v ponedeljek, 7. julija, obhajamo spomin Božjega služabnika škofa Antona Vovka
Anton Vovka se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi Jožefu Volku in Mariji Debelak. Starša sta mu zgodaj umrla, oče leta 1904, mati pa 1917. Dva razreda ljudske šole je napravil v Breznici, ostale pa v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Jeseni 1917 je vstopil v škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano in v tamkajšnjo škofijsko gimnazijo. Tam je leta 1919 maturiral. Vstopil je ljubljansko bogoslovje in bil 29. junija 1923 posvečen v duhovnika.
Prva tri leta je služboval kot kaplan v Metliki. Leta 1926 je postal kaplan v Tržiču, 29. novembra 1928 pa je bil imenovan za župnika v Tržiču. Leta 1940 postane kanonik v Ljubljani, kjer preživi tudi vojno. Ko je nova oblast zaprla generalnega vikarja Ignacija Nadraha, je 15. 6. 1945 prevzel mesto generalnega vikarja ljubljanske škofije. Od takrat pa do smrti je vodil ljubljansko škofijo. 15. septembra 1946 je bil imenovan, 1. 12. 1946 pa posvečen kot naslovni škof kardiški in pomožni ljubljanski. 20. oktobra 1960 je bil na Teološki fakulteti promoviran za častnega doktorja teologije. Konec decembra 1961 je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo, Vovk pa je bil imenovan za nadškofa, 4. 3. 1962 je bila slovesna razglasitev nadškofije in nadškofa v ljubljanski stolnici. Umrl je v škofijski palači v Ljubljani 7. 7. 1963. Pokopan je bil 10. 7. 1963 pri Sv. Križu v Ljubljani, v grob poleg škofa Jegliča.
Duhovniški svet ljubljanske nadškofije je 9. 10. 1996 na seji soglasno predlagal, naj se začne postopek za njegovo beatifikacijo. Kongregacija za svetnike je 23. 1. 1999 izdala soglasje, da se postopek lahko začne, nadškof in metropolit dr. France Rode pa je 13. 5. 1999 izdal odlok o začetku postopka za beatifikacijo, Anton Vovk je s tem dobil naziv »božji služabnik«.
Anton Vovk je nedvomno svetniški škof in to so čutili mnogi že za časa njegovega življenja. Dan po zažigu, 21. januarja 1952, je Vovk pisal arhitektu Jožetu Plečniku voščilo za njegovo 80-letnico in med drugim zapisal, da mu ne bo mogel priti osebno voščit, ker »so me včeraj v Novem mestu že kar na kolodvoru polili z bencinom, potem zažgali. Je bolelo, a še bolj me peče podivjanost nekaterih. Treba je moliti za pravo pamet!« Mojster je bil zgrožen nad barbarstvom, a hkrati ponižno hvaležen, ker se ga je škof samo dan po zažigu spomnil z voščilom. Ko so 22. januarja Plečnika obiskale sestre usmiljenke, je bil še vedno vidno pretresen in jim pripovedoval: »Pomislite, obrvi so mu že gorele, je povedal g. tajnik, kako bi bil revež.« Ob naslednjem obisku so sestre opazile, kako mojster Plečnik ves predan in zamišljen prosto skicira. Na vprašanje, kaj snuje, jim je odgovoril: »Snujem načrt za nov tron za g. škofa. Veste, on je najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije. On že ne bo sedel v cunjah.« In res je zasnoval nov škofijski sedež, ga dal izdelati in v celoti plačal stroške izdelave. To je arhitektova mojstrovina, ki jo danes lahko vidimo na levi strani v prezbiteriju ljubljanske stolnice in je od leta 1952 škofijski prestol ljubljanskih škofov.
