v ponedeljek, 2. novembra, je praznik vseh vernih rajnih
Rimski martirologij ali koledar, v katerem so zaznamovali sprva obletnice svetih mučencev, kasneje pa tudi drugih od Cerkve razglašenih svetnikov, naznanja spomin vseh vernih rajnih s temi jedrnatimi besedami: »Danes je slovesni spomin vseh umrlih vernikov. Pravkar se je Cerkev kot skupno nežna čuteča mati potrudila, da bi poveličevala s primernimi slavospevi vse svoje otroke v nebeškem veselju. Zdaj pa bi v svoji materinski skrbi vsem svojim otrokom, ki trpijo v kraju očiščevanja, s svojo mogočno priprošnjo pri Kristusu, svojem Gospodu in Ženinu, rada pomagala, da bi čim prej mogoče bili sprejeti v občestvo nebeščanov.«
Pri nas se je za današnji spominski dan vseh rajnih udomačilo ime ‘verne duše’ in verni ljudje prosimo za svoje pokojne, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Temu kraju ali pravzaprav stanju pravimo vice. To stanje nastopi takoj po smrti za tiste duše, ki imajo v sebi božje življenje posvečujoče milosti, pa še niso zadostile za grehe, ki so jih v življenju storile, ali pa jih teži krivda malih grehov. Kako dolgo traja očiščevanje v vicah pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti. Same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi, ki spadamo še k ‘potujoči Cerkvi’. S svojo priprošnjo jim morejo pomagati tudi zveličani v nebesih. Temelj za to je tisto nadnaravno dejstvo, ki ga izraža člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov.«
Novi Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiščeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« Glede odpustkov isti Katekizem uči: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustite moremo naklanjati ali živim ali rajnim.« V prvih osmih dneh novembra Cerkev za obisk pokopališča in molitev za rajne naklanja popolni odpustek. Prav tako dobi odpustek v vseh cerkvah in javnih kapelah na dan 1. in 2. novembra, ali prejšnjo ali naslednjo nedeljo, kdor moli vsaj očenaš in vero in je bil pri spovedi in obhajilu ter moli po namenu svetega očeta.
v torek, 3. novembra, goduje sv. Viktorin Ptujski
Viktorin Ptujski je bil škof, voditelj skupnosti v mestu, skozi katero so se pretakale kolone vojaštva in z njimi tudi množica verstev. Sveti Viktorin Ptujski je škofovsko službo v Petovioni opravljal v drugi polovici 3. stoletja in je v tem obdobju rimskega preganjanja bil eden redkih, ki je (literarno) ustvarjal in deloval. Možno je, da je umrl mučeniške smrti pod Numerijanovimi preganjanji v letih 283 – 284, ali pa v času pred Dioklecijanovimi preganjanji pred letom 304.O Viktorinovi osebnosti vemo zelo malo, saj se je o prvem Ptujskem škofu in najstarejšem latinskem razlagalcu Svetega pisma malo pisalo. V antičnem času je veljal za preroka, a je pozneje ostal zaradi spremenjenih zgodovinskih okoliščin bolj v ozadju iz več razlogov. Prvi razlog je bila razglasitev krščanstva za državno veroizpoved, kar je postavilo v ospredje druge ljudi, druge teologe in razlagalce svetega pisma, drugi razlog pa je bilo Viktorinovo milenaristično gledanje na zgodovino, ki obljublja spremembo v tostranskem življenju in ne v onstranskem. V svojem delu ˝Razlaga razodetja˝ je tako zastopal mnenje, da bo Kristus ustanovil 1000-letno kraljestvo, v katerem bodo pravični po zmagi nad Antikristom uživali mir in duhovno zadovoljstvo. Ker v tistem času verski nauk še ni bil natančno določen v dogmatičnih stavkih, je Viktorin sprejel in razlagal nekatere nazore, ki jih je Cerkev kasneje zavrnila. Eden od razlogov Viktorinove anonimnosti je bila tudi vedno bolj bogata bera teološkega pisanja, ki je ohranjala le znamenitejša dela, starejši rokopisi in prepisi pa so tonili v pozabo. Razen tega ne smemo prezreti dejstva , da so zaradi preseljevanja narodov in barbarskih vpadov prenehale delovati antične škofije, med drugimi tudi v Zgornji Panoniji ali rimski koloniji, kamor je spadalo Ptujsko območje. Nekdaj veliko in bogato rimsko mesto Petovio je bilo razdejano, krščansko iztrebljeno, močna vojaška utrdba pa je bila uničena. Kljub vsemu temu je najbolj verodostojne podatke o Viktorinu in njegovem delu ohranil Sv.Hieronim, ilirski krščanski duhovnik, in apologet , ki je cenil Viktorinovo učenost, teološko razgledanost, predvsem pa njegovo mučeniško smrt za Kristusa leta 303.
