v sredo, 14. januarja, goduje sv. Oton
Sv. Oton iz Bamberga se je rodil leta 1062 na Švabskem v plemiški družini, a so mu starši umrli.
Bil je visoko izobražen v humanističnih vedah in teologiji. Užival je ugled na poljskem cesarskem dvoru Henrika IV. in zaupali so mu različne diplomatske službe.
Pozneje je postal škof v Bambergu in spodbujal pastoralno delo v škofiji. Misijonaril je med Slovani, od katerih so mnogi sprejeli krščanstvo ter ustanavljal nove škofije. Sezidal je več cerkva in okoli 27 samostanov. Zaradi svoje gorečnosti za versko prenovo, v kateri imajo pomembno vlogo tudi samostani, ga imenujejo tudi »oče menihov«. Kljub temu, da so bili dohodki njegove škofije veliki, je vse porabil za reveže, sam pa je živel zelo skromno. Najbolj pa je bil ponosen na dva hospitala – ustanovi za reveže.
Umrl je v Bambergu leta 1139, za svetnika je bil razglašen že petdeset let po svoji smrti.
v petek, 16. januarja, goduje sv. Marcel
Sv. Marcel se je rodil sredi 3. stoletja in bil stotnik cesarske vojske v današnjem Tangerju v Maroku. Kot kristjan ni želel sodelovati pri poganskih obredih, ki so jih priredili v okviru praznovanja rojstnega dne v čast cesarjema Dioklecijanu in Maksimijanu, in častiti poganske bogove. Odvrgel je orožje, pas, oklep in vojaške nazive ter se javno izpovedal za kristjana.
Na sodišču je povedal, da ni dobro, da kristjan služi v vojskah sveta. Zaradi svojih stališč je bil obsojen na smrt.
Leta 298 je v Tangerju doživel mučeniško smrt z obglavljenjem.
v soboto, 17. januarja, goduje sv. Anton Puščavnik
Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti. Resnica je tale: sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.
Bolj pomembno je dejstvo, da je sv. Anton oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Čas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je ne da bi vedel ali hotel pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.
Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal.
Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod življenja ga je poklical, ko je dopolnil 106 let. Njegovo češčenje se je bliskovito razširilo najprej po Vzhodu, kmalu pa tudi po Zahodu.