Ko je Anton Vovk v letu 1960 končno od oblasti dobil dovoljenje za potovanje v Rim, se je 1. februarja 1960 srečal tudi s svetim očetom Janezom XXIII. Ob sprejemu se mu je Vovk opravičil, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim. Papež pa mu je odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred Vami.« V tistem in naslednjih obiskih v Rimu do leta 1962 je pri mnogih, ki so ga srečali, pustil globok vtis in so v njem videli velikega borca za pravice Cerkve in mučenca vere.
Anton Vovk je kot škof osrednje slovenske škofije po vojni postal državni sovražnik številka ena in je zato izkusil pestro paleto brezobzirnosti in brutalnosti nove oblastne nomenklature. Vovk je tako pred vojno kot med njo zavzemal strogo apolitično stališče in bil v tem dosleden. Oblast je želela pri njem najti kakšen madež v času vojne, da bi nanj pritisnila oziroma ga lahko izsiljevala, a ga ni mogla najti. Še več, izkazal se je s svojim delovanjem v korist vseh potrebnih, in tako užival vsesplošno spoštovanje. Udbovski agent »Francka« je o Vovkovem zadržanju med vojno koncem leta 1945 zapisal: »Užival je kot objektiven človek zaupanja vseh razen okupatorja.«
To pa oblasti ni oviralo, da z njim ne bi brutalno obračunala. Vodilno vlogo pri maltretiranju je imela partijska revolucionarna policija – Uprava državne varnosti (UDV). Njeno delovanje je obsegalo različne ravni, od zasliševanj, spremljanja na vseh birmovanjih, analiz njegovih pridig, zasliševanja in maltretiranja duhovnikov in laikov iz Vovkove bližine, pisanja dnevnih poročil o tem, kje se je nahajal, s kom je govoril, kakšna stališča je imel do posameznih vprašanj, preiskav na škofiji, pregleda celotne pošte, ki je prihajala na ordinariat in z njega, prisluškovanj, fizičnih napadov in končno seveda sramotnega zažiga 20. januarja 1952 v Novem mestu.
Kot romarsko središče je stavba tekom stoletij doživljala različne nesreče in radosti. V 17. in 18. stoletju so jo upravljali jezuiti, leta 1786 je cerkev postala sedež nove župnije, ki je od leta 1937 v upravi bratov minoritov. V letu 2010 praznuje cerkev pomemben jubilej, to je 600 let od njene izgradnje, istočasno pa leto 2010 pomeni tudi pomembno prelomnico v zgodovini ptujskogorske cerkve, saj je nedavno sveti oče Benedikt XVI. podpisal listino, s katero je cerkev povzdignil v baziliko. Odslej se cerkev imenuje Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori.
v petek,1. julija, goduje sv. Benedikt, zavetnik Evrope
Svetega Benedikta, začetnika zahodnega meništva, je papež Pavel VI. 24. oktobra 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope, ker je “s križem, knjigo in plugom prinesel krščanski napredek narodom, razkropljenim od Sredozemskega morja do Skandinavije, od Irske do prostranih nižin Poljske”.
Poljak Janez Pavel II., prvi slovanski papež, je leta 1980, ob 1500 letnici rojstva sv. Benedikta, dejal, da je bila Evropa na novo rojena ob propadu velikega rimskega imperija. »Ko se je porajala na njegovih kulturnih temeljih, je po zaslugi benediktinskega duha iz tistega izročila povzela in v dediščino evropske in vesoljne kulture utelesila vse tisto, kar bi se sicer izgubilo.« Redovna pravila, ki jih je sestavil sveti Benedikt in jih imenujejo “evangelij, presajen v resnično življenje”, je mogoče povzeti v treh besedah: ‘Ora et labora!’ (Moli in delaj). Skladno povezovanje dela in molitve je ideal krščanskega prizadevanja za popolnost ali izpolnjevanje božje volje.
