v sredo, 21. januarja, goduje sv. Neža
Po izročilu naj bila sv. Neža mlada plemkinja, ki je med Dioklecijanovimi preganjanji doživela mučeništvo. Viri, ki poročajo o njenem mučeništvu, so različni in nejasni, zato obstaja več različic in legend. Ena izmed teh pravi, da je bila sv. Neža žrtev ženitvenega dogovora in jo je zaradi njenega upora rimski prefekt zaprl v javno hišo. Zaradi njene zaobljube devištvu se je nihče ni dotaknil, razen stranka, ki je zaradi drznega dejanja po angelovem maščevanju oslepela. Na njeno priprošnjo naj bi mu Bog povrnil vid.
Svetniški življenjepisi poročajo o tem, da je bila sv. Neža zaradi tega dogodka obtožena čarovništva in poslana na grmado. Po legendi naj bi se ravno tedaj plamen razdelil na dvoje, brez da bi se je dotaknil in lasje so ji zrasli do take mere, da so pokrili njeno goloto.
Po tem čudežu so jo usmrtili z mečem, kakor je to običajno za klanje jagnjet. Rimska mučenka je v tradicionalni ikonografiji zato upodobljena z jagnjetom. Po smrti so jo pokopali v rimskih katakombah, ki še danes nosijo njeno ime.
Zaradi bogate simbolike je mučeništvo sv. Neže povezano z blagoslovom jagnjet, iz katerih tkejo palije, ki jih v Katoliški Cerkvi prejmejo metropoliti.
Simbolika daritvenega jagnjeta sega že v starozavezna besedila, saj so bile najbolj običajne daritvene živali. Enoletno moško jagnje brez napake (kot pojem nedolžnosti in preprostosti) je veljalo za Bogu posebno prijeten žrtveni dar. V Novi zavezi je Janez Krstnik na Kristusa pri krstu pokazal z besedami: »Glejte, Jagnje Božje!«
v četrtek, 2. januarja, goduje sv.Vincencij iz Zaragoze
Sv. Vincencij iz Saragoze je najbolj znan španski mučenec. Pod vodstvom tamkajšnjega Valerija, škofa v Saragozi je v svetih znanostih močno napredoval. Posvečen je bil v diakona. Ker je bil izvrsten pridigar, je smel razlagati Božjo besedo po škofiji – škof je imel namreč govorno napako. Upravljal je tudi z materialnimi sredstvi škofije in skrbel za revne, kar je bila včasih pač služba diakonov.
Ko se je v začetku 4. stoletja začelo preganjanje kristjanov, so oba okoli leta 304 zgrabili in odvlekli v Valencio, kjer so ju dolgo zadržali v zaporu. Vztrajno sta se upirala vsem poskusom, da bi ju odvrnili od krščanstva. Vincencij je v imenu škofa govoril tako prepričljivo in spretno, so ga dali mučiti, škofa Valerija pa izgnali v Galijo, kjer je tudi umrl.
Vincencij je umrl mučeniške smrti; križali so ga, pekli na ražnju, bičali …, vendar ga niso mogli s tem odvrniti od vere … Na koncu je podvrgel bolečinam in umrl mučeniške smrti. Njegovo truplo so hoteli dati pticam ujedam, a so ga ubranili krokarji. Zato so nanj navezali mlinski kamen in ga potopili v morje, a ga je kmalu naplavilo na obalo, tako da so ga imeli kristjani priložnost vzeti. Pokopala ga je pobožna vdova. Je zavetnik vinogradnikov, steklarjev, mornarjev …, pa tudi Valencije, Zaragoze in Portugalske.
Sv. Vincencij iz Saragoze je najbolj znan španski mučenec. Pod vodstvom tamkajšnjega Valerija, škofa v Saragozi je v svetih znanostih močno napredoval. Posvečen je bil v diakona. Ker je bil izvrsten pridigar, je smel razlagati Božjo besedo po škofiji – škof je imel namreč govorno napako. Upravljal je tudi z materialnimi sredstvi škofije in skrbel za revne, kar je bila včasih pač služba diakonov.
Ko se je v začetku 4. stoletja začelo preganjanje kristjanov, so oba okoli leta 304 zgrabili in odvlekli v Valencio, kjer so ju dolgo zadržali v zaporu. Vztrajno sta se upirala vsem poskusom, da bi ju odvrnili od krščanstva. Vincencij je v imenu škofa govoril tako prepričljivo in spretno, so ga dali mučiti, škofa Valerija pa izgnali v Galijo, kjer je tudi umrl.
Vincencij je umrl mučeniške smrti; križali so ga, pekli na ražnju, bičali …, vendar ga niso mogli s tem odvrniti od vere … Na koncu je podvrgel bolečinam in umrl mučeniške smrti. Njegovo truplo so hoteli dati pticam ujedam, a so ga ubranili krokarji. Zato so nanj navezali mlinski kamen in ga potopili v morje, a ga je kmalu naplavilo na obalo, tako da so ga imeli kristjani priložnost vzeti. Pokopala ga je pobožna vdova.
Je zavetnik vinogradnikov, steklarjev, mornarjev …, pa tudi Valencije, Zaragoze in Portugalske.
v soboto, 24. januarja, goduje sv. Frančišek Saleški
Frančišek Saleški se je rodil 21. avgusta 1567 v plemiški družini Boisy v današnji francoski pokrajini Savoja. Pravo je študiral na univerzah v Parizu in Padovi. Že v študijskih letih je pokazal zanimanje za teološka vprašanja, ob čemer je odkril duhovniški poklic. Opustil je pravniško službo in leta 1593 postal duhovnik. Najprej je tri leta služboval v pretežno kalvinistični pokrajini Chamblais, nato pa je zaradi občutljivosti za katoliško pravovernost prosil škofa v Ženevi, središču kalvinizma, naj ga v službo sprejme kot katoliškega pridigarja. Ker je požel velik uspeh, je bil že po treh letih imenovan za ženevskega škofa pomočnika (1599). Ko je tri leta pozneje postal škof ordinarij, si je prizadeval za uvedbo reform Tridentinskega cerkvenega zbora (1545–1563).
Sedež škofije je moral zaradi pritiska kalvinskih reformatorjev preseliti v savojsko mestece Annecy, kjer je postal duhovni voditelj in redovni ustanovitelj. Frančišek Saleški velja za utemeljitelja moderne katoliške duhovnosti. Intelektualno je vplival na nekatere najvidnejše osebnosti 17. stoletja v Franciji. Umrl je 28. decembra 1622 v Lyonu.
Za svetnika je bil razglašen leta 1665, papež Leon XIII. (1878–1903) pa ga je leta 1887 razglasil tudi za cerkvenega učitelja. Frančišek Saleški se je v prvih letih duhovništva veliko ukvarjal s pridiganjem. Ker na prižnici ni dosegel zavidljivih rezultatov, se je odločil, da bo svoje misli objavil na letakih, ki jih je raznašal po hišah in pritrjeval na zidove. Zaradi izvirne komunikacijske domislice svojega časa ga je papež Pij XI. (1922–1939) leta 1923 razglasil za zavetnika novinarjev. Za njegov godovni dan je bil izbran 24. januar, dan, ko so prenesli relikvije v cerkev v Annecy.
