerem so ga poznali prvi prejemniki razodetja, s katerim so ga klicali preroki, psalmisti, Marija, Jezus in apostoli, je Ruach, kar pomeni piš, veter, dih.

V Svetem pismu je ime tako pomembno, da ga skoraj enačimo s samim človekom. Posvečevati Božje ime pomeni posvečevati in spoštovati Boga samega. Nikoli ne gre zgolj za konvencionalno poimenovanje: vedno pove nekaj o osebi, njenem izvoru ali poslanstvu. To velja tudi za ime Ruach. Vsebuje prvo temeljno razodetje o osebi in delovanju Svetega Duha.

Svetopisemske pisce je Bog vodil k temu, da so ob opazovanju vetra in njegovih pojavnih oblik odkrili »veter« drugačne narave. Ni bilo naključje, da se je na binkošti Sveti Duh spustil na apostole kot »šum silovitega viharja« (prim. Apd 2,2). Bilo je, kot da bi Sveti Duh želel dati svoj podpis na to, kar se je dogajalo.

Kaj nam torej o Svetem Duhu pove njegovo ime Ruach? Podoba vetra je predvsem izraz moči Svetega Duha. »Duh in moč« ali »moč Duha« je ponavljajoča se dvojica v celotnem Svetem pismu. Veter je namreč neustavljiva in neukrotljiva sila. Sposoben je celo premikati oceane.

Da bi odkrili celoten pomen resničnosti Svetega pisma, se ne smemo ustaviti pri Stari zavezi, ampak moramo priti do Jezusa. Jezus poleg moči izpostavi še eno značilnost vetra, to je njegovo svobodo. Nikodemu, ki ga ponoči obišče, slovesno reče: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8).

Veter je edina stvar, ki ga nikakor ne moremo ukrotiti, ne moremo ga ujeti v steklenico ali zapakirati. Misliti, da lahko Svetega Duha zapremo v pojme, definicije, predpostavke in razprave, kot je včasih poskušal storiti moderni racionalizem, pomeni, da ga izgubimo, izničimo ali zreduciramo na zgolj preprostega človeškega duha. Podobna skušnjava pa obstaja tudi na cerkvenem področju, in sicer skušnjava, da bi Svetega Duha zaprli v kanone, institucije, definicije. Duh ustvarja in oživlja institucije, vendar sam ne more biti »institucionaliziran«. Veter piha, »koder hoče«, tako tudi Duh deli svoje darove, »kakor hoče« (1 Kor 12,11).

Sveti Pavel bo iz vsega tega postavil temeljni zakon krščanskega delovanja: »Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17). Svoboden človek, svoboden kristjan je tisti, ki ima Gospodovega Duha. To je zelo posebna svoboda, ki je povsem drugačna od običajnega razumevanja. Ne gre za svobodo, da delamo, kar hočemo, ampak za svobodo, da svobodno delamo, kar hoče Bog! Ne svoboda, da delamo dobro ali hudo, ampak svoboda, da delamo dobro in to svobodno, torej zaradi privlačnosti, ne zaradi prisile. Z drugimi besedami, to je svoboda otrok in ne sužnjev.

Sveti Pavel se dobro zaveda zlorabe in napačnega razumevanja te svobode. Galačanom piše: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,13). To je svoboda, ki se izraža v tistem, kar se zdi njeno nasprotje, izraža se v služenju, v katerem je resnična svoboda.

Dobro vemo, kdaj ta svoboda postane »pretveza za življenje po mesu«. Pavel navaja seznam, ki je vedno aktualen: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega« (Gal 5,19-21). Takšna je tudi svoboda, ki bogatim omogoča, da izkoriščajo revne, močnim, da izkoriščajo šibke, in vsem, da nekaznovano izkoriščajo okolje. To ni svoboda Duha.

Bratje in sestre, od kod črpamo to svobodo Duha, ki je tako nasprotna svobodi egoizma? Odgovor se skriva v besedah, ki jih je Jezus nekega dne namenil svojim poslušalcem: »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni« (Jn 8,36). Gre za svobodo, ki jo daje Jezus. Prosimo Jezusa, naj nas po svojem Svetem Duhu naredi za resnično svobodne moške in ženske. Svobodne za služenje v ljubezni in veselju.

_____________________________________

Kateheza o Svetem Duhu, ki iz zunanjega in notranjega kaosa ustvari harmonijo

Sveti oče je med splošno avdienco v sredo, 29. maja 2024, začel cikel katehez o Svetem Duhu, ki vodi Božje ljudstvo skozi zgodovino odrešenja. Povabil je, naj odpremo srce za Svetega Duha, da bo prišel v naša življenja, nas spremenil v nove ljudi in ozdravil naš svet.

Andreja Červek – Vatikan

Obstaja zunanji kaos, družbeni in politični, in obstaja notranji kaos, ki je v vsakem od nas. Zunanjega kaosa ne moremo ozdraviti, če prej ne ozdravimo notranjega, je dejal papež pri katehezi. Sveti Duh, ki je na začetku spremenil kaos v kozmos, pa ustvarja harmonijo in iz nereda naredi nekaj lepega in urejenega. Prizadeva si za preobrazbo v vsakem človeku. Pot, ki vodi v harmonijo Duha Stvarnika pa je pot kontemplacije in slavljenja.

Svetopisemski odlomek: 1 Mz 1,1-2

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami.

Danes s to katehezo začnemo cikel razmišljanj na temo Duh in Nevesta. Sveti Duh vodi Božje ljudstvo v srečanje z Jezusom, ki je naše upanje. Nevesta je Cerkev. To pot bomo opravili skozi tri velika obdobja zgodovine odrešenja: Staro zavezo, Novo zavezo in čas Cerkve. Pri tem bomo imeli pogled vedno uprt v Jezusa, ki je naše upanje.

V teh prvih katehezah o Duhu v Stari zavezi ne bomo delali »biblične arheologije«. Namesto tega bomo odkrivali, da se je to, kar je v Stari zavezi dano kot obljuba, v celoti uresničilo v Kristusu. To bo, kot da bi sledili poti sonca od zore do poldneva.

Začnimo s prvima dvema verzoma celotnega Svetega pisma: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami« (1 Mz 1,1-2). Božji Duh se nam tu kaže kot skrivnostna moč, ki svet iz prvotnega brezobličnega, pustega in mračnega stanja premakne v urejeno in harmonično stanje. Kajti Duh ustvarja harmonijo, harmonijo v življenju, harmonijo v svetu. Z drugimi besedami, On je tisti, ki poskrbi, da svet iz kaosa preide v kozmos, torej iz zmede v nekaj lepega in urejenega. To je pravzaprav pomen grške besede kosmos in tudi latinske besede mundus, to je nekaj lepega, urejenega in čistega, kajti Duh je harmonija.

Ta še vedno nejasen namig o delovanju Svetega Duha v stvarstvu je natančneje opredeljen v naslednjem razodetju. V psalmu beremo: » Z Gospodovo besedo so bila narejena nebesa, z dihom njegovih ust vsa njihova vojska« (Ps 33,6); in spet: »pošlješ svoj dih, ustvarjena so, in prenoviš obličje zemlje« (Ps 104,30).

Ta smer razvoja postane zelo jasna v Novi zavezi, ki opisuje posredovanje Svetega Duha v novem stvarstvu s podobami, o katerih beremo v zvezi z nastankom sveta: golob, ki se ob Jezusovem krstu spusti nad vode Jordana (prim. Mt 3,16); Jezus, ki v zgornji sobi dihne v učence in reče: »Prejmite Svetega Duha« (Jn 20,22), tako kot je na začetku Bog dahnil v Adama (prim. 1 Mz 2,7).

