v torek, 9. junija, godujeta sv. Primož in sv. Felicijan
Primož in Felicijan sta bila rodna brata iz rimske okolice. V Rim sta prišla, ko se je začelo veliko preganjanje kristjanov na ukaz cesarja Dioklecijana. Poganski duhovniki so ju naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju in mučili, brata pa sta junaško vztrajala v zvestobi Kristusu. Poročilo o njunem mučeništvu pripoveduje, da sta v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo pogani, kje je njun Bog?« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj ju obglavijo. Njima na čast so zgradili baziliko na Nomentanski cesti v Rimu. V zgodnjem srednjem veku so njune relikvije prinesli tudi v Salzburg in od tam se je njuno češčenje širilo k nam in na naših tleh imata brata 33 cerkva. Najbolj znamenita je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, sezidana vsaj že v 12. stoletju, dokončana pa šele leta 1459. Krasijo jo čudovite stenske slikarije (freske). Tja so romali ne le Kranjci, ampak tudi Štajerci in Korošci. Na njun god so tam blagoslavljali ajdo.
v četrtek, 4. junija, goduje sv. Barnaba
Današnji godovnjak je bil med Jezusovimi sedemdeseterimi učenci zelo prikupen značaj. Ime mu je bilo Jožef in doma je bil z otoka Cipra, po poklicu je bil kmet. Bil pa je pravoveren Jud in to ga je gnalo v Palestino, kjer je srečal Jezusa in se pridružil njegovim učencem. Ko so po prihodu Svetega Duha na binkoštni praznik apostoli spoznali, kdo je ta mož tako trdne vere v Jezusa, so ga sprejeli v svoje vrste in mu dali ime Barnaba, kar pomeni ‘sin tolažbe’. Barnaba je bil najpomembnejši misijonar ali oznanjevalec evangelija med pogani pred apostolom Pavlom in ob njem. On je apostolom in drugim Jezusovim učencem, ki so Pavla poznali kot Savla zagrizenega preganjavca kristjanov, razložil, da se jim ga ni treba bati, ker je na poti v Damask srečal Gospoda in je postal iz njegovega sovražnika njegov navdušen apostol.
Skupaj s Pavlom je Barnaba precej časa deloval v Antiohiji v Siriji, ki je bila tedaj tretje največje mesto znanega sveta in je štela pol milijona prebivalcev. Kristusovi učenci so tu ustanovili občino, v kateri so prevladovali spreobrnjeni pogani in prav tukaj so Jezusove učence prvikrat imenovali kristjane. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo, da je Sveti Duh apostolom v Jeruzalemu naročil, naj Barnaba in Pavla pošljejo oznanjat Jezusov nauk med pogane. Kmalu zatem sta se moža res odpravila na prvo misijonsko potovanje po Mali Aziji, kjer sta ustanovila precej novih cerkvenih občin. Ko se je leta 50 v Jeruzalemu sestal apostolski zbor prvi koncil v zgodovini Cerkve da bi odločil, ali naj bi pogani, ki sprejmejo krščanstvo, sprejeli tudi določila judovske postave ali ne, sta Pavel in Barnaba odločno zatrdila, da to ni potrebno, in njuno stališče je zbor sprejel. Pavel in Barnaba sta se vrnila v Antiohijo v spremstvu dveh uglednih kristjanov iz Jeruzalema in krščanski občini v Antiohiji prinesla tole poslanico: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohiji, Siriji in Kilikiji. Slišali smo, da so vas nekateri naši, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaša srca. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Antiohijski kristjani so pismo sprejeli z velikim veseljem.
Po starem izročilu naj bi apostol Barnaba umrl mučeniške smrti na svojem rodnem Cipru okoli leta 62. Njegove poganske rojake je pekla njegova vnema za Kristusa in njegov nauk. Ko je nekoč govoril v shodnici glavnega mesta Salamine, so planili nanj, ga vlekli ven iz mesta in ga kamenjali kot svetega Štefana. To naj bi se zgodilo 11. junija, zato že izza prakrščanskih časov Cerkev obhaja njegov spomin na ta dan. Barnaba upodabljajo, kako ga kamenjajo. Slikajo pa ga tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene. Z njegovim godom je povezan slovenski vremenski pregovor, ki pravi: »Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.«
v petek, 12. junija je praznik Srca Jezusovega
Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa velika dela v naše odrešenje, posebno še Kristusova daritev na križu. In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar več ne bodo usahnile.
Zgodovina češčenja Jezusovega Srca se začenja z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13, 15; 21, 20) in apostola Pavla, ki je svoje vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 8). Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. Imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu.
Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.
Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca Jezusovega.
Pavel VI. je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo. V njej je znova naglasil pomembnost Srca Jezusovega. V duhu drugega vatikanskega koncila je močno poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje z evharistijo posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi z mašo in obhajilom kot daritvenim obredom.
Češčenje Srca Jezusovega se nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar zajema iz globin njegove Božje – človeške ljubezni. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja.