v ponedeljek, 21. septembra, goduje sv, Matej, apostol in evangelist
Preden ga je Gospod poklical, je Matej–Levi opravljal službo cestninarja ali mitničarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze.
Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu svetega krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto daritev. To naj bi se zgodilo okoli leta 69. Za časa papeža Gregorija VI. (1046) so njegove posmrtne ostanke prenesli v italijansko mesto Salerno. Njegov grob kažejo v kripti tamkajšnje stolnice in obiskujejo ga številni romarji.
Apostola Mateja upodabljajo s človekom ali z angelom kot simbolom prvega evangelija (po videnju preroka Ezekijela), s knjigo, z mečem ali s sulico (orodjem mučeništva), pa tudi z mošnjo in računsko deščico, kakršno so imeli cestninarji. Kot svojega zavetnika ga častijo finančni in davčni uradniki, cariniki, menjalci in knjigovodje.
Na Slovenskem je apostol Matej dokaj češčen svetnik, vendar pa nima nobene župnijske cerkve, posvečenih mu je le nekaj podružnic. Ob godu sv. Mateja se pričenja koledarska jesen, zato ta svetnik velja za napovedovalca vremena. Pregovor pravi: »Če je sv. Matevž vedren, prijetna bo jesen.«
Ime Matej je med Slovenci zadnje čase vedno bolj priljubljeno. Razširjene so najbolj te oblike: Matej, Matevž, Tevž, Tevžek, Matejko, Matko, Tejko, Teo. Pogoste so tudi ženske oblike: Mateja, Matejka, Matka, Teja, Tejka.
v sredo, 22. septembra, goduje sv. Pij iz Pietrelcine
»Življenje tega ponižnega Frančiškovega sina ni bilo nič drugega kot nenehna vaja v veri, ki jo je krepilo upanje v združenje s Kristusom v nebesih,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 2. maja 1999 med slovesno mašo na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega kapucinskega redovnika p. Pija iz Pietrelcine.
Njegova vera in upanje sta se uresničevala v ljubezni, s katero je sprejemal ljudi kot zdravnik duš – spovednik, pomagal pa je lajšati tudi telesne bolezni, ko je v kraju San Giovanni Rotondo ustanovil najsodobnejšo bolnišnico. V tamkajšnjem samostanu je prebil skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja in tja so se že tedaj zgrinjale velike množice romarjev.
Rodil se je 25. maja 1887 v kraju Pietrelcina blizu mesta Benevento kot četrti od sedmih otrok v družini Forgione, ki je bila tako revna, da je moral oče dvakrat iti v Ameriko služit denar za preživljanje družine. Pri krstu so mu dali ime Francesco; ko je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij (Pio), po rojstnem kraju pa je ohranil vzdevek ‘iz Pietrelcine’ (da Pietrelcina). Po končani redovniški vzgoji in bogoslovnem študiju je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Leta 1916 so ga predstojniki zaradi slabega zdravja poslali v samostan v San Giovanni Rotondo blizu mesta Foggia nedaleč od jadranske obale. Tam je mladi redovnik 20. septembra 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme – znamenja Kristusovih ran – na rokah, nogah in na prsih. Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice. Redovnik je ubogal. Prav tako je v duhu pokorščine sprejel ukaz iz Rima, da ne sme maševati javno, temveč le v samostanski kapeli. To je trajalo dve leti. Hoteli so ga zavarovati pred navalom ljudi, ki so od vseh strani vreli v San Giovanni Rotondo, da bi videli ‘svetega patra’. Pater Pij je bil žrtev sumničenj, obtožb, obrekovanja
in preganjanja, pa vse je junaško prenašal. Prav nič ni bil vesel tistih, ki jih je v San Giovanni Rotondo prignala zgolj radovednost. Želel je, da bi romarji prihajali z vero in voljo po spreobrnjenju. Tja dol je poromal tudi milanski nadškof kardinal Montini, poznejši papež Pavel VI., in bil pri njegovi maši, pri kateri je zbrano sodelovala množica vernikov. »Ena maša patra Pij a za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona,« je zapisal potem.
»V tukajšnji cerkvi poznam samo oltar in spovednico,« je pisal pater Pij nekemu prijatelju leta 1926. Dolga desetletja je bil v spovednici celo jutro. Zadnja leta je od šestih do devetih dopoldne spovedoval ženske, od pol treh do pol petih popoldne pa moške. Imel je dar, da je bral v dušah. Zadostovala je štiriminutna spoved, da je spovedanec bolje razumel, kaj naj stori, da bo pravi kristjan. Nekega dne je prijatelja, ki je napovedal obisk nekega igralca, opozoril: »Pazite, kajti ko mi pripeljete nekoga in mu jaz po božji milosti odprem oči, pred Bogom ne bo mogel reči: nisem vedel!« Njegovo blagoslovljeno zemeljsko poslanstvo se je izteklo 23. septembra 1968. Od njegove razglasitve za blaženega se obhaja njegov god na ta dan. Med svetnike Katoliške cerkve je bil blaženi pater Pij slovesno uvrščen 16. junija 2002.
Molitev p. Pija
I. O moj Jezus, rekel si: “Resnično, resnično povem vam, prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.” Glej, trkam in prosim za milost …… (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš …. Zdravamarija …. Slava Očetu …. Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.
II. O moj Jezus, rekel si: “Resnično, resnično povem vam, Oče vam bo dal, karkoli ga boste prosili v mojem imenu.” Glej, v Tvojem imenu Očeta prosim za milost …… (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš …. Zdravamarija …. Slava Očetu …. Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.
III. O moj Jezus, rekel si: “Resnično, resnično povem vam, nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.” Ob spodbudi Tvojih nezmotljivih besed Te zdaj prosim za milost …… (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš …. Zdravamarija …. Slava Očetu …. Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.
O presveto Srce Jezusovo, ki si usmiljeno do vseh trpečih, usmili se nas ubogih grešnikov in nam nakloni milost, za katero Te prosimo, na priprošnjo Žalostnega in Brezmadežnega Srca Marijinega, ki je Tvoja in naša milostna Mati.
Vzkliknite Zdrava, Presveta Kraljica, in dodajte: sveti Jožef, Jezusov rednik, prosi za nas.
v četrtek, 24. septembra, goduje bl. Anton Martin Slomšek
Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.
Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.
Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.
Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.
Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.
Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.
Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.
Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.
v soboto, 26. septembra, godujeta sv. Kozma in Damijan
Pravega zgodovinskega dokaza za njuno bivanje nimamo, bogato ljudsko izročilo pa ju uvršča med najbolj priljubljene svetnike, saj so ju močno častili že v 5. stoletju. Bila naj bi dvojčka in najmlajša med petimi brati. Njuna domovina je bila Arabija, kjer sta izučila zdravniške vede in uspešno pomagala mnogim bolnikom. Z zaupanjem v božjo pomoč sta pomagala celo takim, ki so jih imeli drugi zdravniki za neozdravljive. Številni pogani so se ob njunem zgledu in očitnih čudežih, ki so se ob njiju dogajali, spreobrnili in sprejeli krščanstvo. Mučeništvo sta skupaj z brati pretrpela v Ciliciji v času Dioklecijanovega preganjanja. Zasliševal in mučil jih je cesarski namestnik Lizij. Poročilo o mučeništvu, v katerem je gotovo veliko resnice, govori takole:
Lizij ju je ukazal prijeti in pripeljati pred sodni stol v poganski tempelj. Vprašal ju je po imenih, domovini in stanu. Kozma je odgovoril: »Sva iz Arabije. Moje ime je Kozma, bratu pa je ime Damijan. Sva visokega rodu, najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Ozdravljala pa sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemeljske dobrine, zakaj Kristusova sva. Tudi ti tukaj so najini bratje in če ukažeš, ti povem tudi njihova imena.« Oblastnik pravi: »Povej jih.« Kozma jih imenuje: »Antim, Leoncij in Evprepij.« Oblastnik jih še enkrat vpraša: »Katere vere ste?« Kozma reče: »Mi smo kristjani.« Oblastnik srdito zavpije: »Zatajite svojega Boga! Pridite sem in darujte našim velikim bogovom, ki so ustvarili zemeljski krog.« Vsi v en glas mu odgovorijo: »Tvoje ničeve bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, pač pa hudobe.« Tako govorjenje Lizija zelo razdraži. Takoj jim ukaže zvezati roke in noge in mučiti. Med trpinčenjem mu reko: »Za tako trpljenje nam ni mar, ker trpimo v Jezusovem imenu. Lahko nas še huje mučiš.« Lizija pravi: »To kratko trpljenje sem vam dal okusiti zato, da bi se dali prepričati in bi darovali bogovom. Ker pa jih zaničujete, s tem sramotite cesarja in mene.«
Ukaže jih zvezati in vreči v morje. Komaj pa jih pomečejo, pride z nebes angel, jih odveže, mirni valovi pa jih pripeljejo na obalo. Naslednji dan jih ukaže oblastnik zopet pripeljati predse in jim reče: »Naučite še mene svojih čarovnij, pa bom tudi jaz potegnil z vami.« Kozma odgovori: »Mi nismo čarovniki, ampak kristjani in v imenu svojega Boga lahko osramotimo tvoje onemogle malike. Če postaneš kristjan, boš lahko tudi ti okusil Kristusovo moč.« Razjarjen, da si mu drznejo kaj takega predlagati, reče Lizija: »Samo v imenu boga Hadrijana vas bom poslušal.« (…) Zopet jih ukaže mučiti in vreči na grmado. V tistem trenutku pa se zemlja razpoči in jih sprejme vase, ogenj pa se obrne proti okoli stoječim in jih mnogo požge. Ko je grmada pogašena, se zemlja zopet odpre in peteri bratje se prikažejo nepoškodovani. Oblastnik se zadere nad njimi: »Kako dolgo se boste še upirali in preklinjali? Pridite, počastite naše bogove in potem svobodno odidite!« Odgovorijo mu: »Nespametne in brezumne cesarje zaničujemo, pa naj bi potem kamenje molili?!« Lizij jih znova ukaže mučiti, na koncu pa, ko nikakor nočejo umreti, obglaviti.