v sredo, 25. novembra, goduje sv. Katarina Aleksandrijska
Najstarejše poročilo o njenem mučeništvu je pasijon iz 6. ali 7. stoletja, ki ima izrazito legendarni značaj. Ime Katarina (katara) je grškega izvora in pomeni »čista«. Legendo o sv. Katarini so v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju. Ljudstvo je to svetnico ob sv. Barbari in sv. Marjeti, drugih dveh svetnicah z Vzhoda, uvrstilo med pomočnice v sili.
Ko je cesar Maksencij odhajal iz Aleksandrije, je ukazal, da morajo njemu na čast vsi prebivalci žrtvovati bogovom bike in ptice. Katarina, ki je bila kraljevskega rodu, je s svojimi spremljevalci obiskovala krščanska svetišča in kristjane odvračala od takšnega malikovanja. Cesar jo je poklical na zagovor, Katarina pa mu je polna Sv. Duha pogumno, goreče in prepričljivo razlagala Sv. Pismo in ga pozivala, da naj spozna Boga, stvarnika sveta, in njegovega edinega sina Jezusa Kristusa, ki je s križem rešil človeštvo večnega pogubljenja! Ko jo cesar nikakor ni mogel odvrniti od njenega gorečega oznanjevanja vere, jo je vrgel v ječo, kjer so jo kasneje usmrtili z obglavljenjem. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi, angeli pa so po izročilu njeno truplo odnesli na goro Sinaj, kjer je iz njenega groba pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo. Na Sinaju pa še danes stoji znameniti samostan sv. Katarine.
Sveto Katarino Aleksandrijsko častijo kot zavetnico deklet, mladine, tiskarjev, knjižničarjev, filozofov, pravnikov in učenjakov. Priporočajo se ji proti migreni, boleznim jezika in za srečno zadnjo uro. O razširjenosti češčenja sv. Katarine pri nas govori dejstvo, da ji je na slovenskih tleh posvečenih kar 35 cerkva, od tega 29 podružničnih. Spomin na sveto Katarino je ohranjen tudi v slovenskih legendah in v ljudskih pesmih.
v petek, 27. novembra, godujeta sv. Modest in Virgil
Stari Latinci so rekli: ‘Nomen est omen’, kar pomeni: ‘Ime je znamenje’. S tem so hoteli povedati, da včasih že ime samo razodeva človeka. O svetniku, ki velja za apostola Slovencev v Karantaniji, je bolj malo zgodovinskih podatkov; tistih nekaj zanesljivih virov pa nam ga prikazuje kot blagega in milega moža. Njegovo ime Modest – najbrž redovniško, ne krstno – prihaja iz latinske besede ‘modestus’ in pomeni ‘dobrosrčen, blag, pošten’. Svoje ime je povsem opravičil.
Legendarni življenjepis, ki pa ni brez zgodovinske podlage, ne ve povedati, kje je bil Modest rojen in kdaj. Prosil je za sprejem v neki samostan na Zahodu. Sprejeli so ga, ker ga je priporočalo lepo obnašanje, bister razum in hrepenenje po krščanski popolnosti. Ni maral, da bi ga spraševali po rodu in imenu. Sprejel je ime Modest, ki so mu ga dali v samostanu. Bil je natančen v spolnjevanju redovnih pravil, ljubeznivo pozoren in pripravljen priskočiti na pomoč, kjer je bilo treba. Najljubša mu je bila samota, kjer se je potopil v molitev. Kadar je bil pri delu, je bil tam z vsem srcem. Raje je poslušal kakor govoril, kadar je spregovoril, pa je pokazal nenavadno preudarnost in spoštljivost do vsega njegovo govorjenje je bilo prav tako zbrano kot njegova molitev.
Preden so mu v samostanu zaupali pomembnejše naloge, je prišel k njim na obisk sv. Virgil, opat in upravitelj škofije Salzburg, ki je prišel kot misijonar z Irskega. Redovnikom v Modestovem samostanu je pripovedoval o slovanskem ljudstvu, ki živi na jugovzhodni strani njegove škofije, v Karantaniji. To ljudstvo je dobro in plemenito, gostoljubno in pogumno, vdano petju in igri, kar razodeva, da mora biti dovzetno za evangeljsko oznanilo. Takrat so bili Karantanci že bavarski zavezniki v bojih zoper Obre, zato so bili dani zunanji pogoji za misijonsko delo. Virgil je iskal delavcev za božjo setev med Karantanci. Modest je bil takoj pripravljen iti v misijonsko šolo, najprej v samostan sv. Petra v Salzburgu, potem pa na otok Awa na Chiemskem jezeru. Tu je našel duhovnika Lupa, učitelja in botra kasnejših karantanskih knezov Gorazda in Hotimira.
To pripoved legende potrjujejo zgodovinska dejstva. Virgil je prišel na Bavarsko okoli leta 745. Gorazd in Hotimir sta bila krščena na otoku Awa in tam se je Modest pripravljal za misijonsko delo v Karantaniji. Zgodovinar Fran Kos v Gradivu povzema zgodovinske dokumente: »Ko je preteklo nekoliko časa, odkar je nastopil med Slovenci vlado knez Hotimir, je ta prosil solnograškega škofa Virgila, da bi prišel obiskat njegovo ljudstvo in ga potrdit v veri. Tej želji Virgil ni mogel ustreči in je zato poslal med Slovence škofa Modesta za svojega namestnika.« To je bilo leta 755, najkasneje 757. Modest je bil v Karantaniji pokrajinski ali korni škof z vsemi pooblastili in stalnim sedežem.

Prva cerkev je bila na Krnskem gradu, a je bila kmalu premajhna. S Krnskega gradu je bilo videti razvaline mesta Virunum, ki je bilo do prihoda Slovencev (ok. 590) sedež starokrščanske škofije. Tu je Modest s Hotimirovo pomočjo sezidal Marijino cerkev, predhodnico sedanje cerkve pri Gospe Sveti. Tam je imel Modest svoj škofijski sedež. Kasneje je postavil še dve večji cerkvi: eno pri Spittalu ob Dravi, drugo ob zgornji Muri. S svojo blago osebnostjo je močno pripomogel k širjenju krščanstva med karantanskimi Slovenci. Šele po njegovi smrti okoli leta 763 beremo o dveh poganskih uporih. Modest je umrl pri Gospe Sveti in tam je tudi pokopan. Je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju.