v torek, 27. januarja, goduje sv. Angela Merici
Sv. Angela se je rodila 21. marca 1474 v Desenzanu v Italiji. Sedemčlanska družina se je vzdrževala s trgovsko dejavnostjo in poljedelstvom. V najstniških letih so ji umrli starši in sestra. Z najmlajšim bratcem se je preselila k stricu v Saló, kjer se je vključila v družabno življenje višjega meščanskega sloja.
Njeno življenje je polno videnj, ki so vplivala na njene življenjske odločitve. Posledica enega izmed njih je bil njen vstop v frančiškanski tretji red. Ko sta se starejša brata odselila, se je Angela vrnila na domače posestvo v Desenzano, kjer je živela skoraj 20 let preprosto in skrito podeželsko življenje. Rada je brala duhovne knjige, veliko molila in opravljala dela usmiljenja. Poromala je v Sveto deželo in Rim.
Leta 1516 so jo frančiškanski predstojniki poslali v Brescio, ki je ravnokar prestala vojni spopad in pustošenje francoske vojske, s poslanstvom, da tolaži vdovo. V tem mestu je sv. Angela ustanovila gibanje deklet »božja ljubezen«, iz katerega je leta 1535 nastala redovna skupnost uršulink, ki je dobila ime po nekoč zelo češčeni sv. Uršuli. Uršulinke so se posvečale predvsem vzgoji deklet.
Sv. Angela je umrla 27. januarja 1540 v Brescii v Italiji.
v sredo, 28. januarja, goduje sv. Tomaž Akvinski
Tomaž Akvinski (1225–1274), duhovnik, dominikanski redovnik, filozof, teolog in cerkveni učitelj, ki goduje 28. januarja, se je rodil okoli leta 1225 v Roccasecchi v današnji južni Italiji.
Njegovi bratje so v glavnem delali vojaško kariero, za Tomaža pa je družina določila, naj bi sledil svojemu stricu Sinibaldu, opatu v benediktinskem samostanu na Montecassinu. Ko je bil star 5 let, ga je njegov oče Landolf, grof Akvinski, zaupal v oskrbo menihom na Montecassinu. Leta 1239 sta ga njegova starša vpisala na univerzo (studium generale) v Neaplju, kjer se je verjetno srečal z deli Aristotela, Averroesa in Maimonida, ki so nanj imeli trajni vpliv.
Ko je bil star 17 let, se je v Neaplju odločil za vstop v dominikanski red. Domača družina je njegovi odločitvi močno nasprotovala, saj je bilo dogovorjeno, da se bo pridružil benediktincem. Na poti iz Neaplja v Rim so ga njegovi bratje ugrabili in ga dve leti držali zaprtega na različnih družinskih posestih. Leta 1244 je njegova mati popustila, tako da se je lahko pridružil dominikancem. Najprej je odšel v Rim, nato pa leta 1245 v Köln, kjer je študiral pri Albertu Velikemu in nato poučeval na tamkajšnji univerzi. Leta 1256 je bil imenovan za profesorja teologije v Parizu, kjer je ostal približno 3 leta. Okrog leta 1259 se je vrnil najprej v Neapelj, nato je okoli leta 1261 odšel v Orvieto, kjer je dokončal eno svojih najbolj znanih del Summa Contra Gentiles, končno pa je dobil nalogo, naj v Rimu vzpostavi dominikansko šolo. V Rimu je začel s pisanjem svojega najbolj znanega dela Summa theologica, ki pa ga je dokončal v Parizu, kamor ga je leta 1268 poklical dominikanski red z namenom, da bi prevzel ugledno profesorsko mesto. Njegovo drugo obdobje poučevanja v Parizu je bilo zaznamovano z razpravami v zvezi z averoizmom. Leta 1272 se je svoji službi odpovedal in odšel nazaj na Apeninski polotok, ker je od svojega reda dobil nalogo, naj vzpostavi dominikansko univerzo. Ustanovil jo je v Neaplju in postal njen prvi rektor. Papež Gregor X. (1271–1276) je v želji po zedinjenju Katoliške Cerkve in vzhodnih pravoslavnih Cerkva, ki so se od katoliške ločile leta 1054, sklical Drugi lyonski cerkveni zbor in poklical Tomaža Akvinskega, da bi se ga udeležil. Na poti tja je Tomaž zbolel in umrl 7. marca 1274. Za svetnika je bil razglašen leta 1323, za cerkvenega učitelja pa ga je leta 1567 razglasil papež Pij V. (1566–1572).
