Mdr 7,7-11; Ps 90,12-13.14-15.16-17; Heb 4,12-13; Mr 10,17-30
Prisluhnimo, kaj nam evangelij pravi o bogataših in o bogastvu. Še prej pa pomembna opomba, da bi se izognili nepotrebnemu nesporazumu. Jezus nikoli ne obsoja bogastva in zemeljskih dobrin zaradi njih samih. Med Jezusovimi prijatelji je tudi »bogati človek« Jožef iz Arimateje; Zaheju pravi, da je »rešen«, četudi zase obdrži polovico imetja, kar gotovo ni bilo malo. Obsoja marveč pretirano navezanost na denar in na dobrine, ko človek zabrede tako daleč, da je »njegovo življenje odvisno od vsega tega« in »sebi nabira zaklade« (prim. Lk 12,13–21).
To evangeljsko svarilo sloni na dveh razlogih. Prvi je modrostni premislek, ki opozori na dejstvo, da je norost imeti za temeljni cilj življenja kopičenje bogastva, graditi eno vilo za drugo, ko pa vemo, da smo lahko iz trenutka v trenutek poklicani, da zapustimo vse: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« (Lk 12,20). Drugi razlog pa je verski. Bogastvo resno otežuje vstop v nebeško kraljestvo. Tako težko je, da je celo kameli laže iti skozi šivankino uho.
Božja beseda imenuje pretirano navezanost na denar malikovanje: »Poželenje in slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje« (Kol 3,5; Ef 5,5). Mamon, denar, ni preprosto eden izmed številnih malikov; je simbol za vse malike. Dobesedno »malik vlitih bogov« (prim. 2 Mz 34,17). In je tudi razumljivo, zakaj. Kdo je na tem svetu objektivno (se pravi resnično, ne le v namenih) sovražnik in tekmec Boga? Morda Satan? Noben človek se brez razloga ne odloči, da bo služil Satanu. Kdor to stori, dela to zato, ker verjame, da bo iz tega iztržil kakšno posvetno korist. Kdo je dejanski drugi gospodar, proti-Bog, nam jasno pove Jezus: »Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24).
Mamon je proti-Bog, ker ustvarja neke vrste alternativni svet, spreminja cilj teologalnih kreposti. Vere, upanja in ljubezni človek ne polaga več v Boga, ampak v denar. Udejanja pa se tudi preobrat vseh vrednot. »Bogu ni nič nemogoče,« pravi Sveto pismo in še: »Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.« Svet pa pravi: »Tistemu, ki ima denar, je vse mogoče.« In na določenem področju se zdi, da vsa dejstva temu pritrjujejo.
Skopost je poleg malikovalstva tudi izvor nesreče. Skopuh je nesrečnež. Do vseh je nezaupljiv in se osami. Ni sočuten niti do svojih sorodnikov, ki jih vidi vedno kot izkoriščevalce in katerim se včasih pred njim prebuja ena sama resnična želja: da bi čim prej umrl in bi lahko podedovali njegovo bogastvo. V krču varčevanja se v življenju odreka vsemu in tako ne užije ne tega sveta, niti kar je Božjega, ker to odpovedovanje ni zaradi Boga. Namesto da bi si pridobil gotovost in mir, je večni talec svojega denarja.
—————
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: