v četrtek, 15. oktobra, goduje sv. Terezija Avilska
Terezija Avilska se je rodila 28. marca 1515 na pristavi Gotarrendura v bližini Avile (v današnji Španiji), kjer je njena družina navadno preživljala zimsko obdobje. Oče Alonso Sánchez de Cepeda je izhajal iz stare trgovske družine iz Toleda in se je leta 1493 preselil v Avilo. Po smrti prve žene se je poročil s štirinajstletno Beatriz de Ahumada iz nižjega kastiljskega plemstva, ki je postala Terezijina mati.
Terezija se je rodila kot peti od enajstih otrok. Pri šestih ali sedmih letih se je z bratom Rodrigom hotela odpraviti na pot v deželo Mavrov v želji, da bi tam dosegla mučeništvo, vendar jima je stric to preprečil. Bila je izredno bistroumna, vsaki stvari je hotela priti do dna in ni prezrla tudi najbolj običajnih zadev vsakdanjega življenja.
Ko je bilo Tereziji dvanajst let, ji je umrla mati. Njeno vlogo je kot najstarejša od sester prevzela Maria. Terezijino življenje se je takrat močno spremenilo; začela se je zavedati svoje lepote in talentov in okrog nje se je vrtelo več oboževalcev. Oče Alonso jo je zato v vzgojo zaupal redovnicam avguštinkam v Avili, kjer je preživela dve leti. V tem času je v njej dozorela želja po redovniškem poklicu. Med različnimi samostani v mestu se je odločila za karmel Učlovečenja, kamor je pred leti vstopila že neka njena sorodnica. Ker je oče nasprotoval njenim namenom, je le-ta leta 1535 v starosti dvajset let na skrivaj pobegnila od doma. Oče je to dejstvo naposled sprejel kot izraz Božje volje.
Pri dvaindvajsetih letih je naredila slovesne redovne zaobljube. Kmalu za tem je resno zbolela, tako da so na samostanskem vrtu zanjo že imeli izkopan grob. Na priprošnjo svetega Jožefa je čudežno ozdravela. Ko njeno telesno trpljenje ni bilo več v ospredju, je nastopil čas notranjih bojev in očiščevanja. Seznanila se je s spisi frančiškana Francisca de Osuna, ki so temeljno zaznamovali njen način duhovnosti. Resnične zavzetosti za poglobljeno redovno življenje še vedno ni bilo opaziti. V postnem času leta 1554 se je Terezijina drža korenito spremenila: ob pogledu na okrvavljenega Jezusa ob stebru bičanja se je (ponovno) spreobrnila, s čimer se je začelo obdobje gorečega notranjega življenja. Šest let pozneje je po videnju pekla razumela, kako velika nesreča je pogubljenje duš. Tedaj je sklenila, da se bo povsem posvetila njihovemu reševanju in to predvsem z natančnim izpolnjevanjem redovnih pravil.
Duhovni razvoj jo je privedel do odločitve za ustanovitev samostana sv. Jožefa v Avili, kjer je uveljavila prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti. Gorečnost prvih bosonogih karmeličank in številni poklici, ki so prihajali v prenovljeno skupnost, do Tereziji dali vedeti, da ima Bog z njo obsežnejše načrte. Terezija je z dovoljenjem generalnega priorja karmeličanskega reda v letih 1567–1582 ustanovila še šestnajst samostanov. Ko je spoznala veliko duhovno korist, da sestre vodijo redovniki, ki živijo iz istega duha in po istih redovnih pravilih, je z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda ustanovila samostana bosonogih karmeličanov in pomagala pri ustanavljanju naslednjih. Eden prvih, ki se je navdušil za Terezijino prenovo, je bil znani španski mistik sv. Janez od Križa (1542–1591).
Terezija je zadnji samostan zgradila v Burgosu, nameravala pa ga je ustanoviti še v Madridu. Na poti v Avilo se je Tereziji zdravstveno stanje zelo poslabšalo, zato je spovednika prosila za sveto popotnico. Umrla je 4. oktobra 1582. Papež Pavel V. (1605–1621) jo je leta 1614 razglasil za blaženo, papež Gregor XV. (1621–1623) pa leta 1622 za svetnico. Leta 1970 jo je papež Pavel VI. (1963–1978) razglasil še za cerkveno učiteljico.
Cerkvena učiteljica
Naslov cerkvenega učitelja ali učiteljice Katoliška Cerkev podeljuje osebam, katerih življenje in delo odraža posebne darove, ki osvetljujejo katoliški nauk bodisi po zvestobi, razširjenosti ali teološki prodornosti. Mnogi cerkveni učitelji se odlikujejo po mističnih ali teoloških spisih, drugi po svojih literarnih delih v obliki knjig ali pisem. Naslov cerkvenega učitelja podeljujeta bodisi papež bodisi vesoljni cerkveni zbor. Naziv je bil doslej podeljen triintridesetim osebnostim.
Razglasitev sv. Terezije Avilske za cerkveno učiteljico kaže na kakovost in aktualno vrednost njene duhovnosti. Povzpela se je do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega izkustva Boga. Posebnost Terezijine mistike je trezna razsodnost in odkritosrčna resnicoljubnost, s katero poroča o svojih doživetjih. Tovrstnih globinskih izkustev še nihče v zgodovini Cerkve ni tako natančno opredelil kot prav ona. S svojim učencem in sodelavcem sv. Janezom od Križa si v mistični teologiji delita avtoriteto prvega reda.