Tomaževa filozofska smer, ki se imenuje tomizem, je imela velik vpliv na zahodno misel, saj je večji del moderne filozofije zasnovan kot odgovor na njegovo misel, zlasti na področju etike, naravnega zakona in politične teorije. Najbolj znani deli sta Summa Theologica in Summa Contra Gentiles. Katoliška cerkev ima Tomaža Akvinskega za najpomembnejšega teologa in filozofa.
God Tomaža Akvinskega, zavetnika univerz in študentov, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani vsako leto obeleži s Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in Tomaževo nagrado.
Ko se je v začetku 4. stoletja začelo preganjanje kristjanov, so oba okoli leta 304 zgrabili in odvlekli v Valencio, kjer so ju dolgo zadržali v zaporu. Vztrajno sta se upirala vsem poskusom, da bi ju odvrnili od krščanstva. Vincencij je v imenu škofa govoril tako prepričljivo in spretno, so ga dali mučiti, škofa Valerija pa izgnali v Galijo, kjer je tudi umrl.
Vincencij je umrl mučeniške smrti; križali so ga, pekli na ražnju, bičali …, vendar ga niso mogli s tem odvrniti od vere … Na koncu je podvrgel bolečinam in umrl mučeniške smrti. Njegovo truplo so hoteli dati pticam ujedam, a so ga ubranili krokarji. Zato so nanj navezali mlinski kamen in ga potopili v morje, a ga je kmalu naplavilo na obalo, tako da so ga imeli kristjani priložnost vzeti. Pokopala ga je pobožna vdova.
Je zavetnik vinogradnikov, steklarjev, mornarjev …, pa tudi Valencije, Zaragoze in Portugalske.
v soboto, 31. januarja, goduje sv. Janez Bosco
Sv. Janez Bosko se je rodil 16. avgusta leta 1815 v vasici Becchi pri Turinu v Italiji v revni kmečki družini. Pri komaj dveh letih mu je umrl oče, in vse breme vzgoje sinov je padlo na mater. Janez je šele pri devetih letih začel hoditi v sosednjo župnijsko šolo, kjer se je učil brati in pisati. V tem času je imel neke noči »preroške« sanje. Videl je teči in preklinjati fante in želel posredovati s pestmi. Neki glas mu je rekel: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje«. Janez ni povsem razumel, kaj pomenijo sanje. Glas mu je še obljubil: »Dal ti bom učiteljico« – mišljena je bila Božja mati Marija.
Pri petnajstih letih je končno lahko obiskoval gimnazijo, a kruh si je moral služiti sam. Pri dvajsetih letih je stopil v semenišče in po šestih letih postal duhovnik. Za geslo si je izbral: »Daj mi duše, drugo vzemi«.
Svojo prvo službo je začel v Torinu. V tem mestu, ki ga je uničila industrializacija, ga je vznemirjalo predvsem slabo stanje mladih, ki so sem prišli s trebuhom za kruhom, pogosto pa postali prestopniki. Don Bosko jih je začel zbirati okrog sebe; jih učil branja, pisanja in katekizma. Ko so mu dali na razpolago prostore, je ustanovil t. i. »oratorije«, v katerih so se mladi lahko zadrževali in se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal; mnogi so ga podpirali pri njegovem delu. Njegova mati je vodila gospodinjstvo majhne skupnosti.
Don Bosko je bil tudi nadarjen pisatelj: osnoval mesečnik Salezijanski vestnik, napisal je okoli sto knjig in knjižic. Veliko je potoval, pridigal, spovedoval, vse v nekem zanesenem optimizmu in radosti. Za službo revni mladini, predvsem fantom, je leta 1859 ustanovil redovno družbo sv. Frančiška Saleškega, salezijance Don Boska. Malo kasneje je s sodelovanjem sv. Marije Mazzarello (1872) osnoval še žensko vejo salezijanske družbe Hčere Marije Pomočnice. Sestre so skrbele in to delajo še danes, predvsem za vzgojo revne in zapuščene ženske mladine. »Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril neumorni don Bosko.
Umrl je 31. januarja 1888 v Torinu v Italiji, je v 73. letu življenja.
