v ponedeljek, 10. novembra, goduje sv. Elizabeta Ogrska
Sv. Elizabeta Ogrska ali Turinška se je rodila leta 1207 kot hči ogrskega kralja Andreju II.
Že kot mala deklica je bila iz političnih razlogov zaročena s turinškim grofom Ludvikom IV. in se preselila na njihov dvor, kjer jo je vzgajala grofica Silvija. Sv. Elizabeta je močno napredovala tudi v duhovnem krščanskem življenju. Poročila se je pri 14-ih letih in srečno živela z možem, s katerim je imela tri otroke. Najmlajšega otroka mož ni več videl, ker je umrl v križarski vojni leta 1227. Sv. Elizabeta se je po moževi smrti še bolj posvečala duhovnemu življenju in pomagala revnim ter bolnim. Možev brat Raspe, ki je prevzel oblast v Turingiji, jo je pregnal z dvora, da bi zagotovil dediščino svojemu sinu. Odvzeli so ji tudi otroke.
Sv. Elizabeta je kot tretjerednica vstopila v Frančiškov red in živela v pokori in siromaštvu. Umrla je 17. novembra 1231, stara komaj štiriindvajset let v Marburgu, kjer je tudi pokopana.
v torek, 11. novembra, je praznik posvetitve bazilike sv. Petra in Pavla
Martin se je rodil leta 316 ali 317 po Kr. v rimski provinci Panoniji, na ozemlju današnje Madžarske. Oče je Nad grobovoma svetega Petra in Pavla je že v 4. stoletju cesar Konstantin dal postaviti baziliki, katerih obletnici posvečenja so se že od 11. stoletja naprej spominjali na današnji dan. Prvotno baziliko sv. Petra v Vatikanu so v 16. stoletju nadomestili z novo in veličastno, ki so jo pa posvetili šele 18. novembra 1626. Prvotna bazilika sv. Pavla izven obzidja pa je v 19. stol. močno pogorela. Na novo zgrajeno baziliko sv. Pavla so posvetili 10. decembra 1854.
Ko je cesar Konstantin 312 osvojil Rim, je podaril Melkijadu Lateransko palačo – cesarsko rezidenco -, kjer je Silverster začel graditi cerkev, baziliko svetega Janeza v Lateranu. Na njegovo pobudo je začel cesar Konstantin graditi na Vatikanskem griču nad grobom apostola Petra baziliko svetega Petra na mestu nekdanjega poganskega Apolonovega svetišča, kakor tudi baziliko apostola Pavla.
Gradnja sedanje bazilike svetega Petra se je začela 18. aprila 1506 in je trajala do leta 1626. Čeprav vatikanska bazilika ni uraden papežev sedež kot sedež rimskega škofa (to je Lateranska bazilika), je gotovo njegova glavna cerkev in v njej se odvija večina papeških slovesnosti.
V baziliki je shranjena tudi relikvija sedeža apostola Petra. Ta sedež, imenovan tudi Cathedra Petri, je svečan škofovski stol (katedra), od koder je papež izvajal svojo službo. Do danes so ohranjeni le drobci originalnega stola, vzidani v oltar, še vedno pa se za izvajanje papeške oblasti uporablja izraz ex cathedra – s (Petrovega) stola.
Baziliko svetega Pavla je začel graditi rimski cesar Konstantin nad mestom, kjer je po izročilu pretrpel mučeništvo apostol Pavel. Tam so njegovi učenci postavili spominsko kapelo cella memoriae. Prvo cerkev je dal sezidati cesar Valentinijan okrog leta 370. V noči 15. na 16. julij 1823 je v cerkvi izbruhnil požar, ki je trajal okrog pet ur in uničil velik del cerkve. Po požaru je ostalo pokonci le malo ogrodja. Nekateri viri poročajo, da so obnovitelji po požaru 1823 zamislili popolnoma novo cerkev in da so brez potrebe podrli del stavbe in zvonik. Drugi viri menijo, da so stavbeniki in papeži storili vse, kar je bilo možno s takratnim znanjem in izkušnjo, materialom in tehniko, da bi v novo stavbo vključili kar je ostalo od požara.
v petek, 14. novembra, je praznik Darovanja Device Marije
Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo.
Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je Katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.
Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.
Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.
Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.