v ponedeljek, 28. septembra, goduje sv. Venčeslav Češki
Rodil se je okrog leta 907 in se kot vladar za vselej zapisal v češko zgodovino, čeprav je vladal samo štiri leta. Bil je pravičen in dobrotljiv. Pripovedujejo, da je sam nosil drva revežem iz svojih gozdov in da ga je celo njegov gozdar pretepel kot tatu, ko ga ni spoznal. Bil je ponižen in pobožen. Sam si je sestavil molitvenik iz odlomkov Svetega pisma in obrednika in je v svoji neveseli mladosti veliko premolil iz njega. Še kot knez je sam šel in mlel pšenico ter obdeloval vinograd, da bi iz pridelkov pripravil kruh in vino za mašno daritev.
Njegova smrt je bila pretresljiva. Rad bi bil prepustil prestol častihlepnemu, poganstvu naklonjenemu bratu Boleslavu; šel v Rim in se kot misijonar vrnil v domovino. A Bog mu je naklonil še lepši venec. Da bi se polastil prestola, ga je Boleslav povabil v svoje gradišče Staro Beleslavo na »žegnanje« grajske cerkvice.
»Za danes sem ti pripravil še vse drugačno gostijo,« ga je sprejel Boleslav in ga usekal z mečem po glavi. Rana ni bila globoka. Ko se je Venčeslav prebudil iz nezavesti, je zgrabil brata, ga razorožil, da bi preprečil bratomor. Medtem ga je napadel drugi zločinec in ga ranil v roko. Venčeslav je zbežal v cerkev. Tam so ga zarotniki pobili in razmesarili. Dvaindvajsetletni Venčeslav je umrl z besedami: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo.« Ko je mati Drahomira zvedela, kaj se je zgodilo, jo je spreletela misel: kazen za umor tašče Ljudmile (te svetnice se spominjamo 16. septembra). Zgrudila se je ob mrtvem prvorojencu in ga objokovala. Tudi nesrečni bratomorilec je pozneje spoznal svoje gnusno dejanje in dal slovesno prepeljati bratovo truplo v cerkev sv. Vida v Pragi.
v torek, 29. septembra, godujejo sv. nadangeli Mihael, Gabrijel in Rafael
V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: »Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo.« V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj 29. septembra, ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.
Mihael pomeni ‘kdo kakor Bog?’. Že po imenu je Mihael postavljen v bojno nasprotje s prišepetavanjem kače–satana v raju, ki hoče prvega človeka zapeljati v odpad od Boga. Prvikrat ime Mihael navaja prerok Daniel, ki Mihaela označuje kot ‘velikega kneza’. V Novi zavezi ga vidimo v prepiru s hudičem zaradi Mojzesovega trupla. V knjigi Razodetja pa Mihael nastopa kot voditelj angelov, ki v boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago. Na to se nanaša molitev k nadangelu Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudih duhov, ki se je od papeža Leona XIII. naprej molila po vsej katoliški Cerkvi po tihih mašah. Nadangela Mihaela najpogosteje upodabljajo z mečem in sulico kot borcem zoper zmaja – satana.
Gabriel pomeni po hebrejskem deblu ‘božji mož’ ali ‘božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabriel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.« Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.
Nadangel Rafael, čigar ime pomeni ‘božje zdravilo’ ali ‘Bog je ozdravil’, se omenja v svetopisemski Tobijevi knjigi. Ko pride v hišo pobožnega Tobija, se predstavi: »Jaz sem Rafael, eden izmed sedmih, ki stojimo pred Gospodom.« Spremljal je njegovega sina, mladega Tobija, na potovanju v daljno deželo, da je njegovo bodočo ženo Saro rešil mučenja hudobnega duha in da je po vrnitvi ozdravil starega Tobija. Zato velja nadangel Rafael v krščanskem izročilu za angela, ki pomaga človeku predvsem dosegati zdravje, pa tudi kot tistega, ki spremlja ljudi na potovanjih. Krščanska organizacija za pomoč izseljencem se imenuje Rafaelova družba. Nadangela Rafaela navadno slikajo kot popotnika s palico in bučko, včasih z ribo in kot spremljevalca mladega Tobija. Njegov praznik so od 11. stoletja dalje obhajali na različne datume, papež Benedikt XV. pa je leta 1921 določil, naj se po vsej zahodni Cerkvi obhaja 24. oktobra.
