v torek, 6. oktobra, goduje sv. Bruno
V dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, v katerem živijo redovniki, ki se posvečajo molitvi in premišljevanju. Takšno poslanstvo je za svoje duhovne sinove izbral ustanovitelj kartuzijanskega reda sv. Bruno, eden največjih mož 11. stoletja. Rodil se je okoli leta 1030 v Kölnu. Bistrega fantiča so starši poslali na tedaj najbolj slavno šolo pri stolni cerkvi v Reimsu v Franciji, kjer je z odliko končal modroslovne in bogoslovne študije. Ko se je vrnil domov, je bil posvečen v duhovnika in dobil je službo v mestni župniji. Tam je ostal le malo časa, kajti reimski škof Gervazij je prosil, naj pride Bruno nazaj v Reims. Imenoval ga je za profesorja in ravnatelja stolniške šole.
Bruno je bil imenovan tudi za kanonika stolne cerkve v Reimsu, kajti nadškof Gervazij ga je visoko cenil. Po njegovi smrti je na reimski škofijski sedež prišel plemič Manase, ki je bil le najemnik in ne dobri pastir Kristusove črede. Bruna je imenoval za svojega kanclerja, misleč, da mu bo s tem zavezal usta, toda Bruno ga je odkrito opozoril na krivice, ki jih dela. Nadškof Manase ga je hotel spraviti s poti, zato je moral Bruno z nekaterimi prijatelji zbežati iz Reimsa. Ko je papež Gregor VII. reimskega nadškofa Manaseja odstavil, so hoteli za njegovega naslednika postaviti Bruna, ki pa je to odločno odklonil. Sam pri sebi je že sklenil, da se umakne v samoto ter se posveti molitvi in spokornosti.
Najprej se je z nekaj prijatelji ustavil pri sv. Robertu, ustanovitelju cistercijanskega reda, v samostanu Molesmes, kjer pa ni ostal, kajti vleklo ga je v pravo samoto. Šel je proti jugu v mesto Grenoble, kjer je bil za škofa njegov nekdanji učenec svetniški Hugo. Ta je Bruna in njegove tovariše peljal v samotno dolino Chartreuse v Dofinejskih alpah. Kraj leži okoli 1000 metrov visoko sredi nepreglednih gozdov, še danes daleč od človeških naselij, torej je kot ustvarjen za meniško življenje. Po latinskem imenu Cartusia se red, ki ga je ustanovil sv. Bruno, imenuje kartuzijam.
V samoto, kjer še danes stoji Grande Chartreuse, matična hiša reda, je Bruno s prijatelji prišel o kresu leta 1084. V novem načinu življenja je posrečeno združil samotarstvo s skupnim življenjem, kot ga še danes živi kartuzijanski red. Svojim redovnim sinovom je bil oče in mati, zato so bili obupani, ko je papež Urban 11. leta 1089 svojega nekdanjega učitelja poklical v Rim, da mu pomaga pri vodstvu Cerkve. Bruna je novica zadela kot strela z jasnega. Silno rad bi ostal v samoti, toda papežev ukaz je bil zanj svet. Kot globoko duhovni mož je vedel, da so božja pota najbolj božja tedaj, ko jih najmanj razumemo.
Hrup in sijaj papeškega dvora ni bil zanj. Papež je kmalu spoznal, da mu bo Bruno več pomagal z molitvijo v samoti kot kardinal na papeškem dvoru, zato je pristal, da se je umaknil v samoto La Torre v Kalabriji. V tej kartuziji je preživel zadnja leta svojega življenja. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je sklical sobrate. Pred njimi je opravil javno dolgo spoved in zmolil vero. 6. oktobra leta 1101 je mirno izdihnil svojo dušo.
Ime Bruno (pomeni ‘rjav’ ali ‘oklep’) je pri nas manj uveljavljeno, še redkejša je ženska oblika Bruna. Včasih naletimo tudi na ‘poslovenjeno’ obliko Brunoslav (od tod Slavko).
v sredo, 7. oktobra, je praznik rožnovenske atere Božje
Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz ‘najlepših jesenskih rož’ – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.
Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje.
7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik ‘Marije Zmagovalke’. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v ‘praznik naše ljube Gospe rožnega venca’, papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878–1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere Božje je uvrstil vzklik: »Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!« Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere Božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži tega stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali.
Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajno in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot ‘Kraljica rožnega venca’. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«
Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal ‘leto rožnega venca’ – od oktobra 2002 do oktobra 2003. Ob začetku leta rožnega venca je tudi napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti – skrivnosti svetlobe, ob katerih premišljujemo o Jezusovem delovanju.