v ponedeljek, 11. avgusta, goduje sv. Klara Asiška
Klara se je rodila leta 1194 v Assisiju v plemiški družini. Ne da bi starša vedela, kaj čaka njunega otroka sta deklici izbrali ime Chiara, kar pomeni »svetlikajoča se«.
V postnem času leta 1212 je slišala pridiganje svojega prijatelja Frančiška, ki se je že zavezal uboštvu. Njegovo povsem novo pričevanje življenja po evangeliju jo je tako prevzelo, da je v noči pred cvetno nedeljo pobegnila od doma, se odpovedala vsemu, kar je imela, da bi lahko hodila za Kristusom na način Frančiška Asiškega. Z njim je soustanovila skupnost klaris s prvo hišo pri sv. Damijanu. Naslednjih 40 let je živela v samostanu ob cerkvi sv. Damjana in vodila skupino deklet, ki so ji sledile. To so bile prve klarise. Sestre so oblečene v grobe tunike hodile bose in se preživljale z miliščino. Poročila iz tistih časov pravijo, da je Klara , ki je bila njihova opatinja, najbolj ponižno stregla vsem. Klara ni veliko pridigala ali delila pametnih nasvetov. S svojim zgledom je pokazala, kakšna mora biti ljubezen do bližnjega.
A s sv. Klaro so poleg njenega dela poznani tudi nekateri čudeži. Eden od teh se je zgodil ob napadu vojske Friderika II. leta 1234. Takrat je Klara na samostanskem obzidju izpostavila Najsvetejše. V molitvi se je vrgla na tla in prosila »Dobri Gospod, prosim te ubrani se tiste, ki jih jaz ne morem zaščititi.«Ko je kmalu zatem kvišku dvignila ciborij, so se sovražni vojaki razbežali.
Ko je papež Inocenc IV. sestavil vodilo za njeno redovno skupnost, v katerem so imela zagotovljena letna finančna sredstva, mu je Klara odgovorila s svojo, strožjo različico – prvim vodilom ženskega reda, ki ga je napisala ženska. Svojim sestram, je dan razdelila na molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega , spokorna dela in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim zjutraj sproti zapove in z miloščino. Pokorijo naj se zlasti z molkom in s postom – razen v bolezni naj ne uživajo mesa.
Po skoraj 30–ih letih hude bolezni je Klara 11. avgusta leta 1253 umrla.
Takrat je že bilo v Evropi čez 150 samostanov klaris. Dve leti po Klarini smrti jo je papež Aleksander IV razglasil za svetnico.
Po njeni smrti so začeli njej v čast graditi baziliko, ki je bila dokončana leta 1260. Bazilika stoji kot simbol novega obdobja v Frančiškovem življenju, ki se je začelo s Klarino smrtjo in pokopom.
Slovenci smo imeli že 47 let po njeni smrti prvi samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku, pozneje tudi v Gorici, Ljubljani in Škofji Loki. Danes imajo klarise svoj samostan v Nazarjah v mariborski nadškofiji.
v četrtek, 14. avgusta, goduje sv. Maksimilijan Kolbe
Sv. Maksimilijan Kolbe je bil rojen leta 1894 na Poljskem kot Rajmund. Že od malih nog je čutil močno predanost Materi Božji. S sedemnajstimi leti je vstopil v minoritski red in po študiju v Rimu prejel mašniško posvečenje leta 1918. Doktoriral je iz filozofije in teologije.
Poklicanega se je čutil za evangelizacijo prek medijev. Ko je bil še v Rimu, je zaradi ljubezni do Marije ustanovil duhovno skupnost Militia Imaculata (Vojska Brezmadežne), da bi ljudi spreobračal k Bogu prek Marije.
Leta 1922 se je vrnil na Poljsko in ustanovil številne revije, nato pa šel za šest let misijonarit na Japonsko. Štiri leta pred drugo svetovno vojno se je vrnil v domovino.
Takoj po začetku vojne se je Maksimilijan Kolbe kot »preveč dejaven« duhovnik znašel v koncentracijskem taborišču, leta 1941 pa so ga odpeljali v zloglasno taborišče Auschwitz, kjer je pogumno prenašal vsa mučenja in ponižanja, pomagal in tolažil druge. Nekega dne so zaradi bega enega taboriščnika kaznovali deset zapornikov z grozno smrtjo v bunkerju lakote. Med »izbranci« je bil tudi Franciszek Gajowniczek, družinski oče, ki je začel v solzah pripovedovati o svojih dveh otrocih. Ko je v nemoči kričal, je obsojenec s številko 16.670 stopil iz vrste, ki ji je bilo prizanešeno, in ponudil svoje življenje v zameno za njegovo. To je bil Maksimilijan Kolbe. Nacisti so njegovo ponudbo sprejeli. Od 31. julija do 14. avgusta je bilo iz bunkerja lakote slišati molitve in pesmi. Obsojenci so umirali spokojno, poživljeni in okrepčani s Kolbejevo besedo. Zadnji je malo pred praznikom Marijinega vnebovzetja umrl tudi shujšani Maksimilijan Kolbe. »Zdrava Marija!”, je bil zadnji vzklik na njegovih ustnicah, medtem ko je iztegnil roko nacistu, ki mu je vbrizgal smrtonosni fenol, s katero je pospešil njegovo smrt.
Ko je bil Maksimilijan Kolbe leta 1982 razglašen za svetnika, je bil med množico na trgu sv. Petra s solzami v očeh tudi osiveli Franciszek Gajowniczek s svojo družino.
v petek, 8. avgusta, je slovesni praznik Marijinega vnebovzetja
Cerkev je že v apostolskih časih slavila versko resnico, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo zaspala ter bila z dušo in s telesom vzeta k Jezusu, svojemu Sinu v nebeško slavo. O Marijinem vnebovzetju poročajo že apokrifni evangeliji in pomembni teologi iz prvih stoletij, kot npr. sv. Janez Damaščan, sv. Efrem Sirski …
Praznik Marijinega vnebovzetja je Cerkev različno poimenovala, kot npr. Marijino zaspanje, Marijin prehod … Od 5. stoletja so ga v Jeruzalemu praznovali kot dan Božje Matere Marije. Zdi se, da se v zakramentarju papeža Hadrijana I. (772-795) ta praznik prvič imenuje Marijino vnebovzetje, v mašni molitvi pa je poudarjena vera, da je Jezusova Mati končala svoje zemeljsko življenje, vendar smrt nad njo nima takšne moči, kakršno ima nad telesom drugih smrtnikov. Izpričujoč to vero Cerkve je papež Pij XII. leta 1950 slovesno razglasil dogmo (versko resnico) o Marijinem vnebovzetju.