Ptuj, ki so ga Rimljani zavzeli že okoli leta 15 pr. Kr. je služil predvsem kot vojaško in trgovsko središče Zgornje Panonije. Z vojaki in trgovci, kot tudi z drugimi rimskimi uslužbenci in duhovniki, je prišlo krščanstvo tudi na naša tla. Četudi je Sv. Hieronim zapisal, da je Viktorin znal bolje grško kot latinsko, je s tem verjetno želel pokazati predvsem to, da je bil Viktorin grškega rodu. Kljub temu pa ne smemo povsem izključiti teze, da je bil Viktorin domačin, naj bo to grškega ali latinskega rodu, saj je v 2. in 3. stoletju bilo na Ptuju veliko grško govorečih in je zato bil deležen bolj grške kot latinske vzgoje. Na podlagi tega je Mihael Napotnik sklepal, da je tako še lažje razumeti, da je postal Viktorin škof, ker je bil tudi domačin. Na podlagi epigrafskih dokumentov dodaja Rajko Bratož zanimivo spoznanje, da je bil Viktorin kot priimek pogost v Noriku in Zgornji Panoniji, predvsem pa na Ptuju in je pripadal predvsem vojaškim in aristokratskim družinam. Tako smemo imeti Viktorina toliko bolj za Ptujčana. Zaradi manjkajočih podatkov o Viktorinovem izvoru si noben biograf ne upa postaviti datuma njegovega rojstva. Edino pri Fridrichu Horvatu, tamkajšnjem župnijskem vikarju, zasledimo, da je v pridigi ob 1600-letnici smrti Sv. Viktorina razlagal, da se je Viktorin rodil v Ptuju, in sicer v 1. polovici 3. stoletja in da bi naj bil postavljen za tamkajšnjega škofa leta 270 ter naj bi vodil Ptujsko škofijo okoli 30 let. To sicer zgodovinsko ni podkrepljeno, je pa zanimiva predstavitev iz katere je moč sklepati na njegovo dolgoletno pastirovanje, kar potrjujejo tudi njegova dela. Iz tega, da je bil v Ptuju, v 2. polovici 3. stoletja imenovan Viktorin za tukajšnjega škofa, lahko sklepamo, da je bila krščanska skupnost že pred njim dobro organizirana, številčno močna in hierarhično dobro konstituirana. Ker je takrat Ptuj spadal še v Oglejski patriarhat, je bil Viktorin umeščen in verjetno tudi posvečen od Oglejskega patriarha. Navzočnost različnih narodnosti, jezikov in veroizpovedi, od poganskih, judovske in krščanske, do raznovrstnih zmot, kot so gnosticizem, montanizem, antitrinitarizem, maniheizem, ki so se širile v Viktorinovem času, predvsem pa nenehna nevarnost preganjanj, kot tudi sama preganjanja kristjanov, jasno razodevajo težko misijonsko poslanstvo Sv. Viktorina med takratnimi Ptujčani. Tudi glede smrti Viktorina veje med strokovnjaki negotovost in raznovrstni poskusi datiranja. Tako najdemo na primer v biografijah Viktorina pri Antonu Kremplu, avguštincu Akvilinu Juliju Cezarju, Danijelu Farlattiju, Johannesu Quastnu in drugih letnico 304, medtem ko je pri večini strokovnjakov splošno sprejet datum 2. november 303, ki je vzet iz rimskega martirologija.
