Job 19,1.23-27a, Rim 5,5-11, Jn 6,37-40
Praznik spomina vseh vernih rajnih
Majhen vnuk je na vrtu pobral malega ptička, ki je padel iz gnezda. Skril ga je v dlani za hrbet, potem pa dedka izzivalno vprašal, ali je mrtev ali živ. Dedek je vedel, da vnuk hoče imeti prav, in je pomislil, če rečem živ, ga bo stisnil, pa bo mrtev.
Zato mu je rekel, čeprav je vedel, da je ptič živ: mrtev je. Vnuk je rekel: ne, živ je, in mu ga zmagoslavno pokazal v svojih dlaneh. Pa je dedek dejal, vidiš, vse je v tvojih rokah, življenje ali smrt.
Bratje in sestre, vse je v naših rokah, življenje ali smrt, večno življenje ali večna smrt. V naših rokah je tudi naša sreča, blagoslov – včasih celo prekletstvo. Vemo, da ni nepomembnih življenj, in v teh naših življenjih so praktično vse izbire; vsaka odločitev, tudi vsaka zavrnitev, vsaka opustitev, ima svoj pomen.
Ima pomen za naše konkretno življenje in tudi za naše večno življenje, pa ne samo za nas. Za celotno Božje stvarstvo, za naše bližnje. Vse naše odločitev, vse naše izbire so pomembne tudi za naše bližnje, pa tudi ne samo za naše bližnje živeče blizu nas, tudi za tiste tam daleč, kjer so za njihov mir, za njihov blagoslov pomembna naša dejanja, naše izbire. V naših rokah so njihova življenja in smrti, v rokah našega srca so izbire. In kako pomembno je, če kdaj kdo od nas pade iz svojega gnezda življenja, da imamo srečo, da nas pobere nekdo, ki ne bo stisnil, ampak to življenje ohranil, nas podprl, nam pomagal.
Ta naša skupna, vesoljna solidarnost pa ne velja samo za nas živeče na zemlji, ampak velja tudi za naše pokojne. Tudi ti so še zmeraj del nas, ne samo del našega spomina, naših doživetij skupaj z njimi, tistih dobrot, ljubezni, prijetnosti, včasih tudi bolečin, ampak so del nas kot živi, kot tisti, ki z vsemi delci sveta ostajajo živi, kot je Kristus zagotovil. Volja nebeškega očeta je, da ničesar, kar mi je dal Bog oče, ne izgubim, ampak ohranim za večno življenje. Zato, brati in sestre, naši pokojni niso del naše preteklosti, ampak so naša sedanjo tu in sedaj. Na Božji način živijo tudi naš čas skupaj z nami.
Jih čutimo ali ne, takšna so dejstva – vsa izkustva, vera, razodetje, Kristusova vstajenje, vse nam priča o tem, da niso nekaj preteklega, ampak so živi in živijo tako ali drugače pri Bogu. Zato mi danes praznujemo ta praznik, kot rečemo, spomina naših rajnih. Pa ne gre samo za nek spomin, ampak gre za to, da s tem praznikom obnovimo naš odnos z njimi, da vzpostavimo stik, gre za to, da obnovimo našo ljubezen do njih.
Zato, bratje in sestre, hočemo in skušamo po iznajdljivosti naše ljubezni najti načine, kako jim nekaj podariti, kako jim, če je potrebno, če niso še v polnem občestvu z Bogom pomagati, gre za tisto iznajdljivo, neomejeno božjo ljubezen, ki nam daje to možnost, da jim lahko tudi po smrti pomagamo. Zato naše molitve, zato popolni odpustki, ki jih darujemo za njih, zato se te svete maše, ki jih darujemo za njih, zato novembrska pisma, v katera smo napisali njihova imena, zato naša dobra dela, ki jih zanje namenjamo v teh dneh, tudi zato prižigamo sveče in nosimo rože na njihove grobove, ne zaradi tiste gnilobe, ki je ostala za njim, ampak ker čutimo, verujemo, da so še zmeraj. Cerkev je edina družba na tem svetu, ki ustvarja to občinstvo s pokojnimi.
V katerokoli drugo družbo se opišete v lovsko, telovadno ali katero koli že, kjer sodelujete, ker, ko ne bomo več uporabni, nas bodo počasi izpisali, zlasti pa nas izpiše tudi družba, tudi država, iz indeksa obstoja, ko umremo, nas preprosto ni več, morda še kaj, kakšen spomin, kakšna ulica, na koga ali na nagrobniku, dokler čas zoba ne uniči napisa. V cerkvi obstajajo naši pokojni z nami skupaj v občinstvu. Eno občinstvo smo.
Ne moremo imeti svete maše, ne da bi omenjali, prosili, se spominjali teh naših pokojnih, izgovarjali njihova imena kot tistih, ki so živi. Ne samo nek blagohoten spomin, ampak jih nagovarjamo kot tiste, ki so živi. Prosimo za nje, tudi za tiste, ki so morda bili slabi v času svojega življenja, pa jim svojo ljubeznijo želimo pomagati, da naj končno dosežejo nek mir, neko dobroto, neko ljubezen pri Bogu.
Zato molimo zanje. Posnemamo to Božjo ljubezen, ki hoče, da se nihče ne izgubi, da nihče ne ostane brez tega večnega življenja z Bogom. Zato v cerkvi molimo in darujemo za naše pokojne.
Obnavljamo naš odnos, obnavljamo našo ljubezen do njih in hočemo narediti še kaj dobrega in lepega. In to nam dejansko Božja ljubezen daje možnost, da to storimo. Zato so danes tako prisotni med nami.
Brati in sestre, spominjajmo se svojih pokojnih. Morda v življenju nismo naredili vsega, kar bi lahko. Smo zamudili kakšno dejanje ljubezni, smo bili nerodni. Morda nismo znali odpuščati, jih razumeti. Morda tudi oni niso bili do nas takšni, kot bi morali biti. Nič ni zamujeno, ker Bog je, ker obstaja ta neskončna velika Božja ljubezen in imamo še zmeraj možnost, da preko te Božje ljubezni mi izkažemo svojo ljubezen našim pokojnim.
In ker je narava ljubezni in dobrote takšna, da kroži, bodimo prepričani, prej ali slej bomo dobili to izkazano ljubezen do pokojnih, tudi mi nazaj povrnjeno.
p. Pavle