Imena vseh treh nadangelov so tudi priljubljena krstna imena: pri nas ima največ varovancev nadangel Mihael, nekaj manj Gabriel, še nekoliko manj pa Rafael. Uveljavljene so številne moške in ženske oblike teh imen.
v sredo, 30. septembra, goduje sv. Hieronim
»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.
Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.
Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.
v četrtek, 1. oktobra, goduje sv. Terezija Deteta Jezusa
Terezija Deteta Jezusa iz Lisieuxa se je rodila 2. januarja 1873 v francoskem mestu Alençon kot Terezija Marija Frančiška Martin. Ko je bila Terezija stara štiri leta, ji je umrla mati. Ovdoveli oče se je leta 1877 s petimi hčerami preselil v Lisieux, kjer je skupaj s sestro Celino obiskovala šolo pri benediktinkah. V starosti 16 let je vstopila h karmeličankam, kamor sta pred njo že odšli njeni dve starejši sestri Pavlina in Marija, za njo pa še Celina, ki je dotlej skrbela za ostarelega očeta. Ko je bila za predstojnico izvoljena njena starejša sestra, mati Agneza Jezusova, je Terezijo določila za pomočnico učiteljice novink. Iz tega obdobja je ohranjenih nekaj njenih pesmi in dragoceni napotki za vzgojo, ki so jih zapisale njene novinke. Leta 1895 ji je predstojnica naročila, naj zapiše svoje spomine iz otroških let. Naslednje leto je prednici izročila rokopis svojih zapiskov, ki so ohranjeni kot prvi del Avtobiografskih spisov (Povest duše). Pozneje je bilo tem zapiskom dodano še pismo iz leta 1896 sestri Mariji Presvetega Srca, njeni najstarejši rodni sestri, nadaljevanje spominov na otroštvo in opis življenja v skupnosti karmeličank. Spisi so bili štirideset let po Terezijini smrti prevedeni v 38 jezikov in so tudi v slovenščini izšli v več izdajah. Od 6. aprila 1896 dalje je prednica zbirala in zapisovala različne Terezijine besede in stavke, ki so leta 1926 izšli pod naslovom Novissima verba (Zadnji pogovori). Svetnico predstavijo v njeni pristnosti. Terezija Deteta Jezusa je umrla 30. septembra 1897. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa dve leti pozneje 17. maja 1925. Papež Pij XI. (1922–1939) jo je skupaj s sv. Frančiškom Ksaverijem (1506–1552) razglasil sozavetnico misijonov. Na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 1997 jo je blaženi papež Janez Pavel II. (1978–2005) razglasil tudi za cerkveno učiteljico. Njen god obhajamo 1. oktobra.
Duhovnost in pomen osebnosti
Terezija je učiteljica notranje celovitosti in pristne izkušnje Boga, ki se razodeva v občestvu in služenju. Njena duhovnost uči, kako stopati v živ stik z Božjo besedo, saj v svoji avtobiografiji nenehno izhaja iz te osnove. Izrazita je Terezijina cerkvenostna naravnanost, saj je svoje življenje živela s Cerkvijo in za Cerkev. V njej je hotela zaobjeti vse možne poklice, oznanjati evangelij v najbolj oddaljenih kotičkih zemlje, nazadnje pa je ob premišljevanju 12. in 13. poglavja Prvega pisma Korinčanom odkrila svoj poklic in poslanstvo v njej: »Moj poklic je ljubezen!« To je tudi njeno sporočilo za krščansko duhovnost tretjega tisočletja.
Cerkvena učiteljica
Naslov cerkvenega učitelja ali učiteljice Katoliška Cerkev podeljuje osebam, katerih življenje in delo odraža posebne darove, ki osvetljujejo katoliški nauk bodisi po zvestobi, razširjenosti ali teološki prodornosti. Mnogi cerkveni učitelji se odlikujejo po mističnih ali teoloških spisih, drugi po svojih literarnih delih v obliki knjig ali pisem. Naslov cerkvenega učitelja podeljujeta bodisi papež, bodisi vesoljni cerkveni zbor. Naslov cerkvenega učitelja ima v Cerkvi trenutno triintrideset osebnosti.
