v ponedeljek, 29. decembra, goduje sv. Tomaž Becket
Rojen je bil leta 1118 v Londonu. Pravo je študiral na različnih šolah. Postal je arhidiakon v Oxfordu, Parizu, Bologni in Canterburyju. Leta 1155 je postal kancler mladega angleškega kralja Henrika II. in s tem zelo vpliven človek v Angliji. Tomaž je bil kralju vseskozi naklonjen, tudi na škodo Cerkve. Kralj je želel svojega prijatelja in sodelavca povišati. Tako je Tomaž postal leta 1162 canterburyjski škof. Tomaž je kralja obvestil: »Naše dosedanje veliko prijateljstvo se bo spremenilo v veliko sovraštvo. Vem, da boste od mene kot nadškofa zahtevali tudi tisto, česar v imenu vesti ne bom mogel storiti. Že doslej ste si prisvojili številne cerkvene pravice.« To je bilo neke vrste »spreobrnjenje« v njegovem življenju, zaradi česar je moral za šest let v izgnanstvo v Francijo.
Po njegovi vrnitvi je sicer prišlo do formalne sprave, a kraljevi možje so ga 29. decembra 1170 v stolnici ubili z mečem.
Papež Aleksander III. je sv. Tomaža Becketa razglasil za svetnika že tri leta po smrti. In kralj Henrik II. se je mu je moral pokloniti.
v sredo, 31. decembra, goduje sv. Silvester
Sv. Silvester je bil papež. Rodil se je v 3. stoletju v Rimu, umrl pa 31. decembra leta 335, prav tako v Rimu.
Kot papež je doživel konec preganjanja Cerkve v rimskem cesarstvu. Za papeža je bil izvoljen le eno leto pred Milanskim edikotom (313), s katerim je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo in enakopravnost z drugimi verami. Cerkev je tako pod papežem Silvestrom lahko začela graditi bazilike in templje za bogoslužje. Veliko sta jih dala postaviti sam cesar Konstantin in njegova mati Helena. Papež Silvester si je prizadeval tudi za enotnost znotraj Cerkve, saj so se pojavila nekatera krivoverstva (donatisti, arianci). Leta 325 je na koncilu v Niceji v Mali Aziji (v današnji Turčiji) obsodil Arijevo krivo vero, ki je zanikala večnost Logosa, in Jezusa obravnavala kot običajnega človeka, in ne kot Božjega Sina. Koncilski udeleženci so oblikovali nicejsko veroizpoved, v kateri izpovedujemo, da je Sin »istega bistva« kakor Oče, da je Bog od Boga.
Silvester je Cerkev vodil dobri dve desetletji. Spomin nanj so obhajali že leto po njegovi smrti, in je eden izmed prvih svetnikov iz vrst nemučencev.
v četrtek, 1. januarja, je praznik Marije, Božje Matere
Praznik Marije, svete Božje Matere praznujemo 1. januarja. Grško obliko naslova Theotokos (Bogorodica) – Božja Mati so ji na osnovi razširjene ljudske pobožnosti pripisovali že v 3. stoletju, uradno pa ga je potrdil cerkveni zbor v Efezu leta 431. Takrat je bila potrjena resnica o tem, da sta v Jezusovi osebi dve naravi, Božja in človeška. Od tod izhaja tudi najstarejša verska resnica o Mariji, da je Mati Božjega sina. To je bil povod, da se je pobožnost do Marije, Božje Matere močno razširila. Krščanske skupnosti pa so ji posvetile vrsto cerkva, med katerimi je v Rimu najbolj znana bazilika Svete Marije Velike (Marije Snežne).
Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) v povezavi z Marijinim Božjim materinstvom pravi: »Iz nje je Božji sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeštvo od greha«. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Marijo 12-krat poimenuje kot Božjo Mater.
Marija je tudi Mati Cerkve. Papež Pavel VI. (1963–1978) je Mariji med zgoraj omenjenim cerkvenim zborom, 21. novembra 1964, podelil naziv Mati Cerkve. Papež je s tem dejanjem posebej poudaril, da je Marija tudi Mati vsakega posameznega vernika, kot ji je to naročil umirajoči sin Jezus na križu, da je namreč Mati vsakega njegovega učenca (prim. Jn 19,26–27).[1]
Lik in zgled Marijine osebnosti za verujoče pomenita izziv za oseben razmislek o njenem pomenu. Marija je priprošnjica, ki lahko izprosi močnejšo ljubezen do Jezusa.
v petek, 2. januarja, godujeta sv. Bazilij in Gregor Nazianški
Bazilij se jerodil okoli leta 330 v kapadocijski Cezareji. Bil je škof in cerkveni učitelj. Njegovega očeta, mater, staro mater, strica in oba brata ter sestro časti Cerkev kot svetnike. Bazilijev brat pa je bil sv. Gregor Niški, katerega se spominjamo 9. marca.
Bazilij se je šolal v Carigradu in je šel 20 let star v vseučiliško mesto, v »zlate« Atene. Tam je sklenil prisrčno prijateljstvo z Gregorjem Nacianškim. Poznala sta samo dve poti – v šolo in cerkev. Kmalu se je okrog njiju zbral okrog enako mislečih tovarišev in so tako ustanovili prvo katoliško društvo visokošolcev. Po približno štirih letih se je Bazilij vrnil domov, kjer je nadaljeval očetovo službo. Poučeval je govorništvo in kmalu zaslovel. Čeprav mu svetna čast ni bila neprijetna, v njej ni našel pravega miru. Tedaj je obiskal sestro Makrino, ki se je bila z materjo preselila na posestvo v Pontu in ji pomagala vzgajati otroke. Zavzela se je za Bazilija. Z besedo in zgledom ga je opozarjala na vrednost notranjega življenja.
Tedaj se je dal Bazilij krstiti. Dotlej je bil samo katehumen, ponosen na svoje krščansko ime. Potem je odšel v Egipt k menihom, da bi se naučil pobožnosti. Ko se je vrnil domov, je razdelil ubogim svoje imetje in odšel k materi in sestri. Tu je preživel nekaj let v uboštvu in samoti. Leta 362 so ga poklicali v Cezarejo, da bi pomagal škofu Evzebiju, poštenemu in priljudnemu možu, ki pa ni imel kakšne posebne bogoslovne izobrazbe. Ta ga je posvetil v mašnika.
Po Evzebijevi smrti so Bazilija izvolili za njegovega naslednika. Novi škof si je privzel za prvo skrb, da je branil pravo vero pred arijanci, ki so tajili Kristusovo božanstvo. Naslednja njegova velika skrb je bila pomoč revežem. Malokateri škof je postavil toliko dobrodelnih domov. Sezidal je za tiste čase naravnost moderno bolnišnico, imenovano Bazileja.
…………..
Sveti Gregor se je rodil med letoma 331 in 340 v družini odvetnika v Cezareji (današnja Turčija).
Po svoji poroki in rojstvu sina se je posvetil študiju svetih ved. Postal je odvetnik. Na bratovo priporočilo se je umaknil v samoto samostana ob Črnem morju in tam asketsko živel do leta 372, ko je postal škof v mestu Nisi v Kapadokiji.
Bil je velik mistik in filozof, vsestransko izobražen in vnet nasprotnik arianizma, zaradi česa je moral za dve leti v izgnanstvo zaradi krivih obtožb arijancev. Napisal je številne spise v obrambo krščanske vere.
Umrl je okoli leta 395 v mestu Sebaste v današnji Turčiji.