v ponedeljek, 16. novembra, goduje sv. Marjeta Škotska
Rodila se je okoli leta 1045 na Ogrskem, ker se je njen oče Edvard zatekel h kralju sv. Štefanu in se je tam poročil z njegovo svakinjo. Pozneje se je s starši vrnila na Angleško. Po vdoru Normanov je kraljevska družina spet morala bežati. Vihar jih je zanesel na škotsko obalo. Tu se je štiriindvajsetletna poročila s škotskim kraljem. Z novo kraljico se je začela doba miru za vso deželo.
Življenjepisec pravi o njej: »Bila je zgled prave pobožnosti in svetosti, angel svojemu možu, najboljša vzgojiteljica svojih sinov in hčera, zaščitnica vere in poštenja. Vneta je bila za cerkev, podpirala je umetnost in znanost; deželi je bila mati, ker so bili v njeno srce vpisani vsi ubožci, stiskani in trpeči.« Kamor je segla njena oblast, je segala tudi njena dobrota.
Marjeta je poskušala povsod nastaviti dobre duhovnike, podpirala je škofe v njihovih pravicah in si prizadevala, da bi zatrla vsako krivico, krščanske kreposti pa širila ne le na dvoru, temveč tudi med podložniki. Strogost je pokazala samo v boju za pravico in proti praznoverju. Bila je vzorna mati šestih sinov in dveh hčera. Priskrbela jim je stroge in izobražene, nravno neoporečne vzgojitelje in učitelje ter jih pri delu tudi sama nadzorovala. Odstranila je slabe dvorjane, ker je želela, da bi bil njen dvor ogledalo vsemu prebivalstvu. Prodala je ves svoj nakit, da je imela denar za potrebne. V adventu in postu je skrbela za tristo revežev. Sama je stregla ženam, kralj pa moškim, in vsi so dobivali isto hrano, kakor je prihajala na kraljevsko mizo. Umrla je 16. novembra 1093 v Edinburgu.
Upodabljajo jo s črnim križem, ko pomaga revežem, goduje pa 16. novembra.
v torek, 17. novembra, goduje sv. Elizabeta Ogrska
Zgodba njenega življenja se bere kakor napet pustolovski roman, saj je morala v svojem kratkem življenju marsikaj prestati, še največ zasmehovanja, poniževanja in celo pregnanstvo. Največja pustolovščina pa je bilo prav gotovo njeno bogoljubno življenje in dobrota njenega srca. Znana je namreč kot velika dobrotnica ter zavetnica ubogih, lačnih in odrinjenih. Vse svoje ogromno imetje je razdala njim, zgradila bolnišnico in v njej stregla bolnikom, na svojem gradu pa dnevno prehranjevala na stotine ljudi. Po moževi smrti in preganjanju se je odrekla blišču in živela skrajno siromašno življenje. Že dan po pogrebu, ki je bil 19. novembra 1231, so se začeli na njenem grobu dogajati čudeži, zato jo je papež komaj štiri leta po smrti razglasil za svetnico.
Dokler mi ne proda gradu, sem zadovoljen«Elizabeta Ogrska se je rodila leta 1207 ogrskemu kralju Andreju II. in Gertrudi Andeches-Meranski iz znane nemške plemiške rodbine. Na ogrskem kraljevem dvoru je živela le prva štiri leta svojega življenja, kajti oče jo je zaročil z turingijskim grofom Ludvikom IV. Elizabeta je z bogato doto odšla živet na grad Wartburg v Turingijo, kjer se je nato leta 1221 poročila z Ludvikom. Ta je zavladal Turingiji po smrti svojega očeta, star osemnajst let. Čeprav je bil povod za njuno poroko politične narave, se je med njima rodila iskrena ljubezen, spodbujena z vero in željo izpolnjevati Božjo voljo. V kratkem, toda srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Herman (1222), Zofija (1224) in Gertruda (1227).
Elizabeta je vsakemu, ki je potrkal na njena vrata, dala piti in jesti, ga oblekla, plačevala dolgove, skrbela za bolnike in pokopavala umrle.
Elizabeta je čez čas postala predmet kritik, kajti njeno vedenje ni bilo ravno primerno dvornemu življenju. Neutrudno je namreč opravljala dela usmiljenja: vsakemu, ki je potrkal na njena vrata, je dala piti in jesti, ga oblekla, plačevala dolgove, skrbela za bolnike in pokopavala umrle. Iz svojega gradu je pogosto hodila v hiše ubogih in jim osebno prinašala hrano. O vsem so obveščali njenega moža, ki pa je nekoč na obtožbe odgovoril: »Dokler mi ne proda gradu, sem zadovoljen.«Zanjo težka preizkušnja je bila smrt moža Ludvika leta 1227. Ob novici se je od žalosti umaknila v samoto, nato pa se je, okrepljena z molitvijo in potolažena z upanjem, da ga bo znova videla v nebesih, začela zanimati za vodenje kraljestva. Čakala jo je še ena preizkušnja. Njen svak si je prisvojil oblast v Turingiji, se razglasil za Ludvikovega dediča in Elizabeto označil kot nesposobno vladati. Elizabeta je bila z otroki pregnana z gradu Wartburg. Hodila je po vaseh in opravljala različna dela, dokler se ni leta 1228 naselila v družinskem gradu v Marburgu, kjer je živel tudi njen duhovni vodja p. Konrad. Ta je papežu Gregorju IX. tudi poročal, da je Elizabeta na veliki petek 1228 položila roke na oltar kapele v mestu Eisenach ter se v navzočnosti nekaterih manjših bratov in družinskih članov odpovedala svoji volji in vsej minljivosti sveta.
Po moževi smrti je zgradila bolnišnico in v njej sprejemala bolne in invalide, stregla najbolj ubogim in najbolj zapuščenim ter bedela ob umirajočih.
Kmalu zatem je zgradila bolnišnico in v njej sprejemala bolne in invalide, stregla najbolj ubogim in najbolj zapuščenim ter bedela ob umirajočih. Sama je dejala, da je od revnih prejemala posebno milost in ponižnost. V tej bolnišnici je preživela zadnja tri leta svojega življenja. Vedno je iskala najbolj ponižujoča in odbijajoča dela. Postala je »posvečena ženska sredi sveta (soror in saeculo)« in tako oblikovala versko skupnost. Postala je zavetnica Tretjega regularnega reda sv. Frančiška in Frančiškovega svetnega reda.