v ponedeljek, 4. avgusta, goduje sv. Janez Marija Vianney
Sv. Janez Marija Vianney se je rodil 8. maja 1786 v vasi Dardilly, v bližini francoskega mesta Lyon. Po novi maši leta 1816 je bil dve leti kaplan pri svojem dobrotniku in župniku Balleyu, nato je bil leta 1818 prestavljen v vas Ars. V župniji je najprej poskrbel za verski pouk otrok in odraslih ter se boril zoper štiri tedanje poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. Leta 1827 so se začela množična romanja k župniku Vianneyu v Ars, kamor so ljudje hodili predvsem, da bi opravili sveto spoved.
Izredni napori, združeni s spokornostjo, so izčrpali njegove moči. 4. avgusta 1859 je umrl in na njegovem pogrebu se je zbralo nad 300 duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. pa ga je leta 1925 razglasil za svetnika. Leta 1929 je bil sv. Janez Marija Vianney razglašen za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev.
v torek, 5. avgusta je praznik Marije Snežne
Največja cerkev Marije Snežne, ki je tudi največja Marijina cerkev na svetu, je bazilika Marije Velike v Rimu. Njeno ime Marija Snežna ali latinsko Sancta Maria ad Nives je nastalo na podlagi legende. Pod papežem Liberijem, ki je Cerkev vodil od leta 352 do leta 366, je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene sklenil, da Gospodovo mater Marijo napravi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok. Molila sta, kako naj bi ta sklep uresničila. V noči med 4. in 5. avgustom, ko je v Rimu navadno največja vročina, se je zakoncema v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, ki je zgodaj zjutraj šel v spremstvu duhovščine in ljudstva na grič Eskvilin, pokrit s snegom, in tam označil prostor za zidanje Marijine cerkve. Bleščeče beli sneg sredi poletja je v legendi simbol Marijine brezmadežne čistosti. Pri cerkvi, ki jo je papež Liberij dal pozidati, je bila tudi votlina Kristusovega rojstva, posneta po pravi betlehemski votlini, zato so to cerkev imenovali tudi ‘blažena Devica Marija pri jaslicah’.
Slovenci in Slovani sploh bi Marijo Snežno morali hvaležno častiti že zaradi tega, ker je prav na oltar te bazilike v Rimu papež Hadrijan II. ob božiču leta 867 položil slovanske bogoslužne knjige, potem ko je odobril njihovo rabo, in skoraj gotovo je v jeziku naših pradedov v tej cerkvi pel novo mašo slovanski apostol sveti Metod.
Cerkve posvečene Mariji Snežni v Sloveniji
Kapela na Kredarici, najvišje svetišče na tleh države Slovenije, – 2.515 metrov nad morjem in 348 metrov pod vrhom Triglava – je posvečena Mariji Snežni. Prvo kapelico je dal tam gori postaviti ‘triglavski’ župnik Jakob Aljaž leta 1896, da bi verni planinci mogli biti ob nedeljah pri maši. Svojemu namenu je služila do jeseni leta 1952, spomladi leta 1953 so jo našli porušeno … 19. avgusta 1992 je bila blagoslovljena nova kapela. Razen te kapele na Kredarici so v našem gorskem svetu Mariji Snežni posvečene še kapele na Veliki planini, na Krvavcu in v Martuljku. Marija Snežna ima pri nas tri župnijske cerkve: Marija Snežna v Slovenskih goricah, Solčava ter Trnovo nad Gorico pa še nekaj podružnih cerkva.
v sredo, 6. avgusta je praznik Jezusove spremenitve na Gori
Dogodek Jezusove spremenitve na gori vsebujejo evangeliji po Mateju (Mt 17,1–13), Marku (Mr 9,2–13) in Luku (Lk 9,28–36) ter poročajo o tem, da se je Kristus v svojem veličastvu prikazal apostolom Petru, Jakobu in Janezu. Cerkveni očetje razlagajo, da je to Kristus storil zato, da bi učence pripravil na svoje trpljenje, smrt in vstajenje. V spremenjenju se je Jezus razodel kot pravi mesija. Najprej o njem poročata Mojzes in Elija (postava in preroki), potem pa še Bog Oče sam.
Papež sv. Leon Veliki (390–461 po Kr.) je v svojem delu Slava v spremenjenju o Jezusovi spremenitvi na gori zapisal: »Gospod pred izbranimi pričami razodene svojo slavo in s tako velikim sijajem razsvetli svoje telo, ki ga ima kakor drugi, da je njegov obraz podoben sončnemu siju in obleka enaka snežni belini. Glavni namen te spremenitve je bil, da bi apostoli prenesli pohujšanje križa, in da ne bi njihove vere zmotilo ponižanje njegovega prostovoljnega trpljenja, potem ko se jim je razodela vzvišenost njegovega skritega dostojanstva. Gospod pa je z enako previdnostjo utrdil tudi upanje svete Cerkve, da bi celotno Kristusovo telo spoznalo, s kakšno spremenitvijo je bilo obdarovano, in bi si udje v skupnosti obetali tisto slavo, ki je žarela na Glavi. Gospod je rekel isto o tej slavi, ko je govoril o veličastju svojega prihoda: ‘Tedaj bodo pravični sijali kakor sonce v kraljestvu njihovega Očeta’«.
