v ponedeljek, 14. septembra, je praznik povišanja sv. Križa
Skoraj 300 let je bil Gospodov grob in križ globoko zakopan v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ.
Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa, ali kakor navadno pravimo cerkev Božjega groba. Cerkvi sta bili med seboj povezani, sta bili posvečeni 13. septembra 335. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali „povišanje svetega križa“. Tako je posvečenje dvojne cerkve skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa bilo povod za najstarejši praznik v čast svetemu križu.
Kmalu so obhajali ta praznik tudi v Carigradu. V Rimu ga je uvedel v 7. stoletju papež Gregor Veliki. Praznik nas spodbuja, naj z živo vero častimo podobo križa, veliko znamenje krščanstva. Na križu je trpel sam Božji Sin Jezus Kristus. Na njem je umrl On, ki ga je Bog dal za nas vse, ki je vstal od mrtvih in sedaj pri Očetu prosi za nas. Praznik nas spominja, da je Božja Ljubezen tako velika in močna, da je izničila lastnega Sina, da bi bili mi odrešeni. To nas vodi do spoznanja, da je ljubezen vedno, združena z žrtvijo. Ljubezni je lastno, da se žrtvuje, da trpi, da se izniči.
Praznik povišanja svetega križa nas vabi, naj bi se radi ozirali na križ, saj nam bo pogled nanj odkrival edine resnične vrednote. Križ nam govori, da je na začetku vsega ljubezen. Govori nam, da je ljubezni lastno, da se žrtvuje. Križ nam govori, da samo nesebično žrtvovanje in izpričanje rodi ljubezen in vodi v življenje. Zato nam križ vedno kliče v zavest Jezusove besede: „Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo našel“ (Mt 16, 24-25).
v torek, 15. septembra, je praznik Žalostne Matere Božje
Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«
Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred mo–rilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.
Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«
Posamezni kraji, bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in nekateri redovi so praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. ga je leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo). Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega in sicer na današnji dan.
Največ sledov češčenja Žalostne Matere božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje; iz te dobe so se ohranile slike Marije ob trpečem Sinu, zlasti pa številni kipi Sočutne (Pieta): Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje. Obstaja več cerkva, posvečenih Žalostni Materi božji: največja je stiška bazilika, najbolj znamenita božja pot pa je Žalostna gora pri Mokronogu. Nekoliko kasneje je bila zgrajena božjepotna cerkev na Žalostni gori nad Preserjem pri Ljubljani. Bela Krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah pri Metliki. V številnih znamenjih in kapelah, posejanih po slovenski deželi, stoji kip ali podoba Žalostne Matere božje in tudi v skoraj vsaki cerkvi jo najdemo. Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče!
v petek, 18. septembra, goduje sv. Jožef Kupertinski
Mladi Jožef je znal slabo brati in pisati in še vedno je bil nesposoben razložiti en sam evangeljski odlomek, razen 27. vrstice 11. poglavja Lukovega evangelija:
Ko je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: “Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!”
3. januarja 1627 je pri mons. Jérômu de Franchisu opravljal izpit za diakonsko posvečenje in škof iz Narda je na slepo odprl Sveto pismo in sdprl Sveto pismo in se ustavil prav pri vrstici 27. Na vsesplošno začudenje je Jožef sijajno razložil odlomek in uspešno opravil izpit
Leta 1628 je Jožefa čakal izpit pred duhovniškim posvečenjem. Ker so se prvi kandidati tako dobro odrezali, je škof iz Castra prekinil izpraševanje v prepričanju, da so vsi tako dobro pripravljeni. Tako je bil Jožef 4. marca 1628 posvečen v duhovnika, ker mu ni bilo opravljati izpita, ki bi ga verjetno zelo težko opravil.
Sveti Jožef Kupertinski (1603‒1663), rojen v italijanski regiji Apulija, je priprošnjik za študente v stiski. Čeprav je imel hude težave z učenjem, mu je z molitvijo in Božjo pomočjo uspelo priti do duhovniškega posvečenja.
Oče mu je umrl še pred rojstvom in mama ga je rodila v hlevu, ker je bila brez premoženja in je po možu podedovala le dolgove. Že kot petletni fant je v cerkvi goreče molil z očmi, uprtimi v nebo in odprtimi usti, zaradi česar je dobil tudi vzdevek Bocca aperta (Odprta usta).
Pri 17 letih se je hotel pridružiti manjšim bratom, a so ga odslovili, ker ni bil dovolj izobražen. Mami je uspelo prepričati svojega brata minorita, da ga je sprejel v majhen samostan Grottella, kjer je skrbel za mule. Jožef je bil vedno veder in vesel in čeprav se ni popolnoma dobro naučil brati in pisati, je tako vdano in ponižno molil, da so ga sprejeli za redovnega brata.
Molitev pred izpitom
Sveti Jožef Kupertinski, ti rad uslišiš tiste, ki se ti priporočajo,
prosim te za pomoč pri izpitu, ki ga moram opraviti.
Kljub učenju in dobri volji me je strah, da se bom zmedel in ne bom znal pravilno odgovarjati.
Spomni se, da si imel tudi sam podobne težave, a ti je zaradi tvoje poslušnosti in mogočne zaščite duhovnega očeta po Božji previdnosti uspelo.
Podeli mi gotovost pri odgovorih in daj, da bo moj um živahen in bister.To te prosim v ljubezni do Jezusa, Marije in svetega Frančiška, ki si jim bil zvesti služabnik.
Sveti zavetnik za srečo pred izpiti, vate zaupam v prepričanju, da bom uslišan.Amen.