v torek, 1. septembra, praznujemo obletnico kronanja Brezjanske Matere Božje
Prvi konec tedna v septembru je v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču na Brezjah posvečen spominu na kronanje milostne podobe Marije Pomagaj. 1. septembra 1907 je takratni škof dr. Anton Bonaventura Jeglič kronal milostno podobo Marije Pomagaj. Dogodka se vsako leto spomnimo s slovesnostjo, ki jo pri Mariji Pomagaj imenujejo Kronanca.
v četrtek, 3. septembra, goduje sv. Gregor Veliki
Sveti Gregor I. Veliki (540–604) je bil po naravi kontemplativec in se je po uspešni svetni karieri odpovedal vsemu velikemu imetju ter živel kot menih v enem od benediktinskih samostanov, ki jih je sam ustanovil. Vendar Cerkev ni prezrla njegovih darov, tako da mu je papež Pelagij II. zaupal pomembne naloge, po njegovi smrti pa je bil leta 590 kot prvi menih izvoljen na Petrov sedež. Močno si je prizadeval, da misijonarji ljudi ne bi samo formalno pokristjanjevali, predvsem pa ne na silo, ampak blago, da bi se ti počutili v Cerkvi kot doma. V tem prizadevanju je izvedel številne socialne, pastoralne in liturgične reforme. S posebno skrbjo se je zavzemal za uboge in trpeče (večkrat ga upodabljajo, kako za mizo obeduje skupaj z reveži).
S svojim globokim teološkim in splošnim znanjem, ki se nam je ohranilo v številnih njegovih spisih (med drugim je ohranjenih več kot tisoč njegovih pridig in več kot osemsto njegovih pisem) je močno vlival na srednjeveško teologijo, pa tudi nam ima povedati marsikaj spodbudnega in svarilnega. Mogoče nam je danes še najbolj poznan po svoji reformi cerkvenega petja, saj se po njem imenuje srednjeveško liturgično enoglasno petje gregorijanski koral. Med njegovimi deli ima posebno vrednost Pastoralno vodilo, namenjeno sicer tistim, ki opravljajo pastoralno delo, ker pa smo danes vsi poklicani k oznanjevanju evangelija, nagovarja nas vse. V njem je pokazal ne le svoje pastoralne sposobnosti, ampak tudi svoje odlično poznavanje človekove duševnosti. V prvem delu Vodila spregovori med drugim o tem, kakšni naj oznanjevalci ne bi bili. Pri tem se naslanja na besedilo iz Tretje Mojzesove knjige, kjer je zapisano, kdo ne more biti duhovnik (3 Mz 21,16-23). Tam omenjene telesne omejitve glede primernosti za duhovništvo je duhovito naobrnil na notranjo podobo oznanjevalcev. Med drugim tam beremo, da oznanjevalec ne sme biti slep, hrom, grbav, krmežljav … Papež Gregor pa spregovori o duhovni slepoti, hromosti, grbavosti, krmežljavosti … »Slep je namreč, kdor ne pozna luči premišljevanja nebeških reči, kdor v temi sedanjega življenja ne ve, kam bi usmeril svoje korake, ker ne vidi in ne ljubi prihodnje luči. Hrom je, kdor sicer vidi, kam naj gre, toda zaradi duhovne slabosti se ne more popolnoma držati življenjske poti, ki jo vidi; ker se opoteča navada ne povzpne do stanovitne kreposti, njegova dejanja ne dohajajo želja. Grbav je, kogar peza zemeljskih skrbi pritiska k tlom, da se nikoli ne ozre kvišku, marveč obrača svoj pogled samo na zemljo, po kateri hodimo.
Ako kdaj sliši o dobrotah nebeške domovine, ne obrne nanje oči svojega srca, ker ga slaba navada teži kakor breme; zakaj kogar venomer upogiba zemeljska skrb, ne more vzravnati svojih misli. Krmežljav pa je, kdor je sicer bistrega uma za spoznavanje resnice, vendar mu dela mesa zatemnjujejo um. V krmežljavih očeh so zenice sicer zdrave, toda veke so bolne in otekle; ker so od vlage pogosto vnete, trpi tudi bistrost zenice.
v soboto, 5. septembra, goduje sv. Mati Terezija
Žena, ki jo poznamo kot mater Terezijo iz Kalkute, se je rodila 26. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju z imenom Agnes Ganxhe. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. (1978–2005), jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003, papež Frančišek pa 4. septembra 2016 za svetnico. Njen god praznujemo 5. septembra.
Agnes je kot deklica sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu. Leta 1924 je skopski škof postal slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. S svojim zgledom in delom je vplival tudi na Agnes Bojaxhiu. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta odpotovala na Irsko ter vstopila v red loretskih sester, ki so kot misijonarke delovale v Indiji.
Leta 1931 je po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo v Indiji izrekla prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala ravnateljica šole. Sestra Terezija je 10. septembra 1946 zaslišala Božji klic, naj se posveti ubogim in 18. avgusta 1948 je redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo. Leta 1949 je v začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni. Skupaj z njo je bilo v noviciatu še 10 drugih deklet. Nova redovna skupnost je bila potrjena 7. oktobra 1950.
Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo »materno hišo« na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj »glavni stan« reda in tam je bila 13. septembra 1997 mati Terezija tudi pokopana.
Mati Terezija je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade. Leta 1971 ji papež Pavel VI. (1963–1978) podeli mednarodno Nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji je prejela nagrado Templeton, v Italiji nagrado Balzam za »humanost, mir in bratstvo med narodi«, leta 1979 pa Nobelovo nagrado za mir.
Mati Terezija je leta 1978 odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje pa tudi v Skopju. Na obisku v Ljubljani je bila 30. junija 1980, red misijonark ljubezni pa v Sloveniji deluje od 16. julija 1987.