v ponedeljek, 12. maja, goduje sv. Leopold Mandić
Njegovo krstno ime je bilo Bogdan. Kot šestnajstleten je stopil v kapucinski red v Vidmu (Udine) v Italiji v okviru beneške province. Pri preobleki je dobil redovniško ime Leopold. V Benetkah je bil leta 1890 posvečen v duhovnika.
Iskanje osebnega poslanstva p. Mandića znotraj kapucinskega reda je bilo prežeto z ekumenskim duhom, zato se je želel tudi vrniti v domovino z namenom, da bi na terenu gradil mostove med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Predstojniki mu tega zaradi krhkega zdravja niso dovolili. Kljub temu je nekaj časa preživel na ozemlju sedanje Republike Hrvaške, in sicer v Zadru (1890) in dobro leto (1906/1907) tudi pri nas v Kopru. Od leta 1907 do smrti leta 1942 je bil spovednik v kapucinskem samostanu v Padovi. Nekaj časa je bil tudi vzgojitelj mladih redovnikov, vendar se je vedno znova vračal v spovednico.
Za p. Leopolda Mandića velja, da je bila njegova spovednica kraj izjemnega pričevanja in mučeništva obenem. Od jutra do večera so jo oblegali ljudje najrazličnejših stanov od blizu in daleč. Skrivnost njegovega »uspeha« je bila v iskreni pobožnosti, s katero je sprejemal spovedance. Takoj po njegovi smrti so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu v uslišanje izročali prošnje. Papež Pavel VI. (1963–1978) ga je leta 1976 razglasil za blaženega. Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II. (1978–2005). Ko je papež orisal njegov lik, je omenil, da se je njegovo življenje odvijalo brez velikih zunanjih del; bilo je preprosto življenje ljubezni do bližnjega. Ni pisal velikih teoloških del, ni bil blesteč govornik, »samo spovedovati je znal«. In prav v tem je bila njegova veličina. Kot spovednik je bil ves poglobljen v Boga. Iz te življenjske povezave je črpal tudi vitalno moč za duhovno vodstvo ljudi.
v torek, 6. maja, je praznik Fatimske Matere božje
V Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Frančišku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra.
Nekateri so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. Cerkvena oblast je začela strogo in natančno preiskovati vedenje otrok, sporočila, prikazni, čudeže, razpoloženje vernih in neverujočih. Raziskava je trajala osem let in 30. oktobra 1930 je leirijski škof Jose Coreira di Silva objavil Pastirski list o češčenju rožnovenske Matere Božje v Fatimi. V njem je zapisal: »Ko sem ponižno klical na pomoč Svetega Duha, v zaupanju na varstvo preblažene Device, v soglasju s svojimi škofijskimi svetovalci izjavljam, da so videnja otrok v dolinici Iria dne 13. maja in vsakega trinajstega dne v mesecu do oktobra 1917 verodostojna. Češčenje naše ljube Gospe fatimske uradno dovoljujem.«
Pri prvem prikazovanju je Marija naročila pastirčkom, naj odslej pobožno molijo rožni venec. Nato jih je vprašala, ali se hočejo Bogu darovati s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Otroci so to obljubili.
Pri junijskem prikazovanju jim je Gospa povedala »prvo skrivnost«. Po Jacinto in Frančiška bo kmalu prišla, Lucija pa bo živela dalj časa, ker hoče po njej Jezus razširiti po svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.
Pri julijskem prikazovanju so vidci za trenutek smeli videti ognjeno morje, kjer trpe hudobci in pogubljene duše. Potem je Marija napovedala svetovno vojno, končno zmago njenega brezmadežnega Srca in da se bo Rusija spreobrnila. To je »druga fatimska skrivnost«.
»Tretja fatimska skrivnost« opisuje moža v belem. Ta prestane mučeništvo, skupaj z mnogimi drugimi kristjani na vrhu neke gore. Sveti papež Janez Pavel II. je omenjeni prizor pripisal svojemu atentatu 13. maja 1981.
Ob zadnjem prikazovanju oktobra se je zbralo okoli 70.000 ljudi. Marija se je predstavila kot Gospa svetega rožnega venca in naročila, naj njej v čast na tem kraju postavijo kapelo.