Apostol Pavel v ta odnos med Svetim Duhom in stvarstvom vnese nov element. Govori o vesolju, ki »zdihuje in trpi porodne bolečine« (prim. Rim 8,22). Trpi zaradi človeka, ki ga je podvrgel »suženjstvu razpadljivosti« (prim. Rim 20-21). To je stvarnost, ki nas neposredno in dramatično zadeva. Apostol vidi vzrok trpljenja stvarstva v pokvarjenosti in grehu človeštva, ki sta ga potegnila v odtujenost od Boga. To velja tako danes kot takrat. Vidimo opustošenje, ki ga je človeštvo povzročilo in ga še vedno povzroča stvarstvu, zlasti tistemu delu, ki ima največjo sposobnost izkoriščanja njegovih virov.

Sveti Frančišek Asiški nam pokaže izhod, kako se vrniti v harmonijo Duha Stvarnika: pot kontemplacije in slavljenja. Želel je, da bi se iz ustvarjenih bitij dvignila hvalnica Stvarniku: »Hvaljen, moj Gospod …«

»Nebesa pripovedujejo o Božji slavi,« poje psalm (Ps 18,2), a potrebujejo moškega in žensko, da bi dala glas temu nememu kriku. In v molitvi »Svet, svet, svet« pri maši vsakič ponovimo: »Polna so nebesa in zemlja tvoje slave.« Naša poklicanost v svetu, nas ponovno opominja Pavel, je biti v »hvalo njegovega veličastva« (Ef 1,12). To pomeni, da moramo veselje ob motrenju postaviti pred veselje ob posedovanju. In nihče se ni bolj veselil stvaritev kot Frančišek Asiški, ki ni želel posedovati nikogar.

Bratje in sestre, Sveti Duh, ki je na začetku spremenil kaos v kozmos, si prizadeva za to preobrazbo v vsakem človeku. Po preroku Ezekielu Bog obljublja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost … Svojega duha denem v vašo notranjost« (Ez 36,26-27). Naše srce je namreč podobno tistemu zapuščenemu in temnemu breznu iz prvih vrstic 1. Mojzesove knjige. V njem se dvigajo nasprotna čustva in želje: tiste iz mesa in tiste iz duha. Na neki način smo vsi tisto »kraljestvo, ki je samo proti sebi razdeljeno«, o katerem govori Jezus v evangeliju (prim. Mr 3,24). Okoli nas obstaja zunanji kaos, družbeni in politični – pomislimo na vojne, na otroke, ki nimajo kaj za jesti, na mnoge socialne nepravičnosti. A obstaja tudi notranji kaos v vsakem od nas. Ne moremo ozdraviti prvega, če prej ne začnemo zdraviti drugega! Bratje in sestre, posvetimo se resnemu delu, da bi iz naše notranje zmedenosti ustvarili jasnost Svetega Duha. To lahko naredi moč Boga, mi pa odprimo srce, da bo On to lahko storil.

Naj ta razmislek v nas prebudi željo, da bi izkusili Duha Stvarnika. Že več kot tisočletje nam Cerkev na usta polaga klic po njem: »Veni creator Spiritus!«, »Pridi, Stvarnik, Sveti Duh! Obišči nas, ki tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno.« Prosimo Svetega Duha, naj pride k nam in iz nas naredi nove ljudi, z novostjo Duha.

___________________________________

Da bi svetu prinašali Božjo podobo, ki je vtisnjena v nas

»Da bi svetu prinašali Božjo podobo, ki je vtisnjena v nas, v dobra dela in ljubezen, ki se daje in širi,« je dejal sveti oče med srečanjem z udeleženi kongresa o kirurgiji, ki ga 24. in 25. maja 2024 v Rimu organizira združenje nekdanjih študentov profesorja Iva Pitanguya (AEXPI).

V kratkem pozdravnem nagovoru se je sveti oče zbranim zahvalil za njihovo prizadevanje, da poskušajo narisati nasmeh na obraze mnogih bolnih otrok, s tem pa tudi njihovim družinam in na neki način celotni družbi.

»Kot ljudje, zdravniki in kristjani vemo, da so naši obrazi namenjeni odražanju lepote, ki presega tisto, ki jo je mogoče zaznati s telesnimi očmi. To je lepota, ki ni podvržena tendencam, ki jih programirata moda in kultura videza, ampak je povezana z resnico o človeku, z njegovim najglobljim bistvom, ki ga ne moremo iznakaziti.«

Sveti Pavel je zapisal: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom kakor ogledalo odsevamo Gospodovo veličastvo, se spreminjamo v isto podobo« (2 Kor 3,18).« »Naj ta globoka resnica vedno vodi našo roko, da bi svetu prinašali Božjo podobo, ki je vtisnjena v nas, v dobra dela in ljubezen, ki se daje in širi,« je dodal sveti oče.

Zanimivo pa je, da nam Sveto pismo Jezusa hkrati predstavlja kot »najlepšega med človeškimi sinovi« (glej Ps 45,3) in kot tistega, ki je zaradi trpljenja imel »obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški« (prim. Iz 52,14). »Jezus nam v tem paradoksu pokaže svojo resnično podobo in tudi našo, ki gre prek križa in sprejemanja naše majhnosti, da bi dosegli večno slavo in upanje, ki nikoli ne razočara in ne usahne,« je dejal papež.

___________________________________

Kateheza o kreposti ljubezni: »Ljubiti tudi sovražnike«

Kateheza med splošno avdienco v sredo, 15. maja 2024, je bila namenjena ljubezni, ki je poleg vere in upanja, ena od teologalnih kreposti. To je ljubezen, ki prihaja od Boga in usmerja k Bogu, je ljubezen, s katero ljubimo bližnjega kot ga ljubi Bog, da torej odpuščamo in ljubimo tudi sovražnike.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je spomnil, da apostol Pavel za ljubezen pravi, da je največja od treh božjih kreposti. Je več kot prijateljstvo, več kot ljubezen v družini, več kot dobrohotnost do drugih ljudi – ljubezen je Božji dar in pomeni, da ljubimo Boga nadvse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe. Z milostjo Svetega Duha in z močjo Kristusove odrešujoče ljubezni lahko ljubimo drug drugega na način, ki presega naša naravna nagnjenja. Krščansko ljubezen živimo tako, da ljubimo uboge, tiste, ki jih nihče ne ljubi in ki nas ne ljubijo, da odpuščamo vsem, ki so nas užalili, in blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo. Papež je spodbudil, naj bomo nosilci krščanske ljubezni do vseh ljudi in pričujemo o svoji ljubezni do Boga z velikodušnostjo in ponižnim služenjem.

Svetopisemski odlomek: 1 Kor 13,4-7

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Ljubezen.

Danes bomo govorili o tretji teologalni kreposti, o ljubezni. Je vrh celotne poti, ki smo jo prehodili s katehezami o krepostih. Misel na ljubezen nam takoj razširi srce in misli se podajo k besedam svetega Pavla iz Prvega pisma Korinčanom. Ob koncu te čudovite hvalnice, apostol navede trojico teologalnih kreposti in pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13).

Pavel te besede nameni skupnosti, ki je vse prej kot popolna v bratski ljubezni: kristjani v Korintu so bili precej prepirljivi, obstajale so notranje razprtije, nekateri so mislili, da imajo vedno prav in niso poslušali drugih, ampak so jih imeli za manjvredne. Pavel jih opozarja, da spoznanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje (prim. 1 Kor 8,1). Apostol nato poroča o škandalu, ki se nanaša na trenutek največje združitve krščanske skupnosti, namreč na »Gospodovo večerjo«, evharistično obhajanje: tudi tam so bili razdori in nekateri so celo izkoristili priložnost, da so jedli in pili, pri tem pa izključevali tiste, ki niso imeli ničesar (prim. 1 Kor 11,18-22). To Pavel ostro obsodi: »Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo« (1 Kor 11,20).

