Mesec oktober je posvečen naši nebeški Materi Mariji: častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred dobrimi sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že 450 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin in zahvalo zmage krščanskega ladjevja nad turškim v zgodovinski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571, ki jo je čudežno dobila evropska vojska.
Krščanska flota je bila razdeljena na 4 eskadre z različnim številom galej, največ (62) jih je imela osrednja eskadra pod poveljstvom Don Juana. Otomanska flota se je prav tako razporedila v štiri eskadre; glavna, pod poveljstvom Ali Paše, je imela 96 galej. Ali Paša je kristjanom-sužnjem obljubil, da jih bo po zmagi osvobodil.
Zjutraj 7. oktobra je krščanska flota opazila, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula izven zaliva. Da bi preprečil paniko ali pobeg, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Istočasno je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji. Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.«
Bitka se je začela ob 10.30. Turška severna eskadra je napadla krščansko severno eskadro in sicer tako, da so izkoristili globino vode ob obali. Benečane so napadli hkrati v hrbet in od spredaj. V napadu je padel beneški poveljnik Barbarigo, kljub tej izgubi pa so Benečani po dveh urah napad odbili. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Istočasno sta se spopadla tudi oba centra; položaj je bil dolgo časa neodločen. Janičarjem je nekajkrat uspelo priti na poveljniško ladjo Don Juana, a bližnje ladje so prihitele na pomoč in jih odgnale s krova. Krščanske ladje so ves čas izvajale protinapade in ob 13. uri so zavzele admiralsko ladjo Ali Paše, ki je bil v tem boju ubit. Ko so Turki to videli, je padla njihova bojna morala in so se pričeli umikati, nekateri pa vdajati. Zadnja se je bojevala turška južna eskadra. Okoli 16. ure je njen poveljnik Uluh Alija sprevidel nesmiselnost bojevanja, prebil se je skozi krščansko linijo ter z okoli 25 galejami odplul proti Alžiriji.
Na krščanski strani je bilo v bitki pri Lepantu 9.000 mrtvih ali ranjenih, toda osvobodili so dvakrat toliko krščanskih ujetnikov, uničenih je bilo 12 galej; na turški strani je bilo okoli 30.000 mrtvih ali ranjenih, uničenih pa je bilo 240 ladij. To je bila prva pomorska bitka, ki jo je osmanski imperij izgubil. Obenem pa je bila tudi najbolj usodna bitka, saj si po njej imperij ni nikoli opomogel in tako je izgubil svojo vodilno vlogo v Sredozemlju. Kljub tako odločilni zmagi krščanska Sveta liga ni izkoristila dosežene strateške prednosti. Tako niso napadli turških okupiranih ozemelj (Ciper, Egipt), ampak se je flota po bitki razpustila. Bivši zavezniki so se kmalu potem začeli med seboj boriti.
Ta teden je nekaj pomembnih praznikov:
v torek, 15. 10. goduje sv. Terezija Avilska, cerkvena učiteljica
Terezija Avilska se je rodila 28. marca 1515 na pristavi Gotarrendura v bližini Avile (v današnji Španiji), kjer je njena družina navadno preživljala zimsko obdobje. Oče Alonso Sánchez de Cepeda je izhajal iz stare trgovske družine iz Toleda in se je leta 1493 preselil v Avilo. Po smrti prve žene se je poročil s štirinajstletno Beatriz de Ahumada iz nižjega kastiljskega plemstva, ki je postala Terezijina mati.
Terezija se je rodila kot peti od enajstih otrok. Pri šestih ali sedmih letih se je z bratom Rodrigom hotela odpraviti na pot v deželo Mavrov v želji, da bi tam dosegla mučeništvo, vendar jima je stric to preprečil. Bila je izredno bistroumna, vsaki stvari je hotela priti do dna in ni prezrla tudi najbolj običajnih zadev vsakdanjega življenja.
Ko je bilo Tereziji dvanajst let, ji je umrla mati. Njeno vlogo je kot najstarejša od sester prevzela Maria. Terezijino življenje se je takrat močno spremenilo; začela se je zavedati svoje lepote in talentov in okrog nje se je vrtelo več oboževalcev. Oče Alonso jo je zato v vzgojo zaupal redovnicam avguštinkam v Avili, kjer je preživela dve leti. V tem času je v njej dozorela želja po redovniškem poklicu. Med različnimi samostani v mestu se je odločila za karmel Učlovečenja, kamor je pred leti vstopila že neka njena sorodnica. Ker je oče nasprotoval njenim namenom, je le-ta leta 1535 v starosti dvajset let na skrivaj pobegnila od doma. Oče je to dejstvo naposled sprejel kot izraz Božje volje.
Pri dvaindvajsetih letih je naredila slovesne redovne zaobljube. Kmalu za tem je resno zbolela, tako da so na samostanskem vrtu zanjo že imeli izkopan grob. Na priprošnjo svetega Jožefa je čudežno ozdravela. Ko njeno telesno trpljenje ni bilo več v ospredju, je nastopil čas notranjih bojev in očiščevanja. Seznanila se je s spisi frančiškana Francisca de Osuna, ki so temeljno zaznamovali njen način duhovnosti. Resnične zavzetosti za poglobljeno redovno življenje še vedno ni bilo opaziti. V postnem času leta 1554 se je Terezijina drža korenito spremenila: ob pogledu na okrvavljenega Jezusa ob stebru bičanja se je (ponovno) spreobrnila, s čimer se je začelo obdobje gorečega notranjega življenja. Šest let pozneje je po videnju pekla razumela, kako velika nesreča je pogubljenje duš. Tedaj je sklenila, da se bo povsem posvetila njihovemu reševanju in to predvsem z natančnim izpolnjevanjem redovnih pravil.
