v torek, 20. maja goduje sv. Bernardin Sienski
Sveti Bernardin Sienski, s pravim imenom Bernardino degli Albizeschi, asket, krščanski redovnik, teolog in ljudski misijonar, * 8. september 1380 Massa Marittima, † 20. maj 1444 L’Aquila, velja za enega od najpomembnejših svetnikov reda manjših bratov.
v sredo, 14. maja goduje sv. Timotej
Timotej je bil rojen v Listri v Mali Aziji, nekako tisti čas, ko je Jezus v Palestini nastopil svoje javno delovanje. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Materi Evniki in stari materi Loidi daje sveti Pavel pohvalno spričevalo, da sta bili obe polni žive vere in da sta Timoteja od otroških let učili spoznavati Sveto pismo. Verna Judinja, ki je sklenila mešan zakon s poganskim možem, je sina vzgajala v svoji veri, le obrezali ga ni dala po Mojzesovi postavi osmi dan po rojstvu.
Apostol Pavel je najbrž že na svojem prvem misijonskem potovanju spreobrnil h krščanstvu Timoteja, njegovo mater in staro mater. Kot sin judovske matere in poganskega očeta je Timotej pred postavo veljal za Juda in bi moral biti obrezan in za to je poskrbel Pavel, ko je na drugem misijonskem potovanju prišel v Listro. To je storil zaradi Judov, ki so bili v teh krajih. Vzel ga je s seboj na misijonsko pot po Mali Aziji in od tam v Makedonijo. Ko je bil Pavel jetnik v Rimu, se mu je pridružil tudi Timotej, ker ga Pavel omenja v svojih pismih, poslanih v tem času iz Rima. Ko je apostol Pavel čutil, da se bliža čas razveze, je svojega učenca Timoteja postavil za nadpastirja v Efezu. Njemu je pisal svoje poslednje pismo. Timotej je modro vodil škofijo v Efezu vse do smrti. Časte ga kot zavetnika pri boleznih želodca po besedah, ki mu jih je namenil učitelj Pavel v svojem prvem pismu, naslovljenem nanj, da naj zaradi »zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti« ne pije samo vode, temveč tudi malo vina. Ime Timotej je na Slovenskem zelo redko; isto velja tudi za skrajšano obliko Tim. Tit je bil sin poganskih staršev, bržkone doma iz Antiohije, in Pavel ga je sam krstil. Ko je z Barnabom in drugimi sodelavci odšel na apostolski zbor v Jeruzalem (jeseni leta 48), je vzel s seboj tudi Tita. Njegova navzočnost je vsaj posredno pripomogla, da sta apostola Jakob in Peter podprla Pavlov predlog, da se pri oznanjevanju evangelija poganom ne nalaga zahtev judovske postave. Tit je bil stalno ob svojem duhovnem očetu apostolu Pavlu. Spremljal ga je tudi na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih. Pavel mu je zaupal nekatere pomembne naloge, ko je šlo za mirovno poslanstvo v nekaterih cerkvenih občinah, kjer so izbruhnili prepiri. Nazadnje ga je Pavel postavil za misijonarja in škofa na otoku Kreti, ki je bila tedaj kot velik otok na jugu Egejskega morja važno in bogato središče ter žarišče omike. Za škofa na Kreti je Pavel Tita postavil leta 63. Na potovanju proti zahodu je zanj sestavil pismo, v katerem mu razlaga, zakaj ga je pustil na Kreti. Iz tega kratkega pisma je najbolj znan tisti odlomek, ki se bere kot drugo berilo pri pomočnici: »Razodela se je božja milost, ki prinaša odrešenje vsem ljudem …« Tit je ostal na Kreti vzoren pastir vse do visoke starosti, kakor poroča zgodovinar Evzebij.
v soboto, 24. maja je praznik Mrije, Pomočnice kristjanov, zavetnice Slovencev
God oziroma praznik Marije Pomočnice kristjanov nikoli ni bil obvezen za vso (zahodno) Cerkev. Vendar so ga uvedle mnoge škofije katoliškega sveta. Tako je bil uveden tudi v ljubljanski nadškofiji, in sicer v zvezi z Brezjami, najbolj priljubljeno slovensko božjo potjo.
Na Brezjah, sredi krasne pokrajine ob vznožju najvišjih in najlepših slovenskih gora, je najprej stala le skromna cerkvica sv. Vida, podružnica mošenjske župnije. Mošenjski župnik Urban Ažbè pa je leta 1800 dal napraviti novo stransko kapelico v čast Mariji Pomagaj. V njej je bila slika Leopolda (ali njegovega brata Valentina) Layerja, posnetek znamenite Cranachove Marije Pomočnice. Leta 1814 (čas rešitve papeža Pija VII. in obenem Napoleonovega padca) je Leopold Layer iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, poslikal celotno kapelico. Če gledamo Marijino podobo, se nam zdi, kakor da bi se mali Jezus v Marijinem naročju nečesa ustrašil in se zato tesneje privija k svoji deviški Materi, češ: »Pomagaj!« Ali kakor da bi videl našo stisko in bi računal tudi na Marijino usmiljenje z nami. Marijine oči pa s prisrčno milino gledajo na nas, ki smo tolikokrat pomoči skrajno potrebni. In nehote nam privre iz srca tista topla molitev, ki je nastala v času velikih stisk 11. stoletja: »Pozdravljena, Kraljica … Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.«. Sploh je ta podoba takšna, da v človeku že sama po sebi prebuja veliko zaupanje v Marijino priprošnjo. Polagoma so verniki od blizu in daleč začeli prihajati pred to podobo in se priporočati Mariji Pomagaj v zasebnih in javnih zadevah. Glas o velikih uslišanjih v duhovnih in telesnih potrebah se je stalno širil. Veliko pozornost je prebudilo zlasti ozdravljenje Marije Tavčar iz Begunj dne 22. septembra 1863. Še isto leto je bilo na Brezjah več novih izrednih uslišanj, ki tudi pozneje nikoli niso prenehala. Sicer morejo tudi uslišanja v časnih, telesnih zadevah imeti zveličavni pomen ne le za tistega človeka samega, ki se zateka k Mariji, ampak tudi za mnoge druge. Zato je umljivo, da Bog uslišuje v časnih potrebah. Vendar pa je neprimerno več uslišanj duhovne vrste in se neposredno nanašajo na človekovo zveličanje. Iz življenjepisa nadškofa dr. Antona Bonaventura Jegliča je znano, da se je za duhovniški poklic po mnogih notranjih bojih odločil pred milostno podobo brezjanske Marije Pomagaj. Veliki nadškof je svoj duhovniški poklic izrecno pripisoval Marijini priprošnji. Podobno je bilo z nadškofom Antonom Vovkom. Koliko dobrot je torej ves slovenski narod že na ta način prejel po Mariji Pomočnici, češčeni na Brezjah! Še več je teh dobrot, če pomislimo, da se omenjenima dvema možema pridružuje še cela vrsta nam nepoznanih, a božjemu očesu dobro znanih velikodušnih ljudi – žena in mož – ki so ob luči in milini brezjanske Marije Pomagaj izbrali rajši trnovo in strmo, a svetlo pot žrtve za druge, pot križa, ki pelje k poveličanju, kakor da bi krenili po lagodni poti iskanja ozkih in kratkotrajnih časnih koristi.