Tako tudi Mihael Napotnik v obširni razpravi našteva celo vrsto tujih strokovnjakov, kot tudi domače biografe (npr. Jožef Muršec, Anton Slomšek, Simon Povoden, Ivan Lapajne in drugi), ki soglašajo s tem datumom. V novejšem času je Martina Dualey v svoji monografiji o Viktorinu postavila Viktorinovo mučeništvo v čas preganjanja kristjanov v Iliriku pod Numerijanom leta 284. To isto je trdil že ekseget iz 17. stoletja, Jakob Tirini, s čimer se nikakor ni mogel strinjati Mihael Napotnik. Tudi to ni znano, kaj se je zgodilo po smrti s svečeniškimi ostanki sv. Viktorina Ptujskega. Trditev, da so jih prenesli v Rim, je pač samo domneva. Bolj kot njegovo življenje poznamo njegova dela, ki so edinstven dokument življenja Cerkve tistega časa in prostora. Njegovo bistveno delo je eksegetsko in ga štejemo za prvega latinskega razlagalca Svetega pisma. Kot škof je namreč čutil posebno dolžnost, da razlaga in oznanja besedo evangelija. Hieronim mu daje v svojem spisku cerkvenih očetov posebno mesto in poroča, da je napisal komentarje Prve, Druge in Tretje Mojzesove knjige, knjige Izaija, Ezekijela, Habakuka, Pridigarja, Visoke pesmi ter Evangelija po Mateju, knjige Razodetja in delo Zoper vsa krivoverstva. Razlaga Razodetja je skupaj z nekaterimi drugimi fragmenti prevedena v slovenščino in predstavlja edino obširnejše ohranjeno Viktorinovo delo. Hieronim ilirski krščanski duhovnik, in apologet poroča, da Viktorina ni zanimala polemika ter »da ni znal enako dobro latinsko kot grško. Zato so njegova dela sicer velika v mislih, zdijo pa se manjvredna zaradi načina pisanja.« Verjetno ni imel klasične retorske izobrazbe, pač pa dobro krščansko. V Jeruzalemu, kamor je poromal, je obiskal knjižnico, ki jo je ustanovil škof Aleksander in se tam navzel vzhodnega vpliva, ki je razviden iz njegovih del. Svetega Viktorina upodabljajo v škofovski obleki z mečem in palmovo vejo v roki.
Pomen Viktorinovega dela dokazuje njegova razširjenost v 4. in 5. Stoletju, ki nam omogoča uvid v osebnost nekega zahodnega škofa konec 3. stoletja, iz časa, ko jih poznamo zelo malo. Poleg tega je edinstveni dokument o življenju ene od krščanskih skupnosti srednje Evrope, ki so jih barbarski vpadi kmalu zatem izbrisali z zemljevida. Slednjič pa gre tudi za pričevanje o neki vrsti eksegeze, ki ji je bilo usojeno, da se v nadaljnjih stoletjih izgubi. Ko je krščanstvo kmalu po njegovi smrti dobilo pravico do obstoja, so se njegova dela še hitreje širila in postala temelj novega teološkega in literarnega ustvarjanja. Ob tem se je razvijala teologija, razvijal pa tudi teološki jezik, zato so njegova dela začela toniti v pozabo, in končno jih je psevdo-Galezijev dekret označil kot neprimerna za branje. Njegove rokopise so nehali prepisovati in tako so se začele dolge in neupravičene teološko-literarne `vice`, ki so se, kakor upamo, končale z veličastnim monografskim delom Martine Dulaey, Victorin de Poetovio, premier Exegete latin. Razlaga Razodetja, ki je nastala kmalu po letu 260, je bil do nedavnega znana v Hieronovi predelavi, ki je izvorno besedilo predrugačila in je bila podlaga za Mignevo objavo v Patrologia Latina. Izvorno besedilo je na začetku 20. stoleta odkril Haussleiter, opirajoč se nanj pa je novo kritično besedilo objavila Martine Dulaey v zbirki Sources Chrétiennes. Slovenski prevod, ki ga je pripravil Miran Špelič, se opira na Dulaeyevo objavo (Viktorin Ptujski, 1999). Razlago Razodetja Viktorin piše po načelu glosiranja: citira kratek odlomek iz Razodetja, ki mu sledi alegorična razlaga. Te se je Viktorin učil pri prvaku te metode – Origenu. O zgradbi sveta (De fabrica mundi) je drugo Viktorinovo delo. V njem podaja svojo vizijo strukture sveta, v kateri izhaja iz števila 7, pomembni pa sta tudi števili 4 in 6. Besedilo je nastalo v letih 250 – 260 in je tako starejše kot Razlaga. De Fabrica Mundi je v slovenskem prevodu objavljena v omenjenem prevodu. V njem so objavljeni tudi Kronološki fragmenti, O desetih devicah in drugi fragmenti (nepristni fragmenti in razni drobci).