Papež Pavel VI. je ob 50. obletnici prikazovanj (13. maja 1967) poromal v Fatimo in v govoru posebej naglasil poziv fatimske Gospe k molitvi in pokori. Papež Janez Pavel II. je obiskal Fatimo od 12. do 13. maja 2000. Papež je pripisoval posebnemu čudežu fatimske Marije, da je preživel atentat 13. maja. 1981. Fatimo je obiskal papež Benedikt XVI. med 11. in 14. majem 2010 ter papež Frančišek od 12. do 13. maja 2017.
……………………….
v sredo, 14. maja goduje sv. Bonifacij
Sv. Bonifacij se je rodil kot Vinfrid okoli leta 673 v angleški plemiški družini iz Wessexa. Postal je benediktinec in si pridobil visoko izobrazbo. V duhovnika je bil posvečen pri tridesetih letih.
Imel je že sloves učenjaka, ko je v zreli dobi (pri štiridesetih letih) začutil klic v apostolat med pogani na evropskem kontinentu. Pri tem delu ga je podpiral papež Gregorij II., ki mu je dal pisno dovoljenje za oznanjanje evangelija med germanskimi ljudstvi. V tem dokumentu pa mu je nadel že novo ime Bonifacij. To pa zato, ker ga je poslal med germanska ljudstva na spominski dan sv. Bonifacija iz Tarza, enega od tako imenovanih “ledenih mož” (god 14. maj).
Papež ga je leta 722 v Rimu posvetil za škofa vseh germanskih ljudstev in mu zaupal organizacijo novih škofij. Sočasno je ustanavljal tudi nove benediktinske samostane, tako moške kot ženske.
Bonifacij je tako na cerkvenih zborih odpravljal poganske razvade med ljudstvom in ustanavljal škofije, med njimi tudi salzburško, iz katere je deloma tudi k Slovencem prišlo krščanstvo. 5. junija 754 je bil v Friziji ubit s strani poganskih roparjev. Pokopan je v stolnici v Fuldi, kjer je njegov grob. Zaradi uspešnega misijonarskega dela nosi naziv »apostol Nemčije«.
Umetniki sv. Bonifacija upodabljajo v škofovskih oblačilih s križem, knjigo ali s sekiro, s katero je posekal hrast. Je zavetnik Nemčije, pivovarjev in krojačev.
v petek, 9. maja goduje sv. Janez Nepomuk
Janez se je rodil okoli leta 1350 v Pomuku (ta se je kasneje preimenoval v Nepomuk) na Češkem. Ker so ga starši izprosili od Boga, so mu dali ime Janez, podobno kakor sta Zaharija in Elizabeta poimenovala svojega od Boga izprošenega sina. Njegov oče je bil sodnik.
Po duhovniškem posvečenju leta 1380 je Janez v Padovi doktoriral iz kanonskega prava in kmalu po vrnitvi v Prago postal generalni vikar nadškofa Janeza Jenštejna. V času češkega kralja Vaclava IV. leta 1393 so ga v Pragi prijeli, mučili, nato pa ponoči njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo.
O njem obstajajo številne legende, ki kažejo, da je priljubljen svetnik med ljudmi. Po razširjeni legendi naj bi bil Janez Nepomuk spovednik kraljice Ivane in ker ni hotel razkriti njene skrivnosti ljubosumnemu kralju, ga je ta dal umoriti. Nepomuk je tako stoletja veljal za žrtev spovedne molčečnosti.
Češčenje sv. Janeza Nepomuka se je zelo razširilo od konca 17. stoletja z namenom, da bi po eni strani izpodrinil »narodnega svetnika« Jana Husa, po drugi strani pa za spodbujanje zakramenta sv. spovedi. Za svetnika je bil razglašen leta 1729. Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v deželah habsburške monarhije. Kipi Janeza Nepomuka krasijo nešteto mostov.
Umetniki ga upodabljajo kot duhovnika (s štolo in biretom na glavi) s križem in palmo v roki, s kazalcem na ustnicah in z vencem šestih zvezd okrog glave – te naj bi pokazale, kje v Vltavi leži njegovo truplo, da so ga lahko našli. Je zavetnik duhovnikov, spovednikov in spovedne molčečnosti, čolnarjev, mlinarjev; mostov; je priprošnjik proti obrekovanje in proti povodnji. Je zavetnik Češke in drugi zavetnik jezuitskega reda.