Blaženi papež Janez Pavel II. je ob sklepu svetovnega dneva mladih v Parizu leta 1997 napovedal, da bo Terezijo iz Lisieuxa razglasil za cerkveno učiteljico. Opisal jo je kot osebo, ki je znala izkazati ljubezen do bližnjega v navadnih stvareh vsakdanjega življenja. Njen poklic v Cerkvi je bila ljubezen. Stopala je po mali poti otroka, ki z drznim zaupanjem najde svoje zavetje v Bogu. Papež jo je imenoval »karmeličanka in apostol, učiteljica duhovne modrosti za številne posvečene in laiške osebe in zavetnica misijonov«. Omenil je, da njen nauk zasluži eno izmed najvidnejših mest v Cerkvi. Papež je srečanje mladih za razglasitev Terezije iz Lisieuxa za cerkveno učiteljico izbral zato, ker je njeno sporočilo še posebej aktualno za mlade. V šoli evangelija Terezija mlade vodi h krščanski zrelosti, ko »jih kliče k brezmejni velikodušnosti in jih vabi v srce Cerkve, da bi bili apostoli in žive priče Kristusove ljubezni«.
v petek, 2. oktobra, je praznik angelov varuhov
Podlaga za češčenje angelov je nauk Svetega pisma. Že Stara zaveza pozna angele, ki varujejo ljudi v nevarnostih. Kakšni dve stoletji pred Kristusom se je pri Judih izoblikovala vera v angele varuhe in v tem smislu Jezus pravi: »Varujte se, da ne boste zaničevali katerega teh malih! Povem vam: njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta« (Mt 18,10). Z besedo ‘mali‘ Jezus ne misli na otroke, ampak na ljudi v telesni ali duhovni stiski. Na temelju Svetega pisma je teolog Franc Suarez vlogo angelov varuhov v odnosu do nas povzel v šest točk:
1. odstranjajo od nas nevarnosti, ki ogrožajo naše telo in našo dušo;
2. nagibljejo nas k temu, da delamo dobro in se varujemo hudega;
3. odstranjajo od nas napade hudobnih duhov in zmanjšujejo moč njihovih skušnjav pa tudi moč nevarnosti, ki izvirajo iz naših slabih nagnjenj in priložnosti za greh;
4. naše molitve prinašajo pred božje obličje;
5. prosijo za nas;
6. grajajo nas in na neki način kaznujejo, če je to za nas koristno in zveličavno.
Češčenje angelov kot osebnih varuhov slehernega človeka se je v Cerkvi uveljavljalo postopoma. Na Zahodu je postalo bolj izrazito zlasti od 9. stoletja naprej. Vse do 15. stoletja pa je bilo v bogoslužju povezano s praznikom sv. Mihaela nadangela 29. septembra. Poseben praznik angelov varuhov je nastal najprej v Španiji v 15. stoletju. Od tam se je razširil v Francijo in deloma drugod po Evropi.
V bogoslužnih knjigah, ki jih je po tridentinskem koncilu izdal papež Pij V. (1570), ni posebnega praznika angelov varuhov, zato je njegov naslednik Gregor XIII. leta 1582 ta praznik dovolil španski škofiji Valencia. Papež Pavel V. pa je leta 1608 dovolil za vso Cerkev rimskega obreda obhajati praznik angelov varuhov na prvi prosti dan po sv. Mihaelu, torej na 2. oktober. Klemen IX. je leta 1667 določil, naj bo praznik angelov varuhov na prvo nedeljo v septembru in pri nas je ta nedelja dobila ime angelska nedelja. Papež Klemen X. je praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober. V naših krajih pa tudi po drugih avstrijskih deželah so ga še naprej obhajali na prvo nedeljo v septembru. Zdaj je god angelov varuhov v vsej zahodni Cerkvi 2. oktobra.
Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj;
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!
Prav prisrčno prosim te,
varuj me in vodi me. Amen.
Ta pesmica je ena prvih molitev, ki jih z ustnic svojih vernih mater (pogosto starih mater) poberejo nedolžni otroci. Morda je prav zaradi tega nastala zgrešena podoba angela varuha: najpogosteje ga slikajo, kako spremlja otroka čez ozko brv, ki predstavlja življenjske nevarnosti. Bogoslovni pisatelji pravijo, da angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Romano Guardini je zapisal: »Angel je najbolj zgodaj ustvarjena božja stvar. Njegovo bitje je silna moč. Če se prikaže človeku, se njegova prva beseda glasi: ‘Ne boj se!’ – kar pomeni toliko kot trditev, da on sam daje moč … Med Bogom in njim vlada soglasje v tem, da angel skrbi za to, kar je svetega v človeku, ki mu je izročen od Boga; in angel čuva to sveto skozi zablodelost, trpljenje in smrt.«
Premnogim kristjanom je misel na angele varuhe v veliko oporo pri resnem prizadevanju za življenje po evangeliju.