Viktorinovo pisanje je očitno pod vplivom janezovske teologije, ravno tako je podoben vpliv opazen v njegovi teologiji in v nekaterih drugih (večinoma liturgičnih) elementih znotraj krščanske skupnosti v Poetoviu. Poleg tega vzhodno krščanskega vpliva pa je v poetovijski skupnosti opazen zahodni vpliv, ki je prišel preko Ogleja, obenem pa so se preko tega središča Viktorinova dela razširila po severni Italiji in nato po celotnem Zahodu, vendar samo do takrat, ko so z dekretom prepovedali uporabi njegovih del pri bogoslužju.
v sredo, 4. novembra, goduje sv. Karel Boromejski
Sveti Karel Boromejski je posebno zanimiv in prikupen zato, ker je z versko obnovo v duhu tridentinskega koncila (1545–1563) začel od zgoraj navzdol: z nastopom na papeškem dvoru, v škofiji, ki ji je bil postavljen za pastirja, od tod je našel pot med preproste vernike in se končno izčrpal v delu za njihovo večno srečo.
Karel Boromejski je izhajal iz ene najuglednejših rodbin v milanski kneževini, ki je bila v sorodstvu z več vladarji. Rodil se je 2. oktobra 1538 kot tretji otrok senatorja Gilberta Borromea in Margherite Medici. Starši so bili pobožni, globoko verni in dejavni v ljubezni do bližnjega. Mati je umrla, ko je bilo Karlu komaj devet let. Oče se je ponovno poročil, kajti družina s šestimi otroki je potrebovala drugo mater. Družina je upravljala vrsto cerkvenih posestev in je tako bila v tesni zvezi s predstavniki Cerkve. Po tedanji navadi je bil Karel že s sedmimi leti uvrščen med klerike, da je lahko sprejel v upravo cerkveno posest.
Šolanje je pričel v Milanu; ko mu je bilo štirinajst let, se je vpisal na univerzo v mestu Pavia, kjer je študiral pravo in študij po sedmih letih dokončal z dvojnim doktoratom. Leta 1558 je izgubil očeta, leta 1559 pa je njegov stric (materin brat) Gian Angelo Medici poslal papež Pij IV. Oče je Karla veš čas študija navajal k resnemu delu in Karel je užival ugled vzornega študenta. Zato ni čudno, da ga je stric – papež hotel imeti ob sebi, da bi mu s svojim znanjem prava pomagal pri vodstvu Cerkve. Leta 1560 je komaj dvaindvajsetletnega Karla imenoval za kardinala in mu podelil naslov stalnega upravitelja milanske nadškofije, vendar z obveznostjo, da ostane v Rimu kot njegov pomočnik. Mladi ‘kardinal-nečak’, kot so mu pravili, je bil zelo moder svetovalec stricu – papežu. Tudi na Karlovo prigovarjanje je Pij IV. ponovno sklical in leta 1563 dokončal cerkveni zbor v Tridentu. Tega leta se je Karel po duhovnih vajah dokončno odločil za duhovniški poklic: julija je prejel mašniško posvečenje, decembra istega leta pa je bil posvečen še v škofa. Leta 1565 je v njegovem naročju umrl stric-papež in Karel Boromejski je smel zapustiti Rim.