Duhovni razvoj jo je privedel do odločitve za ustanovitev samostana sv. Jožefa v Avili, kjer je uveljavila prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti. Gorečnost prvih bosonogih karmeličank in številni poklici, ki so prihajali v prenovljeno skupnost, do Tereziji dali vedeti, da ima Bog z njo obsežnejše načrte. Terezija je z dovoljenjem generalnega priorja karmeličanskega reda v letih 1567–1582 ustanovila še šestnajst samostanov. Ko je spoznala veliko duhovno korist, da sestre vodijo redovniki, ki živijo iz istega duha in po istih redovnih pravilih, je z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda ustanovila samostana bosonogih karmeličanov in pomagala pri ustanavljanju naslednjih. Eden prvih, ki se je navdušil za Terezijino prenovo, je bil znani španski mistik sv. Janez od Križa (1542–1591).
v sredo, 16. 10. goduje sv. Marjeta M. Alakok
Marjeta je pri četrtem letu starosti naredila zaobljubo, da želi življenje posvetiti Devici Mariji, čeprav se takrat še ni zavedala, kaj je pravzaprav naredila. Kot osemletno dekle je odšla v vzgojni zavod sester klaris urbanijank v mesto Charolles (izg. Šarol), kjer se je z vso ljubeznijo in predanostjo posvetila molitvenemu življenju. Vendar se je morala že leta 1657 zaradi bolezni vrniti nazaj v domačo hišo. In ko je v začetku 70-ih let končno vstopila v samostan kot preprosta marijanska sestra, redovnica, je bila izpostavljena številnim preizkušnjam, da dokaže pristnost svojega poklica in njenih videnj Marije in Jezusa. Na začetku poti je bila večkrat zavrnjena, tudi s strani njenih predstojnikov v samostanu, ker ni uspela prepričati teologov takratnega časa, da ima pristna videnja. Izjema je bil duhovnik Claude de la Colombière, ki jo je podprl in je bil pozneje razglašen za svetnika. Pobožnost čaščenja Srca Jezusovega je bila uradno priznana šele 75 let po Marjetini smrti. V papeški okrožnici Miserentissimus Redemptor, z dne 8. maja 1928, je poskušal papež Pij XI. popraviti škodo, ki se je naredila z ne-čaščenjem Srca Jezusovega in v njej je izjavil, da je Jezus večkrat manifestiral sebe v pogovorih s sv. Marjeto Marijo Alakok.
v četrtek 17.10. goduje sv. Ignacij Antiohijski
Priporočajo se mu kot zavetniku proti bolečinam v grlu. Poleg tega je zavetnik vzhodne Cerkve in Cerkve v severni Afriki.
Ignacij je okoli štirideset let vodil Cerkev v Antiohiji in bil ves čas zgled pravega škofa, tako da so se nanj sklicevali še na drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Bil je poosebljenje dobrega pastirja, ki da svoje življenje za svoje ovce, se zanje nenehno trudi in z ljubeznijo skrbi zanje. Njegova pisma pa se uvrščajo med najlepše spomenike in so pravi biser prve krščanske literature.
v petek, 18. 10 goduje sv. Luka, evangelist
Luka je bil doma iz Antiohije, po rodu je bil Grk (ali po nekaterih virih Sirijec), po poklicu je bil zdravnik. Ni bil poročen in ni imel otrok. Precej časa je oznanjal krščanstvo skupaj s svetim Pavlom – spremljal ga je na vseh pomembnejših potovanjih in je skupaj z njim prišel tudi v Rim. Luka šteje (podobno kot Pavel) za apostola v širšem smislu – v pravoslavju ga uvrščajo med sedemdesetere apostole.
Iz uvodnih besed Lukovega evangelija se da sklepati, da Luka ni bil priča dogodkom, ki jih je opisal v evangeliju. To pomeni, da se je krščanski skupnost pridružil šele nekoliko pozneje. Pač pa v Apostolskih delih najdemo več odstavkov napisanih v prvi osebi množine (Apd 16,10-17; Apd 20,5-15; Apd 21,1-18; itd), iz česar lahko sklepamo, da je te dogodke pisec res sam doživel. Avtor se sicer nikjer ne predstavi, a sodobna znanost se strinja z izročilom, da je obe knjigi (Evangelij in Apostolska dela) napisala ista oseba.
______________________________
Veroučne ure so se začele 9. septembra po objavljenem urniku. Veroukarji naj čim prej prinesejo spričevala, da ob koncu leta ne bo težav, ko jih bodo iskali.
________________________________
Dragi mladi bralci (za Slomškovo bralno priznanje),
lepo vabljeni k prijavi in na naša srečanja štiri nedelje po družinski sveti maši v Frančiškovi dvorani:
17. novembra 2024, 26. januarja 2025, 23. marca 2025 in na zaključno prireditev 18. maja 2025.
__________________________________
Sveta maša na Rožniku bo letos samo še za polnočnico, potem špa spet od maja naprej naslednje leto.
________________________________
Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije:
- na desni povezavi lahko v živo spremljate svete maše preko radia Ognjišče: ► AVDIO POVEZAVA.
- ali preko YouTube kanala ► VIDEO.