v ponedeljek, 25. maja, je praznik Marije, matere Cerkve
Marija je po Jezusovem vnebohodu skupaj z apostoli in ženami molila v dvorani zadnje večerje in prosila za dar Svetega Duha. Tako je postala mati prve krščanske skupnosti in pozneje mati Cerkve, ki se je oblikovala na binkoštni praznik. Papež Pavel VI. je Marijo ob sklepu 3. zasedanja II. vatikanskega cerkvenega zbora razglasil za Mater Cerkve in pozneje vzklik »Mati Cerkve« dodal tudi v Marijine litanije. V osmem poglavju o Mariji v skrivnosti Kristusa in Cerkve naziv »Mati Cerkve« še ni bil zapisan. Papež Pavel VI. pa je ob sklepu tega zasedanja na praznik Marijinega darovanja 21. novembra Marijo razglasil za »Mater Cerkve, to je vsega krščanskega ljudstva, vernikov in pastirjev, ki jo kličejo za preljubo Mater«.
Z različnih delov sveta so nato prosili, da bi smeli Marijo kot Mater Cerkve častiti tudi v bogoslužju in leta 1974 so bile odobrene posebne mašne molitve. Tudi v lavretanske litanije je bil vstavljen vzklik »Mati Cerkve, prosi za nas«.
Slovenski škofje so po zgledu drugih škofij prosili za dovoljenje, da bi spominski dan Marje, Matere Cerkve, smeli obhajati na ponedeljek po binkoštih, saj so ponekod ta dan še bili dela prosti, ker so bili navajeni praznovati binkoštno osmino. V slovenskem bogoslužnem koledarju je ta dan od leta 1980 praznik. Mašne molitve pa so še obogatili v posebnem Marijinem misalu (Rim 1987), kjer so kar trije mašni obrazci za cerkve, kjer Marijo hočejo še posebej častiti kot »Podobo in Mater Cerkve«.
v sredo, 27. maja, goduje bl. Alojzij Grozde
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem, kjer je bil tudi krščen. Bil je nezakonski otrok. Ko je bil star štiri leta, se je mati poročila, sam pa je ostal v domači hiši in je zanj skrbela teta. Poskrbela je, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Med sošolci se je uveljavljal tudi kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in je sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Njegovo duhovno oblikovanje so močno zaznamovali poglobljena molitev, življenje iz evharistije in globoka pobožnost do božje Matere Marije. Vesel in dejavno se je udeleževal različnih oblik laiškega apostolata. Med sošolci je slovel kot vzoren dijak, vedno pripravljen pomagati. Odlikoval se je po svoji ljubezni do Cerkve in domovine. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se vedno bolj zaostrovale. Za Lojzeta je nastopil čas osebne poklicne odločitve. Svojo pot je iskal v poglobljeni molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.
v petek, 29. maja, goduje sv. maksim Emonski
O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Ime emonskega škofa Maksima lahko zasledimo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381. Na koncilu so zaslišali dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske vere, zato so ju odstavili. Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, da je imela Emona za časa škofa Maksima zelo razvito pobožnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih svetiščih, npr. v Rimu, Milanu in Ogleju. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništvu škofa Maksima. Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil Maksim mučenec, vendar o tem ni trdnih poročil.
v soboto, 30. maja, goduje sv. Ivana Orleanska
Ivana Orleanska je ime, ki je znano tako rekoč po vsem svetu. Francozi so jo razglasili za narodno junakinjo, Katoliška cerkev za svetnico in svet za navdih vsem, ki se znajdejo v hudi stiski. Ivanino življenje, ki sta ga zaznamovala nepredstavljivo junaštvo in požrtvovalnost, je preraslo v legendo.
Ivana Orleanska je živela v prvi polovici 15. stoletja. Glede na izjave na sojenju, ko je bila stara 19 let, se je rodila leta 1412 – domnevno 6. januarja kot hči Jakoba in Izabele v kraju Domrémyv v Lotaringiji (severovzhodna francoska regija ob meji z Belgijo, Luksemburgom in Nemčijo). Njen oče naj bi pobiral davke v svoji vasi in skrbel za varnost. 15. stoletje je bilo čas obdobja stoletne vojne med Anglijo in Francijo in v letih njenega otroštva se je bojna sreča obrnila v prid Angležem in sicer po krivdi nesposobnih francoskih vladarjev.
Ivana je bila pobožno, lepo vzgojeno, skromno in preprosto dekle. Že s trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, ki jo je opominjal k zglednemu življenju in k čim pogostnejšemu obisku cerkve. V tem glasu je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal, naj gre v Francijo in jo osvobodi
Angležev. 6. marca 1429 se je pojavila na dvoru v Chinonu in omahljivemu kralju Karlu VIL dejala: »Plemeniti kralj, ime mi je Ivana Devica in nebeški Kralj me pošilja, da osvobodim Orleans in te popeljem v Reims, kjer boš kronan in maziljen. Po nalogu Gospodovem ti izjavljam, da si kraljev sin in pravnomočni dedič Francije!«
Poldrugi mesec kasneje se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju, sama pa je kazala tako moralno moč, da so jo vsi nehote spoštovali in ubogali. Kmalu je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo.
- julija je spremljala kralja v Reims na kronanje in s tem izpolnila svojo nalogo. Žal pa kot mlado dekle ni bila dovolj čislana na francoskem dvoru in tako je Kralj Henrik VII. je pod vplivom reimskega nadškofa podpisal sramotno premirje z Angleži, ko je ljudstvo hotelo osvoboditi Pariz. Sama se je spomladi leta 1430 vrnila na bojišče. Dosegla je še nekaj uspehov, pri izpadu iz mesta Compiegne so jo zajeli Angleži. Postavili so jo pred sodni zbor, ki ga je vodil škof Peter Cauchon, ki ga je osvobodilna vojska pregnala k Angležem in se je
hotel nad Ivano maščevati. Za obsodbo pred svetnim sodiščem ni bilo najmanjše podlage, zato je prišla pred cerkveno – zaradi ‘krivoverstva in čarovništva’. Krivična in mučna sodna razprava se je vlekla pet mesecev, dokler ni bila 29. maja 1431 razglašena za nepoboljšljivo grešnico in obsojena na smrt na grmadi. Obsodbo so izvršili 30. maja 1431 v Rouenu. Nekaj več kot osemnajstletna Ivana je pred smrtjo
glasno molila za vse navzoče. Izdihnila je z Jezusovim imenom na ustnicah, s trdnim zaupanjem, da je njena daritev Bogu všeč.
V stoletjih po Ivanini smrti je njeno čaščenje precej nihalo. V nekaterih obdobjih so jo skoraj docela pozabili. Šele v 19. stoletju se je celotni francoski narod navdušil zanjo. Tako je škof v Orleansu, leta 1869 storil prve korake na poti uradne razglasitve. Papež Leon XIII. je 27. januarja 1894 zapisal: »Ivana je naša.« Kongregacija za svete obrede je nato potrdila tri čudeže, ki so se zgodili v letih 1891, 1893 in 1900. To so bile ozdravitve treh redovnic iz škofij Aras, Evre in Orleans. 13. decembra je 1908 je Pij X. podpisal dekret, ki je potrjeval te tri čudeže, nato pa jo je 18. aprila 1909 proglasil za blaženo. Papež Benedikt XV. je potrdil še dva čudeža in 16. maja 1920 jo je v baziliki svetega Petra v Rimu kanoniziral in jo razglasil za sveto. Njen god je 30. maja