5 Mz 5,12-15, Ps 81,3-4.5-6.7-8.10-11, 2 Kor 4,6-11, Mr 2,23-3,6
Jezus Kristus je prišel oznanjat evangelij odrešenja, toda njegovi nasprotniki iščejo proti njemu najrazličnejše pretveze, da bi ga tožili in obsodili. »Tam je bil mož z ohromljeno roko in nekateri ljudje so opazovali Jezusa: Ali bo ozdravil človeka na soboto? Če bi, bi lahko ukrepali.« (Mr 3,1-2)
Ob istem času, ko smo priča moči milosti, vidimo tudi, kako trdosrčni so bili farizeji in pismouki, ki so mislili, da imajo resnico na svoji strani. Ali so bili ti farizeji veseli, ko so spoznali, da ima revež ozdravljeno roko? Zagotovo ne, prej nasprotno, bili so še bolj zaslepljeni, celo do te mere, da so hiteli skleniti dogovor s Herodovimi pristaši – sicer njihovimi naravnimi sovražniki – in iskali način, kako uničiti Jezusa.
S svojim dejanjem Jezus tudi odstrani verige, s katerimi so gospodarji postave in farizeji omejili soboto, hkrati pa ji podeli njen pravi pomen: dan občestva med Bogom in človekom, dan osvoboditve iz suženjstva, dan odrešenja od zlih sil. Sveti Avguštin pravi: »Kdor ima mir v vesti, je miren in prav ta mir je sobota njegovega srca.« Z Jezusom Kristusom se sobota že odpira daru nedelje.
Jezusu je vera pomenila služenje, delati dobro, prinašati življenje. To je farizeje šokiralo. Zanje je vera pomenila spoštovanje obredov in pravil. V nasprotju z Jezusovim načinom so njihova srca nepopustljiva in mrzla.