Terezija izhaja iz dogmatične, moralne in disciplinske prenove, ki jo je uveljavil tridentinski cerkveni zbor (1545–1563). Njena izvirna značilnost in dar Cerkvi je prebujanje notranje vernosti, ki temelji na evangeliju in osebnem izkustvu Boga. Terezija želi človeka privesti do polnega krščanskega življenja. Prenova karmela, ki jo je izvedla leta 1562, ji je v zgodovini Cerkve zagotovila posebno mesto.
v petek, 16. oktobra, goduje sv. Marjeta Marija Alakok
Marjeta se je rodila leta 1647 v L’Hautecour, (izg. Lotkúr), ki je zdaj del občine Verosvres (izg. Verovr) (departma Saône-et-Loire), takrat pa v Vojvodini Burgundiji, kot edina hči okrajnega kraljevega notarja Clauda in matere Philiberte Alacoque, rojene Lamyn, ki sta že pred njo imela 4 sinove.[7] Že v njenem zgodnjem otroštvu je Marjeta opisana kot otrok, ki ima za svojo igro najraje mir in tišino, ob tem pa goji močno ljubezen do Najsvetejšega zakramenta.
Po prejemu zakramenta prvega obhajila pri devetih letih, je pričela s težkimi telesnimi vajami, z mrtvičenjem in postenjem, vse dokler je ni revmatična mrzlica priklenila na posteljo za naslednja štiri leta. Ob koncu tega težkega obdobja, je naredila zaobljubo k Devici Mariji, da se bo posvetila verskemu življenju. Takoj je bila čudežno ozdravljena. Ko je videla, kaj se ji je zgodilo s trenutkom dane zaobljube, si je k svojemu krstnemu imenu Marjeta dodala še ime Marija. Ko so se ji začela pojavljati videnja Jezusa Kristusa, je bila prepričana, da je to normalen del človeške izkušnje in je nadaljevala s prejšnjo prakso strogosti in odrekanja do svojega telesa.
Marjeta je že v mladih letih izgubila očeta in družinsko premoženje je prešlo v last nekega njegovega sorodnika, kateri pa je zavrnil pravico do dedovanja, ker se je zavedel, da bi s tem ubogo družino zajela revščina. V tem času je bila njena edina tolažba pogosta molitev pred Najsvetejšim v bližnji cerkvi. Ko je dopolnila 17 let, jo je njena mati spodbujala, da bi bolj zahajala v družbo, v upanju, da bi si našla primernega moža. Iz poslušnosti in prepričanja, da njena otroška zaobljuba ni več zavezujoča, je začela spremljati svoje starejše brate pri družabnih dogodkih, hodila na plese in zabave.
Neke noči se je pozno vrnila domov z razkošnega plesa in ob tem doživela ponovno videnje Kristusa, ranjenega in okrvavljenega, ki ji je očital njeno pozabljivost. Razkošno se je razdajala posvetnemu življenju, medtem ko je bilo njegovo srce polno ljubezni samo zanjo zaradi dane zaobljube. Kot rezultat tega videnja, je bila odločitev, da izpolni svojo zaobljubo in je 25. maja 1672, pri skoraj 24-ih letih, odšla v samostan h kontemplativnim sestram vizitantkam (sestre reda Obiskovanja svete Marije), znane tudi pod imenom sestre Salezijanke, v Paray-le-Monialu, da postane sestra redovnica.
S češčenjem Jezusovega Srca je bil zadan usodni udarec hladnemu janzenizmu, ki je
vernike (pre)dolgo časa zapiral v temačni svet, jim jemal svetlobo in veselje nad odrešenostjo.
Umrla je 16. oktobra 1690, stara komaj 43 let.
Nekaj Jezusovih sporočil:
»Moje božje srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, da njenih gorečih plamenov
ljubezni ne more več zadrževati v sebi, ampak jih hoče razliti po vsem svetu. Čeprav si
brezno nevrednosti in neznanja, sem te izbral za to poslanstvo, da bo tako bolj očitno, da
je vse od mene.«
»Glej to srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da
bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samo nehvaležnost, sramoto,
bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni.
Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb. Zato te prosim, naj bo prvi petek po
osmini praznika svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu srcu, da bi s
spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki sem jih deležen v oltarnem
zakramentu.«
»Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti, in da ni bolj gotovega sredstva za
zveličanje, kakor je posvetitev božjemu srcu … Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo
Jezusovo srce častil in se mu posvetil.«
»Božje srce je neskončno morje darov, v katere naj vsi stiskani potopijo svoje težave.
Neskončno morje radosti, v kateri takoj utone naša žalost; morje ponižnosti, v kateri se
razblini naš napuh; morje usmiljenja do vseh bednih in morje ljubezni, v kateri se izgubi
vsa naša nebogljenost …«
»Iz Jezusovega srca namreč neprestano kipijo trije božanski vrelci: prvi je usmiljenje do
grešnikov, ki so skesanega in spokornega duha. Drugi je ljubezen, ki želi osvežiti vse, ki
se trudijo in omagujejo v raznih stiskah, predvsem one, ki težijo po popolnosti. Iz tretjega
pa kipita luč in ljubezen božjim prijateljem, ki so že napredovali v svetosti…«