Kdo ve, morda v skupnosti v Korintu nihče ni pomislil, da je storil greh, in so se jim te ostre apostolove besede zdele nekoliko nerazumljive. Verjetno so vsi bili prepričani, da so dobri ljudje, in če bi jih kdo vprašal o ljubezni, bi odgovorili, da je ljubezen zanje seveda zelo pomembna vrednota, tako kot prijateljstvo in družina. Tudi danes je ljubezen na ustnicah mnogih influencerjev in v refrenih mnogih pesmi. Veliko se govori o ljubezni, ampak kaj je ljubezen?

»Kaj pa tista druga ljubezen?« se zdi, da Pavel sprašuje kristjane v Korintu. Ne ljubezen, ki se dviga, ampak tista, ki se spušča; ne ljubezen, ki jemlje, ampak tista, ki daje; ne ljubezen, ki se kaže, ampak tista, ki se skriva. Pavla skrbi, da bi v Korintu – kakor tudi danes med nami – prišlo do zmede in da o teologalni kreposti ljubezni, ki prihaja samo od Boga, v resnici ne bi bilo nobene sledi. In četudi vsi z besedami zagotavljajo, da so dobri ljudje, da imajo radi svojo družino in svoje prijatelje, v resnici bolj malo poznajo Božjo ljubezen.

Prvi kristjani so imeli za opredelitev ljubezni na razpolago različne grške besede. Na koncu se je pojavila besed »agape«, ki jo običajno prevajamo kot »ljubezen«. Kajti v resnici so kristjani sposobni vseh ljubezni sveta: tudi oni se zaljubijo, bolj ali manj tako, kot se to zgodi vsakomur. Tudi oni doživljajo naklonjenost, ki se ustvari v prijateljstvu. Tudi oni doživljajo ljubezen do domovine in univerzalno ljubezen do vsega človeštva. A obstaja še večja ljubezen, ljubezen, ki prihaja od Boga in je usmerjena k Bogu, ki nas usposobi, da ljubimo Boga in postanemo njegovi prijatelji, ki nam da moč, da ljubimo bližnjega kot ga ljubi Bog, z željo, da bi delili prijateljstvo z Bogom. Ta ljubezen nas zaradi Kristusa usmeri tja, kamor s človeškega vidika ne bi nikoli šli: to je ljubezen do ubogih, do tistih, ki niso ljubljeni, do tistih, ki nas ne marajo in nam niso hvaležni. To je ljubezen do tistega, ki ga nihče ne bi ljubil; tudi do sovražnika. To je »teologalno«, kar pomeni, da prihaja od Boga, da je delo Svetega Duha v nas.

V govoru na gori Jezus pridiga: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto« (Lk 6,32-33). In sklene: »Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (Lk 6,35). To si zapomnimo: ljubite svoje sovražnike, posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. Ne pozabimo tega.

S temi besedami se ljubezen razkrije kot teologalna krepost in dobi ime caritas. Takoj se zavemo, da je to težka ljubezen, pravzaprav jo je nemogoče udejanjati, če ne živimo v Bogu. Zaradi naše človeške narave spontano ljubimo tisto, kar je dobro in lepo. V imenu ideala ali velike naklonjenosti smo lahko celo velikodušni in opravljamo junaška dejanja. Toda Božja ljubezen presega ta merila. Krščanska ljubezen sprejema tisto, kar ni ljubljeno, ponuja odpuščanje – kako težko je odpustiti, koliko ljubezni je potrebno za odpuščanje. Krščanska ljubezen blagoslavlja tiste, ki preklinjajo – mi pa smo navajeni, da na žalitev in kletvico odgovorimo z žalitvijo in kletvico. To je tako drzna ljubezen, da se zdi skoraj nemogoča, vendar je edina, ki bo ostala za nami. Ljubezen so »ozka vrata«, skozi katera moramo iti, da bi vstopili v Božje kraljestvo. Kajti ob koncu življenja ne bomo sojeni po ljubezni na splošno, ampak ravno po dejavni ljubezni, caritas, po konkretni ljubezni. Jezus nam pravi: »Resnično, povem vam: kar koli ste storili za enega izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

______________________________

Današnji svet zelo potrebuje upanje

Med splošno avdienco v sredo, 8. maja 2024, je sveti oče govoril o upanju, teologalni kreposti, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in večnem življenju. Današnji svet zelo potrebuje upanje, je poudaril in dodal, da upanje hodi z roko v roki s potrpežljivostjo. Potrpežljivi ljudje so tkalci dobrega. Vztrajno si želijo miru.

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je pri katehezi dejal, da se brez upanja zdi krepostno življenje nedosegljivo. Krščansko upanje je utemeljeno v samem Gospodu, ki je umrl in vstal za nas. Kot njegovi učenci zaupamo v njegove obljube, zlasti v dar Svetega Duha, in si vsak dan prizadevamo, da bi živeli tako, kot je vredno naše poklicanosti. Potrpežljivost hodi z roko v roki z upanjem in zagotavlja vztrajno pot naprej. Ko nas spremljata na življenjski poti, se spominjamo Božjega usmiljenja in njegove zveste ljubezni. To nam pomaga, da nas ne preplavijo nostalgija po preteklosti, melanholija ali razočaranje.

Svetopisemski odlomek: Rim 8,18.23-24

“Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. […] Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?”

Kateheza: Grešna nagnjenja in kreposti. Upanje.

pri zadnji katehezi smo začeli premišljevati o teologalnih krepostih: veri, upanju in ljubezni. Prejšnjič smo razmišljali o veri, danes pa bomo o upanju. »Upanje je teologalna krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha« (KKC 1817). Te besede nam potrjujejo, da je upanje odgovor, ki se ponudi našemu srcu, ko se v nas pojavi absolutno vprašanje: »Kaj bo z mano? Kaj je cilj moje poti? Kaj je usoda sveta?«

Vsi se zavedamo, da negativen odgovor na ta vprašanja, povzroča žalost. Če življenjska pot nima smisla, če na začetku in na koncu ni ničesar, se lahko vprašamo, zakaj bi sploh morali hoditi: tako se pojavi človeški obup, občutje nesmiselnosti vsega. Mnogi bi se lahko uprli: »Trudim se biti kreposten, razumen, pravičen, srčen, zmeren. Bil sem tudi moški ali ženska vere. Čemu je služil moj boj?« Če primanjkuje upanja, so vse ostale kreposti v nevarnosti, da se sesujejo in postanejo pepel. Če ne bi obstajala zanesljivost jutrišnjega dne in svetlo obzorje, bi lahko sklepali le, da je krepost odvečen napor. »Samo če je prihodnost kot pozitivna resničnost zanesljiva, je mogoče živeti tudi sedanjost« (Benedikt XVI., Spe salvi, 2).

Kristjan nima upanja po svoji zaslugi. Če verjame v prihodnost, je to zato, ker je Kristus umrl in vstal in nam podaril svojega Duha. »Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost« (Benedikt XVI., Spe salvi, 1). V tem smislu še enkrat poudarjamo, da je upanje teologalna krepost: ne izvira iz nas, ni neka trdovratnost, v katero hočemo prepričati sami sebe, ampak je dar, ki prihaja neposredno od Boga.

Mnogim dvomljivim kristjanom, ki se še niso popolnoma prerodili v upanju, apostol Pavel ponudi novo logiko krščanske izkušnje: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni« (1 Kor 15,17-19). Kot da bi rekel: če veruješ v Kristusovo vstajenje, potem z gotovostjo veš, da noben poraz in nobena smrt nista za vedno. Če pa ne veruješ v Kristusovo vstajenje, potem je vse prazno, tudi pridiganje apostolov.

Upanje je krepost, proti kateri pogosto grešimo: v naših slabih nostalgijah, melanholijah, ko mislimo, da je pretekla srečnost za vedno pokopana. Proti upanju grešimo, ko izgubimo poguma pred našimi grehi in pozabimo, da je Bog usmiljeni in večji od našega srca. Tega ne pozabimo, bratje in sestre: Bog vse odpušča, Bog vedno odpušča. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanje. Proti upanju grešimo, ko v nas jesen odstrani pomlad; ko Božja ljubezen preneha biti večni ogenj in nimamo poguma sprejemati odločitev, ki nas zavezujejo za vse življenje.