Simbolika gore v Svetem pismu predstavlja povezavo nebes, zemlje in podzemlja. Tako so gore postale bivališča bogov in na njih so gradili svetišča. Stara zaveza navaja, da so Izraelci na gorah častili Jahveja, saj naj bi jih on oblikoval. Na Horebu je Bog poklical Mojzesa za voditelja Izraelcev in razodel Božje ime, na Sinaju pa je sklenil zavezo z Izraelom in dal deset zapovedi. V Novi zavezi na gori Jezus izbere apostole in jih pošlje v svet, na gori se spremeni in razodene trem apostolom kot Božji Sin, na Oljski gori ima govor o ponovnem prihodu, prav tako na gori razglasi novo postavo in blagre. Gora pomeni območje prihodnjega Božjega kraljestva in Jezus vodi ljudi na goro k Bogu. Kdor ga posluša in je pripravljen hoditi za njim, je luč za druge in sveti kot »mesto, ki stoji na gori« (prim. Mt 5,14).
Vzhodna Cerkev praznik obhaja že iz prvih časov, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za Katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu leta 1456.
v petek, 8. avgusta, goduje sv. Dominik, ustanovitelj dominikancev
Skupino svojih tovarišev, ki jih je imenoval ‘bratje pridigarji’, bi Dominik rad razširil v red pridigarjev. S tem namenom se je napotil v Rim, kjer je naletel na sv. Frančiška Asiškega, ki je tudi prišel tja, da papež potrdi pravila reda manjših bratov. Papež Inocenc III. in škofje, zbrani na 4. lateranskem koncilu, so sicer pohvalili Dominikovo apostolsko misel, red pa je bil potrjen šele 22. decembra 1218. Prva hiša dominikanskega reda je bila v Toulousu v Franciji, od tam pa se je red širil najprej v Italijo ter v Dominikovo domovino Španijo. Že za Dominikovega življenja je red imel osem provinc.
Dominik Guzman je bil doma iz španske pokrajine Kastilije, kjer je zagledal luč sveta okoli leta 1170. Družina je bila premožna, zato so Dominika dali šolati. Navdušil se je za duhovniški poklic. Nakupil si je precej knjig: ko pa je v mestu, kjer se je šolal, nastala huda lakota, je vse knjige prodal in z izkupičkom podpiral stradajoče. Škof v mestu Osma ga je posvetil v duhovnika in ga sprejel v svojo službo. Dominik bi rad šel v misijone in s tem namenom je svojega škofa spremljal v Rim, da bi papeža prosil dovoljenja za odhod v misijone. Spotoma je v južni Franciji naletel na krivoverce, ki so zanikali nekatere temeljne verske resnice in so ljudstvo ščuvali zoper Cerkev. Ti ljudje, ki so jim pravili albižani, valdenci, patareni, sami pa so se imenovali katari, kar pomeni ‘čisti’, so imeli velike uspehe, ker so duhovniki živeli precej posvetno in so ljudem dajali slab zgled. Papež je poslal v Francijo svoje pridigarje, ki naj bi te ljudi spreobrnili. Toda nastopali so preveč uradno, oblastno in ošabno, zato jim nihče ni prisluhnil. Pač pa so radi poslušali Dominika in njegove spremljevalce, ki so kakor Jezusovi učenci hodili v majhnih skupinah po mestih in vaseh ter oznanjali evangelij s tehtno besedo in z zgledom apostolskega življenja.
Dominikanci naj bi s pridiganjem ljudstvu posredovali evangeljsko resnico in jih z njo preoblikovali v razumne božje otroke. Med najbolj znamenite člane dominikanskega reda spadata velika cerkvena učitelja sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski. Dominik je umrl 6. avgusta leta 1221 v Bologni. Njegov pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je nato kot papež Gregor IX. leta 1234 Dominika razglasil za svetnika. Ob tej priložnosti je povedal: »Poznal sem moža, ki je živel popolnoma po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.« Po novem koledarju obhajamo njegov god 8. avgusta. Pred cesarjem Jožefom II., ki je leta 1781 razpustil veliko samostanov, so imeli na slovenskih tleh svoje samostane tako dominikanci kot dominikanke. Od leta 1965 ponovno delujejo dominikanci, ki imajo hišo v Petrovčah.