V Milanu so ga slovesno sprejeli septembra 1565. Mladi nadškof se je nemudoma lotil dela. Najprej je napravil red v nadškofijskih uradih, potem pa je obiskal čisto vse župnije v svoji prostrani nadškofiji. Vtise s teh obiskov je zapisoval in iz teh zapiskov so nastali njegovi sloveči Opomini ljudstvu. Dobro je čutil: če hočem škofijo prenoviti po smernicah tridentinskega koncila, potrebujem dobre sodelavce. Zato je začel ustanavljati semenišča, zavode za vzgojo bodočih duhovnikov. Za vernike je ustanavljal šole, v katerih so poučevali verouk.
Nadškof Karel Boromejski se je izkazal v odpovedi samemu sebi in ljubezni do bližnjega za časa velike kuge, ki je v letih 1576/77 pustošila po njegovi škofiji. Zgodovinarji poročajo, da je bil milanski nadškof tedaj pravi oče kužnih bolnikov.
Oktobra leta 1584 je šel na duhovne vaje v kraj Monte Varallo pri Novari. Z zadnjimi močmi je odpotoval proti Milanu, kjer je 3. novembra 1584 izdihnil svojo dušo, star komaj 46 let. Med svetnike je bil prištet leta 1601. Za svojega zavetnika so si ga izbrali dušni pastirji, vzgojni zavodi in semenišča.
v četrtek, 5. novembra, godujeta sv, Elizabeta in Zaharija
V Lukovem evangeliju beremo, da je angel Gabrijel, ki je Mariji oznanil, da bo rodila božjega Sina Jezusa, povedal, da njena sorodnica Elizabeta tudi pričakuje otroka, čeprav je že ‘v starosti’. Ko je angel odšel od nje, pove evangelist, “se je Marija odpravila na pot v hriboviti svet”. Namenjena je bila v vas Ain Karem na judejskem pogorju, kjer je živela ta njena sorodnica Elizabeta, poročena z Zaharijem, duhovnikom iz Abijeve vrste. Mož je opravljal svojo službo v čudovitem templju, narodnem svetišču v prestolnici Jeruzalem, ki je od Ain Karema oddaljen kakšnih 7 kilometrov.
Evangelist Luka zakonca Elizabeto in Zaharija lepo predstavi: »Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih. Otrok pa nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih.« Edino to je kalilo njuno zakonsko srečo in soglasje; otrok sta si namreč – kot vsi verni Judje – zelo želela, kajti bili so znamenje božje naklonjenosti in blagoslova. Dolgo sta upala, zdaj pa sta vsem upom dala slovo, kajti po zakonih narave jima je bila pot do starševstva zaprta.
Zato Zaharija ni mogel verjeti, ko mu je božji poslanec med zažiganjem kadila v templju sporočil: »Ne boj se, Zaharija, kajti tvoja molitev je uslišana! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez.« Ko je ostareli duhovnik izrazil dvom, je bil kaznovan z onemelostjo dotlej, ko je bilo novorojenemu otroku treba izbrati ime. Ob tej priložnosti je Zaharija počastil Boga, ki daje življenje, s hvalnico, katero služabniki Cerkve molijo vsako jutro pri svojem molitvenem bogoslužju: »Hvaljen Gospod, Izraelov Bog«. Na tablico je napisal ime sina, ki ga je prejel od Boga kot nepričakovani dar, ime, ki mu ga je bil povedal angel ob oznanjenju: ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni ‘Bog je milostljiv’. Z imenom otroka je označeno tudi njegovo poslanstvo.
v petek, 6. novembra, goduje sv. Lenart
Rodil se je v 5. stoletju na frankovskem dvoru kralja Klodvika in umrl leta 559 v Noblacu v Franciji. Bil je plemič, kraljev svetovalec in menih, ki se je posvečal izpustitvi jetnikov ter pomagal kmetom in živini.