To krščansko krepost današnji svet zelo potrebuje! Svet potrebuje upanje. Prav tako zelo potrebuje potrpežljivost, krepost, ki hodi z roko v roki z upanjem. Potrpežljivi ljudje so tkalci dobrega. Vztrajno si želijo miru, in čeprav se nekaterim mudi in bi radi imeli vse in takoj, ima potrpežljivost sposobnost čakanja. Tudi ko mnogi okoli njih podležejo razočaranju, tisti, ki jih oživlja upanje in so potrpežljivi, zmorejo prehoditi najtemnejše noči. Upanje in potrpežljivost gresta skupaj.

Upanje je krepost mladih po srcu in tu starost ne šteje. Obstajajo namreč tudi stari ljudje z očmi, polnimi svetlobe, ki živijo v stalni usmerjenosti v prihodnost. Pomislimo na tista dva starčka iz evangelija, Simeona in Ano: nikoli se nista naveličala čakati in zadnji del svoje zemeljske poti sta bila blagoslovljena s srečanjem z Mesijo, ki sta ga prepoznala v Jezusu, ki so ga starši prinesli v tempelj. Kakšna milost, če bo tako za vse nas! Če bo po dolgem romanju, ko bomo odložili bisago in palico, naše srce napolnilo veselje, ki ga še nikoli nismo občutili, in bomo tudi mi lahko vzkliknili: »Gospod, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva« (Lk 2,29-32).

Bratje in sestre, hodimo dalje in prosimo za milost, da bi imeli upanje in potrpežljivost. Vedno glejmo proti zadnjemu srečanju. Vedno mislimo na to, da nam je Gospod blizu in smrt ne bo nikoli zmagala. Pojdimo naprej in Gospoda prosimo, naj nam podari to veliko krepost, ki je upanje in ki jo spremlja potrpežljivost.

__________________________________

Kateheza o veri. “Dar, za katerega je treba vsak dan prositi”

Kateheza med splošno avdienco v sredo, 1. maja 2024, je bila namenjena veri, eni od treh teologalnih kreposti. Vera je prvi božji dar v kristjanovem življenju, ki ga je treba sprejeti in zanj vsak dan prositi, je dejal papež ter povabil, naj Gospoda prosimo za pomnožitev naše vere.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je izhajal iz Katekizma, ki pravi, da po veri verujemo v Boga in vse, kar nam je Bog razodel, ter se mu svobodno v celoti izročimo. V Svetem pismu najdemo primere te vere, ki se kažejo v življenju oseb, kot so Abraham, Mojzes in Devica Marija. Podali so se na neznane poti, polne nevarnosti, in se v celoti izročili Bogu. Pa vendar se tudi med verniki zgodi, da včasih vera opeša in da jih prevzame strah. Papež je spodbudil, naj ne pozabimo, da je vera dar, za katerega je treba prositi z zaupanjem v moč Božje milosti, ki daje trdnost in moč našemu življenju. Tako kot učenci v čolnu, ki ga je na jezeru zajela nevihta, smo povabljeni, da se vsak dan obrnemo k Jezusu in ga prosimo: »Gospod, pomnôži nam vero!«

Svetopisemski odlomek: Jn 9,35-38

Jezus [je našel slepega, ki mu je povrnil vid, in] mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal

Danes bi vam rad govoril o kreposti vere. Skupaj z ljubeznijo in upanjem jo imenujemo »teologalna«, ker se jo lahko živi samo zahvaljujoč Božjemu daru. Tri teologalne kreposti so veliki darovi, ki nam jih Bog daje naši moralni zmogljivosti. Brez njih bi lahko bili preudarni, pravični, močni in zmerni, a ne bi imeli oči, ki lahko vidijo tudi v temi, ne bi imeli srca, ki ljubi tudi takrat, ko ni ljubljeno, ne bi imeli upanja, ki upam proti vsakemu upanju.

Kaj je vera? Katekizem katoliške Cerkve nam pojasni, da je vera dejanje, s katerim se človek svobodno izroči Bogu (KKC 1814). V tej veri je Abraham bil veliki oče. Ko je pristal, da bo zapustil deželo svojih prednikov in se odpravil v deželo, ki mu jo bo pokazal Bog, bi ga verjetno opisali kot blazneža: zakaj bi zapustil znano zaradi neznanega, gotovo zaradi negotovega? Toda Abraham se je odpravil na pot, kot da bi videl nevidno. In to nevidno bo ostalo tisto, zaradi česar se bo s sinom Izakom, edinim sinom obljube, ki mu bo šele v zadnjem trenutku prihranjeno žrtvovanje, povzpel na goro. S to vero Abraham postane oče dolge vrste otrok.

Mož vere bo Mojzes, ki sprejme Božji glas – čeprav bi ga lahko zavrnil marsikateri dvom – in ostane trden; zaupa v Gospoda in celo brani ljudstvo, ki mu je sicer toliko krat primanjkovalo vere.

Žena vere bo Devica Marija, ki angelovo oznanilo – ki bi ga mnogi zavrnili kot preveč zahtevno in tvegano, odgovori: »»Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Marija se s srcem, polnim vere in zaupanja v Boga, odpravi na pot, za katero ne pozna ne sledi ne nevarnosti.

Vera je krepost, ki naredi kristjana. Biti kristjan ne pomeni predvsem sprejeti neko kulturo z vrednotami, ki ji pripadajo, ampak sprejeti in varovati vez: jaz in Bog, moja oseba in ljubeče Jezusovo obličje. Ta vez iz nas naredi kristjane.

Ko govorimo o veri, nam pride na misel zgodba iz evangelija. Jezusovi učenci prečkajo jezero in preseneti jih nevihta. Mislijo, da jim bo uspelo prečkati z močjo svojih rok, z izkušnjami, toda čoln se začne polniti z vodo in zajame jih panika (prim. Mk 4,35-41). Ne zavedajo se, da imajo rešitev pred očmi: Jezus je z njimi v čolnu, sredi nevihte, in spi. Ko ga končno zbudijo, prestrašeni in celo jezni, ker jih pušča umreti, jih Jezus graja: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40).

Tu je torej velik sovražnik vere: ne inteligenca, ne razum, kot žal nekateri še naprej obsedeno ponavljajo, ampak strah. Zato je vera prvi dar, ki ga je treba prejeti v krščanskem življenju: dar, ki ga je treba sprejeti in zanj prositi vsak dan, da bi se lahko v nas obnovil. Na videz je to majhen dar, vendar je bistvenega pomena. Ko so nas prinesli h krstilniku, je duhovnik naše starše, potem ko so povedali ime, ki so ga izbrali za nas, vprašal: »Kaj želite od božje Cerkve?« Odgovorili so: »Vero, krst!«

Za krščanskega starša, ki se zaveda milosti, ki mu je bila podarjena, je to dar, ki ga mora prositi tudi za svojega otroka: vera. Z njo starš ve, da se njegov otrok tudi sredi življenjskih preizkušenj ne bo podlegel strahu. Prav tako ve, da bo, ko ne bo več imel staršev na tej zemlji, še naprej imel Boga Očeta v nebesih, ki ga ne bo nikoli zapustil. Naša ljubezen je tako krhka. Samo Božja ljubezen premaga smrt.

Seveda, kot pravi apostol, vere nimajo vsi (prim. 2 Tes 3,2) in tudi mi, ki smo verniki, se pogosto zavedamo, da je imamo le malo. Jezus nas lahko pogosto graja, tako kot svoje učence, da smo »maloverneži«. Vendar je to najsrečnejši dar, edina krepost, ki jo lahko zavidamo. Kajti kdor ima vero, v njem prebiva moč, ki ni samo človeška; vera namreč v nas »omogoči« milost in odpre um za Božjo skrivnost. Kot je enkrat dejal Jezus: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6). Zato mu tudi mi, tako kot učenci, ponavljamo: »Gospod, pomnôži nam vero!« (Lk 17,5).

____________________________

Papež dedkom in babicam: Ljubezen nas naredi boljše, bogatejše in modrejše

V Vatikanu je v soboto, 27. aprila 2024, potekalo srečanje papeža Frančiška s starimi starši in vnuki. Približno šest tisoč se jih je zbralo v dvorani Pavla VI., sveti oče pa jim je spregovoril o ljubezni ter izpostavil, da nas ljubezen v vseh starostnih obdobjih naredi boljše, bogatejše in modrejše.

Andreja Červek – Vatikan

Ljubezen nas naredi boljše

Ko se med seboj imamo radi, postanemo boljši. »In to vam pravim kot “dedek”,« je dejal papež, »z željo, da bi z vami delil vedno mladostno vero, ki združuje vse generacije. Tudi sam sem jo prejel od svoje babice, od katere sem prvič izvedel za Jezusa, ki nas ljubi, ki nas nikoli ne pusti same in nas spodbuja, naj smo si blizu in nikogar ne izključujemo.«

Od svoje babice je papež tudi slišal zgodbo o družini, v kateri je bil dedek, ki je med jedjo za mizo vse umazal. Zato so ga poslali stran, da bi jedel sam. Vnuk pa si je naslednje dni dal opravka s kladivom in žeblji, in ko ga je oče vprašal, kaj počne, mu je odgovoril: »Delam ti mizo, da boš lahko jedel sam, ko boš star!«

»Tega me je naučila babica in te zgodbe nisem nikoli pozabil. Tudi vi je ne pozabite, kajti le tako, da z ljubeznijo ostajamo skupaj in nikogar ne izključujemo, postanemo boljši, bolj človeški!«

Ljubezen nas naredi bogatejše

Ljubezen pa nas ne naredi samo boljših, ampak zaradi nje postanemo tudi bogatejši. »Naša družba je polna ljudi, ki so specializirani za številne stvari, bogatih z znanjem in uporabnimi sredstvi za vse. Če pa ni delitve in vsak misli le nase, se vse bogastvo izgubi, pravzaprav postane osiromašenje človeštva. In to je velika nevarnost našega časa: revščina razdrobljenosti in sebičnosti. Pomislimo na primer na nekatere izraze, ki jih uporabljamo: ko govorimo o “svetu mladih”, “svetu starih”, ”svetu tega in onega”” … Toda svet je samo en! Sestavljen je iz mnogih stvarnosti, ki so različne prav zato, da si lahko pomagajo in se dopolnjujejo: generacije, ljudstva in vse razlike, če so usklajene, lahko kot ploskve velikega diamanta razkrijejo čudovit sijaj človeka in stvarstva,« je dejal papež in poudaril: »Ne smemo dovoliti, da bi različnost ustvarjala med nami razprtije! Ne smemo drobiti diamanta ljubezni, najlepšega zaklada, ki nam ga je dal Bog.«

Nadaljeval je, da včasih slišimo trditve, kot sta »misli nase« in »nikogar ne potrebujem«. »To so lažne trditve, ki ljudi zavajajo, da mislijo, kako je dobro ne biti odvisen od drugih, delati sam, živeti kot otoki, medtem ko so to drže, ki ustvarjajo le veliko osamljenosti.«

Kot primer je navedel starostnike, ki zaradi kulture odmetavanja ostanejo sami in morajo zadnja leta življenja preživeti daleč od doma in bližnjih. »Razmislimo za trenutek: ali ni svet, v katerem se nikomur ni treba bati, da bo svoje dni končal sam, veliko boljši? Zato gradimo ta svet skupaj, ne le z oblikovanjem programov oskrbe, temveč z vlaganjem v različne projekte bivanja, v katerih odhajajoča leta ne veljajo za izgubo, ki nekoga zmanjšuje, temveč za bogastvo, ki raste in vse bogati: in kot taka naj bodo spoštovana in naj se jih ne bojimo.«

Ljubezen nas naredi modrejše

Tako je sveti oče prišel še do tretjega poudarka: ljubezen nas naredi modrejše. Obrnil se je na vnuke: »Dragi vnuki, vaši stari starši so spomin v svetu, ki je brez spomina. In ko družba izgubi spomin, je z njo konec. Prisluhnite starim staršem, zlasti ko vas s svojo ljubeznijo in pričevanjem učijo gojiti najpomembnejša občutenja, ki se ne pridobijo na silo, ne pojavijo se z uspehom, vendar pa napolnijo življenje.«

Ni naključje, da sta Jezusa, potem ko sta ga Marija in Jožef prinesla v tempelj v Jeruzalemu (prim. Lk 2,22-38), prepoznala dva ostarela človeka, Simeon in Ana. Sprejela sta ga, ga vzela v naročje in razumela, kaj se dogaja: da je tam bil navzoč Bog in da ju je gledal z očmi otroka. Samo onadva sta ob pogledu na malega Jezusa spoznala, da je prišel Mesija, Odrešenik, ki so ga vsi čakali. Dva ostarela človeka sta dojela skrivnost.

»Starostniki vidijo daleč, saj so živeli toliko let in nas lahko veliko naučijo: na primer, kako grozna je vojna. Mene je tega že davno naučil moj dedek, ki je preživel prvo svetovno vojno in mi je s svojimi zgodbami pomagal razumeti, da je vojna nekaj strašnega in se ne bi smela nikoli zgoditi.«

Skrbite drug za drugega

»Obiščite svoje stare starše in jih ne odrivajte na obrobje, za svoje dobro. Odrinjenost starejših na družbeni rob pokvari vsa življenjska obdobja, ne le starosti. Vi pa se raje učite modrosti iz njihove močne ljubezni in tudi iz njihove krhkosti, ki je “nauk”, sposoben učiti brez potrebe po besedah, je pravi protistrup proti otrdelosti srca. To vam bo pomagalo, da se ne boste sploščili na sedanjost in da boste uživali življenje kot odnos. Pa ne samo to: ko ste stari starši in vnuki, stari in mladi, skupaj, ko se pogosto vidite in slišite, ko skrbite drug za drugega, je vaša ljubezen piš čistega zraka, ki osveži svet in družbo ter nas vse naredi močnejše, onkraj sorodstvenih vezi.«

Papež je poudaril, da je to tudi sporočilo, ki nam ga je dal Jezus na križu, ko je »videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, in je rekel materi: “Žena, glej, tvoj sin!” Potem je rekel učencu: “Glej, tvoja mati!” In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,26-27). »S temi besedami nam je zaupal čudež, ki ga moramo uresničiti: ljubiti vse kot ena velika družina,« je sklenil svoj govor sveti oče, se vsem zbranim zahvalil za srečanje in zagotovil svojo molitev. Prosil pa jih je tudi, naj molijo zanj ter še spodbudil: »Skupaj, povezani, ste zgled in dar za vse!«

………………………..

Papeževo pismo zakoncem: En “midva” v občestvu ljubezni z Jezusom

Na praznik svete družine se je papež na zakonce obrnil s pismom, v katerem jih spodbuja, naj živijo poslanstvo, ki jim ga je zaupal Jezus. “Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega, a varnega čolna po včasih razburkanem morju. Jezus je po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Tako boste imeli mir, premagali boste konflikte in našli rešitve za mnoge vaše težave.”

Pismo zakoncem, ki ga je papež napisal v okviru leta družine Amoris laetitia, je izraz njegove »bližine in naklonjenosti«, je njegovo »božično darilo« zakoncem, kot je dejal med opoldanskim nagovorom na praznik svete družine, 26. decembra 2021, ko je pismo tudi podpisal.

Leto družine Amoris laetitia se je začelo 19. marca letos, ob peti obletnici izdaje posinodalne apostolske spodbude o ljubezni v družini, in se bo sklenilo 26. junija 2022, ob 10. svetovnem srečanju družin, ki bo potekalo v Rimu. Sedaj se sveti oče na zakonce obrača še s pismom ter se želi »s ponižnostjo, naklonjenostjo in sprejemanjem približati vsaki osebi, vsakemu zakonskemu paru in vsaki družini v razmerah, v katerih živi«, še posebej v tem težkem času pandemije. Kot zapiše, »smo doživeli negotovost, osamljenost in izgubo ljubljene osebe« ter »bili prisiljeni zapustiti svojo gotovost, svoj prostor “nadzora”, svoje načine delovanja, svoje ambicije, da bi se zanimali ne le za dobro svoje družine, temveč tudi za dobro družbe, ki je prav tako odvisna od našega osebnega ravnanja«.

Zapustita svojo deželo. Nista sama!

Kakor Abraham, ki je zapustil svojo deželo in se podal v neznano, »vsak zakonec zapusti svojo deželo v trenutku, ko začuti poklicanost v zakonsko ljubezen in se odloči brez zadržkov darovati se drugemu«. »Tako zaroka že pomeni, da je treba zapustiti svojo deželo, saj je treba skupaj prehoditi pot, ki vodi k poroki. Različne življenjske situacije – minevanje dni, prihod otrok, delo, bolezen – so okoliščine, v katerih medsebojna zveza predpostavlja, da vsak opusti svoje navade, gotovosti, mirne prostore in se poda proti deželi, ki jo obljublja Bog: biti dva v Kristusu, dva v enem. Eno življenje, en “midva” v občestvu ljubezni z Jezusom, ki je živ in navzoč v vsakem trenutku vajinega življenja. Bog vaju spremlja in brezpogojno ljubi. Nista sama!«

Otroci so vedno dar

Papež izpostavi, da otroci starše pozorno opazujejo in v njih iščejo »pričevanje o močni in zanesljivi ljubezni«. »Otroci so vedno dar, spremenijo zgodovino vsake družine. Žejni so ljubezni, priznanja, spoštovanja in zaupanja. Očetovstvo in materinstvo vas kličeta k rodovitnosti, da bi svojim otrokom dali veselje ob spoznanju, da so Božji otroci, otroci Očeta, ki jih od prvega trenutka nežno ljubi in jih vsak dan vodi za roko. To odkritje lahko vašim otrokom omogoči vero in sposobnost zaupanja v Boga.«

Prvo vzgojno okolje vedno ostaja družina, v majhnih dejanjih, ki so zgovornejša od besed, poudarja papež. »Vzgajati pomeni predvsem spremljati procese rasti, biti prisotni na različne načine, da se otroci lahko v vsakem trenutku zanesejo na svoje starše. Vzgojitelj je oseba, ki “rojeva” v duhovnem smislu, predvsem pa “tvega” z vzpostavljanjem odnosa. Pomembno je, da kot očetje in matere vstopate v odnos z otroki na podlagi avtoritete, ki se dosega iz dneva v dan. Potrebujejo varnost, ki jim bo pomagala doživeti zaupanje vase, v lepoto njihovega življenja, v gotovost, da niso nikoli sami, naj se zgodi karkoli.«

Družina kot graditeljica mostov med generacijami

Zakonci so spodbujeni, naj aktivno sodelujejo v Cerkvi, predvsem v družinski pastorali. Družina je temeljna celica družbe in zakon je »dejansko načrt izgradnje kulture srečanja«. »Zato je pred družine postavljen izziv, da gradijo mostove med generacijami in posredujejo vrednote, ki gradijo človeštvo. Potrebna je nova ustvarjalnost, da bi v sedanjih izzivih izrazili vrednote, ki nas oblikujejo kot ljudstvo v naših družbah in v Cerkvi, Božjem ljudstvu.«

Jezus je z vama v čolnu

»Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega čolna – a varnega zaradi resničnosti zakramenta – po včasih razburkanem morju,« nadaljuje sveti oče. Kolikokrat bi zakonci želeli reči ali celo zakričati: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« »Ne pozabimo, da je Jezus po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Skrbi za vas, ves čas je z vami, v zibanju čolna, ki ga premetavajo vode. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Le tako boste imeli mir, premagali boste konflikte in našli rešitve za mnoge vaše težave. Ne zato, ker bi izginili, ampak zato, ker jih boste videli z drugega vidika.«

Ni lahko biti ves čas skupaj

Sveti oče ne pozabi na »težave in priložnosti, ki so jih družine živele v tem času pandemije«. Več skupaj preživetega časa je bila edinstvena priložnost za pogovor v družini, kar pa je seveda zahtevalo tudi veliko potrpežljivosti. »Ni lahko biti skupaj ves dan, ko je v isti hiši treba delati, se učiti, se razvedriti in počivati. Ne dopustite, da bi zmagala utrujenost; moč ljubezni vas dela sposobne gledati bolj na druge – na zakonca, na otroke – kot na svoj napor.«

Če bo ljubezen navdihovala njihova dejanja in odločitve, biti skupaj ne bo pokora, ampak zavetje sredi nevihte. »Naj je družina kraj sprejemanja in razumevanja,« spodbuja papež in zakonce vabi, naj v srcu hranijo tri besede, ki jih je svetoval že velikokrat: smem, hvala in oprosti. In ko pride do konflikta, »nikoli končati dneva, ne da bi se prej pomirili«. »Naj vaju ni sram skupaj poklekniti pred Jezusa v evharistiji, da bi našla trenutke miru in pogled, ki je poln nežnosti in dobrote. Ali pa primi za roko drugega, ko je nekoliko jezen, ter mu izsili zarotniški nasmeh. Morda zvečer pred spanjem skupaj glasno izrečeta kratko molitev z Jezusom, ki je navzoč med vama.«

Ko zveza razpade

A svojo bližino in naklonjenost sveti oče izrazi tudi vsem parom, ki jim je bilo zelo težko živeti skupaj v času karantene. Že obstoječi problemi so se še zaostrili, kar je povzročilo konflikte, ki so v mnogih primerih postali skoraj neznosni. Pri mnogih je celo prišlo do razpada razmerja, v katerem se je pokazala kriza, ki je niso znali ali mogli premagati. »Razpad zakonske zveze povzroči veliko trpljenja zaradi neuresničenih pričakovanj; pomanjkanje razumevanja povzroči prepire in rane, ki jih ni lahko premagati. Tudi otrokom ni prihranjena bolečina, ko vidijo, da njihovi starši niso več skupaj. Tudi v teh primerih ne prenehajte iskati pomoči, da bi lahko nekako premagali konflikte in ne povzročili nadaljnjega trpljenja med vami in vašim otrokom. Gospod Jezus vas bo v svojem neskončnem usmiljenju navdihnil, da boste sredi številnih težav in žalosti šli dalje. Ne nehajte ga klicati in v njem iskati zatočišče, luč na poti, v skupnosti pa očetovski dom, kjer je prostor za vsakega človeka z njegovim težkim življenjem.«

»Ne pozabite, da odpuščanje ozdravi vsako rano,« nadaljuje Frančišek. »Odpuščanje drug drugemu je rezultat notranje odločitve, ki zori v molitvi, v odnosu z Bogom, je dar, ki izvira iz milosti, s katero Kristus napolni zakonca, ko mu dovolita delovati, ko se obrneta nanj. Kristus “prebiva” v vajinem zakonu in čaka, da mu odpreta svoji srci, da vaju bo lahko podpiral z močjo svoje ljubezni, tako kot učence v čolnu. Naša človeška ljubezen je slabotna, potrebuje moč Jezusove zveste ljubezni. Z njim lahko zares zgradita “hišo na skali” (Mt 7,24).«

Tvoj zakonec potrebuje tvoj nasmeh

Papež Frančišek se ob koncu pisma obrne še na zaročence in jih spodbudi, naj vedno zaupajo v Božjo previdnost, ter spomni na stare starše, ki so živi spomin človeštva. Sklene s prošnjo k svetemu Jožefu in Mariji: »Naj sveti Jožef v vseh družinah navdihuje ustvarjalni pogum, ki je tako potreben v tej spreminjajoči se dobi, ki jo živimo, in naj Devica Marija v vašem zakonskem življenju spremlja rast kulture srečanja, ki je tako nujna za premagovanje težav in nasprotij, ki zaznamujejo naš čas. Številni izzivi ne morejo oropati veselja tistih, ki vedo, da hodijo z Gospodom. Intenzivno živite svojo poklicanost. Ne dovolite, da žalost spremeni vaše obraze. Vaš zakonec potrebuje vaš nasmeh. Vaši otroci potrebujejo vaše spodbudne poglede. Pastirji in druge družine potrebujejo vašo navzočnost in vaše veselje: veselje, ki prihaja od Gospoda!«

_____________________________

Papež Frančišek: Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo Sveto Družino iz Nazareta. Bog je izbral ponižno in preprosto družino, da je prišel med nas. Zrimo lepoto te skrivnosti ter poudarimo dva konkretna vidika za naše družine.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na prvo nedeljo po božiču ali nedeljo Svete Družine.

Prvi: družina je zgodovina, iz katere izhajamo. Vsakdo med nami ima lastno zgodovino. Nihče se ni rodil magično, s čarobno paličico. Vsakdo ima svojo zgodovino in družina ima svojo zgodovino, iz katere izhajamo. Evangelij današnjega bogoslužja nas spominja, da je tudi Jezus sin zgodovine neke družine. Vidimo ga, kako z Marijo in Jožefom za veliko noč potuje v Jeruzalem. Potem povzroči skrbi mami in očetu, ki ga ne najdeta; ko ga najdeta, se z njima vrne domov (prim. Lk 2,41-52). Lepo je videti Jezusa, vključenega v splet družinske ljubezni, ki se rodi in raste v objemu in skrbi svojih. To je pomembno tudi za nas. Prihajamo iz neke zgodovine, stkane iz vezi ljubezni. Oseba, kakršna smo danes, se ne rodi toliko iz materialnih dobrin, ki smo jih uživali, ampak iz ljubezni, ki smo jo prejeli, iz ljubezni znotraj družine. Morda nismo bili rojeni v izjemni družini brez težav, a to je naša zgodovina, vsakdo mora misliti na svojo zgodovino, to so naše korenine. Če jih porežemo, se življenje posuši! Bog nas ni ustvaril, da bi bili osamljeni vojskovodje, ampak da bi hodili skupaj. Zahvalimo se mu in molimo za naše družine. Bog misli na nas in želi, da smo skupaj: hvaležni, združeni, sposobni varovati korenine. Misliti moramo na to, na lastno zgodovino.

Drugi vidik: biti družina, se učimo vsak dan. V evangeliju vidimo, da tudi v Sveti Družini ni vedno vse dobro. Pridejo nepričakovane težave, tesnoba, trpljenje. Svete Družine s pobožnih podobic ni. Marija in Jožef izgubita Jezusa in ga v stiski iščeta ter ga po treh dneh najdeta. Ne razumeta ga, ko sedi med učitelji v Templju in jima odgovori, da mora skrbeti za to, kar je njegovega Očeta. Potrebujeta čas, da se naučita spoznavati svojega otroka. Tako je tudi z nami: vsak dan se moramo v družini učiti poslušati se in razumeti drug drugega, hoditi skupaj ter se soočati s konflikti in težavami. To je vsakodnevni izziv, ki ga premagamo s pravim odnosom, z majhnimi pozornostmi, s preprostimi gestami, ko skrbimo za podrobnosti v naših odnosih. To nam zelo pomaga za pogovor v družini. Pogovor za mizo, pogovor med staršema in otroci, pogovor med brati in sestrami nam pomaga živeti to družinsko korenino, ki izhaja od starih staršev, iz pogovora s starimi starši.

Toda kako naj to storimo? Poglejmo Marijo, ki v današnjem evangeliju reče Jezusu: »Tvoj oče in jaz sva te iskala« (v. 48). Tvoj oče in jaz, ne jaz in tvoj oče: pred jazom je ti! Naučimo se tega: pred jazom je ti. V mojem jeziku je pridevnik za ljudi, ki najprej rečejo jaz in potem ti. »Jaz, meni in z mano in zame ter moj profit.« Takšni so ti ljudje, najprej jaz in potem ti. Ne, v Sveti družini je naprej ti in potem jaz.

Da bi ohranili harmonijo v družini, se je treba boriti proti diktaturi jaza. Nevarno je, ko se jaz napihuje, kadar drug drugemu očitamo napake, namesto da bi se poslušali; kadar se zapičimo v svoje potrebe, namesto da bi skrbeli za druge; kadar se izoliramo z mobilnim telefonom. Žalostno je videti družino pri kosilu vsakega s svojim mobilnim telefonom, ne da bi se pogovarjali. Vsakdo se pogovarja s svojim telefonom. Kadar drug drugega obtožujemo, ko stalno ponavljamo običajne fraze in uprizarjamo že videno komedijo, v kateri hoče vsak imeti prav, na koncu pa zavlada leden molk. Ostra tišina po družinski razpravi.
Žalostno je to, zelo žalostno. Ponavljam nasvet: zvečer se po vsem pomirite. Nikoli ne pojdite spat, ne da bi sklenili mir, sicer bo naslednji dan »hladna vojna«! In ta je zelo nevarna, saj se bo ponovno začela zgodba z očitki, zgodba z zamerami. Kolikokrat se žal med domačimi zidovi iz predolgih tišin in nezdravljene sebičnosti rodijo in rastejo konflikti! Včasih pride celo do fizičnega in moralnega nasilja. To ruši harmonijo in ubija družino. Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti. In prosim vas, vsak dan molite malo skupaj, da boste prosili Boga za dar miru v družini. In vsi – starši, otroci, Cerkev, civilna družba – si prizadevajmo, da bomo podpirali, branili in varovali družino, ki je naš zaklad! Devica Marija, Jožefova nevesta in Jezusova mama, naj varuje naše družine.

……

O prosilni molitvi: z nežnostjo molimo drug za drugega

Ko molimo smo namreč uglašeni z Božjim usmiljenjem. Kdor moli, vrata svojega srca vedno pusti na stežaj odprta: za vse – za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Gre za to, da se na druge gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovim sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Svetopisemski odlomek: Ef 6,18-20

»Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.«

Kateheza: Molitev posredovanja za druge

Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne obsega veselja in bolečine, upanja in bridkosti človeštva, postane »dekorativna« dejavnost, neka površinska drža, intimistična drža. Vsi potrebujemo notranji svet: da se umaknemo v prostor in čas, ki sta namenjena našemu odnosu z Bogom. Vendar pa to ne pomeni izogibati se realnosti. V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi in nas zatem razlomi in nas da« za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Božjih rokah postane razlomljen in razdeljen kruh. Torej konkretna molitev, ki ni nek beg.

Tako moški in ženske molitve iščejo samoto in tišino, ne da ne bi bili nadležni, ampak da bi bolje poslušali Božji glas. Včasih se umaknejo iz sveta, na skrivno v svojo sobo, kakor je to predlagal Jezus (prim Mt 6,6), a kjerkoli so, vedno pustijo na stežaj odprta vrata svojega srca: vrata, ki so odprta za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik, skrito rotenje; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti … Kdorkoli lahko potrka na vrata molivca in v njem ali njej najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogarkoli izključilo. Molitev je naše srce in naš glas in postane srce in glas mnogih ljudi, ki ne znajo moliti ali ne molijo ali nočejo moliti ali pa jim je nemogoče moliti. Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, se dviga k Očetu kakor priprošnja. V samoti se tisti, ki moli – bodisi dolgo časa v samoti bodisi v polurni samoti – loči od vsega in vseh, da bi ponovno našel vsakega in vse v Bogu. Tako molivec moli za ves svet, ko na svojih ramenih nosi bolečino in grehe. Moli za vse in za vsakega: kakor da bi bil Božja »antena« v tem svetu.

