v sredo, 24. decembra, je sveta noč Jezusovega rojstva
Pisalo se je leto je 1223 in sv. Frančišek se je bližal koncu svojega življenja. Njegovo telo je bilo oslabljeno, a srce je še vedno gorelo od ljubezni do Kristusa – posebej do skrivnosti učlovečenja Boga, ki je postal majhen, ubog in krhek otrok.
Frančišek je pogosto premišljeval o tem, kako zelo so se ljudje oddaljili od preprostosti evangelija. Božič je zanje postal praznik hrane, bogatih oblačil in hrupa, on pa je želel, da bi znova videli Boga v jaslih – ne kot idejo, ampak kot resničnost.
Ko je bival v hribovski vasici Greccio, približno sto kilometrov severno od Rima, je v njegovem srcu dozorela posebna želja. Poklical je svojega prijatelja in dobrotnika, plemiča Janeza iz Greccia, in mu zaupal: »Rad bi videl z lastnimi očmi, kako se je rodil Jezus v Betlehemu. Kako je ležal v jaslih, ubog in brez vsega.«
Frančišek ni želel gledališke predstave. Ni želel razkošja. Želel je vidno oznanilo evangelija, ki bi se dotaknilo srca preprostih ljudi.
Janez je uredil jamo v skali nad vasjo, podobno betlehemski votlini. V njej so pripravili: lesene jasli, slamo, vola in osla. Zanimivo pa je nekaj zelo pomenljivega: v jaslih ni bilo kipa Deteta Jezusa. Frančišek ni želel nadomestiti Kristusa s podobo. Želel je, da se Kristus rodi v srcih ljudi, ki bodo prišli.
Na sveti večer so se ljudje iz Greccia in okolice z baklami in svečami povzpeli k votlini. Gora je bila razsvetljena, zrak tih in hladen, srca pa polna pričakovanja. Frančišek, oblečen v preprosto diakonsko oblačilo, je pel evangelij o Jezusovem rojstvu. Njegov glas je bil ganjen, oči so se mu polnile s solzami. O Detetu Jezusu je govoril z nežnostjo, kot bi govoril o nekom, ki ga ima v naročju.
Ko je duhovnik daroval sveto mašo, je oltar postal jasli. V tisti noči so ljudje razumeli nekaj novega:
Bog ni oddaljen.
Bog ni mogočen v zemeljskem smislu.
Bog je majhen, blizu, ranljiv.
Po pričevanju Frančiškovega življenjepisca, Tomaža iz Celana, se je zgodilo nekaj skrivnostnega: nekateri so videli, kakor da v jaslih leži živo dete, ki ga Frančišek z nežnostjo vzame v naročje – in dete se prebudi.
Ne glede na to, kako razumemo ta dogodek, je sporočilo jasno: tam, kjer se evangelij živi z vero in ljubeznijo, Kristus postane živ.
Dogodek v Grecciu velja za prve žive jaslice v zgodovini Cerkve. Iz tega preprostega, a globokega dejanja se je rodila tradicija, ki se je razširila po vsem svetu – od cerkva do domov, od velikih mest do najrevnejših vasi.
Vsake jaslice odtlej nosijo isto sporočilo, ki ga je želel Frančišek:
Bog se ne rodi v palačah,
ampak v preprostosti.
Ne v hrupu,
ampak v tišini srca.
v petek, 26. decembra, goduje sv. Štefan
Štefan je bil učenec judovskega rabina Gamaliela, ki ga Apostolska dela omenjajo kot tistega, ki je judovski Sanhedrin (svet starešin) prepričeval, naj apostola Petra in njegovih tovarišev ne obsodijo na smrt, ko so ti kljub prepovedi nadaljevali z oznanjevanjem Jezusa Kristusa. Štefan je bil torej izobražen judovski razumnik, kar je zlasti razvidno iz njegovega spretnega zagovora pred starešinami, ki niso mogli ugovarjati modrosti in logičnosti njegovih argumentov (prim. Apd 7,1–53). Zlasti pa je bil »poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi« (Apd 6,8). Ker mu sovražno razpoloženi svet starešin ni mogel do živega s smiselno pravno obtožbo, so ga obtožili ‘sovražnega govora‘ oz. bogokletnega govorjenja zoper Boga, kot je bil ta prestopek, zaradi katerega je bilo v zgodovini krivično obsojenih že nešteto ljudi, poimenovan v njegovem času. Odpeljali so ga iz mesta Jeruzalem in ga kamenjali. Poročilo o tem je zapisano v 7. poglavju Apostolskih del. Umrl je z besedami: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« in »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Med množico, ki je kamenjala sv. Štefana, je bil tudi Savel, poznejši apostol Pavel, ki je imel med njimi določeno avtoriteto in je odobraval ta umor, kar dokazuje dejstvo, da so priče svoja oblačila ‘odložila k njegovim nogam‘ (prim. Apd 7,58; 8,1).
Sv. Štefan je zavetnik kamnosekov, priprošnjik pri glavobolih in zaščitnik konj. Na Štefanovo zato v mnogih župnijah blagoslavljajo konje.
v soboto, 27. decembra, goduje sv. Janez, apostol in evangelist
V zboru Jezusovih učencev je bil Janez najmlajši, v apostolsko službo pa je bil poklican, ko je z bratom Jakobom in očetom Zebedejem popravljal ribiške mreže (Mt 4,18–22, predvsem v. 21 ter Mr 1,16–20, predvsem v. 19). Skupaj z bratom je bil priča Gospodovega poveličanja na gori Tabor (Mt 17,1–13, predvsem v. 1; Mr 9,2–13, predvsem v. 2; Lk 9,28–36, predvsem v. 28) in obujenja Jairove hčerke (Mr 5,21–24.35–43, predvsem v. 37). Ko so Jezusa prijeli, je edini od apostolov ostal v Jezusovi bližini tudi pod križem na Kalvariji. Tam mu je umirajoči Gospod zaupal varstvo svoje matere Marije (Jn 19,16 b–27, predvsem v. 26 in 27).
Apostol Janez je bil doma v Betsajdi ob Genezareškem jezeru in preden je bil poklican za apostola, si je služil kruh kot ribič. Janez, ki je od vsega začetka spadal med Jezusove najljubše učence, je pozneje napisal četrti evangelij in knjigo Razodetja. Umrl je v visoki starosti okrog leta 100.
Simbol evangelista Janeza je orel, saj so ga že od nekdaj primerjali s kraljevsko ptico. Orel je kralj višav in zmore najvišje poleteti. Lastnosti te ptice pripisujejo tudi evangelistu Janezu: orlovski let v višave in orlovske oči. S svojim evangelijem je poletel v nepopisne višave. Sv. Avguštin v razlagi Janezovega evangelija pravi: »Prestopil je vse vrhove zemlje, se povzpel nad vse prostore v ozračju, nad vse višave ozvezdij, presegel je vse zbore in legije angelov. Zakaj če bi vsega tega ne presegel, kar je ustvarjeno, bi ne prišel k tistemu, po katerem je vse to narejeno.«