v ponedeljek, 8. septenbra, je praznik Marijinega rojstva
Praznik Marijinega rojstva izvira iz Palestine, iz časa posvetitve cerkve v Jeruzalemu, ki jo izročilo prepoznava kot baziliko sv. Ane, Marijine matere. Praznovanje Marijinega rojstva se je najprej razširilo na Vzhodu, v Rimu, kamor so ga prinesli vzhodni menihi, pa so ga začeli obeleževati ob koncu 7. stoletja. Postopno in na različne načine se je praznik v naslednjih stoletjih razširil tudi drugod po zahodni Evropi.
Od 13. stoletja naprej je dobil še večji pomen, saj je postal slovesni praznik, pred katerim je potekala posebna osemdnevna priprava (osemdnevnica), na sam predvečer praznika pa je bila uvedena vigilija (molitveno bdenje). Osemdnevnico je papež Pij X. (1903–1914) skrajšal, Pij XII. (1939–1958) pa leta 1955 docela odpravil. Praznik Marijinega rojstva danes tako vzhodno kot zahodno cerkveno izročilo obhajata 8. septembra, natanko 9 mesecev po prazniku Marijinega brezmadežnega spočetja, ki ga Cerkev obhaja 8. decembra.
v soboto, 13. septembra, goduje sv. Janez Zlatousti
Doma je bil iz mesta Antiohija, kjer je nekaj časa deloval tudi apostol Pavel, ki mu je bil kasneje vzornik in katerega je Janez prosil, naj mu da enako ljubezen do Kristusa in do duš, enako pripravljenost na žrtve in enako nepopustljivost v boju zoper zmote in zoper moralne zablode. Videli bomo, da je bil uslišan. Rodil se je med letoma 346 in 354. Oče, visok častnik, je umrl kmalu po Janezovem rojstvu, dvajsetletna vdova, blaga in pobožna Antuza se je vsa posvetila vzgoji svojega edinčka Janeza. Namenila ga je za državno službo in mu omogočila najboljšo vzgojo. Toda v Janezu je zmagalo nagnjenje, da se ves posveti Bogu. Vzljubil je Sveto pismo in ga preučeval kot vodilo za življenje. Ko je bil duhovno že zrel mož, se je (pred letom 372) dal krstiti. Potem se je za nekaj časa umaknil v puščavsko samoto, kjer je zbolel in to je vzel kot božji namig, naj se vrne v Antiohijo. Tam ga je škof Meletij posvetil najprej v diakona, nato pa v duhovnika. Kmalu so mu zaupali službo govornika v stolnici, ki jo je opravljal dvanajst let in sicer izredno uspešno. Prislužil si je vzdevek Krizostom– Zlatousti.
Izredni govornik je vzbudil pozornost carigrajskega dvora. »Zakaj ga ne bi poklicali v prestolnico, da bi se mi ponašali z njim?« so rekli sami pri sebi. Ko je leta 397 umrl carigrajski patriarh, so na zvijačo zvabili v Carigrad Janeza Krizostoma in ga postavili za njegovega naslednika. Ko je Janez službo sprejel, je pokazal, da hoče vse dolžnosti vestno opravljati, povelji pa prejemati samo od Kristusa, ki je kralj kraljev. Za dvorne spletke se ni zmenil. Bičal je tudi napake dvora in si s tem nakopal sovraštvo častihlepne cesarice Evdoksije in zavistnega aleksandrijskega patriarha Teofila. Pogumnega patriarha sta hotela spraviti s sveta ali pa vsaj daleč proč iz Carigrada. Tako je moral v začetku julija leta 404 v pregnanstvo v Armenijo, kjer je ostal eno leto. Ko so Krizosto– movi sovražniki dognali, da ugled pregnanega patriarha raste, so dosegli njegov izgon v zapuščeni kraj Pitius pod vznožjem Kavkaza, kamor je moral oditi spomladi leta 407. Zadnje mesece življenja je zelo trpel zaradi mnogih bolezni in 14. septembra 407 ga je odrešila smrt. Evdoksijin sin cesar Teodozij II. je 27. januarja leta 438 z vsemi častmi sprejel svetnikove telesne ostanke,da so jih pokopali v carigrajski cerkvi Svetih apostolov. Prosil je odpuščanja za napake svojih staršev.