Papež Gregor Veliki, ki je sestavil življenjepis sv. Benedikta v obliki pogovora z namišljenim diakonom Petrom, pove, da se je Benedikt rodil v plemeniti družini v Nursiji to je današnje mestece Norcia v Umbriji in sicer okoli leta 480. O njegovi družini vemo le to, da je imel sestro dvojčico Sholastiko, ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah in ga posnemala tudi v svetništvu (njen god obhajamo 10. februarja). Starši so Benedikta poslali v Rim, da bi se izpopolnil v pravnih vedah, toda prav kmalu je bil sit Rima in njegove pokvarjenosti. Najprej se je umaknil v bližino mesta Tivoli, kjer si je poiskal družbo enako mislečih. Kmalu je spoznal, da ta družba ni zanj, zato se je skril v samotno sotesko reke Aniene nedaleč od mesta Subiaco, ker je želel biti popolnoma ločen od sveta, da bi ob branju in premišljevanju Svetega pisma in v molitvi našel stik z Bogom ter prodrl v globine svoje duše. Pa ni bil dolgo sam. Nekega dne so se pred njegovo votlino prikazali puščavniki iz Vicovara in ga prosili, naj namesto umrlega predstojnika prevzame vodstvo njihove skupnosti. Benedikt je njihovo gorečo prošnjo uslišal. Puščavniki pa so bili svojeglavi, zato jih je zapustil. Po dolgem premisleku je sprejel vodstvo nove redovne skupnosti, ki se je bila voljna ravnati po njegovih pravilih. Tem svojim redovnikom je Benedikt hotel biti ‘oče’, to namreč pomeni beseda ‘abbas’ ali po slovensko ‘opat’.
Čez nekaj časa je izbral najboljše menihe iz dvanajstih samostanov, ki jim je bil ‘oče’, in se napotil proti jugu. Ustavil se je pri mestu Cassino pri Neaplju, zgrajenim pod visokim gričem. Na vrhu tega griča je zrastel znameniti samostan Montecassino, ki velja za matično hišo benediktinskega reda in v nekem smislu vseh samostanov na krščanskem Zahodu. Stari viri postavljajo začetek Montecassina v leto 529: ta letnica ima tudi simboličen pomen tega leta je namreč bizantinski cesar Justinijan dal zapreti zadnjo pogansko šolo v Atenah, Montecassino pa je zasvetil kot novo žarišče krščanske kulture. Skupnost na Montecassinu je opat Benedikt vodil vse do svoje smrti, najbrž leta 547.
v soboto, 12. julija, godujeta sv. Mohor in Fortunat
Najbrž večina pozna Mohorjevo družbo, najstarejšo slovensko knjižno založbo, ustanovljeno leta 1851 na pobudo blaženega škofa Antona Martina Slomška.
In zakaj je novi knjižni družbi izbral za varuha prav sv. Mohorja in Fortunata? Sam piše: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere … Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostoli prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja …«
Mučenca sveta Mohor in Fortunat sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Sv. Mohor in Fortunat sta bila od leta 1461 do 1961 torej natanko petsto let prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej pa sta njena drugotna patrona. Na slovenskem ozemlju (južno od Drave) je njima posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružnih cerkva.
Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Hermagoras-Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, vendar z ugotovitvijo, da je to spominski dan prenosa njunih relikvij.
Tako škof Mohor kot diakon Fortunat sta zabeležena v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 do 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako sta Mohor in Fortunat postala oglejska mučenca.
Zgodovinsko jedro o teh dveh svetih mučencih nam pove, da je bil Mohor nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu, leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.
In kako je prišlo do legende o začetkih oglejske škofije? Oglej je bil veliko in slavno mesto, največje za Rimom v Italiji. Med preseljevanjem narodov so ga leta 452 požgali Huni. Kmalu si je opomoglo in prevzelo skrb za krščanska občestva na vzhodu evropske celine. Tu je nastala velika nadškofija (metropolija), ki se je sklicevala na apostolski izvor.
V Sloveniji sta dve cerkvi sv. Mohorja in 16 cerkva Mohorja in Fortunata. Po njih se imenuje več naselij Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor.