Pomembni prazniki:
v nedeljo, 17, 11, goduje sv. Elizabeta Ogrska, zavetnica 3. reda
Po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega,« ki jih je v svojem evangeliju ohranil apostol Janez, je Kristusova Cerkev od vsega svojega začetka do današnjih dni imela za eno svojih prvih nalog pomagati tistim, ki so v kakršni koli stiski. Resnični kristjani so se odlikovali v ljubezni do bližnjega že davno pred tem, ko je bila ustanovljena Karitas, cerkvena organizacija za pomoč vsem potrebnim. Karitas je latinska beseda, ki pomeni ljubezen in sicer dejavno, pomagujočo. Pri nas je Karitas mogla zaživeti šele leta 1990, ko je Cerkev dobila več svobode za svoje delovanje. Zavetnica Karitas je sveta Elizabeta Ogrska, ki goduje danes. Ta svetnica, ki je umrla zelo mlada, je stregla ubogim in bolnim, ker si je vzela k srcu, kar je dejal Jezus v svojem govoru o vesoljni sodbi: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«
Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila leta 1207 na Ogrskem očetu kralju Andreju II. Arpadoviću in materi Gertrudi Andechs-Meranski (iz plemiške družine, ki je imela obsežno posest na naših tleh s središčem v Kamniku). Komaj štiriletno so jo leta 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. in odtlej je živela na gradu Wartburg v Turingiji. Poročila se je leta 1221, ko ji je bilo štirinajst let. Že naslednje leto je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje hčerko Zofijo, tri leta za njo pa še hčerko Gertrudo. Ta se je rodila po očetovi smrti. Ludvik je namreč umrl leta 1227 v Otrantu na poti v Palestino, ko se je pridružil križarski vojski.
Po moževi smrti je Elizabeta zapustila Wartburg ter odšla v Eisenach, kasneje pa v Marburg. Živela je zelo skromno. Na veliki petek se je z rokami na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odrekla vsemu posvetnemu blišču. Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla. Njen spovednik Konrad iz Marburga, ki je napisal njen prvi življenjepis, jo slavi kot tolažnico ubogih in okrepčevalko lačnih. V njem med drugim piše: »Kljub njenim številnim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že vse, kar so mislili, da ima, last revežev.«
Umrla je, stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu so se že naslednji dan po pogrebu začeli goditi čudeži, zato jo je papež Gregor IX. leta 1235 razglasil za svetnico. Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas.
v ponedeljek, 18. 11. je spomin posvetitve bazilike sv. Petra in Pavla
v četrtek, 21. 11. je praznik darovanja Device Marije
Vzhodni kristjani slovesno praznujejo že od konca 7. stoletja ta praznik »posvetitve«, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zemeljskega življenja. Na Zahodu je praznik znan od 11. stoletja dalje. Leta 1472 ga je papež Sikst IV. vpeljal za vso Cerkev.
O darovanju device Marije Sveto pismo ne poroča, pač pa ga omenja Jakobov protoevangelij. V njem je zapisano, da sta Joahim in Ana svojo triletno hči Marijo pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred njenim rojstvom. Dolgo namreč nista mogla imeti otrok. Marija se je rodila šele potem, ko se je Ana zaobljubila, da če bo rodila otroka, ga bo darovala službi v templju. Ker je bila molitev uslišana, je bila s tem zaobljuba izpolnjena. Po izročilu je Marija v templju služila vse do dneva Marijine zaroke z Jožefom (god 23. januar). To je že v 8. stoletju v Carigradu postal Marijin god.
v petek, 16. 11. godije sv. Cecilija, zavetnica cerkvene glasbe
Sv. Cecilija je predstavnica prvega obdobja krščanstva, ki je bilo zaznamovano s številnimi preganjanji. Tudi sama je pretrpela mučeništvo v Rimu verjetno nekje v prvi polovici 3. stoletja.Verodostojna pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, obstaja pa pasijon iz 5. stoletja, po katerem naj bi Cecilija živela v času papeža Urbana I. (222–230). Zanesljivo pa je, da mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so v začetku 9. stoletja poleg kripte papežev odkrili grob z njenimi nepoškodovanimi relikvijami.
Ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je dal papež Urban njene posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci. Relikvije so prenesli v rimsko četrt Trastevere v baziliko, ki zdaj nosi ime sv. Cecilije. Omenjeni pasijon poroča, da se je Cecilija poročila s poganom Valerijanom, ki pa se je na njeno prošnjo tudi sam dal krstiti. Ko se je po krstu vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je pridobil za krščanstvo tudi svojega brata Tiburcija. Oba sta se ponudila, da bosta pokopavala mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt Turcij Almahij. Pri tem pa sta bila zasačena in izdana, mučena in obglavljena. Oblastnik je hotel Cecilijo pridobiti za odpad od krščanske vere. Ko se mu to ni posrečilo, jo je obsodil na grmado, vendar je iz plamenov prišla nepoškodovana, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Pasijon pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni. V tistem času naj bi razdelila svoje premoženje, papeža Urbana pa prosila, naj njeno hišo spremeni v cerkev.
Kot zaščitnico glasbe so jo upodobili številni znani umetniki, med najbolj zanimivimi je Raffaellova slika iz leta 1516, ki prikazuje svetnico z raznimi glasbili ob nogah. V 15. stoletju so začeli sv. Cecilijo častiti kot zavetnico glasbe, ker je, kakor pripoveduje pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu slišala nebeško glasbo in opevala Boga. Leta 1584 je bila v Rimu ustanovljena bratovščina sv. Cecilije kot organizacija glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja dalje Cecilijo častili za svojo patrono in njen god vsako leto obhajali 22. novembra. Ta datum njenega godu velja tudi danes. Za svojo zavetnico so si sv. Cecilijo izbrali pesniki, glasbeniki, izdelovalci orgel in drugih inštrumentov ter pevci.
Po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe, je dobilo ime cecilijanstvo, gibanje za prenovo katoliške cerkvene glasbe v 19. stoletju. Ta je prišla v krizo, saj so organisti začeli vanjo vnašati prvine posvetne glasbe. Pri tej prenovi je na Slovenskem pomembno vlogo odigral Gregor Rihar st. (1796–1863).
Cecilijanstvo je bilo liturgično gibanje in je veliko pripomoglo k obnovi cerkvene glasbe. Vendar pa je po letu 1848 slabo vplivalo na prebujanje slovenskega naroda, ker se je preveč zgledovalo po nemškem vzorcu.
__________________________
Veroučne ure so se začele 9. septembra po objavljenem urniku. Veroukarji naj čim prej prinesejo spričevala, da ob koncu leta ne bo težav, ko jih bodo iskali.
________________________________
Dragi mladi bralci (za Slomškovo bralno priznanje),
lepo vabljeni k prijavi in na naša srečanja štiri nedelje po družinski sveti maši v Frančiškovi dvorani:
17. novembra 2024, 26. januarja 2025, 23. marca 2025 in na zaključno prireditev 18. maja 2025.
__________________________________
Sveta maša na Rožniku bo letos samo še za polnočnico, potem pa spet od maja naprej naslednje leto.
________________________________
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije:
- na desni povezavi lahko v živo spremljate svete maše preko radia Ognjišče: ► AVDIO POVEZAVA.
- ali preko YouTube kanala ► VIDEO.