v torek, 24. marca, goduje sv. Katarina Švedska
Katarina se je rodila okoli leta 1331 na Švedskem kot četrta od osmih otrok Ulfa Gudmarssona in Brigite Švedske. Želela je postati redovnica, a se je na očetovo željo zelo mlada poročila s plemičem Egartom Kirnskim. Oba z možem sta soglašala, da živita v popolni vzdržnosti, kar v srednjem veku ni bilo nič nenavadnega.
Ko je bila leta 1350 z materjo v Rimu, je izvedela novico o moževi smrti. Od tedaj je Katarina spremljala mamo na njenih velikih romanjih in sodelovala pri njenih prizadevanjih za dobro Cerkve, ki je bila takrat zaradi papeževega bivanja v Avignonu v hudi stiski.
Po smrti svoje matere, ki je umrla 23. julija 1373 v Rimu, se je Katarina vrnila na Švedsko, kamor je prinesla tudi materino telo, ki ga je pokopala v samostanski cerkvi v Vadsteni, kamor je leta 1375 vstopila v znameniti samostan in postala opatinja. A kmalu nato se je vrnila v Rim, kjer je ostala pet let. Živela je v isti hiši, v kateri je umrla njena mati. Razlog za njeno bivanje v Rimu je bil postopek za kanonizacijo njene matere ter potrditev reda. Papež je red potrdil, kanonizacije svoje matere pa ni dočakala.
Umrla je 24. marca 1381 v Vadsteni na Švedskem. Glas o njeni svetosti se je razširil po vsaj Švedski. Na njeno priprošnjo se je zgodilo veliko čudežev. Vse to je pri njenih rojakih prebudilo željo, da bi jo videli med svetniki. Proces razglasitve za svetnico ni bil nikoli dokončan, je pa papež Inocenc VIII. leta 1484 dovolil njeno češčenje.
Upodabljajo jo v redovni obleki benediktink, največkrat z jelenom, ker jo je po eni legendi ta žival rešila pred smrtno nevarnostjo.
Je zavetnica nosečnic; priporočajo se ji tudi v strahu pred poplavami. Po eni od legend naj bi Katarina Rimljane in njihovo mesto rešila pred naraslo Tibero, ki je že prestopala jezove.
v sredo, 25. marca, je praznik Marije od angela pozdravljene (Gospodovo oznanjenje), ki je naša farna zavetnica
Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26–38)