Kdor moli, v vsakem ubogem, ki potrka na vrata, v vsaki osebi, ki je izgubila smisel stvari, vidi Kristusovo obličje. Katekizem piše: »Posredovati, prositi v prid drugega […] je lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju« (KKC, 2635). To je zelo lepo. Ko molimo, smo uglašeni z Božjim usmiljenjem. Usmiljenje v odnosu do naših grehov, ker je [Bog] usmiljen z nami, a tudi usmiljenje z vsemi tistimi, ki so zase prosili za molitev, za katere želimo moliti v uglašenosti z Božjim srcem. To je resnična molitev. V uglašenosti z Božjim usmiljenjem, z njegovim usmiljenim srcem. »V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih« (KKC, 2635). Kaj pomeni »udeleženost pri Kristusovi priprošnji«? Ko jaz prosim za nekoga ali molim za nekoga: kajti Kristus je priprošnjik pri Očetu, moli za nas, moli tako, da Očetu kaže rane na svojih dlaneh, kajti Jezus je fizično, s svojim telesom pred Očetom. Jezus je naš priprošnjik. Moliti pomeni nekoliko početi kakor Jezus: za druge posredovati v Jezusu pri Očetu. In to je zelo lepo.

Pri molitvi je središče človek. Preprosto človek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. Nekdo bi lahko rekel: sredi sovraštva ni mogoče moliti, sredi brezbrižnosti ni mogoče moliti. Moli se samo v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, kajti manjka ravno duh, kar je ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, gre globlje od tistega, ki raziskuje »največje sisteme«. Zaradi tega v vsaki molitvi obstaja izkušnja človeškega, kajti oseb, v kolikor lahko naredijo napake, se nikoli ne zavrne ali odvrže.

Ko nek vernik, spodbujen s strani Svetega Duha, moli za grešnike, ne izbira, ne izreka obsodb: moli za vse. Moli tudi zase. V tistem trenutku ve, da niti ni toliko drugačen od oseb, za katere moli. Čuti se grešnik, med grešniki in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno živ in aktualen (prim. Lk 28,9-14): mi nismo boljši od nikogar, vsi smo bratje v skupni slabotnosti, trpljenju in v tem, da smo grešniki. Zato je molitev, ki jo lahko namenimo Bogu, tale: »Gospod, noben človek pred Tabo ni pravičen (prim. Ps 143,2), vsi smo dolžniki, ki imajo neporavnan račun; nikogar ni, ki bi bil brezhiben pred tvojimi očmi. Gospod, usmili se me!«

S tem duhom je molitev rodovitna, kajti s ponižnostjo gremo prosit Boga za vse. Farizej je namreč molil na ošaben način:

»Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor tisti grešniki; jaz sem pravičen, vedno delam …« To ni molitev. To je gledati se v ogledalo, v svojo realnost, gledati se v zrcalu, zamaskiran z oholostjo.

Svet gre dalje zahvaljujoč tej verigi molivcev, ki posredujejo, in ki so najbolj nepoznani … a ne Bogu! Veliko je neznanih kristjanov, ki so v času preganjanja znali ponavljati besede našega Gospoda: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Dobri pastir ostane zvest tudi ko izve za grehe svojih ljudi. Dobri pastir je še naprej oče, tudi ko se sinovi oddaljijo in ga zapustijo. Vztraja v službi pastirja tudi v odnosu do nekoga, zaradi katerega si umaže roke; ne zapre srca pred nekom, ki mu morda povzroča celo trpljenje.

Cerkev v vseh svojih udih ima poslanstvo, da prakticira molitev priprošnje, da posreduje za druge. Predvsem pa ima to dolžnost vsak, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, posvečeni služabniki, predstojniki skupnosti … Kakor Abraham in Mojzes, morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« osebe, ki so jim zaupane. V resnici gre za to, da se nanje gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovima nepremagljivima sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Dragi bratje in sestre, vsi smo listi enega drevesa: ovire nas kličejo k velikemu sočutju, ki ga moramo v molitvi gojiti drug za drugega. Molimo drug za drugega, to bo dobro za nas in dobro za druge.

Papežev kotiček, 1. 12. 2024

Evangeljsko veselje izvira iz srečanja z Božjo ljubeznijo

Flp 4,4-7

Sadovi Svetega Duha. Veselje

Sveti oče ribičem in zdravnikom: Delati skupaj, kot ekipa

V mučencu najdemo lastnosti popolnega učenca, ki posnema Kristusa

Dati življenje za svoje prijatelje

Moč Božje ljubezni

Mučeništvo in darovanje življenja

Trije temeljni elementi mučeništva

Tudi danes veliko mučencev

Komisija za nove mučence

Maiorem hac dilectionem

Da bi spremenili svet, moramo spremeniti vzgojo in izobraževanje

Videti kompleksnost sveta in Jezusova pedagogika

Spremeniti vzgojo in izobraževanje, da bi spremenili svet

Vzgojno zavezništvo

Stik z realnostjo in kultura radovednosti

Skrbeti za človekovo srce

Svetniki so priče svetlih poti, ki so možne tudi za nas

»Nas je ljubil«, papeževa okrožnica o Presvetem Srcu Jezusovem

Kristusova ljubezen, upodobljena v njegovem svetem Srcu

Zdi se, da je svet izgubil srce

Pomembnost vrnitve k srcu

Svet se lahko spremeni, začenši s srcem

»Dejanja in besede ljubezni«

Skrivnost srca, ki je tako ljubilo

Presveto Srce Jezusovo je povzetek evangelija

Izkušnja ljubezni, »ki da piti«

Prikazanja sv. Marjeti Mariji Alacoque

Terezija iz Lisieuxa, Ignacij Lojolski in Favstina Kowalska

Pobožnost do Kristusovega srca nas pošilja k bratom

Poslanstvo, da svet postane zaljubljen

Molitev papeža Frančiška

Potrebna je teologija, ki se potopi v zgodovino in odseva Kristusovo ljubezen (21.10)

Svet potrebuje naše skupno pričevanje, ne razdeljenosti med nami

Homilija ob začetku zasedanja XVI. škofovske sinode (2. oktober 2024)

Medžugorje. Papežev “nihil obstat” (ni preprek za češčenje) 19. sept.

Pozitivni sadovi

Sporočilo miru

Bog v središču

Poziv k spreobrnjenju

Potrebna so pojasnila

Vztrajanje pri sporočilih

Povzetek evangelija

Dovoljeno javno bogoslužje

Predor prijateljstva, skupna pot, ki vodi k svetlobi

Papežev molitveni namen za september 2024: Za krik Zemlje

Sveti oče povabil k molitvi za katehiste in katehistinje

Začudenje in hvaležnost pred čudežem evharistije

Tema poslanice za svetovni dan miru 2025: »Odpusti nam naše dolge, daj nam svoj mir«

Papež mladim v Medžugorju: Z evangelijem gradite novo človeštvo

Sveti oče imenoval Vinka Bokaliča za nadškofa Santiaga del Estera in primasa Argentine

Papeževo pismo ob obhajanju 1500-letnice čaščenja častitljive podobe Svete Marije v Porticu

Kateheza o veri. “Dar, za katerega je treba vsak dan prositi”

Svetopisemski odlomek: Jn 9,35-38

Papeževo pismo zakoncem: En “midva” v občestvu ljubezni z Jezusom

Papež Frančišek: Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti

……

O prosilni molitvi: z nežnostjo molimo drug za drugega